Falabogu po Ne joči Peter in Sreči na vrvici, me je končno raznežil še en slovenski film. No, saj je še blo nekaj Marmelad in podobnih kajmakov, ki so me navdušili, ampak že dolgo ne noben slovenski film, kot tale včeraj.
Kot je Irena že v komentarju na tale post zapisala, so me včeraj zvečer razbremenili moške družbe in ker so mi to žal malce prepozno povedali glede na to, da so vse moje prijateljice podobno “emancipirane” kot jaz 🙁 se absolutno ne da takole na hitro dogovorit za en babji čvek, masaža pa … no, ja …. ravno včeraj se nisem pobrila, tako da no, to ni padlo v koncept včerajšnjega dne 😉
Sem pa preživela skoraj dve uri mirne in počasne (beri zelo počasne) popoldanske vožnje od Murgel do Novih Jarš in nato v Å entvid in spet do Novih Jarš … po Jako, pa na tenis pa od tam v BTC … potem pa popolna relaksacija ….. res, dve uri mirnega sprehajanja po City parku, ki ga pravzaprav ne maram, ampak dobi nekakšen poseben čar, ko se po njem sprehajaš sam, ko si lahko končno ogleduješ stvari le na ženskem oddelku … pravzaprav ne LE, ampak končno na ŽENSKEM oddelku in na moškega sploh ne pogledaš. Ne, saj se ne bi sprehajala po tem centru in sploh ne bi zapravila prav nič ojrotov, če ne bi film, ki sem si ga danes želela ogledati igral šele ob 7h in je bilo treba nekako zapravit ta vmesni čas. 🙂
Ob 7h pa v dvorano, ki je bila skoraj polna na ogled nove slovenske stvaritve Petelinji zajtrk. Zelo, zelo všečen. A kaj je bilo tako lepega? Sploh ne vem …. morda je to podobno, kot s Trstom … nostalgija, kajti film je sneman v Gornji Radgoni in moja mama je rojena tam in seveda sem v Gornji Radgoni preživela precej svojih otroških počitniških dni. Celo v tistem bloku, ki si ga ljubimca sposodita za svoje srečanje, sem bila …. na Panonski cesti … tam še vedno živi moja teta. Ah, pa telefon je ravno tak, kot sem ga opisovala, da smo ga imeli pri nas doma … in govorica …no, malce jih je vseeno izdajalo, da niso povsem lokalni ljudje 😉 , a vseeno zelo simpatično.
Vlado Novak v vlogi starega mojstra avtomehanične delavnice razturava. Vloga vredna Oskarja …ups Viktorja 🙂
Celo Severina, katere glasba me drugače ne privlači, me je tokrat razorožila. Priznam, da pesem prav pristaja filmu. Å e bolj pa me je raznežila inštrumentalna verzija te iste skladbe, ki se jo v filmu sliši kar nekajkrat. Domov grede sem si melodijo že prepevala. Film bi si z veseljem ogledala še enkrat.
Ahja, Pija Zemljič ima huuuudo postavo, Severina je vse bolj suha in tudi ne izgleda slabo, tale filmski ljubimec Primož Bezjak pa je strašansko podoben enemu od učiteljev na Jakovi šoli. Ne, nista brata, uni se piše Blaganje 🙂