Googlanje lahko včasih zavede. Res! Tako kot je nas, da smo potrebovali leta in leta preden smo končno odšli na Portugalsko. Ne spomnim se več kje in kdaj sem brala neko reportažo o Portugalski, spomnim pa se, da pisec nad to deželo ni bil ravno navdušen in nekaj malega tega vtisa je pustil tudi meni. No, in kadarkoli sem razmišljala o tem, da bi si mnenje o tej deželi s prekrasnim jezikom, ustvarila sama, sem zaradi nemogočih letalskih povezav, nad idejo kaj kmalu obupala.
In kako to, da se nam je te zimske počitnice res zgodila Lizbona? Del “krivde” gre pripisati našemu najstniku, ki mu tokrat ni več dišalo klasično divjanje po belih zasneženih strminah. Jaz sem na izjavo, da počitnice izkoristimo raje za obisk toplih krajev, kar poskočila in kaj kmalu začela tuhtati kam, kako in za koliko denarja. Skandinavija? Ja, tudi to nas zanima, a ne v teh mrzlih časih pa ne. Italija? Ah, prečesali smo jo že po dolgem in počez. Francija? Čisto prevečkrat smo bili tam. Hrvaška? Ah, ne hvala. Vzhod? Ne, ne bi, vsaj za sedaj, ko zahoda še vedno nismo prevandrali. Torej sem se ponovno vrgla v iskanje letalske povezave z Lizbono.
Ne vem, ali jaz ne znam ali kaj, ampak tile Ryanairi, Easyjeti in podobni nizkoproračunci, mi niso kaj prida pomagali, pri Letalske.si sem našla le ponudbo za 500€ ali več in skoraj že obupala, če mi ne bi kolegica Mojca pomagala z namigom naj pogledam različice letov s portugalsko družbo TAP.
Eko, tam sem našla idealen let, ki nas je v nedeljo 19.2. iz Zagreba preko Bologne (tam se letalo ustavi za 45 minut, natanka in natovori še nekaj – po pravici povedano večino -potnikov) do Lizbone za približno 230€ po osebi. Iz Zagreba smo štartali nekaj po četrti popoldne in prišli v Lizbono ob 7h zvečer (po njihovem času, ki je urico za našim).
Če boste tudi vi leteli s tem letom, vam priporočam, da se doma opremite z nekaj sendviči in kikirikiji, ker boste do takrat, ko vam bodo po 3h urah koooooončno postregli z nekim suhim kruhom in jabolčno čežano, že pošteno sestradani.
Taksiji v Lizboni -. Äabe. Ob prihodu na letališče smo oddirjali k okencu za informacije ter bili tam napoteni na avtobus, ki nas je sicer za 3,5€/osebo zapeljal skoraj do končnega cilja – a vendar za isto pot v obratni smeri smo za taxi od vrat hotela pa do letališča plačali le 10€.
S sobo sem zadela terno. Itak našo namestitev vedno urejam preko Hotels.com. Ta spletna stran je zakon. Že nekajkrat preverjeno, da je isti hotel rezerviran preko te strani lahko tudi pol krat cenejši, kot če bi ga rezervirala direktno.
Malce sem bila sicer skeptična, ko mi je spletna stran ponujala hotelsko sobo, ki ni bila čisto tipična soba, ampak je imela tudi priročno majhno kuhinjo, a sem zaradi opisa, da se nahaja v samem centru in precej ugodne cene (nočitev (sicer brez zajtrka) za sobo za 3 osebe je bila 47€), sklenila poskusiti.
Mega! Lepše sobe še nismo imeli. Izjemno lepo opremljene sobice, ki so sicer tipično hotelske (s sefom, TVjem, kopalnico, klimo), kjer postiljajo posteljo ter menjajo brisače vsak dan, je tu opremljena še z majhno kuhinjo, jedilno mizo s tremi stoli, štedilnikom, umivalnikom, toasterjem, grelcem za vodo za čaj, mikrovalovno pečico, hladilnikom in brezplačnim wi-fi-jem. Ker se je hotel nahajal v samem središču mesta, sva s Tomažem zjutraj skočila okrog ovinka, nakupila svežih žemljic, tipičnih njama portugalskih sladic, sirčkov, salamic in zelenjavic ter obložila mizo, da se je kar šibila od dobrot. Je naš Jaka izjavil, da bi si takšnih zajtrkov želel tudi doma. Sem za, sem mu rekla, le da bo moral že prejšnji večer po nakupih ter ob kakšne 6h zjutraj vstajati, da nam do pol sedmih pripravi mizo J .
Lizbona pa: -. é uma bela! Ne vem kam je gledal tisti, ki je je takrat kritiziral to prelepo mesto, a mene je povsem prevzela. Morda je nekaj k temu pripomoglo prekrasno vreme, morda termin, ko so po ulicah večinoma hodili le domačini … res, Kitajcev s svojimi šklocajočimi fotoaparati, sploh nismo ugledali, morda ugodna cena kave (v večini lokalov jo dobiš za manj kot evro), ki smo jo pili na prijetnem sončku, morda prijazni in večinoma angleško govoreči domačini, morda pa tisti njama dobri pasteis de nata – portugalska varianta sladice za ob kavi … nekakšen križanec med rogljičem in creme brulejem ali nas je morda prevzel vonj morja, morda pa večerni utrip ulic na Bario altu, kjer se iz trendovskih lokalov sliši zvok jazza, reggaeja ali kakšne druge klubske glasbe.
Å tirje prelepi dnevi, ki smo jih preživeli na ulicah Lizbone so zleteli kot bi mignil. V Lizbono se bomo zagotovo še vrnili.
