Prišel je čas, da vas razbremenim firbca

Podobnosti med temi posti vas zanimajo, kajne?

Ne, ne še takoj … saj veste, da moram jaz najprej 3 ure pisati, da pridem do bistva 🙂

Prva zgodba: Ko sem zapisala tole zgodbico, se je meni osebno zdela prav prisrčno zabavna in napisana v nekem meni značilnem slogu. Takšnem, ki ga ponavadi uporabljam ob posredovanju kritike …. takšnem, ko si mislim, da sem duhovita (no, morda celo uspem koga nasmejati), ko z nekakšno vzvišeno ironijo pljuvam po nekom, ki mi ni naredil prav nič, kriv je le tega, da mi nekaj na, ob, za, pred … njim ni všeč in to moram pod nujno, obvezno spraviti iz sebe.

Nekaj dni po objavi posta sem prejela mail od Damjane Golavšek. Čisto prijeten in prav nič nesramen mail, kjer mi je Damjana sporočala, da jo je moj post prizadel. Aaaaa? Vraga, pa saj nisem prav nič takšnega pisala ?!!! Tako sem mislila, tako tudi odpisala … še en, dva maila sem in tja in na koncu je (menda) konflikt zglajen.

Druga zgodba: Imam sila prijazno frizerko. Bitje polno energije in dobre volje. Vešča je škarij, odnosov z ljudmi, prijaznih pogovorov, vsekakor pa ni slavist ali pisec kakšnih izjemnih literarnih del. Na tale moj post je odgovorila v svojem slogu …….. takšnem, kot ga ima v RL … polno energije, veselja in kupa Jaaaaa-jev in ANE, ANE-jev in “street talk-a”. Na njen komentar se je v takšnem kao “mojem stilu” odzval moj kolega, ki je sicer prav prijazen in družaben in oh in sploh. In pravzaprav ni bil nesramen … le malce sarkastičen 🙂 …No, ja ….Babzy je komentar prizadel, čeprav se najbrž nikomur od ostalih ni zdel krut ali neprijazen in stavim, da tudi Zoran ni tako razmišljal o njem.

Tretja zgodba: Kakšnih 7 let nazaj je bilo in jaz sem se s Tomažem mirno sprehajala po mestu … prečkala prehod za pešce, ko se vame meniničtebinič obregne nasproti hodeča gospa, ki je očitno vstala na levo nogo:”Mula, a sploh kej vid’š pod to čelado ?!” s precej zadirčnim in visokim glasom. Hvala, hvala za mulo, kajti takrat sem jih imela že kakšnih 35 … ampak očitno je “čelada” pomagala k mladostnemu videzu. Na glavi sem imela baretko s šiltom … ja pomaknjeno globoko na čelo … ampak …. halo?! … gospa oprostite, saj nikomur nisem prav nič hotela??? Me je prizadelo? Ma, ja … me je …. predvsem odnos, napad …čeprav sem doma še cel teden bentila in kvantila čez vse stare babnice in je kazalo, kot da sem “faca” in da me kaj takšnega ne gane.

Četrta zgodba: Kolegica bi začela pisati blog in ima pomisleke glede freakov, ki znajo občutljivo dekle spraviti v slabo voljo. Ja, ja, v blogosferi je ogromno “babnic” iz tiste moje “tretje” zgodbe. Anonimnost daje moč in ljudje povedo več, kot bi v živo. Postanejo nesramni, nekateri celo vulgarni. Sama sicer (še) nimam tako ekstremnih izkušenj, vsekakor pa so bili trenutki, ko so me komentarji zadeli, me obremenjevali, sem o njih razmišljala …. ampak se konec koncev pobrala, okrepila in kaj novega naučila.

Jah, ljudje smo takšni, da želimo ugajati in zvije nas še pri tako veliki neumnosti, kot je bedast komentar nekoga, ki ga sploh ne poznamo.

Že jasno kaj je skupnega tem postom?

Izbrala sem le takšne, ki so duhoviti in niso zlonamerni. Ja, tudi takšnih zlobnih, vulgarnih in nesramenih je v blogosferi ogromno, vendar takšni si res ne zaslužijo dodatne reklame. Torej sem jaz izbrala le takšne ob katerih branju sem se zabavala, nasmejala …

Nekateri v postu kritiziramo nepoznane male ljudi, drugi znane širši okolici, tretji osebo zamaskirajo a vendar je vsakomur jasno, o kom je govora …. vsi mi pa za svojo promocijo in prikaz naše duhovitosti uporabljamo ljudi iz mesa in krvi, ki nam najbrž niso storili povsem nič žalega.

Stavim da, vsakega od “uporabljenih” vsaj malce stisne pri srcu in si misli “Le zakaj?!”

Hvala b(l)ogu, da me je naučil te lekcije. Bom zmolila eno zdravomarijopaenočenaš 🙂 in obljubim, da se bom v bodoče potrudila in ne bom kritizirala ljudi, ki mi nič nočejo.