A veste TISTA soba, tista, ki ni nikogaršnja. Najprej je to soba, ki je odlična ob selitvi. Ob hitrosti selitve iz starega stanovanja, je bila tista soba idealna za namestitev vseh kartonastih škatel, kamor smo zložili vso potrebno pa tudi manj potrebno kramo iz prejšnjega stanovanja.
Tam, v prejšnjem, manjšem stanovanju smo imeli le TISTO omaro in nekaj TISTIH polic in predalov. Tu, v novi (zdaj že dolgo ni več nova) hiši pa smo si lahko privoščili razkošje rametavanja prostora, češ najprej bomo uredili tiste nujne sobe, nato pa pospravili še TISTO in v njej uredili delovno sobo, sobo za goste ali pa kakšno igralnico ali telovadnico.
In tako smo najprej tja zložili vso kramo, ki naj bi jo potem počasi, v nekaj naslednjih mesecih …no, morda letu ali dveh, porazdelil po omarah, a vmes se tako kot je to v navadi povsod in vedno, se je nekaj zalomilo in tisti že davno prebrani ljubezenski romani so ostali za vedno v kartonastih škatlah.
Knjigam so se konec prejšnjega stoletja pridružili kupi starih Mladin, Stopov in Avto revij, ki jih je moja mati na skrivaj zlagala (pravzaprav jih je bolj vrgla v nek kot), ko mi je kak dan priskočila na pomoč pri vzdrževanju reda v naši hiši. Revije so se pri nas kopičile na vsakem vogalu in … jah, kdo bi vedel kaj je potrebno zavreči in kaj ne … tako da je bilo najbolj varno “pomesti pod predražnik”. In ja, vmes so bile tudi moje Burde, uvoženi Voguei in revije za interier, za katere sem bila prepričana (sploh ne vem zakaj pišem v pretekliku, a najbrž se tako počutim manj bebasto), da bi morale z mano romati tudi, če bi se selila preko oceana.
Seveda smo v TISTO sobo postavili vse sinove polomljene in malo manj polomljene igrače, star video rekorder, VHS kasete (sploh veste kaj so VHS kasete?!) s posnetimi Telebajski, za sina, ki je medtem že diplomiral in se bo počasi že oženil, avdio kasete s posneto glasbo iz prejšnjega stoletja, star likalnik, cvetlične lončke, ki so ostali po tem, ko mi spet ni uspel poskus rednega zalivanja kakšnega fikusa, stare šolske torbe in nahrbtnike s potrganimi zadrgami, smučarske kombinezone, debele nogavice, nikoli odprta zgrešena darila, stare šolske zvezke in šolske knjige, ki jih nismo uspeli prodati na sejmu knjig, računalnik s polomljenim ekranom, en ali dva walkmana (še pomnite prijatelji?!), prenosni CD predvajalnik, ročne torbice, ki bodo kmalu spet v modi, škatlice za katere sem bila prepričana, da jih ne gre kar tako zavreči, star šivalni stroj, ki mu ne manjka prav nič, le moj dragi si je zaželel mirnejših večerov, ko moja nova mašina ne bo kot razbijač betona skakala po mizi, med mojimi napadi kreativnih izletov v svet mode. In mi je kupil novega.
Nekje vmes so zametani stari družinski albumi in na stotine fotografij iz časov, ko smo fotografirali s filmi. Za vsak slučaj imam shranjene še vse filme vseh naših počitniško naivnih nastavljanj pred objektivom in vse uspele in manj uspele fotografije vseh naših družinskih piknikov, rojstnih dnevov in obmorskih dogodivščin. Pa umetna novoletna jelka in lučke, katerih kabli so nerešljivo prepleteni, četudi morda žarnice še pobliskavajo.
In vreče … res, dobesedno polne vreče kavnih sladkorčkov, ki smo jih začeli zbirati tam nekje konec devetdesetih, ko je bil to dober treager, da našega mulca pripraviva k navdušenemu preizkušanju kave (poskušala sva seveda midva) v vseh možnih kafičih širom sveta.
Nekje med starimi pomečkanimi vzglavniki, se opazi vogal mehiškega slamnika, zraven pa leži nekakšna preproga z luknjo na sredini v številki XXS za pustno rajanje.
OK, dojemam, da ste dobili vtis in lahko preneham z naštevanjem, čeprav bi lahko pisala še kar nekaj časa. No, naj povem le to, da je ta naša soba res polna. Res, vanjo se ne da niti stopiti več!
Že pred leti je Moj zabičal, da nihče nima več vstopa vanjo, a sem še vseeno našla prazen prostor za nekaj fasciklov in nekaj neposlikanih slikarskih platen.
Priznam, zdaj se tudi meni zdi, da je soba polna. Tako polna, da smo v naši hiši morali “odpreti” novo TISTO sobo.
Prva je na podstrešju, druga pa v takoimenovani “likalnici”, ki to nikoli ni bila, a ime ji prav pristoji in še fensi se sliši, da imam čisto pravo likalnico. No, v moji likalnici ni niti likalnika, niti likalne dile. Soba je dobila ime, ko smo se preselili in ugotavljali, da bi naš prestolonaslednik imel večjo otroško sobo in v ta namen podrli steno med dvema otroškima sobama (preselili smo se v hišo, kjer je živela prej družina z dvema otrokoma). A ker sem bila malce ljubosumna in sem si tudi jaz želela čisto svojo sobico, smo mu nekaj njegove (tiste, ki naj bi bila povečano njegova) vzeli, postavili steno in dobili majhno in temno luknjo brez kančka dnevne svetlobe in možnosti zračenja. Za to sobo sem bila takrat prepričana, da bom v njej likala, prala, zlagala in skratka bila fucking najboljši miks med Martho Stewart in Marie Kondo, a žal nikoli pomislila, da bi v takšni vroči in zatohli sobi še Martha obupala.
Naka, likam v dnevni sobi, tam imam tudi likalno mizo in tam nekam porinem velik parni likalnik, cunje, ki čakajo pravo klimo, ko me zagrabi Fatina strast, pa večinoma čakajo zvite po kuhinjskih mizah ali stolih. Razlog moje “nemarnosti” leži v izogibanju sprehajanju po stopnicah. Pralni stroj in tisti “gautri” (pojma nimam kako se temu reče) za obešanje perila so v pritličju, kjer je tudi dnevna soba, TISTA likalnica pa se nahaja v prvem nadstropju.
V “likalnico” smo namontirali police, na katerih so zložene tiste manj lepe cote – trenirke, majice za švic in oblačila, ki jih potrebujemo za pleskanje … no, mimogrede v 15 letih odkar smo tu, smo ta oblačila potrebovali le dvakrat, … pa kakšni plašči in bunde za pasje sprehode. Tja porinem rezervne baterije, žarnice, nekje za vrati stoji sesalec in po vogalih prazni kovčki in potovalke.
Ker v TISTI sobi na podstrešju ni več prostora, sem v TISTO likalnico začela nositi oblačila, ki jih ne nosimo več, a so še vedno lepa (tako si mislim, ko se moram ločiti od njih) in bi nas me bo morda čez par mesecev zagrabila nebrzdana sla po njih, pa prti, brisače in dodatna posteljnina.
In veste kaj?! Ta teden se sine seli na Nizozemsko. Tja gre na podiplomski študij. Glede na to, da že nekaj let na pol živi pri svojem dekletu, je bila že do sedaj njegova soba neizkoriščena. Sedaj, ko sta podstrešje in likalnica že skoraj polni, je čas, da razmislim, kako bi lahko organizirala omare in police v sinovi sobi in tja začela zlagati svoje risarske pripmočke, porisana platna, tja postavila slikarsko stojalo, blago za šivanje, prestavila šivalni stroj in morda prestavila svoje stare revije iz podstrešja v to sobo.
Konec koncev ni TISTIH sob nikoli preveč, kajne?! 😉
