Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.
Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.
Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.
Starša mojega moža sta (bila) rahlo starejša in pred sedmimi leti je nepričakovano (kot, da je kdaj pričakovano) udarila bolezen in oče je ostal sam. Ker je na srečo znal opravljati gospodinjska opravila in tudi kuhati in ga je zdravje služilo, je svoje samostojno življenje nadaljeval v lastnem stanovanju. Občasno smo se obiskovali in nihče ni niti pomislil, kaj ČE …. kaj KO …
Å e leto nazaj je kolesaril, se vsakodnevno sprehajal in sploh zdravo in mirno živel. Potem pa iznenada težave z dvanajsternikom, operacija, težave s srcem … osteroporoza ….. padec … urgenca … domov … izpuščaji na koži …. bolnica … sladkorna … inzulin … medrol … zabuhlost obraza … težave s prostato … sum na kancerogeno … napotnica za operacijo v februarju 2008 … v začetku februarja iz neznanega razloga zvečer pade in zaradi nemoči obleži na tleh vse do naslednjega dne, ko zaradi neoglašanja na klice moj mož vdre v stanovanje in ga odpeljejo v bolnico. Pljučnica. 7.februarja je odpuščen iz bolnice, a se 10. vrne vanjo zaradi kapi v levi del telesa.
Upamo na najboljše, a vendar v tem trenutku je tast nepokreten, hrani se po cevkah, ni zmožen komuniciranja in potrebuje 24 urno nego. Četudi bi v naslednjem tednu izredno napredoval in veselo samostojno odkorakal iz bolnišnice, ga samega več ne upamo pustiti. Vsi v službah, vnuki po šolah, krožkih, domov prihajamo ob 6h, 7h zvečer, naše brezmočne starše pa pač ne moremo ob 6h zjutraj nahraniti, zakleniti nato pa jih ponovno odkleniti zvečer, pobožati po glavi in mirno zaspati.
V dom za ostarele v Ljubljani se je prijavil pred pol leta. Celo! … A to nič ne pomeni, čakalne vrste so brezštevilne. 7 let so mu povedali.
Za vse tiste, ki jih kaj podobnega še čaka lahko posredujem nekaj informacij, do katerih smo se v teh dneh priborili ob nasvetih prijateljev, brskanju po netu in pogovorih s kliničnim osebjem.
Rešitve je možno iskati na različnih nivojih:
- Nega in pomoč na domu. To organizirajo pristojni centri za socialno delo oz. tam dobite informacije o institucijah, ki se s tem ukvarjajo. Pošljejo vam na dom osebe, ki pomagajo na domu prizadetim in svojcem. Sami smo ugotovili, da žal takšna opcija za nas tokrat ne pride v poštev, saj takšna nega obsega maksimalno 4 urno pomoč na domu, mi pa potrebujemo stalno prisotnost usposobljene osebe.
seznam usposobljenih za nego pomoči potrebnim
- podaljšano bolnišnično zdravljenje. Baje takšna zadeva pride v poštev, ko bolnika še ni možno prepustiti domači oskrbi, bi njegova hospitalizacija terjala daljše bivanje (mesec ali več), a se vseeno pričakuje rehabilitacija – torej ni le nega obstoječega- končnega zdravstvenega stanja določene osebe.
- Sprejem v dom. Sami smo najprej razmišljali o Ljubljani ali okolici Ljubljane a na koncu dojeli, da bomo veseli česar koli, kjer koli v Sloveniji. Povsod se čaka in čaka. Prednost imajo okoliški prebivalci in tisti, ki so že na čakalni listi.
Seznam vseh socialnih domov v Sloveniji z listami čakajočih. Kasneje smo ugotovili, da to niso vsi domovi in da podatki o listah čakajočih tako ali tako nimajo nobene povezave z realnostjo. BTW jaz sem seznam potegnila v excel in ga sortirala od najmanjše številke proti največji in nato klicala vse označene z 01 in takšne do 10, a vsi do zadnjega so mi povedali, da je lista čakajočih tudi pri njih precej visoka. Nekateri so me celo zavrnili, da ne dajejo nobenih podatkov, dokler ne vložimo prošnje za sprejem v njihov dom. Med drugim so nekateri domovi vnešeni 2x, enkrat s številom čakajočih nad 400 in drugič z 0 (!).Žal skupne ustanove, ki bi regulirala potrebe in proste kapacitete širom cele Slovenije, še ni.
Koristne informacije v povezavi s socialnimi zavodi
Konec koncev pa je moj prvi nasvet tak, da se prvenstveno posvetujete z zdravnikom v bolnici! In to vztrajno in večkrat. Več ko sprašujete, več podatkov boste dobili in po možnosti od različnih zdravnikov. Nekateri so manj zgovorni in govorijo zgolj o zdravljenju, drugi so bolj zgovorni in na vprašanje o tem, kaj se predvideva ob odhodu iz bolnice celo sami predlagajo, da vam čim hitreje pripravijo dokumente in izvide za iskanje ustrezne nege.
Mi smo informacijo dobili že drugi dan in z izvidom trenutnega stanja, kjer je napisano tudi, da je bolnik nepokreten in potrebuje stalno nego, z nekakšno izjavo o tem, da bolnik ni sposoben odločati v svojem imenu ter nekakšno napotnico za svetovalno socialno službo, sva se danes z možem napotila k prijaznemu zdravniku, ki deluje v stari stavbi stare travmatološke klinike in ima na vratih naziv Socialna služba.
Sicer pogrešam bogato spletno stran in podatke, ki jih je mogoče dobiti tam, a vseeno jim prijaznosti in posredovanju veliko koristnih podatkov nikakor ne gre očitati. Gospod naju je opremil z mnoštvom kopiranih podatkov, kjer so zapisani vsi (!) domovi ostarelih občanov v Sloveniji in to takšni pod okriljem socialnih služb, takšnih verskih (Karitas ipd) do samoplačniških in celo takšnih, ki jih šele gradijo.
Za vlogo se potrebuje:
-fotokopijo pokojninskega odrezka
-predlog zdravnika za sprejem v dom (tukaj je malce administracije … a vseeno … oddelčni zdravnik napiše diagnozo, ta se odnese zdravniku v socialni službi in on napiše nov predlog ter ga SAM pošlje direktno domovom, kamor bomo vložili vlogo za sprejem)
-prošnjo za sprejem v dom (obrazec se dobi v socialni službi ali tukaj)
-fotokopijo osebnega dokumenta
-v našem primeru, ko tast ne more več sam podpisovati vloge potrebujemo še potrdilo o odgovorni osebi (spet nekaj letanja na nek socialni urad na Podmilščakovi 20 Bežigrad, kamor dostaviš nekaj papirjev …)
Priporočajo, da se prošnje razpošlje vsaj na 10 ustanov, ki imajo krajšo čakalno listo (informacijo ustno poda zdravnik v socialni službi) nato pa tedensko klicati in spraševati ((beri gnjaviti in težiti). Baje se da v kakšnih prekmurskih krajih (!) priti do proste kapacitete v roku enega meseca (!).
No, medtem osebe seveda ne zadržijo v bolnici. Lahko ga namestiš (baje, ker še nimam konkretnega podatka) v dražjih različicah samoplačniških domov kot je npr. ta hotel v Renčah pri Novi Gorici in kasneje opraviš za bolnika naporno selitev v upam da kakšno prekmursko vas (seveda pišem to ironično).
Priporočam, da si že danes v svoje računalnike vnesemo opomnik, da na svoj 65. rojstni dan vložimo prošnjo za želeni dom v okolici, ki smo je vajeni in v dom, ki nam bo všeč in ne le da bo “na voljo” in tako bomo morda na dan, ko nas pri kakšnih 80+ začnejo pestiti zdravstvene težave, celo imeli rahlo prednost pri sprejemu!
- ko sem preverjala jaz, so bili takšni 4 domovi [↩]
Pozdravljeni.
Mene pa zanima, ali je potrebno za zdravniško mnenje (oz. predlog zdravnika) kaj plačati?
Nam je bilo rečeno da je plačilo za zdravniško mnenje 23 EUR!
Že vnaprej se vsem zahvaljujem za kakršenkoli odgovor.
Lep pozdrav
Moja mama lezi se v bolnici ampak dnevi se ze odstevajo…ker ne zivim v Sloveniji mi situacija ni znana…no zdaj mi je…in mi je zal,da ze prej nismo mislili na te stvari…nasli smo mesto v privatnem domu vendar me skrbi, kako bo poskrbljeno za njo…pocutim se nemocno…moja odlocitev je,da jo vzamem cez nekaj mesecev k sebi in poskrbim za njo…takoj ko bo sposobna za potovanje…pomoc na domu in to…sodec po izkusnjah nekaterih se ostarelim ne pise nic dobrega…mislim,da bi se moralo nekaj sproziti in to cimprej…vecje place za tiste,ki skrbijo za ostarele, krajsi delovni cas in se druge ugodnosti…mislim,da bi to delovalo…jaz sem takoj za akcijo,a je se kdo?…potrebujemo le pametne in revolucionarne ideje in …akcijo…in se bo premaknilo…..lep pozdrav
no, meni je bilo grozno poslušati vsak dan besede iz raznoraznih ustanov, da žal nihče ni umrl;
še bolj mi je bilo grozno, ko sem opazovala očeta vsak dan kako počasi odhaja proč od mene in sem bila čisto nemočna ne samo jaz ampak tudi zdravniki; sorry, to je za mene občutljiva tema, ker me še vedno zelo boli
Ja, res je. Tisti, ki so prišli v dom iz njega ne gredo ravno na potovanje okrog sveta ali si čudežno najdejo partnerja iz Floride in se preselijo tja. Postelje se izpraznijo le tako, ko nekdo odide iz tega sveta.
obstajajo tudi zasebne ustanove, vendar so žal tudi te polne; na žalost je tako pri teh zadevah: čakaš, da nekdo umre, da prideš ti v njegovo posteljo – kruta, grozna resnica
Ljubo, vsak dan izvem kaj novega. Ja, seveda obstajajo tudi privatni zavodi. Obstajajo takšni s koncesijo, ki so seveda enako zasedeni, kot ostali, obstajajo pa tudi takšni čisto samoplačniški. Pa smo spet pri istih zgodbah, kot pri zobozdravniku, ki si ga že leta in leta plačujem “dvojno”, ker mi gre del iz plače, potem pa itak hodim k privatniku, ker drugače mi lahko zobje pač ven popadajo preden se kar koli konkretnega zgodi preko sociale … pa npr. ravno danes je moja mama odšla na pregled v kirurški sanatorij in po vsej verjetnosti bo šla na operacijo žolčnih kamnov mimo sociale, ker …ah!
No, Renče, ki sem jih omenila na koncu so takšna samoplačniška varianta. Mislim, da je cena okrog 1.500€ mesečno. Za en mesec …. ajde …. če ni druge variante … ampak predstavljaj si eno leto … dve leti! Mislim, da so v Sloveniji redki, ki si to lahko privoščijo ne glede na to, da je po drugi strani popolna kriza z možnostmi po socialnih ustanovah. Marsikateri ženski je potem bolje, da ne hodi več v službo in ostane doma, neguje starše zagotovo bolje in z več ljubezni in pozornosti, kot najboljši dom ter “prihrani” 1.500€.
A privatne ustanove za to pa ni ? Sej vsi vemo, da se začne in konča pri denarju.
ÄŒe mamo vsemogoče privat zdravnike in takšne in drugačne servise od hrane do računalnikov, ni hudič da bo en organiziral še par medicinskih sestr, ki bodo 8 ur na dan pri ljudeh ?
ÄŒe takega zavoda ni (mogoče se zdele sliliš grabežljivo ampak ni namen) potem je lahko to nov biznis.
V tujini to 100 % obstaja… Mogoče Au Pair za 70 + ?
se strinjam s pokrajculjo.
moja tašča je bila v domu 5 let v Lj., v Å tepanjskem naselju; saj so se po svoje trudili, pa vendar, to ni to; tašča je potrebovala par let, da je sprejela to za svoj novi dom – s sestrami in negovalkami si moral delati v “rokavicah”, v nasprotnem primeru so še slabše delali z njo; ker imajo malo osebja pa veliko “pacientov”, je vse po enem vrstnem redu; in tudi menjava plenic je po vrstnem redu, če je imela smolo je bila pol dneva v umazanih – ampak tako je pač to; take it or leave it; ali pa enostavno pusti svojo službo in se posveti svojim staršem – ko je bil moj oče še v Sežani so mi rekli, ali ne morete vzeti bolniške ali pa dopusta in skrbeti za očeta namesto, da je tukaj v bolnici? se strinjam, da bi očetu bilo bistveno boljše v moji družbi, za nego bi znala sicer samo najnujnejše, ker nisem medicinec – pa vendar, včasih so otroci skrbeli za starše, ker so bili doma;
Ja, tudi jaz sem to zgodbo spoznala od blizu. Sicer smo takoj dobili dom. Saša, tvoji problemi se ne bodo končali z mestom v domu. Na oddelkih za obnemogle, nepokretne je grozno. Moj oče je životaril tam tri leta in tega kako tam trpijo negovanci ne privoščim niti sovražniku. ÄŒe se kaj pritožiš, ma kaj pritožiš, kaj lepo omeniš ti pa zabrusijo, da imaš slabo vest in da jim zato težiš. Å e vedno je stigma, da daš starša, čeprav nepokretnega v dom in si deležen pomenljivih pripomb. Nega je slaba, vsaj v tem domu je bila in veliko sorodnikov je hodilo hranit svoje vsak dan, ker so sicer bolj malo zaužili.
Tu kjer sem zdaj si tisti, ki si lahko privoščijo omislijo madžarske, poljske, slovaške, skratka ost evropa
medicinske sestre, ki delajo v paru in se navadno izmenjujejo na en mesec. Seveda na črno. Uradno bi jih taka 24 urna nega na domu stala tudi 10000evrov. Tako pa mislim, da je nekaj nad 1000 evrov na mesec, odvisno od zahtevnosti dela. Naša polniše kindermaedchen je tudi delala pri eni gospe preden je prišla k nam. ÄŒe bi se mi bognedaj spet ponovila zgodba z očetom bi tudi jaz razmislila v tej smeri. Vse dobro.
Ravno v nedeljo sva se z moževo nono pogovarjali o tem in povedala mi je, da imajo vse njene prijateljice že vložene prošnje, čeprav so še zdrave in pri močeh…
In zdaj vidim, koliko čakajočih je na dom v Novi Gorici (smo z goriške)… saj potem je res smiselno, da oddaš vlogo še, ko si zdrav
Žiga, vloge za sprejem v dom ne moreš dati pred 65. letom; )))
glede na način življenja, ki ga živimo danes, pa če se še tako prekleto trudimo, ne vem kakšna bo naša starost?
Jaz bom oddal prijavo že sedaj, pri 23. Potem bom svoje mesto odstopal prijateljem in znancem oziroma njihovim starsem….
V Sloveniji se bomo morali resno lotiti tega projekta, v kolikor nam to ne bo uspelo, bomo imeli že čez nekaj let resne probleme, če o njih ne moremo govoriti že danes.
Saša, dobro vem kako se počutite pri vsem tem; vse to sem več kot pol leta nazaj “skozi dala”; žal moj oče ni dočakal vstopa v noben dom kljub neštetim “vezam” in osebnim direktnih prošenj zdravnikov. Bil je tudi v Sežani kjer razen dializnega oddelka je vse ostalo bolj tako, tako… Sežana je v bistvu korak pred vstopom v dom in je temu primerno tam tudi vzdušje in vse ostalo. Ko sem mami predlagala (ki je sicer zdrava kot dren), da naj da vlogo samo kar tako, je bila čisto zgrožena nad mojimi besedami ter komentirala “živa ne!”. Tako je to. Vprašanje kako bomo mi čez 20 let odreagirali na take besede?