Nisem verjela v alternativo

Skoraj tri leta so minila, ko mi je nekdo na silo in precej sunkovito »povlekel preprogo izpod nog«, jaz pa sem se zrušila, skotalila, za nekaj časa obležala in se potem počasi dvignila na vse štiri, pa potem na noge z upognjeno glavo in mlahavimi rokami, potem pa grizla in praskala in se počasi, prav počasi spet postavila na noge – svoje noge.

Ko me zdravniki nikakor niso želeli slišati … po vsej verjetnosti pa tudi jaz nisem hotela slišati njih, sem se začela obračati na prijatelje in njih prositi za pomoč. Ja, oni so me poslušali, kajti vedeli so, da Saša nikoli ne pretirava pri opisovanju bolezni. Prej obratno. In tako se je po 5 tednih moje popolne nespečnosti končno našel nekdo, ki je skeptično Sašo spravil k … no, pojdimo najprej lepo po vrsti.

Tistega septembrskega vročega dne sva sedela v kafiču, ko je prijatelj vpričo mene poklical nekoga, ki naj bi mi bojda pomagal nazaj do zdravja. “Aha, v sredo?” ga je vprašal. ” Ob treh?” Ja, ja, pridem, pritečem, pridrvim, sem kimala upajočih podočnjakastih široko razprtih oči in čakala, na nadaljnje napotke, pričakujoč podatke v stilu »Klinični center, peto nadstropje, druga vrata levo«. Nič od tega! Semič. Kaaaaaaam?! V Semič! »Ej, Saša, ne sprašuj me preveč! Zaupaj, pojdi tja in tam boš izvedela vse kar potrebuješ!«

In sva šla. Sama niti nisem zmogla moči za vožnjo, zato me je do tiste neofrajhane hiše, pred katero so se podili (najbrž med sabo sparjeni) mački v družbi nekaj kur in petelinov, pripeljal moj dragi. Pred vrati me je prepustil sila čudnemu »dohtarju« daljših las in rahlo predolge adidasove trenirke, ki me je popeljal v izbico polno vonjav, ki jih puščajo tiste, saj veste, tiste indijske dišeče palčke. Začetek »obravnave« je bil bolj obetajoč, saj mi je moj novi »dohtar« za uvod posvetil veliko več časa, od tistih 7 minut, kot mi jih baje pripada pri moji osebni zdravnici. Ko sem se razgovorila o mojih težavah pri spanju, tresavicah, slabosti, bolečinah v ledvicah, glavobolih in še in še, se je »dohtar« lotil dela. Krožil je okrog mene, mahal z rokami, medtem ko sem jaz trdno stisnjenih oči sedela na stolu in skupaj z njim iz sebe »izganjala hudiča«. Jah, ne vem kako bi drugače poimenovala tisto najino skupno klicanje ljubezni, svetlobe in (njegovega) namišljenega prijatelja z imenom Bog.

Ko sem se spet sedela v udobju našega avta, sem iz sramu, češ za kaj sem trošila denar, mojemu dragemu priznala številko, ki sem jo v tistem trenutku znižala za okroglih 20€, ob tem pa ugotavljala, da se moje nekako prazno (to je edina beseda, ki bi lahko opisala moje takratno stanje) počutje, lahko razloži le ob dejstvu, da sem uro in pol našpičeno (ravno) in mižeče sedela na neudobnem stolu, medtem, ko sem se v mislih ubadala z idejo o tem kakšno moč ima moj novi dohtar in ali lahko, če že zdraviti ne more, vidi moje dvomeče misli in ugotovi, da jaz v te traparije ne verjamem.

Doma sem se, kot že tri dni poprej, udobno namestila na kavč in čakala na uro, ko bo na sporedu kakšen zanimiv film, saj spanca tako ali tako ni za pričakovati. Še pol litra vode bi bilo treba popiti preden bi priključila čudno plastično blazino, ki mi jo je posodil nek drug prijatelj, češ, da njeno elektromagnetno valovanje pomaga pri boljšem počutju in posledično najbrž tudi uspava. Takrat niti nisem vedela, da se je med transportom blazine iztaknila neka žica in blazina, ne le, da se mi je dozdevalo, da nima nobenega efekta, ampak ga tudi resnično ni imela. A nič zato, Saša se je vztrajno trudila, da bi jo karkoli uspavalo, a ji poleg toplega mleka z medom, kozarca vina pred spanjem, branjem dolgočasnih knjig, gledanjem prijetnih in lahkih filmov, tudi placebo efekt pri uporabi tiste blazine, ni prinesel spanca. Vse do tistega dne, ko sem obiskala novega dohtarja.
Tisti večer sem obležala na kavču. Okrog devetih zvečer me je zmanjkalo. Oblečeno v dnevna oblačila, copati na nogah in očali na nosu. Na nedelujoči plastični blazini.

Namišljeni prijatelj me je očitno le slišal!

Dober dan življenje!

Ko sem že nekaj tednov pridno žulila svoj zeleni čaj, me je začelo ščipati v zobeh. Aaaahhh, spet zobje! Še dobro, da se je moj zobar preselil v ordinacijo 5m stran od moje Mete … ja, ja, tiste pri kateri že nekaj let uživam svojo vsakodnevno dozo kofeina ali teina! Zaradi tega nisem niti opazila, da zadnjih nekaj let vsaj enkrat mesečno od Mete zavijem še v čakalnico in nato na stol svojega zobozdravnika. In ker je gospod še neznansko nežen in prijazen, se mi vse skupaj (hkrati s praznenjem moje denarnice) niti ni upiralo … ne, kar lepo sem se že navadila, da ob rahlem zbadanju po tem ali onem zobu, pridno zavijem še k mojemu zobozdravniku.

Tudi tistega lepega zgodnjega avgustovskega dne bi bilo tako, če le moj zobozdravnik ne bi odšel na svoj dolgi in zagotovo trdo zasluženi dopust. Na  vratih napis, da ga ne bo vse do konca avgusta, mi je narekoval ukrepanje. Ker sem neko soboto (ko moj zobar prav tako ni delal) že kolovratila po Ljubljani in dodobra raziskala način delovanja socilanih zobozdravstvenih ustanov, sem vedela, da brez slike ne bo nič … zato sem najprej skočila poslikati svojo bolečo šestico, s slikico v roki pa še isti dan odkorakala k tistim, kjer ti za pomoč ni treba še enkrat plačevati (ah, ne bom sedaj o tem zafuranem sistemu, ko privatne zobarje plačujemo ponovno, ker ne moremo čakati po pol leta, da ti končno pogledajo boleč zob). Dokaj hitro sem prišla na vrsto, stric je pogledal v moja usta, pa v sliko, nato pa odkimal z glavo in mi zatrdil, da z mojo šestico ni prav nič narobe, le dlesni so tiste, ki mi nagajajo. Pa naj si najdem kakšnega paradontologa, kajti drugače bom kmalu brez zob, mi je še navrgel.

Pa smo odšli domov veseli, da ni bilo vrtanja, ni bilo ruvanja ali kakšnih drugih bolečin. A kaj, ko naslednji dan bolečina ni minila. Pa tudi naslednji ne. In naslednji tudi ne. Moj stalni zobar pa še kar na dopustu, k socialcu tudi ne grem, saj me je že odpravil in tako sem zdravila vnete dlesni, kupovala žavbice, vodice, vmes jedla analgetike (čeprav se jih ogibam, kot hudič križa, a tokrat je bila bolečina le prevelika) ter si kopičila spisek nedokončanih zadev, ki je iz dneva v dan postajal vse večji.

Pet dni in pet noči muk in končno so mi našli zobozdravnico, ki me je rešila vseh muk. Teta zobozdravnica se je zgrozila nad stanjem v mojih ustih in se s svojim asistentom kar nekaj časa pogovarjala kaj jima je storiti, da popravita škodo, ki je nastala v tem času. Ne vem kako, a ta teta je na sliki moje šestice le videla nekaj, kar stric socialc ni uspel. Baje se je nekaj kuhalo tam notri in udarilo na dlesni, a ker so bile dlesni tako načete in stanje zame že hudo boleče, je bilo potrebno najprej urediti to. Dobila sem maksimalno dozo dveh različnih antibiotikov, ki so me v hipu postavili na noge. Oh, odrešena vseh muk, sem naslednji dan že hitela odkopavati svoj kup nedokončanih zadev. Tri brezskrbne in hiperaktivne dni sem zaključila četrto popoldne po obroku prebranca, ko me je sredi kontroliranega napenjanja in damskega zadrževanja vetrov, ujela huronska driska.

Driska je pri ženskah, ki jih tako kot mene, večinoma daje zapeka, včasih dobrodošla sprememba :), a po 4 dneh preživljanja večine ur na službenem WCju, mi je spisek neopravljenih nalog ponovno začel naraščati in sklenila sem, da je čas za obisk pri svoji zdravnici. Linex – probiotiki so baje znana stvar …..ja, zdravnikom … oprostite, jaz nevednica pa nisem niti slučajno vedela, da jemanju Amoksiklava sledi močno čiščenje črevesja!

Jap, driska potem pa hudi napadi slabosti, kepa v želodcu, kislina v žrelu, bolečine tam in tukaj … kaj vem kaj vse me je napadlo, vem le, da je preko mene šel tanker … in to ne le en, najmanj pet jih je bilo. Antibiotike sem prenehala jemati še preden je predpisana kura potekla. Nisem zdržala. Stres, je bila beseda, ki sem jo slišala ničkolikokrat od zdravnikov, ki sem jih obiskovala z upanjem, da mi bodo pomagali odpraviti napade tresavice, kepo, ki me je dušila v grlu, glavobole in na koncu še tedne in tedne nespečnosti. Stres je bil res moj dolgoletni tihi prijatelj, a za moje zdravstveno stanje tokrat res ni bil kriv on … vsaj direktno ne.

Hmmm … ne vem, še zdaj ne vem natančno, a mislim, da je tisti kegelj v želodcu začel pisati tole zgodbo, nadaljevala ga je moja šestica … za katero smo kasneje ugotovili, da ga je močno lomila po mojih ustih in po nekaj tednih crkljanja in ujčkanja, smo končno sklenili, da je čas, da gre rakom žvižgat. Šestica mi je zastrupila dlesni ter udarila na sinuse, ki so mi povzročali glavobole. Seveda je strup iz zoba udaril na ledvica, jetra itd., antibiotiki, ki pa so sicer v prvi rundi pobili tagrde pajace v mojem telesu pa so udarili še po tadobrih in me dokrajčili v želodcu, žrelu in črevesju. V dobrem tednu sem izgubila 7 kg, v teh kilogramih je odšlo veselje do življenja, apetit, v usta z muko nesla kakšno žlico juhe na dan, se tresla brez razloga, imela občutek, da življenje odhaja iz mene in ob tem presedela več časa na urgenci kot doma.

Tako je tistega avgustovskega dne leta 2010 izgledal začetek moje zeloooo doooooolge poti sprememb, ki se še vedno dogaja.

Le kje se skriva zajec?

Očitno se mi zdravje vrača. Spet obiskujem fitnes … no, ja, priznam, da moj enkrat tedenski obisk res ni tisto s čimer bi se lahko hvalila, a kot sem rekla zadnjič, ne gre pri nobeni stvari pretiravati … bomo že … počasi pa sigurno.

Tudi na najini ljubljeni vikendaški točki sem že bila. Šmarno sva obiskala zadnjo nedeljo. Spodaj meglice, na pol poti pa se odpre nebeška lepota obsijana s skoraj bi človek lahko rekel pomladanskim soncem.

Kar pa me najbolj veseli je to, da se mi spet piše. Idej za pisanje je bilo vedno ogromno, nekatere zadeve sem celo na hitro zapisovala v svojo priročno beležko, a kaj, ko mi je nekako zmanjkovalo časa … ah, kaj časa, časa imamo vsi 24 ur na dan … zmanjkovalo mi je energije, veselja, če hočete. Nikakor nisem zbrala tiste minimalne energije, ki je potrebna, da bi svojo rit udobno namestila na kakšno priročno sedalo, si na kolena (ja, jaz pač postavljam računalnik na kolena … naša miza je steklena in brrrr, kako sovražim občutek hladu pod rokami) namestila računalnik, smiselno uredila svoje misli, potem pa tolkla po tipkah dokler mi slap misli ne usahne. Na koncu bi na hitro še enkrat preletela … ja, na hitro, kajti, če začnem tekst sicirati in popravljati, temu nikoli ni konca in ga nikoli ne objavim … in če mi po vsem tem ni nerodno stisniti tipke “objavi”, se zapisi vrstijo kot gredo on nedeljah v promet pečene miške na Šmarni. Ampak, ni in ni šlo. A zdaj se mi zdi, da se mi vremena jasnijo in prsti srbijo.

Blog je bil nekoč izredno zanimivo psihoterapevtsko orodje. Res, zvečer, ko so se stvari umirile, ko sem pomila posodo, zagnala pralni stroj, pobrala časopise razmetane po tleh, pregledala elektronsko pošto, si skuhala čaj in se končno usedla, so mi prsti kar stekli in vsakodnevno sem opravila še vsakodnevno čiščenje natrpanih in včasih tudi zmedenih misli. Potem pa se je nekega lepega dne moj običajni urnik zatrpal in nikakor se nisem skobacala iz začaranega kroga občutka nedokončanosti. Še vedno nisem naredila pomladanskega … ja, ja, res je … pomladanskega čiščenja omar, na podstrešju me čakajo kupi revij z zanimivimi članki, ki sem jih shranila zato, da jih bom kasneje ponovno prelistala in si vzela več časa zanje, ob postelji se mi kopičijo napol prebrane knjige (uh, kako sovražim nedokončana čtiva), naša kopalnica še vedno ostaja nedokončan projekt (če že ploščic ne bomo menjali, je potrebno pospraviti vsaj tistih miljaužnt na pol uporabljenih flašk, kjer se nabira le še prah), na polici me čaka še popolnoma nedotaknjen zvezek, kamor sem sklenila zapisovati vse zanimive recepte za obroke, ki mi uspejo … ah, pa kaj bi naštevala, nedokončanih ali vsaj želenodokončanih stvari se je enostavno nabralo preveč. Bom, bom, bom … saj bom, sem si govorila, a kup (čeprav le v moji glavi) je iz dneva v dan postajal vse večji.

V ta šmorn so se vmešali še občutki žalosti, ker sem z nekaterimi potezami (potezami, ki izhajajo iz nalog iz »paketa« z nalepko »šef«) izgubila nekaj prijateljev (ok, ne ravno prijateljev, recimo temu raje dobrih službenih kolegov) jeze, ker stvari ne gredo tako, kot bi po mojem morale iti, nazadovoljstva in strahu glede službe, prav potiho je na zadnja vrata potrkal zobobol … in hop … postala sem najboljši kandidat za burn-out sindrom.

Jap, to so bili moji razlogi.

Pa ni pri vseh enako. Pri nekaterih gre to tudi tako. Baje nekateri premalo telovadijo. Ne, jaz sem hodila 2x tedensko na Šmarno, 3x tedensko na fitnes, 1x pa še na tenis. Telovadbe več kot preveč … hmja, ja, prav imate kar je preveč je pa res preveč … sploh za teto pri 45-ih.

Nekateri imajo premalo časa zase. Ne, tudi s tem nisem imela težav. Prebrala sem že na tone knjig o planiranju časa, o zmanjševanju tempa pa knjig z nasveti ženskam v »teh« (kaj naj rečem, sem pač v »teh«) letih in tako dobro vedela, da je potrebno izkoristiti vikende, si vzeti čas za dopust in kdaj pa kdaj biti le sam s sabo.

Najbrž je tudi tu bilo vsega preveč. Preveč dopusta? Predolgi vikendi? Ah, ne seri, Saša! Tega pač ni nikoli preveč, kajne? Ne, ne, saj ne da bi pretiravala in dopustovala 5 tednov skupaj … ne, mi smo si privoščili par eno tedenskih počitnic in moje telo se je pogosto transportiralo na različne konce sveta. A moja glava bolj redko. Naše počitnice so vedno izgledale kot kup nepovezanih dogodkov, potovanje iz kraja v kraj, iskanje novih zanimivosti, hotelov, restavracij. Še vikendi so morali biti nabiti z dogajanjem in čas za brezdelje in smrdenje pred televizorjem se mi je zdel kot najhujši smrtni greh.

Še danes ne vem natančno v katerem grmu je tičal taglavni zajec. A ga bomo že ujeli, ne želim, da nekontrolirano teka okrog moje hiše in se čez nekaj let spet skrije v kakšen velik in močno razvejan grm.