Oznaka: zaposlitev

Objavljeno dne

Menjava

Pri menjavi služb je približno tako kot pri menjavi mobilnih telefonov – kar nekaj časa se mučiš, da jo dobiš, ob prvih spoznanjih si ves navdušen in vznemirjen, počasi pa ti začne malce tudi najedati, ker najnovejša različica nima vseh tistih prednosti, ki jih je imela prejšnja. Res je, da je nova varianta boljša, bolj prilagojena času in seveda tudi tebi, saj si bolj izkušen uporabnik in sedaj RES veš kaj iščeš, a res je tudi, da si se pri prejšnji že udomačil, se navadil določenih potez, trikov in prijemov, ki ti po novem strašansko manjkajo.

Res je, da sem mobilnih telefonov zamenjala že precej, služb pa veliko manj, a teza kljub temu drži kot pribita.

Naj vam povem, da je bil moj prvi mobilec znamke Motorola. Znamka takrat ni bila pomembna, pomembno ni bilo niti to, da je cegu tehtal skoraj 5kg in je zavzemal polovico moje torbice … in da veste moje torbice so vedno ogroooooomne… tako da mi je bilo seveda tudi čisto vseeno, če sem do telefonske naše babi (njena telefonska je bila takrat še ista, kot je bila nekoč moja domača in takrat smo se telefonske številke še učili na pamet) dostopala preko desetih korakov.

Tako približno je bilo v moji prvi službi. Vseeno mi je bilo, da je bila v centru in da si parking dobil le pomoču trikova in pa zelo zelo (torej, če sem bila v mestu ob 6:00 zjutraj, sem imela še upanje ujeti zadnja mesta na Beethovnovi, kar je bilo približno 300m stran od moje službe) zgodnjem vstajanju. Vseeno mi je bilo, če je bilo moje delo sestavljeno predvsem iz tipkanja obrazcev, ki jih tako ali tako nisem najbolj razumela. Vseeno mi je bilo, da smo se ob pol enajstih vsi usuli v dvigala in natrpali v menzo ter si tam na plastičen pladenj, ki je najbrž ostal še iz socialističnih časov (ups, saj to so pravzaprav še bili socialistični časi :)) naložili na “slamoreznico” narezan polbel kruh ter kakšno pariško salamo in tanek kos sira gaude. Vseeno mi je bilo, da nisem bila Saša, ampak tista iz oddelka 3060 in da svojega dela nisem RAZUMELA, ampak sem se na pamet učila, da morama obrazce, ko jih napišem odnesti v 3 nadstropje, druga soba levo, tam pustiti eno kopijo, drugo odnesti nadstropje višje v sobo na koncu hodnika, potem pa vse kar mi ostane zapakirati v kuverto in oddati v škatlo za odhodno pošto. Ob 14:00 smo imeli vsi že počiščene mize, spakirane torbice in le te postavljene na mizah, kajti ob 15:00 smo že vsi drveli proti dvigalom in mahali vratarju, ki je nenormalno hitro v štempljalnik časa, metal naše kartice in tako beležil naš čas odhoda. Sem enkrat želela ostati malo dlje in podelati nedodelano – hmmm problem – bi bilo treba spet nekaj nadstropij obletati in nekaj podpisov dobiti, tako da sem raje odnehala in kot vsi ostali ob 15:nula nula oddirjala skozi vrata naše firme.

Hodila srečna in vesela v službo? Hmmmm, ne, niti ne, a vesela, da sem jo imela! Prvo! Tapravo!

Drugi telefon ni bil Motorolin. Sem se po nekaj letih odločila, da je čas, da cegu menjam za nekaj manjšega, cortkanega (vsaj takrat sem mislila, da je tako, če telefon meri le še kakšnih 20cm v višino in je debel za 2 prsta 🙂 Sem kupila Samsunga … hmmm, se mi zdi. Ja, ja, razlika je bila očitna! Manjši, bolj praktičen, bolj funkcionalen, krajše in bolj razumljive poti do želenih ukazov, lahko sem ga celo nosila v (precej velikem in močnem) 🙂 žepu.

Tudi moja nova služba je bila takšna. Službo sem že imela, zato pri naslednji ni bilo pomembno le to, da JE, ampak sem se že ozirala za lepšimi, manjšimi (ja, ja, vsekakor sem hotela žepno izdajo), okretnejšimi, z lastnim parkingom (ja, počasi mi je center začel najedati), kjer se zaposleni resnično poznajo in kjer bom vedela kaj počnem in čemu je moje delo resnično namenjeno.

Da ne bo pomote, razvoj mojih služb in mobilnih telefonov ni potekal vzporedno! V svoji drugi službi sploh še nisem vedela, da bodo kdajkoli obstajali telefoni brez špage. Moj takratni šef se je nekega dne vrnil iz kaoslužbenega potovanja – križarjenje po Mediteranu in mi ves navdušen pripovedoval, da so sredi morja klicali na celino s telefona, ki ni imel špage. Kao nova tehnologija! Izjemno! Jah, pajade! Jaz itak ne hodim na križarjenja, in kaj bi le bilo tako izjemnega v tem, da tvoj telefon nima špage, saj je tudi tiste novotarije kao prenosni telefoni, kjer hiško pritrdiš na steno, s slušalko na ušesih pa potem režeš čebulo in pečeš palačinke, nimajo??! Dlje od kuhinje pa res ne bom prenašala telefona, ha?! 🙂

Ne glede na nesočasnost razvoja dogodkov, je bil izbor moje druge službe v marsičem podoben izboru mojega drugega mobilnega telefona. Moja druga služba in moj drugi telefon sta bila preprosto boljša od prve inačice. Vse se je svetilo, vse navduševalo in pravzaprav sem oba gledala z nekakšnim strahospoštovanjem, vse dokler se nisem na vse tiste bleščice preprosto navadila. Takrat sem na telefonu, in službi, videla le še praske, ki so nastale ob vsakem padcu. Ja, ja, tudi to se je dogajalo, čeprav sem pazila, kot sokol in ga skorajda zavijala v vato. Pa prijatelji so nabavljali nove telefone in mi kazali, kako so tisti njihovi manjši, bolj svetleči ter z boljšimi funkcijami. Ja, ja, tudi jaz hočem tisto! Novo, bleščeče in če je še dosegljivo, zakaj pa ne! In tako sem imela tretjega, četrtega, petega itd. Vsak je imel nekaj boljšega, lepšega, bolj funkcionalnega, a pri vsakem naslednjem sem tudi hudičevo pogrešala nekaj, kar je imel prejšnji, pri novem pa o tem ni bilo ne sluha ne duha.

Moj prejšnji telefon je bil Blackberry. Pravzaprav sem na to robidnico prisegala kar 3x zaporedoma. Preklemano dobra je bila. Vse je omogočala-službene maile, moj osebni mail, FB, Twitter, imela je konkretne tipke, ki sem jih zatipala tudi med vožnjo 😉 …ajde, recimo med čakanjem na semaforju, ni bilo več tistega trikratnega tipkanja na eno tipko, da si prišel do želene črke …ne, ta moj novi telefon je imel že čisto pravo tipkovnico, tudi na splet sem včasih pokukala, čeprav priznam, nekam nevoščljivo sem pri tem pogledovala k Tomažu, ki je na svojem I telefončku videl več in bolje. Predvsem sem pa vse prijatelje imela shranjene pod svojimi črkami. Pod B sem imela babi, c je bil še prazen in čakal na kakšno Cilko, d za dedija, t za Tomaža, j za Jakca. In ko sem jih želela poklicati, sem pritisnila le želeno črko in telefon je že klical.
In na domači strani – na tisti prvi, sem imela nastavljeno tako, da sem vedno videla opravila zapisana v koledarju za tisti dan. Nikoli ničesar zamudila ali pozabila!

In ja, tisti večji bleščeči monitor me je premamil in moj trenutni telefon je krasen, najsvetlejši, baje tudi najboljši – I phone!

Halo??!! Kdo je to rekel?! No, saj je v mnogočem boljši in lepši, a jaz pogrešam tisti koledar na prvi strani, tiste bližnjice za klice do mojih dragih in tudi to, da maili in internet tudi v tujini ne stane bistveno več kot doma. Ne, ne, ne bom spet kupila BlackBerrya, tudi oni se gredo neke novotarije in nimajo več aparata s tistimi pravimi trdimi tipkami. Pa konec koncev, kaj vem kaj so spremenili tudi oni?! Najbrž pa vse tisto pogrešam tudi zato, ker se mi je v toliko letih zažrlo pod kožo. Bo že! … tudi z Iphonom bomo zdržali in najbrž bomo pri naslednjem telefonu pogrešali ravno to estetsko dovršenost, izjemno lepe fotke, ki jih dela ta mali stvor … in še kaj, kar se mi danes zdi samoumevno, proizvajalcu novega telefona pa ne bo padlo niti na um!

Ja, ja, vsaka palica ima vedno dva konca.

Objavljeno dne

Spet grmi in se bliska

Ljudje smo eni čudni patroni in zgodi se, da nekomu, ki je še včeraj deloval srečen in zadovoljen, danes klikne in se mu zazdi, da je nad našim podjetjem bistveno bolj oblačno vreme, kot nad sosedovim. Priznam, tudi meni se je že kdaj zazdelo, da je na Koprski 106/b megleno, deževno in se pripravlja k orkanu. In takrat me nekaj začrviči in zvije in naenkrat me zagrabi, da bi se skregala z belim kruhom. V tistem trenutku me navadno moti 100 in ena različna stvar; … da me šefi premalokrat kličejo in pobožajo po glavici, pa zadnjič se je ona tam grdo obnašala do mene, pa tista druga je šla prevečkrat na malico brez mene, pa presedajo mi delavni vikendi, ne maram fasciklov modre barve, premalo dedcev in preveč bab okrog mene, vse bi nakladale le o otrocih, medtem ko mene zanimajo potovanja, koši za smeti so premajhni, vhodna vrata se ne zapirajo dobro, že zdavnaj mi je crknila miška, ki jo še vedno mrcvarim in upam, da se bo zbudila, pa nihče ne opazi in mi ne prinese nove, gesla za prijavo v delovno okolje so predolga in pretežka – le kdo bi si jih zapomnil – in še in še lahko najdem razlogov, ko me zagrabi tista tatečna.

No, kakorkoli že, jaz že 15 leto kljubujem tatečnim časom in še vedno ostajam zvesta svoji crknjeni miški, pokvarjenim vratom in modrim fasciklom, nekateri pa vstopajo skozi naša vrata, nekaj časa zasedajo in gulijo pisarniške stole, potem pa iznenada dvignejo svojo zadnjo plat, pomahajo v slovo in odpujsajo novim izzivom naproti.

Objavljeno dne

Å oferji, avtobus pa kup enih potnikov

Ste že kdaj na vrat na nos iskali nove kadre? Jaz že velikonajskrat, neštetonajskrat.

Čeprav nemalokrat skorajda iščeš partnerje, s katerimi boš morda preživel velik kos svojega življenja, za katere veš, da jih boš hočeš nočeš poslušal, ko bodo pripovedovali o svojih velikonočnih jajcih, požrtijah, prekrasnih praznikih, ki so jih preživeli medtem, ko te (hvalabogu 😉 ) ni bilo zraven, o najlepšem krilu, ki ga je skoraj dobila na razprodaji,če ne bi pred njo skočila neka druga trapa in ji ga odnesla ispred nosa, o najbolj smešnih (japajade) , ki so se zgodile že tisoč let pred našim štetjem, ko so fantje stali na straži, o presmojeni večerji, dolgočasnem dedcu itd. … torej kljub zavedanju, da te čaka vse to, je na kadrovanje potrebno gledati z najbolj nepristranskega vidika in na kandidate in zaposlene gledati kot na ‘ …. hmmm …. recimo na ‘potnike’, ki izstopajo in vstopajo na ta naš počasi vozeči se ‘avtobus’.

Obožujem potnike, ki sploh ne čakajo na povabilo na avtobus. Tiste, ki kar sami pomahajo mimo vozečemu in tako pokažejo, da si na ravno na tvoj avtobus. Ja, ja, jasno, da so istočasno pomahali še stotim drugim in vsakemu natvezili, da je ravno tvoj avtobus tisti, na katerega čakajo že celo življenje, pa vendar … občutek ob poslušanju žgolenja hvalnic tvojemu prevoznemu sredstvu, se zgane srce še takšnim s srčnim spodbujevalnikom.

V podjetju, kjer sem bila zaposlena pred 20 leti (ok, ok, saj nisem tako stara … takrat sem jih imela kakšnih 14, 15 😉 ), smo nekega lepega dne dobili “ponudbo” mladega in nadebudnega dekleta, ki se je v pismu predstavilo kot ohinsploh … itak … , priložilo svoj CV, kar pa je bilo pri tem najbolj zanimivo, prošnjo je poslalo brez, da bi mi sploh iskali nov kader. A njena predstavitev je bila tako zanimiva, da smo jo poklicali na razgovor, bila nam je všeč in punca je dobila službo.
Ja, tako je to, če vozeči avtobus s polno zasedenimi sedeži na poti sreča iskrivega potnika, ki ga nikakor ne želi prepustiti za sabo vozečemu. Dober šofer presneto dobro ve, da bo slej ko prej prišla postaja, ko bo nekdo izmed že vozečih se potnikov želel izstopiti. In tako šofer naroči tistim tam zadaj – saj veste – tistim na tistih 5 skupnih sedežih -, naj se malce podrenjajo, stisnejo riti in medse vzamejo še enega.

Tudi v mojem trenutnem podjetju smo imeli podoben primer. Mlado dekle (le zakaj takšne stvari vedno počnejo le mlada dekleta?) je sredi noči brodilo po netu, naletelo na moj blog, kjer sem nekoč pisarila o tem, da iščem ljudi … stvar je bila očitno že povsem zastarela in to je dekle vedelo, a je kljub temu poslalo mail, se prijazno predstavilo in povprašalo za delo. Ker sem radovedne narave in ker so mi takšni pristopi nadvse všeč, smo jo povabili na razgovor, prepričala nas je in tako so se tisti na zadnjih sedežih zritali, pomrdali in zrinili smo jo medse. Pa se ni dolgo drenjala na zadnjih sedežih. Že kakšen teden kasneje je kolegica oznanila, da že zadnji 2 postaji ve, da bo z nami še največ 7 postaj nato pa mora v “Rim” in svoj sedež bi za 12 “krogov” prepustila nekomu drugemu.

A velikokrat stvari ne gredo tako po maslu. Avtobus, ki je napol prazen in ima na kupe prostih sedežev mora popolnoma ustaviti, šofer potegne ročno, se pokončno postavi in na ves glas razkliče prosta mesta. Najprej se seveda oglašajo tisti iz zadnjih sedežev, naenkrat bi vsi najraje sedeli čim bolj spredaj. Težko razumejo, da njihova karta velja le za zadnje vrste ali da razgled spredaj sploh ni tako lep, kot si mislijo. Medtem se pred vhodna vrata nagnete vse kar leze in gre in šofer mora potrošiti čas, energijo in tudi nekaj denarja, da najde tisto najbolj ustrezno rit, ki bo pasala na že rahlo pogreti stol.

Pred vrata se nagnetejo tisti, ki sploh ne znajo vstopati, pa tisti, ki sploh ne gredo v tvojo smer, a si mislijo, da se je vseeno bolje peljati, kot stati na postaji, pa tisti, ki jim gre avtobus na žice že po defaultu – oni bi se vozili z vlakom ali z avtom z lastnim šoferjem, a kaj – dokler ni boljšega na vidiku, je tudi ta malce sopihajoči avtobus v redu, pa tisti, ki vzporedno furajo še svoj avto – a so tja namestili svojo ženo ali ljubico in bi ji vsake toliko časa pretankali malce našega bencina. In med temi na široko nasmejanimi obrazi, je treba izbrati tistega, katerega nasmeh je pristen, izmed te četice je potrebno izbrati tistega, ki bo avtobusu pomagal, da še leta leze navkreber, ki ne bo stopal sopotnikom na prste, ki se bo veselil vsake nove postaje na poti proti skupnemu cilju in ki konec koncev ne bo hitro potegnil ročne zavore.

Počela neštetokrat in – ja, hmmm, mislim, da mi je dokaj dobro uspevalo. Vsi se pred vstopom v avtobus tako napudrajo in nališpajo, da ne veš kje začeti, da bi prišel do bistva stvari. Nekateri pozabijo “namazati roke”, drugi pozabijo “našobiti ustnice”, tretji jih šobijo preveč in tako lahko počasi in analitično obdeluješ face in trike, za katere si takrat prvič slišal. Ko se nimaš na kaj konkretnega nasloniti, ti pomaga tudi takšna malenkost, kot je reakcijski čas odgovora na rahlo neprijetno vprašanje, iskanje slovničnih napak v prošnji za zaposlitev, ali (ne)oprani lasje, prešvicana srajca, zapisovanje podatkov med razgovorom ali pa pomoč strokovnjaka, ki zna iz pisave izluščiti osnovne karakterne lastnosti človeka.

In kako gre pri izstopanju?

Večinoma potniki izstopajo prostovoljno. In ob tem največkrat ne čakajo na končno postajo, ne, večina ne morejo zdržati niti do naslednje postaje – večina potegne zasilno zavoro in energično zavpije, da želi dol TAKOJ. In šofer? Lahko je le srečen, če mu potnik med izstopanjem ne pokaže srednjega prsta ter ob tem ne zabrusi kakšne sočne in pikre o njegovi bojda neuravnovešeni vožnji, neumnem polaganju ovinkov in nespretnem odpiranju vrat na postajah.
Obstajajo pravila, ki pravijo, da naj bi se potnik po tem, ko je končno izstisnil, da želi dol, s tem istim avtobusom peljal še najmanj 3 postaje, a vsak šofer dobro ve, da je takšnega vreščečega in namrgodenega potnika najbolje izpustiti čim prej, saj v preostanku vožnje lahko pobruha tistih nekaj še vedno zadovoljnih potnikov ali jim v najboljšem primeru vsaj parkrat nemarno stopi na prste.

In če je avtobus prepoln? Ko mašina ne zmore vožnje navkreber in je tovor potrebno zmanjšati? Včasih je res dovolj, da iz avtobusa pomečemo vso nepotrebno kramo, ki jo nevede tovorimo že nekaj zadnjih let, a ko tudi to ne pomaga, je potrebno začeti z odslavljavljanjem dolgoletnih potnikov.

Odpuščanje kadrov je izkušnja, ki jo res ne privoščim nikomur, a konec koncev, če gledamo na to nepristransko in neosebno, je to le projekt, ki se ga je potrebno lotiti analitično in zanj uporabiti veliko mero subtilnosti. Na odslavljanje se pripraviš, nikakor ne potegneš ročne, a konec koncev je ta smer lažja (če odšteješ čustva in relacije), saj svoje ‘potnike’ – kadre poznaš …v roke vzameš pisalo, zapišeš imena vseh potnikov, vseh sedežev, vse razporediš v tabelo in točkuješ. Odločitev je stvar matematike. Izi-pizi. Najhuje pride za tem, ko je treba odločitev izpeljati, ko je potrebno potnikom to razložiti in jih spraviti iz avtobusa.

Četudi bi si kdaj želel potegniti ročno, ta v to smer ne deluje. Tako pravijo tisti, ki pišejo zakone. Strogo prepovedano. Å ofer ne sme/more potegniti “ročne” niti v primeru, ko (če) se z avtobusom vozi par težakov, ki že leta smetijo po njem. Tudi takšnih ni mogoče prijeti za ovratnik in jih na prvem travniku zbrcati ven.
Seveda ni mogoče potegniti ročne tudi za tistih nekaj sicer prijetnih potnikov, ki pa so enostavno pretežki za star in zmajan avtobus. Ni mogoče rahlo jih potrepljati po ramenu, jim lepo ustaviti na prvem izogibališču, pomahati v slovo ter jih brez solz in travm pustiti tam, da počakajo svoj naslednji prevoz.

Ne, ko je odločitev že sprejeta, jo je potrebno napudrati in okrancljati, vsakega potnika trepljati po ramenih, mu kimati, poslušati nato pa ga voziti še 3 do 6 postaj in mu na koncu plačati, da sploh izstopi. In v tem času je seveda iluzorno pričakovati, da na 2. postaji z odhajajočim potnikom vred, jokajo tudi vsi ostali, nekateri ob tem tudi preklinjajo in nemalo se jih ozira za kakšnimi drugimi lepšimi prevoznimi sredstvi.
Vse lepo in prav, treba je z ljudmi po človeško, a nikakor ne razumem, zakaj se postopki pri izstopanju po želji dotičnega potnika tako močno razlikujejo od tistih, ko potnika želijo izločiti drugi?!

Kar nekaj sem jih že opazovala pri izstopanju in povem vam, da po miganju njihovih riti, ko korakajo skozi izhod, spoznaš še tiste njihove zadnje lastnosti. Naj gre za tiste, ki bi jih držali za ovratnik in z nogo brcali v tazadnjo (pravim BI, ker tiste prave resnice itak nikoli ne upaš povedati, saj se njih in naše vrle delavne inšpekcije celo stoletje ne rešiš s pukla), tiste, ki si jih pred izstopanjem iskreno in odkritosrčno trepljal po rami ali pa tiste, ki izstopajo po lastni želji, se za nikogar od njih ne ve, kdaj bo spet osamljen stal in čakal na postaji, taisti šofer pa bo peljal taisti ali drug avtobus v potnikovo smer -. pa še proste sedeže bo imel –
Zato je zelo priporočljivo ne brcati v avtobusna vrata … tudi potem ne, ko se le ta že zaprejo za tabo … tudi srednjega prsta ne gre kazati, čeprav je avtobus že davno izginil iz tvojega vidnega polja, saj nikoli ne veš kdo te opazuje.

Pa veselo avtobusno vožnjo vam želim!

Objavljeno dne

Vse je za nekaj dobro!

Vse je za nekaj dobro. Pravijo tako. In jaz vedno bolj verjamem v to.
Nikoli ne vem kje začeti, kje je začetek zgodbe in kdaj se je zgodilo tisto dobro, kar je vplivalo na tisto drugo manj dobro, kar je potem povzročilo ono krasno in kar je vodilo v tisto precej manj dobro, a vseeno dobro že zato, ker je vse za nekaj dobro.

Pa naj začnem s tistim manj dobrim, ko so me lastniki podjetja poklicali in z menoj predebatirali trenutno finančno stanje podjetja, ki ga vodim.  Jap, stroški so previsoki in potrebno bo ukrepati. Pa za vsak slučaj so mi namignili, če sama ne bi ugotovila, da se da največ narediti na področju stroška plač.
Kaj je bilo v tem dobrega? Ne bi vedela, vsaj takrat tega nisem videla v tej luči in tako lila bridke solze vso pot do Brnika, kjer smo malo za tem imeli srečanje našega Rotary kluba. Najbrž so tudi solze dobre, za nekaj že -, čeprav se sedaj ne spomnim prav nobene pozitivne stvari. Vem le, da so mi od tega ponavadi ostale le malce nabrekle oči in rdeč smrkav nos. No ja, morda pa je bil rdečica in zabuhlost tista, ki je pripomogla k takšnemu razvoju dogodkov, saj so klubski prijatelji opazili mojo žalost in mi takoj pristopili v pomoč s 100 in enim nasvetom. Pomagalo je, saj sem se takoj za tem lotila izziva (ja, saj veste v ameriških podjetjih ni težav, so le izzivi 😉 ) kot zunanji svetovalec. Kot nevpleteni “zunanji svetovalec” sem se vrgla v skrbno analizo stroškov in tako nekaj burnih tednov premetavala številke in osebe, kot da ne bi v tem okolju preživela lepih in tudi kakšnih manj lepih 14 let. Par 100€ se da prihraniti tukaj, par tam, na koncu pa še razpoloviti ekipo in odpustiti nekaj prijetnih ljudi (konec koncev sem jih nekaj let nazaj skrbno izbrala in so bili vsi do zadnjega krasni) – ampak izbrati je bilo potrebno tiste tanarbolše , jih obdržati, tistim manj pa na dostojen način povedati, da se naše sodelovanje prekinja.
Na ta razgovor sem se pripravljala kar nekaj dni, si v tem času temeljito popravila prebavo (ironija, saj razumete, kajne?) in na koncu stojično in zadovoljivo opravila razgovore o odpuščanju. Bilo je podobno piku injekcije v osnovnošolskih časih. Strah, trepet, – Tisti dan kar nekajkrat obiščeš toaletne prostore, se s sošolci postaviš v vrsto, čakaš, tresejo se ti hlače, nato pomoliš roko, zamižiš, pik – in vse je mimo. Ravno tako je minil tisti dan in po “piku” sem ponovno mirno zadihala in živela v veri, da bo od tam naprej vse lepo in krasno – princ in princeska se zaljubita, poročita in živita srečno do konca svojih dni. Ne, ne, ni bilo tako! Tokratno dobro se je kmalu spet obrnilo v manj dobro, tisti, ki so odšli so me manj ali bolj gledali po strani, nekateri so vame morda zabijali wodoo, tistim, ki so ostali pa se je od srca najprej odvalil velik in težek kamen, v naslednjem trenutku pa so se v misli prikradli stric strah, teta jeza in njihov stalno spremljajoči sosed dvom. In ko vse skupaj zapakiraš v paket spominov na stare “dobre” čase (itak so vedno dobri, nihče nikoli ne reče stari slabi časi), dobiš spet tisto manj dobro – ki pa baje spet pelje v dobro.
No, nekako se to mrakobno obdobje še kar vleče in vleče in da bi zares začela verjeti v zakon življenja, ki vedno prinaša nekaj dobrega, me je usekalo še zdravje. No, a pustimo to, ker ne vpliva na potek zgodbe. Morda le v toliko, da sem v tem obdobju končno začela verjeti, da je vse za nekaj dobro in da ima vsaka dobra stvar svojo slabo protiutež in obratno.
Ko sem se odločala – no, ko se je moj alter ego – zunanji svetovalec odločal, koga od meni drage ekipe obdržati, so po papirju švigala imena, ocene, pomisleki, argumenti. Sem in tja in še enkrat pa še enkrat. Odločale so malenkosti (pa te tako ali tako vedno odločajo) in nekatere ljudi sem obdržala zaradi dobrega poznavanja področja dela, druge zaradi njihove vztrajnosti in dobrih delovnih navad, tretje zaradi naključnega spleta okoliščin, – vse skupaj pa tako ali tako ni enostavno, saj se osebne lastnosti, kemija in ostale okoliščine neprestano prepletajo in otežujejo že tako težavne odločitve. A že mora biti tako – saj je baje vse za nekaj dobro.
Med ocenjevanjem in razmišljanjem je bil umeščen tudi pomislek, da se zna pri eni od kolegic v bližnji prihodnosti zgoditi nosečnost in tuhtanje o prihodnjih izziv ter opcijah nadomeščanja, je dokončno pripomoglo k odločitvi kdo bodo člani ekipe.
Odločila sem se, kakor sem se pač najbolje znala in pri skorajšnji objavi nosečnosti v našem malem timu, bi si skoraj kupila čarovniško metlo. Aha, torej je bila odločitev dobra?
Jah, dan pred porodom tiste na porodniškem dopustu, je kolegica, ki naj bi jo nadomeščala, povedala, da so pred njo novi izzivi in da nas zapušča.
Ups, še dobro, da si nisem kupila čarovniške metle. Gotovo ne bi delovala in se z njo ne bi niti za meter dvignila od tal.
Naj kličem nazaj tiste, ki sem jih pred časom odslovila? Skušnjava je bila velika, a imajo prav tisti, ki pravijo, da je treba korakati naprej in se čim manj ozirati v preteklost. Å e bolj pa imajo prav tisti, ki pravijo, da je vse za nekaj dobro.
Ok, torej bomo iskali novega člana ekipe. Super, krasno, to je zagotovo dobro, saj bo novi član sigurno prinesel nov duh v naše prostore, potresel naše trdoglave glave, ki so še vedno polne spominov na preteklost in nam dal novega zaleta.
Polna optimizma sem se lotila iskanja novega člana naše sanjske ekipe – jap, tako smo si včasih rekli – oh, spet tuhtam o starih dobrih (pa najbrž tudi manj dobrih ? ) časih – in razmišljala o mladem nadebudnem diplomantu, polnem energije in volje do dela. Bojda jih imamo celo goro, takšnih, ki končajo družboslovne fakultete zatem pa brezciljno iščejo svojo prvo zaposlitev.
Ne, ne bomo krpali s študentskim delom, dali bomo možnost mlademu človeku, ga zaposlili za obdobje enega leta in mu na ta način omogoči lažji start v njegovi poslovni karieri! Ja, tako sem si zamislila in verjela, da se bo na moji mizi takoj, ko bom o tem obvestila nekaj svojih mladih prijateljev, znašlo na stotine življenjepisov, na razgovoru pa se bo trlo mladih ljudi, ki želijo delati.
Ne iščem posebnih znanj, saj bomo človeka sami naučili, tudi smer ali stopnja izobrazbe mi ni pomembna, velik poudarek pa dam na osebnosti in volji do dela. Hmja, ne vem kaj naj rečem, a med naborom mladih, ki so se te dni posedali pred mojo pisalno mizo, me nihče ni prav posebej navdušil. Nekdo v CV, ki ga lahko da 200x pregledati, lektorirati, prevajati, preverjati in kaj vem kaj še,  vpiše ime meseca  z veliko začetnico,  vejico pa postavi neposredno pred besedo “in”. Halo?! In to nekdo, ki je diplomiral?
Drugi pride na razgovor s 45 minutno zamudo. Baje ni našel naše pisarne. Ohja, verjamem, Koprska se res razprostira po več  vzporednih ulicah, ampak oprostite -. pred razgovorom se je treba malce bolj potruditi!
Tretji je preznojen tako, da je potrebno še nekaj časa zračiti, četrta pride z dekoltejem do popka, peta se pojavi na razgovoru brez, da bi na povabilo po mailu sploh odgovorila (kjer mimogrede piše, da naj termin potrdi), naslednja na veliko kritizira delo pri svojem zadnjem delodajalcu, naslednji po drugem krogu razgovora ne odgovarja na maile niti telefonske klice in ko končno izberem 3 najboljše, mi grafološka analiza pove, da nihče nima osebnostnih lastnosti, ki bi jih oseba na tem delovnem mestu potrebovala.
Kaj naj rečem? Žalostna sem. Poklapana. Kaj naj zdaj? Kličem tiste, ki sem jim že sporočila, da ne ustrezajo? Naj morda spregledam par slovničnih napak? Morda pa je tisti preznojeni imel le veliko tremo in malce slabši dan? Kaj pa če se je tisti z veliko zamudo zgodila le ena velika nesramna nesreča? Naj grem spet nazaj ali pa gremo s polno paro naprej?
Naprej, naprej, s tolažbo, da je vse za nekaj dobro. Poiščimo torej tistega pravega kaveljca, ki ima v sebi dovolj kreativnosti, da zna tudi sam (vsaj miselno) oblikovati lep letak, ki ima dovolj samostojnosti, da se upa pokukati v svet brez mentorja, ki mu obraz obkroža nasmeh, ki spoštuje avtoriteto, tistega, ki se hitro odloča, ki ima organizacijske sposobnosti, občutek za delo v ekipi, ni zamerljiv, rad pomaga in se ne boji drugih ljudi, se ne boji dela, obvlada pisno in ustno komunicirati v angleščini in hrvaščini, predvsem pa zna lepo in pravilno pisati v slovenskem jeziku.
Ni se mi izšlo in nikogar nisem izbrala do datuma, ko naj  naš novi član lahko prišel na ogled našega večjega projekta, ki bi ga v prihodnosti moral organizirati sam. Sem malce jezna sama nase, a kot pravijo, vse je za nekaj dobro. Tudi to bo. Sem globoko prepričana.