A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.
Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!
Pred nekaj tedni je imela moja mama operacijo na žolču. Medtem, ko je tast po več kot 3 mesecih še vedno ležal na enem od oddelkov kliničnega centra, je moja mama zadela Jack pot. Povsem po redni poti so jo napotili v Kirurški sanatorij v Rožni dolini, kjer paciente tretirajo človeku primerno. Ne, nič izjemnega se tam ne dogaja, zgolj normalnega. Vsi, ki smo mamo obiskali smo izpuščali waw in oh in vou in peli slavospeve povsem normalno prijaznemu sprejemu na recepciji sanatorija, povsem povprečnemu zelenemu tapisonu, ki se vije po celotni stavbi in utiša marsikateri hitri in odločni korak zdravnikov ali obiskovalcev, povsem poznani in danes že prav nič luksuzni klimi, ki se tam nahaja v vsaki bolniški sobi in tako omogoča normalno dihanje 3 bolnicam, ki so tam nameščene tako, da ob vsakem obratu v postelji, s komolcem ne dregnejo ravno sosede pod rebra, kjer imajo nameščen televizor, ki ga lahko enako dobro vidijo vse pacientke, kjer sestra hodi po sobah na vsake pol ure in ob vsakem (!) obhodu izmeri pacientkam pritisk.
Mama mi je vsa navdušena razlagala, da za zajtrk lahko iz košare izbira ali bi jedla Nutello1, marmelado, med ali pašteto in za nameček si lahko izbere celo vrsto kruha. Luksuz na kvadrat, kajne?! 🙂
Å e oče je pristavil svoj del hvalnice in razložil, da sta bila naročena ob 7h zjutraj, prišla sta točno in takoj po prihodu je stekel postopek, v pižamo, posteljo in v pol ure je bila že na poti v operacijsko dvorano2, skratka nobenega čakanja v čakalnici, gledanja v prazno in tresenja pred neznanim. Waw, kajne?
Pravijo, da lahko ob doplačilu za enoposteljno sobo, dobiš celo takšen luksuz in to niti ne po odiralsko visokih cenah. Pa da si želiš kar za stalno ostati tam! 😉
Dan po odpustu je pri moji mami zazvonil telefon. Sestra iz sanatorija je preverila, kako se odpuščena pacientka počuti. Halo?! Pa saj ni mogoče, da pri nas obstajajo bolnišnice, kjer je komu res še mar za pacienta, ko zaprejo vrata za njim?! In to jih najbrž “stane” največ pol ure časa neke medicinske sestre, ki so ji to nalogo zapisali v opis del in nalog.
Morda pa lahko zapornike preselijo v vile z jacuzziji, v zaporniške stavbe pa preselijo tiste uboge paciente, ki jih nameščajo po starih popolnoma razpadajočih bolnicah Poliklinike!
