Novi član družine

Pri nas doma smo vedno imeli živali. Baje je moj oče ujel mamo na kozo. Ali pa mama očeta. No, kakorkoli že, pri nas doma … v družini, ko in kjer mene še ni bilo … jasno, da ne, saj se takrat mama in oče še nista poznala?! … smo (no, ja – so) imeli kozo Miko. Pojma nimam zakaj so jo takrat še “to become moji stari starši” sploh kupili. Morda so bili res takšni živaloljubci, ali pa je bila tudi koza, tako kot kure in solata, le del agrokulturološke usmeritve mojih prednikov.
Pa vendar, koza ni bila le to, očitno je bila tudi magnet za bejbe, saj je takrat še “to become moja mama” baje vsako jutro, ko se je sprehodila po Novih Jaršah, prišla pokukat še h kozi Miki.
Ja, ja, nekoč so bile Nove Jarše daleč od tega natlačenega blokovskega naselja in od Starih Jarš so se razlikovale po tem, da so bile tam postavljene ganz nove hiše … hiše, ne bloki in stolpnice … in predel, kjer smo (ok, ok, – so) imeli kure, kozo, njive solate in  nasade ribeza in kaj vem česa še, je bil tretiran kot super nov in kao urban. In “to become moja mama” je Miko čohljala za ušesom, v resnici pa predvsem pogledovala k “to become mojemu očetu”.

Torej mi je bila ljubezen do živali tako rekoč položena v zibko.

In potemtakem mi res ni jasno, zakaj kasneje moja mama ni razumela moje močne navezanosti na vse potepuške mačke, ki so mi prečkale pot življenja. No, saj nisem k hiši privlekla ravno čisto vsakega mačkona, bila sem le tako skrbna, da naša hiša res ni nikoli trpela umanjkanja kosmatih mišolovcev. Kdaj pa kdaj se je kak maček odločil, da sosedova hrana diši bolje od naše ali pa da mu kak pes preveč najeda in se zato odselil tri hiše naprej in jaz sem skrbno naslednji dan v naš dom že privlekla nov mijavkajoči in pihajoči kosmati stvor.

Psi pa itak. Najprej Mika, (jah, očitno je “to become moj oče” v spomin na svojo kozico, moral tako poimenovati tudi svojo prvo belo pasjo kosmatinko), potem ovčar Johny, mešanka Tima in potem pol stoletja Kal, Kala I., za njo Kala II. in Kala III. Prvi sem ime izbirala jaz, za ostale me pa prosim ne krivite, ker sem že zapustila domače gnezdece . Če me ne bi izdajal moj tipično Ermenčevski nos, bi se glede na očitno kreativnost (not) mojega očeta, lahko še danes spraševala, če pri mojem stvarstvu ni imel prstov vmes kak drug malce bolj kreativen lastnik kakšne druge kozice ali ovčke.
A če bi kljub rahlo zavito nosatih Ermencih, kdo še vedno dvomil o identičnih krvavih tekočinah, ki se prelivajo v žilah mojega očeta in mene, je podedovana ljubezen do psov zagotovo dovolj močen argument, ki lahko prepriča še takšnega nejeverneža.

Psa sem si želela od nekdaj, a kaj ko poleg moža, sina, službe, družbe, športa, potovanj, občasnih zlatih ribic in mačka Garfielda, res, res, ni bilo časa še za neskončno dolge pasje sprehode.
Maja lani pa so sanje postale resničnost. Nekaj mesecev pred tem sva s prijateljem, ki ga je ravno takrat tudi »zadelo življenje«, ugotavljala, da si oba želiva malo ščene. In oba sva sanjarila o isti ultra energični pasmi. V naslednjem mesecu, smo že imeli Otisa.
Ponavadi na dolgo in široko razlagam o barvi kavča v stanovanju, kjer sem bila na obisku … pa kaj je rekel on in kaj jaz pa kakšno je bilo vreme in kakšnega okusa kaša, ki jo je takrat jedel ubogi pred kratkim operirani Žiga, a tokrat sem morala zapisati kratko in jedrnato, kajti tako na hitro se je zadeva obrnila, da bi moje tipično dolgovezenje uničilo občutek hitrosti takratnega dogajanja.
A vseeno moram povedati da me je tistega pomladnega dne, moj prijatelj pretental in prepričal v nekaj, kar se mi je še tisti dan, na obisku v stanovanju z belim kavčem in odlični Lučkini kaši, ki se je kar stopila v ustih, zdel najbolj nor in nemogoč miselni konstrukt. Žiga je namreč predlagal pasje solastništvo. Midva – pasja solastnika?! Predstavnika dveh različnih generacij – jaz v letih njegove mame in on predstavnik generacije Y, jaz iz Sostra, on iz Bežigrada, jaz s svojo družino, on s svojim takrat še samskim skorajda še študentskim življenjem?! Ste že slišali kaj sličnega?! A Žiga se ni vdal mojemu rahlo posmehljivemu odmahovanju z glavo. Že naslednji dan je v mojem nabiralniku pristal mail poln konkretnih podrobnosti glede skrbništva za takrat še neizbranega štirinožnega prijatelja. Baje je to moj način – napisano v alinejah, konkretno in dorečeno glede vsake podrobnosti – kdo izbira ime, kdo naj bi ga vozil lulat in kakat, kdo na razstave, kako si deliva investicijo, kako stroške in kaj bova počela z »mastnimi« zaslužki od njegovega naskakovanja (jah, to da bo to ON – torej moški predstavnik pasme Jack Russell, sva se uspela dogovoriti že pri prvem zelo sanjavem pogovoru). Ne spomnim se podrobnosti, a glavna sporočilnost maila je bila, da naj bi bil kuža ves naš, le ko nas bodo bolela ušesa, glava, rit in utrujeni podplati, lahko kužka pripeljemo k pasjemu stricu Žigi. Kakšno olajšanje glede skrbi kaj početi, ko bi se nam zahotelo nepasjega dopustovanja!

To become pasja mama Saša je že počasi strigla z ušesi in ko je na mail priletela še slikica najbolj cortkanega bitja na svetu, je bila Saša pečena. Od pečene Saše in za roštilj skoraj pripravljenega moža in mladega princa, je bil le še en majceni, majceni korakec.
Maja 2012 sva se pasja mama Saša in pasji stric Žiga odfurala do Udin in takrat sem v naročje prvič stisnila malo tresočo se kepico.

Invalidski voziček za pse?

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Kljub pestremu živalskemu parku, tam ni smel manjkati pes. Mika je bilo ime psički, ki je jaz še nisem imela čast poznati. Bela kosmata cestnaterierka (najbrž).

Za njo je prišel Đoni. Res ne vem ali je bil ta, takrat zame monstrunski Nemški ovčar, (bila sem majhna pupika, ki je komaj shodila) fini ameriški Johny ali pa preprosti jugopessaĐ. Đoni je bil pes s katerim jaz nisem znala kaj pametnega početi. Komaj sem se dvignila na svoji dve nogi, že je prihrumela ta kepa in me spet zvrnila na tla. Đonija je odnesel avto. Jah, Jarška cesta je postajala prometnica in pujsi, kure in psi so morali počasi dojeti, da vsaj enkrat dnevno po njihovi cesti, prihrumi kakšna čudna stvar na štirih kolesih.

Za Đonijem je prišla Tima. Mala oranžna mešanka. Ja, torej še ena cestna terierka. Zlata psička. Jokali smo kot dež, ko smo jo nekega jutra našli mrtvo …v kotu garaže. Poginila je zaradi zapleta pri porodu, bi rekli živalski ginekologi. Ona in vsi njeni še nerojeni mladički.

Jaz sem svoje slo po kosmatih kožuških vedno potešila s kakšnim potepuškim mačkom, ki sem ga privlekla domov in ga odsihlej imela v svoji sobi skoraj dan in noč, a moj oče je moral k hiši pripeljati novega gospodarja. Tokrat je pripeljal Nemško ovčarko. Malo kepo, kateri ime sem lahko izbrala jaz. In tako smo dobili Kalo.

Kala je bila tista, ki se je noro zaljubila v mojega Tomaža. Res, noro! Še jaz nisem bila prepričana ali je on res tisti pravi1, a Kala od njunega prvega srečanja naprej, o njem ni dvomila niti za hip. Ko je odhajal od obiska pri meni, je stala na ulici toliko časa, dokler ga ni popolnoma izgubila iz oči. Včasih smo se znali igrati in Tomaža skriti le zato, da smo se nasmejali noremu iskanju in cviljenju njegove zveste pasje prijateljice. Kala je postajala stara, betežna, izpadli so ji zobje in njen “Ljubi” jo je moral popeljati na njeno zadnjo pot, kjer so jo prijazni veterinarji za večno uspavali.

Ni minil niti mesec, ko je naš oče privlekel novo kepo. Kala II. Ok, jaz sem se medtem poročila, odselila in mojemu očetu je šlo že rahlo na otročje, zato se pač nisem vmešavala v neinovativni izbor njenega imena. Kala pač … še ena Nemška ovčarka … Tomaž je pridobil nekaj gub, sivih las in kakšen kilogramček in nova Kala ni padla na njegov šarm niti v sanjah. Jah, kaj hočemo pač vse Kale ne trzajo na iste tipe moških. Kala II je živela kar dolgo in prijetno pasje življenje. Ko je bila že presneto stara in betežna smo tudi njo odpeljali na dolg spanec iz katerega ni vrnitve.

Oče je takrat sklenil, da ima dovolj travm in joka ob dokončnem poslavljanju s svojimi ljubljenčki in da bo pri hiši ostal le še en mačkon. Pa ga nismo najbolj upoštevali in mu pred sedmimi leti za rojstni dan pripeljali novo nemško lepotičko. A kako jo je poimenoval? Jasno, da Kala.

Kala III. je najlepša od vseh. Visoka, sloka, predvsem pa zvesta spremljevalka mojega očeta na vseh njegovih upokojenskih jutranjih sprehodih. A žal je ravno pri tej psički veselje s sprehodi minilo najhitreje. Kolki, zadnje noge, hrbtenica in naša Kala je hodila vse počasneje, občasno klecala, sedaj pa ubožica komaj še premika zadnje noge. Veterinarji pravijo, da ni rešitve in da bo psička kmalu postala povsem hroma v zadnjem delu svojega telesa.

Sprehaja se nič več, samo še žalostno gleda za mojim očetom, ko ta odhaja od hiše brez nje. Uspavati, pravijo veterinarji. Uspavati, pravijo sosedje in mimoidoči, moj oče pa dejanje odlaga teden za tednom.

Uspavati? Zakaj? Psičko očitno hrbet ne boli, saj ne joka.  Je potrebno poslušati zlobne jezike mimoidočih, ki tako ali tako ne vedo kakšno je resnično stanje.

Še sreča, da ljudje lahko povemo kaj želimo in da ne uspavamo vsakega, ki ga zbode v hrbtenici ali mu noge ne služijo več najbolje, kajne?!

  1. ok, ok … sem bila 😉 []