Ali avto kaj pove o svojem šoferju 2.del

Takole je bilo s temi avtomobili. O tem, da obiskujem tole luštno šolo sem že pisala. Tukaj nas poskušajo naučiti resnih stvari, a meni očitno po glavi rojijo le neumnosti. Na nekem predavanju je predavatelj omenil, da PR avtomobilske industrije gradijo na tem, da znamke pripisujejo določenemu tipu ljudi. Ljudje pa ovce to zagrabijo in in tako vsi švedski loverji, ki jih peče vest zaradi najetega ljubezenskega gnezdeca za popoldanske skoke čez plot s svojo tajnico, posegajo po tipičnem družinskem avtu- Volvo karavanu. Jim dviguje …. ah, kaj že?! …. libido, baje.

Pa poglejmo velikost;

Majhen avto (Smart, Fičo, Mini, Twingo, C1, C2, Ford Ka …) vozijo vsekakor in predvsem bejbe. Če sta v družini dva avtomobila, bo tamalega dobila ona, ker ji je tako baje lažje manevrirati po mestu – tako pravi on, a resnica je takšna, da le ona zna v tako majhen prtljažnik spraviti laptop, nov zavoj wc papirja, škatlo praška, mehčalec, nekaj škatel mačje hrane, 3 zavoje plenic, nekaj sadja, zelenjave, gajbo piva za njegove prijatelje ter po možnosti še zložljiv voziček. Torej majhne avtomobile vozijo pametne, spretne in okretne bejbe ter neobremenjeni skulirani tipi.

Srednje velik (Golf, Mercedes A, Megan, C3, C4, Škoda Fabia, Seat Ibiza …) avto vozijo tisti moški, ki bi nekoč radi imeli velikega. Avto, seveda. Vozijo jih resno vezani moški blizu tridesetih, ki se počasi vdajajo v usodo, da je pred njimi še nekaj zadnjih let brezskrbne vožnje z njihovim črnim, znižanim, močno ozvočenim Golfom, čaka pa jih prihodnost s srebrnim Hyundai i30 karavanom in kupom plišastih igrač na zadnjem sedežu.

Velik avto;
karavan; jasno, da ga vozijo tisti taoženjeni. Ko žena res ne uspe v svojega Twinga zbasati vse krame, ata le milostno preloži vso kramo v svojega, zraven pa doda še rolerje, kolo, rolko, skiro, košarkarsko žogo, rokometno in nogometno žogo, badminton, na vrh avta pa v trugo naloži še vse ostalo, kar nujno potrebuje tričlanska družina za enodnevni izlet na Bled …. na kremšnite.
enoprostorec; vozi ga tisti pameten mož, ki je končno dojel, da je karavan absolutno premajhen avto za dodatnega novo pričakovanega – četrtega člana družine. Barbi bi morda še stlačili v trugo, a njena hiša zagotovo ne gre več nikamor.
težka snobi limuzina; ta je za taločene. Jah, ker so že prešli fazo karavana in želje po velikem in končno dojeli, da jim zrasel ne bo nikoli več in so prepričani, da se pleša veliko manj vidi ob veeeeeliki črni limuzini ala Audi S8 ali BMW serije 7.
terenska vozila; me še niste opazili?! No, ja saj me tudi moja ne, si mislijo tisti moški, ki doma nekako bolj poredko pridejo do besede.

Dizel proti bencinu;

Dizel; Punce, če ste pred vstopom v avto slučajno spregledale napis KR na registrski tablici in sedaj že sedite v notranjosti, poslušate malce bolj glasen zvok motorja ter ugotavljate, če je nebeško lep tip, ki vas je pobral na avtoštopu, vreden vašega truda, vam svetujem, da temeljito premislite ali ciljate na kratek ali dolgi rok. Kajti tistim z dolgoročnimi načrti lahko zagotovim1 da boste imele težavo pri vsakem nakupu novih čevljev …. v isti sezoni ….. ja, celo pri vsaki drugi sezoni znate imeti težave. A če ste tudi same pristašice dizla in še samske, potem znak po horoskopu niti ni tako pomemben, kot geografsko poreklo. Škotje in Gorenjci so odlična kombinacija.

Bencin; jah, kaj naj rečem … moj je v študentskih časih vozil bencinarja 😉

Sicer pa kaj več o barvah pa naslednjič.

Prvi del pa tukaj.

  1. ja, ja, na osnovi lastnih izkušenj []

Opel seka

Pravi moj oče.

Prvi avto mojega očeta je bil Fičo – Fiat cinquecento. Kupil mu ga je njegov ata. Morte misl’t, ata mu je kupil prvi avto! Ne vem zakaj se ta občutek za obdarovanje ni dedoval1 Skratka tega belega Fička smo so v našo družino sprejeli enkrat leta 19602. Torej, jaz Fička nisem spoznavala pobliže, sem pa zato uspela zato packati in bruhati po lepi novi zeleno sivi Mazdi. Ne, ne te ni več kupoval ata, a močno sumim, da je moja babi konkretno sofinancirala vse nadaljnje nakupe avtomobilov v naši družini. To je bil najbrž tudi eden poglavitnejših razlogov, da je naš oče avtomobile kupoval na zelo dolga obdobja, saj babi spomin le ni tako pešal, da se po 3-5-ih letih še vedno ne bi spomnila koliko denarja je nazadnje prispevala k nakupu novega štirikolesnika. Pa tudi inflacija in črtanje nul na našem denarju je naredilo svoje pri spominu naše babi.

Meni je bila Mazda zelo ljuba, a naš oče je že takrat sanjal o Opel-u. Kaj vem kakšne pogovore sta imela z mojo babi in kaj se je dogajalo v glavi mojega očeta, a nekega lepega dne pred več kot 30 leti, je naš oče domov pripeljal svetlo modro ladjo. Ja, ja, ladjo … prav tako dolga se mi je zdela. Grdo, veliko in svetlo modro novo Vauxhall Vivo smo dobili namesto Opel Kadetta, ki ga je moj oče vsak dan ogledoval v izložbi avtomobilske prodajalne.

Baje je takrat nek “strokovnjak” mojega očeta prepričal, da je Vauxhall Viva, enako dobra, kot Opel Kadett, morda celo za odtenek boljša in cenejša. Angleški Opel, je tej svetlo modri spaki govoril moj oče. Ah, itak je bil to kiks desetletja in moj oče je še naslednjih 10 let sanjal o “pravem” Opel-u.

Pa mu je končno uspelo, po dolgoletnem mučenju je modro spako zamenjal za novo živo rumeno Opel Ascono. Ja, valjda, naša babi je bila še živa. 🙂

Morda mi je bila ta kakšen mesec ali dva všeč, ko pa sem videla kar nekaj živo oranžnih Opel Ascon, ki so jih furali avstrijski vodoinštalaterji in si med drugim preko cele zadnje šipe nalimali nalepko Ascona, me je entuzijazem povsem minil. In zmrdovala sem se tudi pred 14 leti, ko je moj oče rumenca zamenjal za kovinsko …pazi, kovinsko3 bordo Opel Vectro. Babi takrat ni več prispevala, je pa od dediščine sigurno nekaj padlo tudi na ta konto. 😉

Moj oče jih ima že 70+ in po 14-ih letih se je odločil, da je skrajni čas, da avto zopet zamenja. Za kaj? Ja, Opel-a valjda!

Po nakupih smo odšli tokrat vsi: dedi4, babi5, ki je prevzela vlogo financerja, Tomaž, Jaka in jaz. Očetu smo poskušali uturiti Peugeot-a, Seat-a, Renault-a, Citroen-a, a na koncu smo popustili in težili le še s tem, naj izbere ČRNO Opel Corso.

Ah, OK …. kupili smo srebrno Opel Corso. Mah, saj je cute, a morate me razumeti, ko ob omembi besede Opel, vedno malce pobledim.

Moj oče se je do prodajalne pripeljal s svojim ponosom – kovinsko bordo Opel Vectro, letnik cxccft6 in prodajalca povprašal, če jo vzame staro za novo. Mi vsi ostali, razen dedija, smo ostali kar v prodajalni in takoj po vrnitvi v salon popolnoma razumeli nasmešek prodajalca7.

Dedi je vplačal polog, dobil še nek fotoaparat za darilo potem pa se lotil prodaje svoje strašansko dobre makine. 🙂 ja, ja, odgnal je nekaj nesramnežev, ki niso znali ceniti prave vrednosti tega avtomobila in na koncu pod pritiski naše babi in pomanjkanjem prostora v garaži, le popustil in svojo ljubico prodal močno, močno pod ceno8

Še sreča, da je Opel-ov center v Ljubljani povsem zraven bencinske pumpe, kajti moj oče po zaustavitvi avta in tankanju bencina, le tega ni znal vžgati brez pomoči prodajalca. Ja, čas je šel naprej in v zadnjih 14-ih letih so se avtomobili precej spremenili. Moj oče se ni. On še vedno deluje po starem. Še vedno, avto ogreva vsaj 5 minut preden spelje, komaj smo ga prepričali, da sedežev res ni potrebno oblačiti v nove sedežne prevleke, a je nato na zadnje sedeže položil brisače, čeprav močno dvomim, da se bo nanje sploh kdaj kdo usedel- Klima je itak pogavje zase in oba z mamo imata nič koliko dela z obračanjem ventilatorjev sem in tja, ker baje strašansko piha in bi se lahko prehladila, zato sta nas prosila, naj kar uredimo tako, da je klima stalno izključena. Preden pa naša dva izstopita moj oče itak še 3x poskuša ugasniti luči, da se mu ja ne bi izstrošil akumulator. Baje je avto tako strašansko fancy, da ima upravljalec za radio na obvolanskih ročkah, a kaj ko je to tako komplicirano, da se raje vozita kar z ugasnjenim radiom. Električno spuščanje šip pa je takšna uganka, da smo z očetom kar nekajkrat vadili, saj si res nisem želela, da na cestninski postaji odpira vrata, ker na srečo vsaj to še deluje na stari preverjeni način – s kljuko.

In nekaj dni nazaj na moj mobi prileti enostavno vprašanje tegale mojega prijatelja: “Opel ali Seat?” Halo?!!!

No, saj ne da bi imela posebna nagnjenja do Seat-a, a tudi za Škodo bi navijala bolj, kot za Opel-a.

Jaz prisegam na Mini Cooperja, kot protiutež v velikosti pa na Nissan Pathfinder-ja. Ja, kaj čem sem pač avtopič**9 in že od nekdaj rada pogledam za hudim avtom, še raje pa se vozim v njem.

Za Minija sem težila leta …leta, res! Pa ne, da si ga ne bi mogla kupiti sama, a pri nas je odločitev za nakup avta, ne glede na to, kdo ga vozi, skupna. Imamo ga že več kot eno leto in bojim se, da jabolko pač ne pade daleč od drevesa in da bo naš Jaka čez nekaj let prisegal na vse, le na Minija ne. 🙂

  1. najbrž preskoči eno generacijo []
  2. 5 let pred prelomnim dogodkom v naši družini []
  3. takrat je bilo to uberstajliš []
  4. tako sedaj kličemo mojega očeta []
  5. moja mama []
  6. skratka pred Kristusovim rojstvom []
  7. a nam vi kaj plačate, da jo odpeljemo? []
  8. ja, ja 😉 []
  9. al se tud takim reče cashpi**? []