Stres? Kje pa!

Zdaj že nekaj časa spet pridno hodim v e-tri (novo) službo in morda je prav zdaj pravi čas, da z dokaj trezno glavo razmislim o tem kam in zakaj me je pripeljal moj stari tempo življenja.

Naša življenja v tem norem svetu so polna hitenja, frustracij, zahtev, rokov in v tem tudi jaz nisem bila prav nobena izjema. Stres je postal del mojega življenja in meni tako domač, da ga pravzaprav sploh nisem več opazila.

Jutranje bujenje ob 6:00, hitro na WC, medtem odviti navoj na tušu, da med opravljanjem nujne potrebe, v cev zgornjega nadstropja priteče topla voda in tako pod tušem ne izgubljam dodatnega časa, na hitro umiti, obrisati, zobe podrgniti tako na brzino, da dlesni počasi že odstopajo, pa z eno roko zapenjati gumbe na srajci, z drugo pa pripravljati zajtrk. Enega zase, drugega možu in seveda tretjega povsem drugačnega sinu. Se ve, da je potrebno jesti le eko, zeleno, doma pridelano in vse ostalo s čimer na zadnje čase pumpajo mediji. Ok, ok – bomo poskrbeli, da bomo fit in zdravi umrli!
In medtem, ko se hranimo s polnovrednim in hudo zdravim zajtrkom, je potrebno najmanj 5x na ves glas rjoveti, da preglasimo glas budilke na mobilcu našega mulca, ki že 15 minut neumorno navija neko zoprno melodijo, ki bi zagotovo prebudila še spečega medveda, a žal pri našem najstniku ne deluje najbolje. Po zajtrku na hitro (se ve, da kar na roke) pomiti posodo za vsemi člani družine, ki jih dotik tekoče vode življenjsko ogroža (not), morda mimogrede še ravno oprano perilo navesiti na sušilec, v torbo zmetati papirje, ki se še od prejšnjega večera valjajo po mizi, še 3x zarjoveti, da taxi mama odhaja, se usesti v avto in s prižganim motorjem čakati na mladega princa, potem pa z vso težo po gasu in  – ja, ja, vmes se zna opaziti, da mobitel po jutranjem prebiranju mailov, še vedno pozabljen čepi na polici v WCju -nekaj dolgih preskokov stopnic gor in hitro navzdol, pa spet v avto in čez drn in strn do šole, od tam pa v službo. Stresno? Ah, sploh ne, to je le običajno jutro najbolj običajne sodobne družine.

Pa v službi? Tam v mimohodu pozdrav sodelavcem, pa espresso na hitro pripravljen in odnešen v sobo, kjer se z mislimi že leti preko dnevnih nalog, par telefonov, obisk jamrajoče stranke, skok na kosilo kjer se s kolegi pogovarja o čem drugem kot o službenih zadevah, popoldne pa še nekaj sestankov tja do 16h, 17h. In ko se dan že pregiba v večer, je treba obiskati še kakšno večerno družabno srečanje – se ve, da takšne stvari le koristijo karieri, morda še kakšno dodatno izobraževanje za osebno rast, v žep jakne stlačiti par lešnikov in napolitanko za potešitev ta hude lakote, mimogrede še po liter mehčalca in paket WC papirja, ki ju je baje doma ravno zmanjkalo in ob 10h je čas, ko se tvoj avto le počasi ustavi na domačem dvorišču.

Konec? Ah, ne! Maček je lačen, sine jamra, da je hladilnik prazen, koš s perilom se je čudežno spet napolnil, miza pa je polna krame in službenih papirjev, ki niso pospravljeni še od zadnjega službeno orientiranega vikenda.

Stres? Ah, ne, popolnoma normalen dan popolnoma navadne, povprečne mame!

Zame je stres postal način življenja in zato njegove prisotnosti sploh nisem več opazila. Ko ves čas dirjaš skozi življenje in ko vsako opravilo postane nuja, je samo vprašanje časa kdaj bosta tvoj um in telo plačala ceno.

In kaj je pravzaprav stres?
Pravijo, da je to občutek, kjer telo, ki začuti nevarnost, odgovori z izločanjem stresnih hormonov, vključujoč adrenalin in kortizol. Ti hormoni pripravijo telo na akcijo. Nekoč je bila ta pripravljenost na beg pred napadom divjih živali, dan današnji pa naj bi bila to le akcija na novo nujno in sila pomembno nalogo. V malih dozah je stres koristen, a ko ta postane dan vsakdanjika, lahko na njegovo prisotnost pozabimo in počasi potonemo v globine iz katerih se težko spet izkopljemo.
Jap, bila sem tam in tam v tistih globinah sem marsikoga in marsikaj spoznala!
Moja cena je trajna depilacija po vseh delih mojega telesa 🙂 in nekaj radikalnih posegov v moje zobovje, um pa jo je na srečo odnesel le s trenutno upočasnitvijo v miselnih procesih.
Trma kot sem, sem tok življenja obrnila v drugo smer. Sedaj spet polno živim. Brez stresa? Hmmmm???!

Å iroka cesta za velika mesta

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:1 “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev2vstran.

Pa sem razmišljala kako na obisk prihaja kakšna “mamka” iz Žbljgrada.

Takole se ti najbrž godi, če si “mamka” in prihajaš na obisk k svojemu ateju, ki so ga namestili npr. v 7 nadstropje te veličastne zgradbe.

Ne vem kaj bi se na tak turoben nevihtni dan dogajalo z njo, a recimo, da jo raje postavimo v zgodbo na nek lep sončen avgustovski dan.

Naša3 mamka se torej iz Žbljgrada pripelje s svojo staro Å kodo in recimo da se po ljubljanskih cestah še nekako znajde in da brez težav počasi pritiska na gas po Zaloški cesti.

Išče parkirno mesto in gleda levo desno že od porodnišnice naprej … a mi vemo, da ji mesta ne bo uspelo najti, kajne? Pelje do parkirne hiše Å entpeter4 a ker mamka ve, da so takšne hiše v Ljubljani strašansko drage, poskusi srečo najti drugje. Mi vemo, da ji ne bo uspelo, kajne? Lahko se celo postavi v kolono že čakajočih vozil na ploščadi pred urgentnim blokom, a četudi ima dovolj časa in bo prilezla v posvečeni prostor, bo imela tam nešteto težav, saj mamka ni najbolj vešča manevriranja in svoje Å kode pač ne more postaviti v vsako najmanjšo luknjico.

In končno bo mamka ugotovila, da je najbolje, če le parkira v garažni hiši. Sem že rekla, da ima težave z manevriranjem? No, v garažni hiši jo brez težav spustijo vanjo in tudi “dovolijo”, da se lepo popelje v prvo nadstropje, a tam jo že pričakajo z zvito zavitimi ovinki, ki bodo mamki pričarali potne srage na čelo. A ona se ne da, kljub neznosni vročini in seveda svoji stari neklimatizirani Å kodi, in avto končno stoji na svojem parkirnem mestu!

In sedaj bo potrebno priti ven! Aha, vrata so takoj zraven. Ja, ja piše že, da je ‘namenjeno le zaposlenim’ … a kaj, ko kakšnih drugih vrat ne bo videla pa tudi smerokazov ni nikjer. Opa, ko bo počasi prikrevsljala po stopnicah do pritličja, bodo tam vrata zaklenjena. Itak! Resda so bila zgoraj vrata lepo in vabljivo odklenjena, a kaj mamka ne zna brati?!! Saj lepo piše, da je to izhod ‘le za zaposlene’, ona pa ni zaposlena, kajne?! In to nikjer! Razumljivo, da se zmotim jaz, ki sem pač še vedno ‘zaposlena’ in še blond povrhu5 🙂

Å e enkrat gor pa v drug del stavbe, v dvigalo in ….. končno bo mamka zunaj!

A zunaj bo vroče, sonce bo pripekalo, … aja, obiski so itak le od 12:00 – 16:00 … torej bo zunaj huuuuuudo vroče. Počasi bo krevsljala proti glavnemu vhodu. Mimo kioska s sadjem, a ker težko hodi in bo v kiosku še kakšnih 10 stopinj bolj vroče, se bo preudarno odločila raje kupiti sadje v avli bolnice. Saj bolnice imajo trgovino s sadjem, kajne? Takšne, ki so odprte noč in dan? Pa še slaščičarno in kakšno priročno trgovino?

In krevsljala bo počasi …. počasi po razgreti “avtocesti”, ki je “lepa”, prostrana, zanimiva, granitna in ima ob robovih nekaj malega grmičevja, drugače pa … hmja .. malce manj sence in neke uboge klopce, ki so bile najbrž nekoč namenjene mladim zaljubljenim parom, saj kaj več, kot dve koščeni stiskajoči se riti, tja ne moreš zriniti.

In mamka bo po kakšnih 15 minutah le prikrevsljala do vhoda. Å irokega in impozantnega portala. Vstopila bo in pred njo se bo odprl še bolj impozanten pogled. Pred njo bo širok in odprt prostor. Prostor, ki služi …. hmmm ….. čemu že?

Ona ne bi kupila knjig, ki jih bodo ponujajo na razvlečeni tržnični mizi…. rada bi kupila breskve …. a vraga, ko je ta vlak že odpeljal s tisto razgreto stojnico pred njenim pohodnim podvigom!

Po rahlem kroženju po res impozantnem in prostornem hodniku in brezupnem iskanju sadja ali kakšnih čokoladic, napolitank, bo mamka raje odšla proti dvigalu.

Pred dvigalom že gruča neučakanih ljudi. Le kaj se dogaja danes z dvigali?! Danes? Oh, ja, srečni tisti, ki so nevedni! Dvigalo bo končno prišlo, vrata zapiralo dobrih nekaj minut in se odpeljalo še v klet. Dvigalo polno obiskovalcev, ki bodo pritiskali na edini možni gumb, ki kaže navzgor. Zakaj jih bo peljalo dol?! Klet 1, klet 2 … seveda se bo v vsakem nadstropju ustavilo in enako, ko bo potovalo navzgor. K1, pritličje …. ja, ja, ljudje ne bo šlo več, to dvigalo bo povsem zabito s skupino rahlo preznojenih ljudi …ok, naša mamka bo malce močneje preznojena, a še vedno ne tako močno, kot ata, ki bo stal poleg nje in je prišel v bolnico naravnost z gradbišča. OK, dvigalo se v prvem nadstropju ne bo ustavilo, a drugo, tretje, četrto, peto in šesto – zagotovo.

Končno bo v sedmem nadstropju. Obiskala bo sobico svojega ateja, ga podržala za roko, mu povedala kaj se ji godi, se veselila njegovega stiska rok in pomežika z očmi, kaj več pa niti ne bo pričakovala. Pomahala mu bo v slovo in počasi odkravsljala proti dvigalu.

Čakala bo na dvigalo, se popeljala dol ter počasi, počasi odšla do parkirne hiše. Parkirna ura je sicer draga, a mamka se ne bo preveč obremenjevala saj je bila dokaj hitra … ateja je bila držala za roko le borih 15 minut.

A šok?! Plačala bo 2 uri parkirnine, saj je bila za 2 minuti prepočasi kravsljala po široki in neuporabni “cesti” pred kliničnim centrom!

Pa da se ji naslednjič zgodi, da od vsega hudega kar v bolnici ostane!!!!!

  1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam []
  2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta []
  3. pa ne naša-naša … ta iz zgodbe []
  4. al karkoli že je []
  5. ja, ja, spet []

Ste že prijavljeni v dom za starejše občane?

Kar pohitite, ker ponekod so čakalne dobe dolge tudi do 7 let, mi pa itak do 90. leta mislimo, da smo še premladi in preveč zdravi za takšne ustanove.

Življenjska doba se daljša, daljšajo se tudi delavne dobe, a vendar je naša družba vse bolj polna starejših in nemočnih ljudi. S to težavo se bo vsak od nas slej ko prej srečal in ko potrka na vrata, je šok velik, vprašanj nešteto, rešitve pa borne.

Moji starša sta še oba živa, oba dokaj zdrava (predvsem mama) in čeprav je oče že preko 7. desetletja, mama pa se temu že tesno bliža, še vedno niti pomislita ne za prijavo v kakšen dom upokojencev. Ne, onadva bosta živela še nadaljnjih 30 let, obdelovala vrt okrog hiše in seveda samostojno vzdrževala svojo hišo! Moj oče o domu ne želi niti slišati.

Starša mojega moža sta (bila) rahlo starejša in pred sedmimi leti je nepričakovano (kot, da je kdaj pričakovano) udarila bolezen in oče je ostal sam. Ker je na srečo znal opravljati gospodinjska opravila in tudi kuhati in ga je zdravje služilo, je svoje samostojno življenje nadaljeval v lastnem stanovanju. Občasno smo se obiskovali in nihče ni niti pomislil, kaj ČE …. kaj KO …

Å e leto nazaj je kolesaril, se vsakodnevno sprehajal in sploh zdravo in mirno živel. Potem pa iznenada težave z dvanajsternikom, operacija, težave s srcem … osteroporoza ….. padec … urgenca … domov … izpuščaji na koži …. bolnica … sladkorna … inzulin … medrol … zabuhlost obraza … težave s prostato … sum na kancerogeno … napotnica za operacijo v februarju 2008 … v začetku februarja iz neznanega razloga zvečer pade in zaradi nemoči obleži na tleh vse do naslednjega dne, ko zaradi neoglašanja na klice moj mož vdre v stanovanje in ga odpeljejo v bolnico. Pljučnica. 7.februarja je odpuščen iz bolnice, a se 10. vrne vanjo zaradi kapi v levi del telesa.

Upamo na najboljše, a vendar v tem trenutku je tast nepokreten, hrani se po cevkah, ni zmožen komuniciranja in potrebuje 24 urno nego. Četudi bi v naslednjem tednu izredno napredoval in veselo samostojno odkorakal iz bolnišnice, ga samega več ne upamo pustiti. Vsi v službah, vnuki po šolah, krožkih, domov prihajamo ob 6h, 7h zvečer, naše brezmočne starše pa pač ne moremo ob 6h zjutraj nahraniti, zakleniti nato pa jih ponovno odkleniti zvečer, pobožati po glavi in mirno zaspati.

V dom za ostarele v Ljubljani se je prijavil pred pol leta. Celo! … A to nič ne pomeni, čakalne vrste so brezštevilne. 7 let so mu povedali.

Za vse tiste, ki jih kaj podobnega še čaka lahko posredujem nekaj informacij, do katerih smo se v teh dneh priborili ob nasvetih prijateljev, brskanju po netu in pogovorih s kliničnim osebjem.

Rešitve je možno iskati na različnih nivojih:

  • Nega in pomoč na domu. To organizirajo pristojni centri za socialno delo oz. tam dobite informacije o institucijah, ki se s tem ukvarjajo. Pošljejo vam na dom osebe, ki pomagajo na domu prizadetim in svojcem. Sami smo ugotovili, da žal takšna opcija za nas tokrat ne pride v poštev, saj takšna nega obsega maksimalno 4 urno pomoč na domu, mi pa potrebujemo stalno prisotnost usposobljene osebe.

seznam usposobljenih za nego pomoči potrebnim

Zavod za oskrbo na domu

  • podaljšano bolnišnično zdravljenje. Baje takšna zadeva pride v poštev, ko bolnika še ni možno prepustiti domači oskrbi, bi njegova hospitalizacija terjala daljše bivanje (mesec ali več), a se vseeno pričakuje rehabilitacija – torej ni le nega obstoječega- končnega zdravstvenega stanja določene osebe.

Bolnišnica v Sežani

  • Sprejem v dom. Sami smo najprej razmišljali o Ljubljani ali okolici Ljubljane a na koncu dojeli, da bomo veseli česar koli, kjer koli v Sloveniji. Povsod se čaka in čaka. Prednost imajo okoliški prebivalci in tisti, ki so že na čakalni listi.

Seznam vseh socialnih domov v Sloveniji z listami čakajočih. Kasneje smo ugotovili, da to niso vsi domovi in da podatki o listah čakajočih tako ali tako nimajo nobene povezave z realnostjo. BTW jaz sem seznam potegnila v excel in ga sortirala od najmanjše številke proti največji in nato klicala vse označene z 01 in takšne do 10, a vsi do zadnjega so mi povedali, da je lista čakajočih tudi pri njih precej visoka. Nekateri so me celo zavrnili, da ne dajejo nobenih podatkov, dokler ne vložimo prošnje za sprejem v njihov dom. Med drugim so nekateri domovi vnešeni 2x, enkrat s številom čakajočih nad 400 in drugič z 0 (!).Žal skupne ustanove, ki bi regulirala potrebe in proste kapacitete širom cele Slovenije, še ni.

Koristne informacije v povezavi s socialnimi zavodi

Konec koncev pa je moj prvi nasvet tak, da se prvenstveno posvetujete z zdravnikom v bolnici! In to vztrajno in večkrat. Več ko sprašujete, več podatkov boste dobili in po možnosti od različnih zdravnikov. Nekateri so manj zgovorni in govorijo zgolj o zdravljenju, drugi so bolj zgovorni in na vprašanje o tem, kaj se predvideva ob odhodu iz bolnice celo sami predlagajo, da vam čim hitreje pripravijo dokumente in izvide za iskanje ustrezne nege.

Mi smo informacijo dobili že drugi dan in z izvidom trenutnega stanja, kjer je napisano tudi, da je bolnik nepokreten in potrebuje stalno nego, z nekakšno izjavo o tem, da bolnik ni sposoben odločati v svojem imenu ter nekakšno napotnico za svetovalno socialno službo, sva se danes z možem napotila k prijaznemu zdravniku, ki deluje v stari stavbi stare travmatološke klinike in ima na vratih naziv Socialna služba.

Sicer pogrešam bogato spletno stran in podatke, ki jih je mogoče dobiti tam, a vseeno jim prijaznosti in posredovanju veliko koristnih podatkov nikakor ne gre očitati. Gospod naju je opremil z mnoštvom kopiranih podatkov, kjer so zapisani vsi (!) domovi ostarelih občanov v Sloveniji in to takšni pod okriljem socialnih služb, takšnih verskih (Karitas ipd) do samoplačniških in celo takšnih, ki jih šele gradijo.

Za vlogo se potrebuje:
-fotokopijo pokojninskega odrezka
-predlog zdravnika za sprejem v dom (tukaj je malce administracije … a vseeno … oddelčni zdravnik napiše diagnozo, ta se odnese zdravniku v socialni službi in on napiše nov predlog ter ga SAM pošlje direktno domovom, kamor bomo vložili vlogo za sprejem)
-prošnjo za sprejem v dom (obrazec se dobi v socialni službi ali tukaj)
-fotokopijo osebnega dokumenta
-v našem primeru, ko tast ne more več sam podpisovati vloge potrebujemo še potrdilo o odgovorni osebi (spet nekaj letanja na nek socialni urad na Podmilščakovi 20 Bežigrad, kamor dostaviš nekaj papirjev …)

Priporočajo, da se prošnje razpošlje vsaj na 10 ustanov, ki imajo krajšo čakalno listo (informacijo ustno poda zdravnik v socialni službi) nato pa tedensko klicati in spraševati ((beri gnjaviti in težiti). Baje se da v kakšnih prekmurskih krajih (!) priti do proste kapacitete v roku enega meseca (!).

No, medtem osebe seveda ne zadržijo v bolnici. Lahko ga namestiš (baje, ker še nimam konkretnega podatka) v dražjih različicah samoplačniških domov kot je npr. ta hotel v Renčah pri Novi Gorici in kasneje opraviš za bolnika naporno selitev v upam da kakšno prekmursko vas (seveda pišem to ironično).

Priporočam, da si že danes v svoje računalnike vnesemo opomnik, da na svoj 65. rojstni dan vložimo prošnjo za želeni dom v okolici, ki smo je vajeni in v dom, ki nam bo všeč in ne le da bo “na voljo” in tako bomo morda na dan, ko nas pri kakšnih 80+ začnejo pestiti zdravstvene težave, celo imeli rahlo prednost pri sprejemu!

  1. ko sem preverjala jaz, so bili takšni 4 domovi []

Darovalci krvi!

Spodnje sporočilo je danes priromalo v moj e-mail nabiralnik. Ker imam o razpošiljanju kakršnih koli sporočil pač takšno mnenje, tega ne bom poslala naprej, a vendar … morda pa je na tem kaj resnice in nekdo res potrebuje pomoč. In tako bom za to uporabila kar tale moj blog.

GRE ZA ŽIVLJENJE!

Uroš Potočnik, star 36 let, oče dveh deklic, preživlja hudi zdravstveno krizo.
5. julija 2007 so mu drugič presadili kostni mozeg, ker prvi poseg ni prinesel želenih učinkov. Bolezen se je ponovila. Trenutno je na CIIM – oddelku za intenzivno nego Kliničnega centra v Ljubljani.

Urošu lahko pomagamo!
Za Uroševo zdravljenje je zelo pomembna ustrezna količina krvi skupine
AB Rh+
Prosimo te, da se oglasiš na Zavodu za transfuzijo krvi, Å lajmerjeva 6, v Ljubljani (za dodatne informacije lahko pokličeš na številko 543 81 00).
Vabljeni so tudi tisti darovalci, ki svoje krvne skupine ne poznajo.

Strokovnjaki bodo kri ustrezno selekcionirali in testirali.
Omeniš lahko, da gre za bolnika Uroša Potočnika, ker se svojci s tem strinjajo.

Pomagaš lahko tudi takole:
Pošlji to pismo naprej čim večjemu številu naslovnikov. Morda bo med njimi kateri pripravljen pomagati! Tudi čas je pomemben.

Uporabi elektronsko pošto in pošljite to sporočilo na čim več naslovov.
Vsak, ki bere to pismo, naj za hip pomisli, kako bi se počutil na Uroševem mestu.
Zato ne bomo izgubljali besed z opisovanjem okoliščin.
Prosimo, ukrepaj in naredi plemenito dejanje!

Uroševi prijatelji

Moram pa na koncu dodati tudi jaz svoje zrno. In sicer nikakor mi ni jasno zakaj je naša krvna skupina takšna skrivnost. Jaz npr. svoje krvne skupine ne poznam. 12 let nazaj, ko sem bila noseča, so me sicer prešpikali po dolgem in počez in od takrat vem, da sem Rh negativna … ne vem pa kakšen A, B ali 0 paše pred tem.

Ko smo imeli še tiste knjižice, sem listek svoji krvni skupini1 zataknila vanjo, a danes imam kartico, ki meni ne pove prav nič. Bi lahko, prosim kdo od odgovornih kaj ukrepal glede tega??!! Pa saj vraga res ni težko takšen podatek morda zapisati celo na osebno kartico.

Ja, pa še davčno lahko dodate, ki jo tudi vedno iščem po vseh koncih in krajih 😉 !

  1. ki sem ga dobila ob tistem špikanju []