Vsake toliko skočim na Google Analytic in pogledam kdaj in kako ljudje pridejo na moj blog. Moram priznati, da me vsakič rahlo strese, ko vidim, da ljudje v Google iskalnik vpisujejo “Saša Gerčar rak”. No, dokler si ne natisnem in nosim majice z napisom “nimam raka”, bi jim to povedala vsaj preko bloga.
Dragi moji firbčni znanci in [tippy title=”prijatelji”]no, čeprav prijatelji mojo zgodbo tako ali tako poznajo[/tippy], tukaj je pojasnilo o tem kako in kdaj se je vse skupaj začelo, tu si lahko preberete kako sem si prvič obrila glavo, tokrat pa naj vam povem, kako sem se vesela in ponosna zopet spravila med ljudi. Prepričana, da sem lepa, pa čeprav brez naglavne lepote.
Ko sem dokončno postala obritoglavka, sem nekaj dni po nakupu lasulje in opraskano rdečem zatilju, na družinskem izletu v Lizboni, sklenila, naj lasulja malce počiva, jaz pa sem pikajoče srbeči stvor zamenjala za barvito ruto, ki sem si jo umetelno zavila okrog glave. Tam, kjer nisem srečevala znancev in prijateljev, sem si drznila na ulico stopiti brez las. Nihče ni buljil vame – pravzaprav sem se počutila bolje in pot iz Lizbone do doma je lasulja preživela na dnu potovalnega kovčka, doma pa od takrat naprej krasi vrh naše kuhinjske sveče. Sem si jo poskusno vsaj še 3 x poveznila na glavo, a jo še pred odhodom preko domačih duri, že vrnila na njeno svečasto mesto.
Å ali in rute so krasna stvar, a kaj ko ni vedno časa za zavezovanje in vozlanje, pa tudi med fitnesom ali tekom bi s svojim barvitim naglavnim turbanom izpadla precej [tippy title=”čudaško”]že tako sem bila kot vanzemaljac[/tippy]. In tako sem si pričela šivati svoje bombažne kapice. Imam jih vseh barv. Takšne kjer lahko nosim le glavi se prilegajoči “štumf” ali pa ga nadgradim še s trakom, ki se spredaj konča v vozel in daje vtis turbana.
Kapice so v letu 2012 pa vse do aprila 2013 postale moj zaščitni znak in nameščala sem si jih četudi sem le odpirala vrata poštarju ali odnašala smeti v kontejner.
Kljub [tippy title=”samoinciativni spodbudi”]to je bil res moj odličen preblisk, da se slikam pri profesionalnem fotografu in si nabildam samozavest glede plešaste podobe[/tippy], ki sem si jo omislila kmalu po prestopu med skinheade in si v ta namen omislila stilsko fotografiranje pri izredno simpatičnem paru, kjer ona liči, on pa pritiska na sprožilec fotoaparata, si špancira po mestu s povsem golo glavo, nisem upala privoščiti. Nisem se opogumila, saj me je bilo strah prestrašenih otroških pogledov in zaskrbljenih ter sočutnih obrazov odraslih ‘tet in stricev’, ki bi za mojim hrbtom šepetajoče komentirali “ubožica, ja, rak, ja”
Priznam, da sem se kakšno leto smilila sama sebi, se sramovala celo svoje podobe v ogledalu in vsakodnevno ogledovala vrh lobanje upajoč, da je prah, ki se je slučajno prilepil na vrh moje betice, morda puh mojih na novo poganjajočih las. Strah in sram me je bilo srečevati stare prijatelje, ki o mojem stanju niso imeli blage veze in so pogosto nerodno umikali pogled in se očitno izmikali vprašanju o mojem zdravju. Prenehala sem uporabljati ličila, korekcijska očala pa, ki so vsaj približno prikrivala odsotnost obrvi in trepalnic, so postala moj stalni spremljevalec (čeprav je moja dioptrija le -0,75).
V decembru 2012 mi je prijateljica svetovala naj si ogledam opcijo vrisavanja obrvi, ki jo ponuja Prive studio in po nekaj tedenskem oklevanju, sem se opogumila in jih poklicala. Od tam naprej je steklo avtomatično in že uro po prvem obisku sem ponosno dvignila glavo in razkazovala kup majhnih narisanih (pravzaprav nekako tetoviranih) črtic, ki so tvorile prekrasen lok nad mojimi očmi. Končno sem se spet počutila kot človek in po dolgem času v roke spet prijela ličila, črtalo za obrobo oči in si začela temniti tudi področje, ki naj bi ga obrobljale dolge in goste trepalnice. Nekaj pristnih komplimentov na račun mojega videza mi je dalo zalet, da sem ponovno začela razmišljati o bolj ženstveni in naličeni podobi.
Svoje gologlave podobe sem se še vedno sramovala in če se mi je ob snemanju motoristične čelade slučajno snela še kapica, ki je pokrivala plešo, sem jo hitela pokrivati hitreje kot gospodinje pravkar zgneteno kvašeno testo.
Takrat sem si omislila še eno, novo lasuljo. Češ, tokrat bo frizura bolj drzna in z veseljem jo bom nosila. Celo frufru so mi pristrigli in zanjo sem odštela poštenih 80€, a žal se je tudi njena kariera zaključila po borni uri nošenja in sedaj tudi ta krasi taisto svečo. Z lasuljami sem dokončno opravila in če koga zanima, ju z veseljem prodam za pol cene.
Sramu pred plešo so me osvobodili šele [tippy title=”sonorci“]naj poudarim, da niti slučajno ne mislim, da so moji prijatelji v psihiatrični ustanovi nori in ta naziv uporabljam zgolj provokativno[/tippy] . Saj veste, tisti prijatelji, ki so se znašli istočasno na istem koncu zaradi podobnih težav. Približno ravno tako nenori kot jaz, a vedno pripravljeni na pogovor in prijazen nasvet. Nekega dne smo se o tem le pogovarjali, naslednjega sem v Lignanu poskusila med neznanci, tretji dan pa na njihovo prigovarjanje odšla gologlava še na sprehod po Ljubljani. Prav nihče ni buljil in jaz sem prišla s sprehoda živa in zdrava – ter seveda plešasta.
Ko sem bila ravno v eksperimentalni fazi, sem si po nasvetu sonorice poskusila nadeti še umetne trepalnice. Bila sem skeptična, saj se le te niso imele na kaj opreti, a kaj, tistih 3€ za par trepalnic sem na hitro odštela in si še isti večer eksperimentalno napopala le eno od njih. Ja, res je, preizkus je bil opravljen v norišnici, tako da mi res nihče ni mogel očitati čudno nesimetričnega pogleda.
Resda je ravno takrat v našo sobo vstopil tehnik Marko in me nekaj minut tiho in precej čudno opazoval, nato pa previdno vprašal, ali je z mojimi očmi vse v redu. Torej je bil poizkus vreden truda in efekt vreden vsakega vloženega evra!
Sedaj si trepalnice lepim pogosto – skoraj vsako jutro … in navadila sem se celo tega, da jih končno tudi obračam v pravo smer. Ja, ja, ne le, da sem v začetku, predel kjer so trepalnice daljše, nalimala v notranje kotičke očesa (tam so naše naravne trepalnice že precej kratke ali pa jih že skoraj zmanjka), ne, za moj nastop v oddaji Dobro jutro, sem si eno uspela napopati celo tako, da je namesto, da bi se lepo ukrivljala navzgor, kot zavesa padala preko mojega očesa in mi skorajda zakrivala pogled na mojo bližnjo in daljno okolico.
In ja, odkar imam obrvi in trepalnice, me videz obritoglavke resnično nič več ne moti. Prav nasprotno, z image-om, ki je drugačen, zapomnljiv in lahko rečem rahlo ekstravaganten, se počutim odlično.