Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si! To je nekdo rekel … pojma nimam kdo, ampak očitno mora biti ta izjava blazno pametna, ker marsikdo (vključno z mano, hehe) veselo opleta s tem stavkom.
Sicer v tem stavku ni napisano, da naj bi nas pomembne in pametne delalo že dejstvo, da se s takšnimi družimo, a zdi se mi, da večina pod to izjavo razume ravno to. In kar je še huje, dovolj jim je, da ob pogovoru, navržejo par imen, ki naj bi v “pomembnih” krogih nekaj pomenila in že mislijo, da so postali nadvse zanimivi.
“Poglej, tam je gospod taintapomembnež! Včeraj sva skupaj lovila ribe.”
“Včeraj sem bila pri pedikerju. Veš kdo je sedel poleg mene?! Gospa taintavelepomembnica. Me je pozdravila.”
Oh in sploh!
A potemtakem je mati Tereza bila povsem nepomembna persona, saj se večino svojega življenja ni ravno družila in kofetkala s temintemvelepomembnežem?
A nisem želela o tem. Danes sem v roku pol ure srečala dve popolnoma drugačni osebi, ki imata na druženje in odnose z ljudmi povsem drugačen pogled.
Prvi je natakar v lokalu, ki ga obiščem občasno … morda enkrat mesečno. Danes sva tja zašla z mojim in takoj po prihodu, mi je natakar prinesel mojo pred nekaj tedni izgubljeno kapo ter me vprašal, če je moja. Ne moreš verjeti?! Sem le njihova občasna jutranja gostja, ki nekaj tednov nazaj v lokalu pozabila sivo1 naglavno pletenino.
In tokrat ne le, da sem dobila kapo nazaj, ampak sem bila postrežena z občutkom, da nisem le ena od nešteto gostov, ki se pojavijo tam.
“Kot vedno? Kratko kavo brez?”
Kot vedno?! Pa saj sem bila pri tem natakarju morda le 3x v zadnje pol leta? Si zapomni vse stranke? No, da sem le jaz tako zanimiva, si pri svojih 40+ več ne delam utvar 🙂 .
Ja, baje si jih res. Se potrudi, pravi.
No, saj to je njegovo delo, boste rekli. Res? Večina natakarjev si zapomni naročilo le do šanka, nekaterim pa celo to ne uspeva najbolje.
Če si tale tišček zapomni najljubše pijače strank v lokalu, sklepam, da najbrž nima težav tudi s tem, kakšno glasbo posluša njegova najdražja ali ob kateri torbici so se ji zadnjič orosile oči.
In nekaj minut kasneje, sva v sosednjem lokalu naletela na gospoda, ki je hrupno vstal, naju pozdravil, potem pa nekaj hitel razlagati o tej in oni nepomembnosti. Med našim kratkim pogovorom je pomahal še dvema mimoidočima in kot ponavadi navrgel komentar, češ kako je tainta pomemben. Vedno znova nama pripoveduje iste zgodbe, nevedoč, da sva jih slišala že najmanj 3x.
Zadnjič, ko sem ga srečala v drugačni kombinaciji in poleg mene ni bilo mojega moža, sem ga pozdravila, on je veselo odzdravil in zraven navrgel:”A si še vedno tam?”
A??!!! Kje?! Prav butasto sem ga gledala, saj svojih življenjskih lokacij2 kar nekaj let že nisem spreminjala.
“Ja, ja, še vedno sem pri N21in še vedno živim v Sostru.” In potem je bil z butastim pogledom na vrsti on.
“joj, oprosti sem se zmotil!”
Ja, ja, res se je, ampak ne v tem, kar je mislil on. Zmotil se je že takrat, ko si ni vzel dovolj časa in ljudem, s katerimi se je pogovarjal, ni resnično prisluhnil.
Jaz bi rekla raje takole; “Povej mi, kako mar ti je za ljudi, s katerimi se družiš in povem ti, kdo si!”
@Volk; imaš ti slab spomin za obraze?
Jaz sem vedno mislila, da imam izjemno dobrega. Spomnim se vseh živih fac, s katerimi sem hodila na raznorazne krožke, ali pa folka iz vrtca … in tovarišic (ups: gospa učiteljic 🙂 ), a pred kratkim se mi je zgodilo, da srečam dekle, ki mi je na vsak način poskušalo dopovedati, da je 1 leto(!) delalo pri meni. Niti približno, sem trdila. Jaz se pa ja vseh spomnim!
In res … sem si kasneje le priklicala v spomin …. kakšnih 7 let nazaj … Groza! Niti face si nisem zapomnila, kaj šele imena, kaj šele, da bi vedela kakšno kavo pije 🙂
@Lordwales; kaj hočeš povedati s “krogi in leveli”?
Jaz pa moram reči, da se s tako formulacijo izjave, kot si jo zapisal tukaj, ne strinjam popolnoma.
Ja, družba, ki si jo izbereš (ne govorim o okolju, kjer pač preživljaš del časa iz ne povsem lastnih nagibov, temveč je ta družba le nujen ‘dodatek celotnemu paketu’ … npr. starši in sorodniki, krožki, cerkev, služba …), zagotovo pokaže nekaj stvari o osebi, a ne pomeni, da si “isti”, kot tvoja družba.
Včasih tvoji prijatelji in osebe s katerimi se družiš povedo le to, kakšen bi si želel biti, niti slučajno pa to ne pomeni, da si že takšen.
Oseba, ki je včeraj obiskala Dalajlamo, se mu celo pridružila na parih ‘karkoližepočnejotam’ takoj obrila in preselila na Tibet, je še daleč od visoke posvečenosti, je tako?
Tvoj prvi stavek vsebuje nekaj resnice, taki kot smo z takimi se družimo, čeprav jaz osebno nisem za nobene kroge in levele. In ni pomembno, koliko smo pomebni, ampak kaj imamo v sebi. In da znamo videti še koga drugega razen samega sebe.
Prisluhniti in ne preslišati druge ob sveh velepomembnih lastnih željah, anbicijah in skrbeh……………………….
Hehehe, ja, natakarji, ki so dobesedno rojeni za svoj poklic tudi mene vedno znova presenetijo. In brez vsakega občutka slabe vesti lahko povem, da največkrat kaj takšnega doživiš v “šiptarskih” slaščičarnah. En dan greš tja spit eno kavo, čez dva meseca prideš spet in te vpraša ali boš kot ponavadi. Mislim, ne vem ali res naredimk jaz takšen vtis ali imajo muloti (kar natakrji pri njih skoraj dobesedno so, čeprav večinoma zgledajo starejši) fotografski spomin.
Aja pa še nekaj. Ljudi je potrebno znati POSLUÅ ATI. To je edina skrivnost medsebojnih odnosov (pa čeprav imaš še vedno obupno slab spomin za obraze) in dokler tega ne obvladaš, si oplel.
@Realest; jaz pa mislim, da lahko marsikaj oceniš zelo kmalu. Resda te ljudje tudi po dolgih letih poznanstva znajo presenetiti, a na splošno niti ni tako težko nekaj osnovnih lastnosti opaziti takoj.
Sicer pa različnim ljudem ustrezajo različni karakterji in različne lastnosti. Jaz vsekakor ne maram površnih ljudi … takšnih, ki se z mano družijo le zato, da lahko nekomu nekaj razlagajo. Danes meni, jutri nekomu drugemu …. saj je vseeno, samo da se dogaja.
Ljudje smo tolk različni da ne moreš nobenga ocenit kakšen je preden ga res dobro spoznaš, v slabi in dobri situaciji.