Ljubljana je lepo mesto je pisalo na majici Zorana Jankoviča,
ki jo je imel na sebi med obiskom šole našega Jake. Lepo že, pa je tudi prijazno?
O majici, ki načeloma ni prav nič posebnega, a na igriv način promovira mesto, ki ga imamo radi, sem po obisku Jankoviča, razlagala mojemu, ki pa mi je takoj razložil, da je to zagotovo ena od majic, ki jih že dolgo gleda skozi okna izložbe našega turističnega centra, ki pa je itak vedno zaprt, ko ima človek čas in se sprehaja po mestu in je tako nikoli ne more kupiti.
Eto, danes smo končno imeli priložnost in vsi trije smo zavili v TIC – turistično informativni center, ki kraljuje na idiličnem mestu, na križanju Tromostovja, ceste, ki vodi do tržnice in tiste, ki nas pelje do Magistrata. Krasna lokacija, lep in prostoren prostor, prav ponosna sem bila na svoje mesto, ko smo se tiho sprehodili mimo turistov vseh mogočih narodnosti, ki so se bolj, kot v sobi z informacijami, zadrževali v naslednji, kjer je mogoče kupiti spominke. “Uboga” prodajalka (najbrž študentka) se je morala spopadati s hudo stresno situacijo in odgovarjati več različnim nacionalnostim in pri tem ohraniti nasmeh na obrazu. No, ni ji ravno uspevalo, a nič zato, zunaj je bil lep sončen dan in tudi močno resen ksiht obraz neke Vide (baje ji je tako ime), ni nikogar spravil v slabo voljo.
“May I listen this CD?”, je s prijaznim glasom vprašal nek gospod.
“No.” je bil kratek in jedrnat odgovor gospodične Vide
Ni bil ravno neprijazen odgovor, a vseeno sem se potihoma vprašala , če gospodične res nihče ni podučil, da se prijazni prodajalci negativnih odgovorov ogibajo in če že ne gre drugače, bi lahko “ne” pospremila z milim nasmeškom in pojasnilom, da ji v prodajalni niso namestili predvajalnika ali kaj podobno iz trte zvitega.
No, pa smo prišli na vrsto mi. Na obešalnikih je viselo kakšnih 5 majic v različnih velikostih, različnih barv in design-ov. Ker gospodična Vida očitno ni plačana od prometa1, ni sama pristopila k očitno za majice zelo zainteresirane stranke in ker nismo ravno sramežljive vrste ter povrh vsega vemo, da žal naslednjih 5 let spet ne bomo imeli priložnosti, da naletimo na odprta vrata te prodajalne, smo gospodično Vido povprašali, če imajo še kaj drugega, kot to kar visi na teh petih obešalnikih.
Naredila bi ji krivico, če bi trdila, da je bil njen odgovor neprijazen … ne, povsem korektno je odgovorila, da imajo majice v VSEH velikostih, vendar LE v teh barvah in s temi napisi, ki visijo tam. Izbor moških majic se je z njenim odgovorom zožil na 3 ali morda 4 majice. Pri majici Ljubljana je lepo mesto, nam ni bilo všeč, da je majica rdeča, pri drugi se niti ne spomnim več, kaj nam ni sedlo, tretja temno zelena z napisom I FEEL SLOVENIA pa se je zdela prisrčna Jaki, vendar je velikost M, ki je bila izobešena, kazala, da so majice velike in bi mu bila najbrž prav le S.
“OK, vzeli bomo to zeleno v velikosti S,” smo se kar odločili.
“Ne, tega pa nimamo, M je najmanjša velikost, ki jo držimo,” nam je povsem prijazno razložila, a se že obrnila k drugi stranki, saj mi očitno nismo bili več zanimivi.
Spogledamo se in se tiho sprašujemo kaj S ne spada v skupino “vseh” … ob tem pa začnemo sami ugotavljati ali bi morda le vzeli številko M, jo snamemo z obešalnika in vprašamo Jako, če bi imel večjo …. bi jo nosil … mu ne bo prvelika ??? Jaka prime majico in reče, da jo bo na hitro potegnil preko svoje že oblečene ter jo pred nakupom raje še probal2. Vidino zanimanje je bilo povsem drugje, a Tomaž vseeno prijazno povpraša (čeprav je bilo vprašanje popolnoma retorično in vljudnostno): “Saj lahko probamo, kajne?”
“Načeloma ne!”
Aaaaaa???!!
Zakaj že?! Ker ne želite prodajati? Ker te fant včeraj ni ….? Ker bomo dokaj cenene bombažne majice raztegnili in umazali?
No, majice si res nismo tako močno želeli, kot si očitno tudi turist pred nami ni želel CD-ja. Bomo preživeli, a res ne vem, če si naše mesto ne zasluži osebja, ki ima nasmeh na ustih že po defaultu in osebja, ki je besedico NE že izbrisalo iz svojega besednjaka!