Najbrž je za moje današnje odklanjanje poležavanja na hrvaških plažah krivo otroštvo, ki je bilo počitniško naravnano seveda samo v to smer.
Vsako poletje je moja mama navdušeno izbirala počitniško točko na (pre)vroči in seveda takrat klim še ne poznavajoči hrvaški obali, že tedne vnaprej na kupček nalagala frotir brisače, bombažne nogavičke, frfotava poletna krila, kratke hlače, kreme za sončenje in z nakupi novih kopalk poskušala nad idejo praženja na plaži, navdušiti tudi mene. Mislim, da vse do danes ni dojela, da je bila glavna strateška napaka narejena prav pri tem – pri nakupovanju kopalk. Le katero občutljivo najstniško dekle bi, po podrobnem ogledu svoje, že rahlo pomarančaste in takrat še povsem bele, riti, ki si jo je lahko (pre)natančno ogledalo v ogledalu z neonsko svetlobo krepko osvetljene Maximarketove garderobe, potem še z veseljem v teh istih (ali konec koncev katerikoli drugih) kopalkah paradiralo po plaži?! Pa naj sem si izbrala še tako krasne, modne, z nedrčkom, ki dvigne in hlačkami, ki podaljšajo, me je slika mojih belih stegen v sanjah morila še vse do konca naslednje zime!
In potem na morju?! Saj je vseeno Selce, Medulin, Iž ali Primošten, opazna razlika med temi kraji je bila le v številu ovinkov, ki smo jih po večerji prehodili preden smo prispeli do THE sladoledarja, ki je kugle metal enkrat višje, kot tisti v ulici bližje našemu hotelu/počitniškemu domu.
Zjutraj zajtrk – ob posebnih dnevih rezina gaude in(ali) kakšne pariške salame, večinoma pa že na krožniku naložen mali zavojček masla in marmelade. Naša mati so imeli vedno dobre odnose z natakarji in tako se je na naših krožnikih, namesto šipkove ali slivove, v tisto majhno pakungo zavita (premogla je količino ene jušne žlice in prav čisto niti grama več), velikokrat kot po naključju znašla ravno meni najljubša marelična inačica marmeladnega obroka.
Aja, pred zajtrkom je moja mama tekala na plažo in na THE hot places nameščala brisače, češ brez tega bi morali ležati tam nekje, kjer je – ne vem – najbrž že nekaj groznega -. morda smetnjak s tisto marmeladno embalažo, kjer bi se potem nabirale ose, ali pa kup martinčkov, ki bi nam potem lezli po naoljenih hrbtih – ali pa skalo, kjer se niti jaz – malo dete ne bi moglo lepo zlekniti in ustrezno posončiti vseh svojih okončin. No, kakorkoli, mi smo imeli vedno najboljše mesto na plaži!
Po zajtrku smo seveda takoj hiteli na sonce, saj je bilo potrebno čim bolj izkoristiti vse, kar so nam “sanjske” in tako težko pričakovane počitnice nudile. Spominjam se, da je oče že kmalu po vtiranju Coopertone kreme (ta je bila v tistih časih the best, saj je imela deklica, ki ji je kužek vlekel kopalke z bele riti, ostalo kožo obarvano kot bi jo namazali z globinom – tako, da smo vsi mi seveda pričakovali podoben efekt), začel razpravljati o kosilu, za katerega smo se odločili že prejšnji večer. Izbirali smo med dvema menijema in kot se spominjam, sta si bila precej podobna in njuna glavna sestavina je bila mnogokrat v nekakšni redki omaki namočen stročji fižol s kombinacijo paradižnikove omake, le da si v prvem dobil kakšno verzijo pohojenega krompirja, v drugem pa zlepljen riž. A da ne bo pomote, v vseh obrokih smo neznansko uživali, saj so bili ti izbori in pričakovanja kako bo vse skupaj tokrat izpadlo, bistvo našega dopustovanja. Å e lepše je bilo pričakovanje ali bo za sladico kepica jagodnega sladoleda, grozdje ali le vaniljev puding s kapljico malinovega sirupa.
Večerje so se večinoma začenjale okrog 7h zvečer in bile za mojo mamo hudo pomemben del dopustovanja. V namen popolnosti večernega uživanja, smo s plaže odšli že okrog 5h. Danes ob tej uri sploh Å E ne bi šla na plažo, a z očetom sva bila s takšnim aranžmajem nadvse zadovoljna, saj sva imela celodnevnega prevračanja (ne pozabite, da smo bili na plaži že od 9h zjutraj, vmes pa le kakšno polurno pavzo za kosilo) na frotirastem ražnju, že preko glave, zato sva se ubogljivo tuširala, lišpala, si nadela ravno tista oblačila, ki jih je za naju predvidela mati, se potem kakšne pol urice (spet ubogljivo) sprehajala in poklikala nekaj fotografij, ki naj bi sosedom pokazale, kako fantastično naj bi se bili imeli na počitnicah, nato pa vsaj 15 minut pred odpiranjem menze, stali skorajda napopani na vhodna vrata. Jap, baje bi na koncu dobili res le še pohojeno solato – pač zajemali naj bi jo iz velikega solatnega čebra, zato, kasneje ko naj bi človek prišel tja, večja verjetnost bi bila, da dobiš ravno tisto, ki je naj bi ležala na samem dnu, prepojena s kisom in oljem in utrujena od pritiska tiste sveže prekrasne zelenjave (japajade), ki se je nekaj ur bohotila nad njo.
Po večerji pa že prej omenjen sprehod do centra vasi, lizanje zmrznjene obarvane sladke vode, ki so ji ustvarjalci nadeli celo različna imena od jagodnega do čokoladnega in vaniljevega sladoleda (tisti fancy okusi ala Zabaione, stracciatella, Baccio so prišli mnogo kasneje), za vrhunec večera pa še nekaj urno sedenje na terasi ob poslušanju peto razrednega banda in srkanju ene Radenske, Ore in Coca-Cole, ki smo si jih lahko privoščili ta isti večer. “Pij počasi,” mi je vedno rekla mama, “saj, ko bo miza prazna, bomo morali oditi v sobo.” In jaz sem pridno srkala po kapljicah in zdolgočaseno opazovala tete, ki so v pomanjkanju moškega navdušenja za ples, plesale kar ena z drugo.
In tako dan na dan in poletje za poletjem.
Priznam, zdelo se mi je kul, saj smo na počitnice vedno vsi komaj čakali – torej to mora biti nekaj v čemer strašansko uživaš, čeravno ti ni najbolj jasno, zakaj bi celotedensko poležavanje na plaži – na soncu, celodnevno druženje s starši, razglabljanje o hrani, oblačilih ostalih gostov ali brezplodno posedanje po terasah, predvsem pa dan na dan brez druženja in čvekanja s tvojimi prijatelji ali vsaj kar tako enimi neznanimi vrstniki, bilo tako nadvse zabavno.
Å ele v svojih najstniških letih sem spoznala, da so počitnice lahko še bolj kul. Teta me je povabila na kampiranje z njo in njeno hčerjo – mojo sestrično. Nobenega rituala, vstajanje, ko nam je švic v prevroči prikolici že tekel po riti, zajtrk ko nam je pač ustrezalo in jedli smo kar nam je pač ustrezalo – vse razen marmelade ;). Kosilo smo pogosto kar preskočile. Teta nama je suvereno predstavila praktičnost “sadnega” dneva in midve sva ga veselo zagrabili – saj se še spomnite tistega iz garderobe Maximarketa? J Sicer me je ob tem dietnem jedilniku begal zajtrk z Nutello (ups, te še ni bilo na voljo -.Eurocremom) in po sadnem kosilu še Otočec (hudo dober-pravzaprav edini možni družinski sladoled), a sem šele kasneje, ko sem že sama prevečkrat poprijela za kuhinjske lonce, dojela tetin trik počitniškega prehranjevanja. Pa vendar ji tega ne gre zamerit, saj sva tudi sami veseli preskočili drgnjenje loncev v čudno smrdečih kamnitih umivalnikih ob skupinskih toaletnih prostorih. Tudi zvečer se nismo prav nič lišpale. Posedale ali poležavale smo na ležalnikih ob prikolici, midve pa sva se podili z mularijo iz sosedskih prikolic ali šotorov, na teraso pa prišli le na ogled in postavanje, če se kje prikaže kakšen ogleda vreden mladenič.
Ne glede na to, da je tudi izboljšana verzija počitnikovanja locirala na Hrvaški obali, se kasneje, ko sem si dopust organizirala že sama, nanjo skorajda nisem vračala. Mareličnih marmelad je bilo kot kaže vseeno malce preveč.