Te različne osebnosti!

Leta nazaj sem prebrala luštno rumeno knjigico ….v glavnem si stvari zapomnim glede na barve in oblike in manj po imenih … tako, da zelo redko znam povedati naslov knjige ali filma, še manj avtorja ali režiserja ….no, razen, če sem prebrala že 5 knjig istega avtorja, kot so knjige Victorie Holt, ki sem jih požirala v letih pubertete ali pa kasneje knjige Johna Grishama, drugače pa hmja …. pri režiserjih je še huje, kakšen Villiam Hitchkock, , Quentin Tarantino ali pa Steven Spilberg še gre, ostalo pa že bolj tako tako.

V našem podjetju N-21 izdamo vsak mesec vsaj eno novo knjigo in v glavnem si jih zapomnim le po barvi ovitkov. Torej pred leti sem prebrala luštno rumeno knjigo, vendar ta mi je tako segla v srce, da zanjo celo vem, da jo je napisala Florence Littauer in se v slovenskem prevodu imenuje Osebnostni plus. Kar nekaj let je bila ena naših večjih prodajnih uspešnic.

Knjiga bi se po mojem laičnem mnenju lahko celo uporabljala, kot učbenik pri učenju osnov psihologije in prepričana sem, da bi jo velika večina učencev z veseljem prebrala od začetka do konca. Avtorica na zelo zabaven in sproščujoč način opisuje 4 osnovne tipe osebnosti: kolerik, sangvinik, melanholik in flegmatik.

Jaz v sebi združujem izredno veliko količino kolerika, potem imam kar precejšnjo dozo sangvinika, za ščepec melanholika, flegmatika pa pri meni ne najdeš, četudi ga iščeš z lupo.

Kolerik v meni želi imeti stvari narejene takoj in to le na en način – po moje. Ker je želja po končanju naloge tako močna, sem se preko nekaj spotikanj, naučila, da je stvari potrebno vnaprej planirati in tukaj se je nekako iz nuje razvil moj melanholični del. Sangvinik v meni pa stalno dopušča …ne, celo želi, da se plan stalno prilagaja in dodaja konstantno nekaj improvizacije.

Tomaž je najprej melanholik, potem kolerik …. hmmm ali pa tudi obratno?? ne, sangvinika in flegmatika pa pri njem ni mogoče najti. Torej, moj dragi prvenstveno naredi načrt in nato se tega načrta močno in trdno drži. Vsaka improvizacija je smrtno nevarna in lahko resno ogrozi uspešnost projekta. 😉

Jaka je mala mami z rahlimi primesmi očeta …ja, takrat, ko kolerično zastopa uresničitev njegove popolnoma zimprovizirane ideje 😉

In zdaj si predstavljajte naš vsakdanjik!

Da naloga ne bo pretežka vam opišem enega naših “tipičnih” dni. Tipičen dan je bil in bo vsak čas spet tak, ko je Jaka v šoli in midva v službi. Skoraj vsak teden sem poslovno v Zagrebu in recimo, da preskočimo na konec delavnika, ko se jaz počasi vračam iz Zagreba in tik pred Ljubljano kličem Jako. Dan je lep, sončen, Jaka dobre volje pove, da je v šoli pokasiral kar dve petici. Lepo in kaj bomo sedaj? Jaki babičina hrana vse manj ugaja in velikokrat je takrat, ko ga poberem sestradano lačen. Tokrat sem lačna tudi jaz in vprašam ga, kaj bi jedel, če bi izbiral on. Å pinačni rezanci s škampi v Favoli, izstreli takoj. Kličem Tomaža, začuda se s takšnim na hitro sklenjenim načrtom, strinja in je nad idejo o Favoli celo navdušen. Bom Jako pobrala jaz in potem se dobimo pri nas doma ter se vsi odpeljemo le z enim avtom.

Jaka zloži torbo v prtljažnik, že sedi v avtu, ko se ob avtu prikaže njegov sošolec v roki pa drži lopar za tenis. Jaka že moleduje, da bi na dedijevi travi malce za šalo igral tenis s sošolcem.

Improvizacija, sprememba načrta? Ni problema zame! Jako spustim iz avta in o spremembi obvestim Tomaža. Ni problema, pravi, bova ta čas midva odšla na sveže stisnjen jagodni sok v BTC.

Jaka, kolerik je seveda zelo natančen glede dogovorov in ker je rekel naj ga prideva iskat čez eno uro, sva ob dogovorjenem času midva pred babičino hišo. Jaka in njegov prijatelj rdečih lic pritečeta do naju in razlagata, da je zadeva krasna in da je trava prav pripravna za takšno pimplanje tenisa ….. babi se drži za glavo, češ treba je domov in se tudi kaj učiti …jaz pa seveda spet sangvinično zamahnem z roko in rečem Tomažu, da greva še na en sprehod ..saj je lep sončen dan. Čudno, Tomaž tudi tokrat stvar sprejme in že jo ponovno mahava proti BTC-ju (babi namreč živi tam blizu).

Tu pa se začne v Tomaževi glavi spletati njegov melanholični načrt o katerem na žalost midva z Jako ne veva ničesar. Tomaž omeni, da bi midva med najinim sprehajanjem, opravila še kaj koristnega, odšla še v trgovino in nakupila kakšen kruh in zelenjavo. OK, zame to seveda spet ni problem. Tomaž nakupi neko tunino solato in še meni ponuja naj si izberem kaj … ma, kaj naj bi, nič hvala, saj gremo jest, kajne? … to si seveda le mislim.

Nakupiva hrano in potem še enkrat po Jako, se končno tudi on poslovi od prijatelja in že se peljemo. Toda Tomaž pelje v napačno smer! On začuden pravi, da gremo domov, midva še bolj začudena, saj pričakujeva testenine v Favoli??!!!

Tomaž začne z argumenti, da to je pa sedaj prepozno in …. kr neki. Midva, da nisva vedela, da vmesno igranje tenisa, kakor koli vpliva na hrano. Tomaž privleče nov argument, da je on hrano zase pač kupil in da bi jaz morala takrat kaj omeniti. Halo?! Jaka se že dere. Jaz zraven energično argumentiram. Tomaž postaja vse bolj nervozen in udari z zadnjim adutom: “Pa ja ne bomo vsak dan jedli zunaj?!”

Uf, to pa je udarec na mojo kolerično osebnost! Jaz zjutraj pojem svoj zajtrk – doma, med službo žulim kakšno konzervo tune ali od doma prinešeno solatko ali kakšno breskev, Tomaž seveda ne zdrži ves dan brez hrane, zato odhaja ob 12h na kosilo. Ven, ja! V gostilno! Jaka poje malico v šoli, potem pa naj bi jedel kosilo pri babi, a ker mu ne paše, pogosto čaka do večera, ko mu nekaj na hitro pripravim jaz, ali pa ga tako kot smo planirali tokrat, nagradimo s kakšno od njemu ljubih restavracij.

Sploh pa: dve uri prej je bil argument glede stalnega prehranjevanja zunaj prav enako vreden, kot kasneje, le plan se je vmes malce spremenil 😉

A kako se je zadeva končala, vas zanima? Najprej zelo burno in glasno, nato pa v Favoli, kjer sta Jaka in Tomaž naročila vsak svojo porcijo, jaz pa kozarec vode … sem terala svoj kolerični princip: mi ja ne bo dec očital, da STALNO jem zunaj 😉