Očitno se mi zdravje vrača. Spet obiskujem fitnes – no, ja, priznam, da moj enkrat tedenski obisk res ni tisto s čimer bi se lahko hvalila, a kot sem rekla zadnjič, ne gre pri nobeni stvari pretiravati – bomo že – počasi pa sigurno.
Tudi na najini ljubljeni vikendaški točki sem že bila. Å marno sva obiskala zadnjo nedeljo. Spodaj meglice, na pol poti pa se odpre nebeška lepota obsijana s skoraj bi človek lahko rekel pomladanskim soncem.
Kar pa me najbolj veseli je to, da se mi spet piše. Idej za pisanje je bilo vedno ogromno, nekatere zadeve sem celo na hitro zapisovala v svojo priročno beležko, a kaj, ko mi je nekako zmanjkovalo časa – ah, kaj časa, časa imamo vsi 24 ur na dan – zmanjkovalo mi je energije, veselja, če hočete. Nikakor nisem zbrala tiste minimalne energije, ki je potrebna, da bi svojo rit udobno namestila na kakšno priročno sedalo, si na kolena (ja, jaz pač postavljam računalnik na kolena – naša miza je steklena in brrrr, kako sovražim občutek hladu pod rokami) namestila računalnik, smiselno uredila svoje misli, potem pa tolkla po tipkah dokler mi slap misli ne usahne. Na koncu bi na hitro še enkrat preletela – ja, na hitro, kajti, če začnem tekst sicirati in popravljati, temu nikoli ni konca in ga nikoli ne objavim – in če mi po vsem tem ni nerodno stisniti tipke “objavi”, se zapisi vrstijo kot gredo on nedeljah v promet pečene miške na Å marni. Ampak, ni in ni šlo. A zdaj se mi zdi, da se mi vremena jasnijo in prsti srbijo.
Blog je bil nekoč izredno zanimivo psihoterapevtsko orodje. Res, zvečer, ko so se stvari umirile, ko sem pomila posodo, zagnala pralni stroj, pobrala časopise razmetane po tleh, pregledala elektronsko pošto, si skuhala čaj in se končno usedla, so mi prsti kar stekli in vsakodnevno sem opravila še vsakodnevno čiščenje natrpanih in včasih tudi zmedenih misli. Potem pa se je nekega lepega dne moj običajni urnik zatrpal in nikakor se nisem skobacala iz začaranega kroga občutka nedokončanosti. Å e vedno nisem naredila pomladanskega – ja, ja, res je – pomladanskega čiščenja omar, na podstrešju me čakajo kupi revij z zanimivimi članki, ki sem jih shranila zato, da jih bom kasneje ponovno prelistala in si vzela več časa zanje, ob postelji se mi kopičijo napol prebrane knjige (uh, kako sovražim nedokončana čtiva), naša kopalnica še vedno ostaja nedokončan projekt (če že ploščic ne bomo menjali, je potrebno pospraviti vsaj tistih miljaužnt na pol uporabljenih flašk, kjer se nabira le še prah), na polici me čaka še popolnoma nedotaknjen zvezek, kamor sem sklenila zapisovati vse zanimive recepte za obroke, ki mi uspejo – ah, pa kaj bi naštevala, nedokončanih ali vsaj želenodokončanih stvari se je enostavno nabralo preveč. Bom, bom, bom – saj bom, sem si govorila, a kup (čeprav le v moji glavi) je iz dneva v dan postajal vse večji.
V ta šmorn so se vmešali še občutki žalosti, ker sem z nekaterimi potezami (potezami, ki izhajajo iz nalog iz “paketa” z nalepko “šef”) izgubila nekaj prijateljev (ok, ne ravno prijateljev, recimo temu raje dobrih službenih kolegov) jeze, ker stvari ne gredo tako, kot bi po mojem morale iti, nazadovoljstva in strahu glede službe, prav potiho je na zadnja vrata potrkal zobobol – in hop – postala sem najboljši kandidat za burn-out sindrom.
Jap, to so bili moji razlogi.
Pa ni pri vseh enako. Pri nekaterih gre to tudi tako. Baje nekateri premalo telovadijo. Ne, jaz sem hodila 2x tedensko na Å marno, 3x tedensko na fitnes, 1x pa še na tenis. Telovadbe več kot preveč – hmja, ja, prav imate kar je preveč je pa res preveč … sploh za teto pri 45-ih.
Nekateri imajo premalo časa zase. Ne, tudi s tem nisem imela težav. Prebrala sem že na tone knjig o planiranju časa, o zmanjševanju tempa pa knjig z nasveti ženskam v “teh” (kaj naj rečem, sem pač v “teh”) letih in tako dobro vedela, da je potrebno izkoristiti vikende, si vzeti čas za dopust in kdaj pa kdaj biti le sam s sabo.
Najbrž je tudi tu bilo vsega preveč. Preveč dopusta? Predolgi vikendi? Ah, ne seri, Saša! Tega pač ni nikoli preveč, kajne? Ne, ne, saj ne da bi pretiravala in dopustovala 5 tednov skupaj – ne, mi smo si privoščili par eno tedenskih počitnic in moje telo se je pogosto transportiralo na različne konce sveta. A moja glava bolj redko. Naše počitnice so vedno izgledale kot kup nepovezanih dogodkov, potovanje iz kraja v kraj, iskanje novih zanimivosti, hotelov, restavracij. Å e vikendi so morali biti nabiti z dogajanjem in čas za brezdelje in smrdenje pred televizorjem se mi je zdel kot najhujši smrtni greh.
Å e danes ne vem natančno v katerem grmu je tičal taglavni zajec. A ga bomo že ujeli, ne želim, da nekontrolirano teka okrog moje hiše in se čez nekaj let spet skrije v kakšen velik in močno razvejan grm.