Jutri imamo na Jakovi šoli ponovno sestanek na temo Vrednote.
Projekt, ki ga na pobudo neke mame že nekaj let peljemo v sinergiji in medsebojnem sodelovanju ravnatelja, učiteljev, staršev in tudi otrok. Začelo se je s preprosto debato in posredovanju dobrih strani neke izkušnje neke mame, katere hči je leto ali dve obiskovala osnovno šolo v Ameriki. Starši smo idejo pograbilli, se navdušili, vanjo potegnili tudi učitelje, zvlekli tudi nekaj otrok, vse skupaj obrnili na glavo in naredili prav svojstven projekt, ki smo ga poimenovali Vrednote.
Meni je pri vsem tem najbolj pomembno sodelovanje vseh vpletenih strani. Z Jako se sestankov udeležujeva skupaj in izkušnja sodelovanja pri skupnem resnem projektu, je nenadomestljiva.
Se kaj konkretnega zgodi po teh sestankih? Če sem iskrena, niti ne. Otrokom se je zdelo fino, ko so (smo) bili enkrat na televiziji v oddaji Modro, pa enkrat le učenci v Enajsti šoli, potem so učenci sami izvedli nekaj anket med sošolci, pripravili nekaj seminarskih nalog, posneli kratek film, risali, pisali na to temo, a vendar kakšnih velikih premikov pravzaprav ni videti. Pa saj jih nisem niti pričakovala. Dovolj mi je že to, da se o tem govori. Dovolj mi je že to, da se naš Jaka zaveda osnovnih človeških vrednot, da so mu izrazi spoštovanje, odgovornost, strpnost, skrb za zdravje …. bližji in niso le besede na papirju.
S Tomažem se glede vzgoje in pomembnih življenskih odločitev več ali manj strinjava, a pri napotkih Jaki, kako se spoprijeti z agresijo, sva si popolnoma nasprotujoča.
Pred nekaj tedni je bil Jaka na praznovanju rojstnega dne. Povabil ga je prijatelj, katerega prijateljev in sošolcev niti ne pozna prav dobro, če sploh. Baje je bilo prav lepo in zabavno, dokler so imeli konkretno zaposlitev, ko pa so začeli tekati gor in dol, je fant, ki je očitno precej energetsko naspidiran, začel s takšnim in drugačnim recimo temu nasiljem, pa čeprav se morda vsi niti ne bi strinjali s tako krutim opisom tega dogodka. Ni me bilo zraven, zato težko sodim kaj se je dogajalo, vem pa, da je moj sin obnašanje tega fanta čutil kot nasilje. Grrrrr, ob takšnih trenutkih bi takšne mulce vlekla za ušesa pa četudi me prijavijo policiji!
Fant je očitno potreboval pozornost, zato je brcal, boksal, se frajaril, za sabo povlekel še tiste šibke posnemovalce, ki se jim je zdelo, da bodo šleve in kaj vem kaj še, če se temu ne bodo pridružili. Nekje ob strani je čakal baje celo oče, vendar je sinovega obnašanja očitno vajen in se mu najbrž zdi povsem normalno. Fant mora biti fant, kajne!? In to pomeni, da se mora pretepati, jemati mobitele, zastrahovati šibkejše in se postavljati s svojo agresivnostjo? Namesto, da bi me poklical, se je Jaka s tem spopadel sam in v trenutku občutka nemoči, poskušal pobegniti na WC, kamor ga je skupina “frajerjev” celo sledila.
Konec je bil povsem normalen, nekaj minut kasneje sem prišla ponj jaz, vskočil je v avto, mi s pogledom na robu solz razložil, kaj se je dogajalo, a sva se do doma že o celotni stvari pogovorila in “žogo” povsem umirila. A kaj, ko moram jaz vedno vse skupaj še razložiti Tomažu … on pa mora zadevo razreševati še po “moško”!
“Potrebno se je postaviti po robu! Treba ga je udariti nazaj! Treba mu je povedati svoje! …”
Halo?! Kaj je treba?! Agresije se ne da ustaviti z agresijo! Saj ne poznam tega fanta, vendar pa presneto dvomim, da ga doma kaj pogosto stisnejo v objem in mu povejo, da ga imajo radi. Če bi, potem pozornosti ne bi iskal med sošolci na edini način, ki ga obvladuje – z agresivnim nastopanjem.
In danes sem se spomnila na ta dogodek, ko sem na to temo na spletni strani Jakove šole našla še ta članek, ki je bil v originalu objavljen v Niki – prilogi Dnevnika.
