Oznaka: vzgoja

Objavljeno dne

Liberalna mama

Baje sem liberalna mama, ki fura permesivno vzgojo.

Če bi našega Jako vprašali o tem, kakšna mama sem, bi sigurno rekel, da sem stroga, Crnkovič me je pred kakšnim letom nekako obsodil1, da sem liberalna, tudi politično bi se nekako postavila na bolj levo, kot desno stran, a še vedno ne vem natančno v kateri predal mam bi se dala.

Zadnjič mi prijatelj razlaga, kako sta med tednom televizija in računalnik pri njih doma prepovedna in v naslednji minuti že razlaga o svojem problematičnem sedemletniku, ki baje že kravžlja učiteljičine in še čigave živčke. Hmmmm, prepovedana?

Pri nas ni nič prepovedano. Niti kajenje, pretepanje ali preklinjanje ne, še manj pa bolj banalne zadeve, kot so gledanje televizije, določenih programov, igranje igric ali celo žvečenje čigumijev in podobne nebuloze.

In glej ga vragca; mi nimamo nikakršnih težav s pretepanjem, preklinjanjem, predolgim sedenjem pred televizijo, še manj pa z igranjem igric na računalniku. No, če smo odkriti imamo težave s tem, da se pri nas neradi učimo matematike oz. podobno neljubih predmetov, ki ne “laufajo” sami od sebe2. Težave imamo pri odhajanju v spalne prostore, saj je spanje nepotrebna izguba koristnega časa 🙂 Težave imamo pri premalo sodelovanja pri hišnih opravilih, a idealnih otrok pač ne moremo imeti, kajne?

Na razmišljanje o permesivni vzgoji, me je navedel post, ki ga je o učiteljih in nasilju v šoli zapisal naš Jaka. Ne gre mi v glavo, da učitelji ne morejo krotiti 25 mulcev, ki še niti dobro niso vstopili v puberteto. Pogovarjamo se o vzgojnih načrtih, kdo naj bi koga in zakaj kaznoval, kaj vse je prepovedano, kako umiriti tiste, ki so problematični, jaz pa imam vedno bolj občutek, da drvimo z vse večjo hitrostjo po napačni strani avtoceste. Tistemu učitelju, ki s svojo razlago in svojim odnosom, ne zna pridobiti pozornosti večine v razredu, ne pomaga miljaužnt predpisov, zakonov in vzgojnih načrtov. Permesiven, liberalen, glasen, konzervativen, dosledno zoprn ….. pa saj je vseeno, mulci so danes vse bolj bistri in težko jih je pretentati. Kmalu jim postane jasno, kdo je tisti, ki hodi le v službo in komu je mar zanje in za njihovo prihodnost.

In nov vzgojni načrt bo imel še več prepovedane televizije in še več prepovedanih igric … tako za učitelje, kot za učence ….. in seveda se bo tokrat smer otroškega obnašanja obrnila v drugo smer … japajade!

  1. no, vsaj kot kompliment se ni slišalo [↩]
  2. jasno, da je tukaj množina uporabljena le kot mehčalec [↩]
Objavljeno dne

Človeške vrednote

Te dni sem nekaj blazno mamasto razpoložena. Včeraj sem pisala o ocenjevanju, danes pa spet pišem o zadevah, ki se dogajajo na šoli.

Spet bomo na televiziji in tole zvezdništvo postaja že prav neugodno. Nobene svobode več nimamo! Ne morem si več konkretno povrtati po nosu ali na ulici potegniti spodnjih gat iz riti, brez da bi bilo to naslednji dan objavljeno v vseh možnih medijih 🙂

Ajde, šala mala, da me ne bi kdo vzel resno, prosim. No, na šoli Jožeta Moškriča, ki jo obiskuje naš Jaka, že 3 leta učitelji, starši in učenci teramo nekakšen projekt imenovan Vrednote. Pobuda je prišla s strani mame, ki se je po enoletnem bivanju skupaj s svojo osnovnošolsko hčero vrnila in vpisala na našo šolo, idejo smo starši pograbili, šola pa nadgradila. V nekaj mesecih smo formirali ekipo nadebudnih staršev, učiteljev in učencev ter se začeli sestajati na skupnih sestankih na dva meseca. Seveda sem v stvar “navlekla” tudi Jako1 in sedaj oba pridno obiskujeva iste sestanke. Zanimivo in absolutno priporočam vsakemu staršu, da se kdaj udeleži kakšnega sestanka, kjer enakopravno razpravljajo tako otroci, kot starši in učitelji.

Jaz sem iz projekta Vrednote pridobila bistveno več, kot le to, da Jaka o tem razmišlja in se obnaša bolj spoštljivo in odgovorno. Pridobila sem nekakšen pristnejši in bolj prijateljski odnos z njim in vpogled na njegovo razmišljanje in obnašanje v šolskem okolju. Četudi potem doma o temah sestankov ravno ne razpravljamo ure in ure, so zadeve vseeno vplivale tudi na razmišljanje naše cele družine.

Kaj projekt Vrednote sploh je? Želeli smo v otrocih obuditi razmišljanje o osnovnih človeških vrednotah in jih spodbudti, da že v zgodnjih letih na ta račun tudi sami kaj naredijo. Resda je v ekipi tistih aktivnih malo otrok in še to najbrž predvsem takšni, ki s tem niti nimajo ne vem kakšnih težav, a vendar se vsekakor izplača. Otroci idejo širijo med sošolci, izvajajo ankete, rišejo, pišejo članke, govorijo po šolskem radiu, …. skratka 3 leta se o tem non-stop govori. Z anketo, ki so jo izvedli na šoli so prišli do osnovnih vrednot na katere so se osredotočili. SOS – Spoštovanje, odgovornost, strpnost, kasneje pa so temu dodali tudi zdravje.

Pred približno mesecem dni so učence, ki sodelujejo v tem projektu že snemali za oddajo Enajsta šola. Jaka je bil nad to izkušnjo razočaran. Ni si bil všeč2 . Stol je bil premajhen, opazil je, da se njegova govorna napaka3 opazi, v mikrofon in kamero ni uspel povedati tistega, kar si je zamislil4 in oh in sploh. Nama s Tomažem sploh ni dovolil, da bi ga gledala, ko bo na sporedu omenjena oddaja. Å e sreča, da obstajajo digitalni zapisi, ki se jih da pogledati preko interneta 😉

In včeraj smo imeli priložnost zadevo še enkrat poizkusiti. Tokrat so snemali za oddajo Modro na TV Slovenija 1 in bilo je še bolj zoprno5, ker tokrat je poleg njega na snemanju sedela še mama.

  1. pravzaprav se je zvlekel kar sam [↩]
  2. da ni tole on pridobil po svoji mamici 🙂 [↩]
  3. v določeni kombinaciji črk malce pogrkuje R [↩]
  4. itak televizija vedno zmaga [↩]
  5. je rekel [↩]
Objavljeno dne

Varuškin dnevnik oz. ena na temo druženja z otroki

Film brezvezen. Mislim ….ne, ni mi bil všeč …. kr neki …. nek čudno čuden način mešanja zgodbe in nekakšnega pisanja dnevnika. Sem pričakovala nekaj manj otročjega, bolj romantičnega.

Saj vem, da je naslov Varuškin dnevnik, a na slovenske prevode naslovov se itak ne gre zanesti, a ne?!

A kljub temu mi ni žal da sem si film ogledala. Film nosi sicer precej enostavno in očitno sporočilo … pa vendar, za nas zaposlene mame, nikoli ni preveč slišati sporočilo, da naši otroci ne sanjajo o lepi hiši, krasnih potovanjih in super šolah1 , ampak si želijo le naše bližine in pozornosti.

Zanimivo je pokazan tudi odnos matere in odrasle hčere, kjer pričakovanja in sanje mame o srečni hčerini prihodnosti, obremenjujejo in utesnjujejo tako močno, da je bolje uteči v laž in skrivanje, kot soočiti se z realnostjo in mamo in morda tudi sebe soočiti z realnimi željami.

  1. no, to najbrž nobena mama ni niti nikoli upala, da sanjajo njeni čmrljčki [↩]