Šampanjec in trepljanje

Kot je to v navadi vsak ponedeljek, smo tudi danes imeli pri nas staff meeting (tako pri nas imenujemo kolegije ali po socialistični opredelitvi zbor delavcev), na katerem smo med drugim debatirali o poslovnem dosežku ene od naših strank. Nekdo je omenil, da bi bilo lepo in poslovno (skratka, spodobi se in pravično je ;)), če bi ji tudi mi za dosežek čestitali in tako pokazali, da smo ta njen uspeh opazili in smo ga veseli.
Res je in nerodno mi je, da tega nisem opazila že sama, stranko ob njenem zadnjem obisku potrepljala po ramenih in ji pokazala spoštovanje in veljavo.

Vse prehitro pozabljamo na takšne »malenkosti« in se predvsem pehamo za vedno novimi dosežki, zastavljamo si vedno nove cilje, sebi ali drugim, pogosto precej visoke. Rok, ki smo (si) ga zadali skoraj vedno prekoračimo, se mučimo, »teramo« druge, ko pa je cilj končno dosežen, se pozabimo nagraditi, si čestitati ali čestitati drugim, malce uživati nad dosežkom in šele nato kreniti naprej.
Priznam, to je ena mojih večjih napak, ki jo delam tako pri sebi, kot pri drugih, drvim skozi življenje, hlastam za vedno novimi dosežki, nikoli ni dovolj dobro, prepričana sem, da se da narediti še bolje …. Pri meni se ta tempo na koncu manifestira v neke vrste depresiji, iztrošenosti, pasivnost, morda celo v iskanju utehe v hrani, pri istih okrog mene pa velikokrat kot »izguba sape«, upehanost, izguba motivacije. Neka malce bolj glasna (in pogumna) sodelavka mi je nekoč rekla, da nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Šokirala me je, saj sama zase vem, da sem v 99% časa izredno motivirana, vesela, srečna in zadovoljna oseba. Potre me le resna človeška hudobija, za katero itak verjamem, da obstaja le v skrajnih napakah narave, vse ostalo je bolj splet okoliščin in kakšne nenamerne napake. Le od kje ji torej ta ideja?!
Danes mi je malce bolj jasno, da je ona (in najbrž še vsi ostali spremljajoči) moje »nezadovoljstvo« videla v tem, da sem takoj po opravljeni nalogi, našla že 135 izboljšav, zastavila sebi in vsem ostalim že 679 novih ciljev, pozabila pa na šampanjec, trepljanje po rami in en dan popolne sprostitve. Časa za takšne stvari pri meni ni in skozi življenje hitim prehitro (vem).
Nek [tippy title=”drugi prijatelj”] pogrešam te, Boris![/tippy] mi je nekoč dejal, da drvim po progi življenja in se veselim in upam, da so vsi ostali tekači ob meni, a ko se obrnem sem šokirana, ker po progi tečem sama, vsi ostali so upehani in razočarani ostali daleč za mano. In tako jaz tečem nazaj, ponje, jim vlivam energijo, motivacijo in spet drvimo skupaj. Po naslednjih nekaj kilometrih spet ugotovim, da sem sama, tečem nazaj in tako v neskončnost. Ja, bo držalo.

A od takrat je minilo že nekaj let in tudi jaz se staram, postajam bolj modra …. In bolj utrujena.

Ta zapis je nastal februarja 2009, avgusta 2010 je moja utrujenost očitno iz faze kronično prešla v izgorelost.
2013 sem spet zdrava, prav nič utrujena izkušenejša in pametnejša SAŠA. Resda šampanjca še vedno ne pijem, a si vzamem čas za trepljanje po ramenih, tečem pa bistveno počasneje. Konec koncev sem postala (pol)maratonka. Tam gre za tek na dolge proge. 😉

Pa je res potrebno planirati?

Če me poznate, predvsem tisti moji sodelavci, ki tole stran takole na skrivaj prebirate1, potem ste ob tem naslovu pomislili, da se mi je v tem podganjem letu2 začelo počasi in pomalem trgati.

To vprašanje issonotme. Valjda je treba planirati! Vsak dan! Vsako najmanjšo malenkost je treba zapisati, razdeliti na najmanjše prafaktorje, jim dodati še kakšno dodatno točko, označiti z ABCDEFGHKVŽ, imeti vedno pred sabo, prečrtati, prepisati, če ni narejeno in še toliko podobnih neumnosti, kajne?

Ja, res je, sem freak planiranja in ne samo planiranja, celo nekaj od planiranega mi kdaj pa kdaj uspe narediti …. torej tudi izvrševanja nalog. A ne glede na to, da včasih s tem že celo pretiravam, bom, med knjigami, ki jih lahko pri nas v službi izberem in po službeni dolžnosti preberem, vedno znova posegla ravno po takšni, ki le z malce druge perspektive, razlaga o planiranju, postavljanju ciljev in trikih za hitrejšo dosego le teh.

A kakor koli sem že obsedena od pisanja kratkoročnih ciljev, idej in korakov, si svojih življenjskih ciljev nikoli ne zapisujem. Tudi kakšnih želja kot bi bile skok s padalom ali izlet v Indijo3, si nikoli nisem pisala …. in si jih tudi ne nameravam. Tudi enoletnih sklepov si nikoli nisem zapisovala. Spljoh pa tega niti slučajno tega ne bi počela na začetku leta. Kdo pa sploh lahko produktivno razmišlja v takšnem mrazu? Zapisovanje takšnih zadev se mi zdi nesmiselno iz treh razlogov:

  • dolgoročni cilji (sklepi) so tako pomembni, da jih imam zapisane v srcu in zanje ne potrebujem papirja in svinčnika
  • čeprav je moj dnevni pa tudi tedenski in da ne govorim o mesečnem planu, vedno prenatrpan, pa se pri tistih POMEMBNIH konkretnejših4 ciljih, držim načela manj je več. Itak pa je to relativno, kajne?
  • tekom leta si cilje prilagajam in spreminjam. Nekaj kar mi je bilo izredno pomembno na začetku leta 2007, je do danes povsem izgubilo svoj sijaj in namesto tega sem si postavila nov cilj na katerega pa nisem ravno čakala na začetek novega leta.

In tako danes res ne morem reči ali sem izponila vse cilje, ki sem si jih zastavila v začetku leta 2007. Kaj pa vi?

  1. pa ja niste mislili, da ne vem []
  2. baje, čeprav se na te stvari itak ne spoznam []
  3. tega si itak spljoh ne želim []
  4. ne bom jih poimenovala letni []