Danes, v nedeljo 4.novembra je naša družina odšla na grob babi Justi, Tomaževe mame in moje babi Tončke. S tri dnevno zamudo, bi najbrž rekel moj oče, ki je precejšen tradicionalist in se mu vedno zdi neznansko pomembno, da se obnašamo tako, kot “je treba”. In obiskovanje in krancljanje grobov na 1.november “je treba”.
Resda smo živeli tik ob Žalah (moja starša sta tam še vedno) in je bil skok na Žale pravzaprav nekakšen dnevni sprehod, čas za spominjanje na nam drage ljudi, ki jih ni več z nami, čas za pogovor s samim seboj in priznam, da me je sprehod med grobovi vedno nekako umiril in sprostil, a vendar mi gre novodobni cirkus okrog dneva mrtvih precej na živce.
Dneva mrtvih se nerada spominjam. Žale sem imela rada v mirnih dneh, v dneh, ko si se med grobovi sprehajal v miru in ko ni pomembno, ali imaš na sebi najnovejši plašč in kako veliko ikebano si postavil na grob svojcev. Dan mrtvih pa je dan, ko smo do vhoda naše hiše komajda našli, ko so se okrog hiše zbirali sorodniki in znanci, ki jih drugače celo leto ni bilo naokrog, ko ni bilo šole, a vseeno nismo počeli nič drugega, kot ždeli doma, ko ponavadi še nismo kurili in je bilo mrrrrrzlo tako notri, kot zunaj, ko smo vsaj 5x odšli na grobove, ko so se domača vrata stalno odpirala in v komajda malce segreto stanovanje, ponovno spustila svež in mrzel zrak.
V študentskih časih sem ta izgubljeni dan izkoristila vsaj tako, da sva s Tomažem izkoristila lokacijo naše hiše in pred hišo postavila stojnico ter prodajala sveče, ki sva jih dobila od svečarja, ki je živel na našem koncu. Na tak način sva zaslužila za najine smučarske počitnice v Italiji in temu “poslu” kasneje pridružila tudi gojenje in prodajo krizantem. Ja, dve leti sva se trudila s tem cvetličarskim poslom in na koncu ugotovila, da se je bolje držati knjig in vzgojo cvetja popolnoma opustila.
Ko sem šla na svoje in sem se spon svojega očeta, končno nekako otresla, pa sem s tem protokolarnim sranjem, popolnoma prenehala. Sedaj za “krompirjeve” počitnice obvezno odrinemo na kakšen izlet, svojih bližnjih pa se spomnimo kakšen dan prej in kasneje.
V Rimu sem opazila, da na grobovih, vsaj kar se sveč tiče, ne zganjajo takšnega cirkusa, kot pri nas. Grobovi so urejeni, ampak le “normalno” urejeni … nobene navlake in 367 sveč na vsakem grobu, nismo opazili, pri nas pa danes polni kontejnerji plastike, po grobovih pa še na stotine že pogorenih sveč.
Kaj res ne gre več tako, da bi na grobu prižgali tisto pravo svečo, s pravim plamenom, ki sicer po nekaj minutah ali pa ji uspe goreti celo nekaj ur, ugasne … pa saj gre le za spomin in pozornost na nam drage ljudi, kajne?
Petra, kot vedno tradicionalist. 🙂 in jaz kot vedno š…..m proti vetru, kot pravi Žiga 🙂
Saj ne rečem, da ne bi 1. novembra šla na pokopališče, če bi bila doma, ampak ravno zaradi tega dne pa res ne želim zganjati cirkusa in cele družine maltretirati in zadrževati doma in 5x na dan poditi na Žale … no, pri meni je to sigurno rezultat neprijetnih spominov na te dni iz mladosti. Brrrr, vedno me spominja na mraz ta dan!
A kakšne sveče? Elektronske so mi seveda grde, ampak po mojem bomo vsi šli v to smer in čez 5 let itak ne bo na grobovih videti ničesar drugega, kot brlikanje tistih malih čudnih lučk 😉
Drugače pa ja, tudi mi na grob polagamo tiste plastične, sem pa tudi že postavila tisto navadno brez plastike, a pri tem je težava, da moraš na to misliti prej, saj takšnih sveč ne dobiš kar tako na poti na pokopališče.
Med plastičnimi pa vedno in povsod kupim le belo.
Pri nas pa kakor kdaj. Včasih upoabimo rdeče, drugič oranžne, tretjič vijolične. Tudi elektronske, saj držijo dlje.
Vedno bele. ÄŒimbolj enostavne.
Elektronske? Bljak…:(
Joj, se opravičujem za dva komentarja, ampak prvič se mi je okno kar zaprlo…je pa zanimivo, kako sem isto stvar napisala na dva neenaka načina 🙂
Sveče pa so res HOT tema… Kakšne barve pa so vam najbolj všeč? Kaj pa oblike – navadne, bučke, križi, srčki, angelčki…svega i svašta a ne? Kaj pa pravite na elektronske sveče…raje sploh ne vprašam 🙂
Ko je že govora o svečah…a ste privrženci rdečih sveč ali imate radi kake druge barve? Kaj pa oblike? Srčki, križi, navade bučke, angelčki…poplava vsega, a ne?
Raje pa ne vprašam, kaj menite o električnih svečah 🙂
Jaz imam pa rada tradicijo. Sicer grobove najbližjih obiskujem vse leto, tiste ki so pa malo bolj oddaljeni, pa za 1.november. Takrat si vzamemo čas in enako je bilo tudi letos.
In logično je, da na grobovih za 1.novembra gori več sveč in je več rož tudi iz tega razloga, da takrat pride več ljudi. Tako se pač ljudje poklonimo umrlim in si vzamemo moment, ko postojimo ob grobu in se spomnimo skupnih trenutkov.
Tudi meni so sveče ovite v plastiko grde, ampak kaj ko druganih ni. Navadne sveče, ki so mi najbolj ljube, prižigam doma ob večerih. Te druge pa na grobovih.
Na grob dedija in babi gremo skupaj, celo sorodstvo. Potem pa na kosilo in se imamo prav fino.
Rada bi tudi, da najina Brina nadaljuje to tradicijo.
Žiga, saj je v redu, da se prižiga svečko, ampak kaj vraga je narobe z uno tapravo svečko, tisto ki res gori in nima tono neke nagnusne plastike okrog sebe?! In kaj je narobe z eno svečko, ne pa z 367?!
In zakaj vraga mora biti to ravno med 0:00 in 23:59 na dan 1. november? Grrr!
A, takšnih, da se je treba bat? Ma takšnih pa po mojem res ne, saj ni nič drugega, kot da so precej poscani 🙂
Si proti množici, ki rada prižiga svečke, proti navadam in običajem, ki jih opisuje etnologija. Boj se takih, ki šč***** proti vetru.
Pazi se pazi:)
prijateljica je nekje brala, da za duše umrlih tiste umetno “plapolajoče” svečke sploh niso koristne (sem uporabila to besedo, ker v tem trenutku ne najdem ustreznejše)!
in res, tista množica sveč, ikeban itd. na enem samem grobu, buhpomagej!
Z mamo sva na grobu očeta posadili resje in prinesli krizanteme v loncu, pa naju je teta (strašno verna, a je vseeno ves čas župnikovega obreda klepetala s sestrično) skritizirala do amena.
Ko sem ji rekla, da je oče imel rad preproste stvari in da bi to ja morala vedeti, je bila pa užaljena… eh, k..c, kaj jim češ…
Žiga, kakšne težave? Daj pomagaj mi, da ne bom spet zabredla 🙂
In kaj ima veze etnologija tukaj?
A sem ti rekla, da ta številka ni kar tako!!! 🙂
Antitradicionalistka. Po mojem bi črtala besedo etnologija… Spet si boš nakopala težave, boš videla…:)
Zdaj te bom pa razočarala, ampak po mojem za tem ne stoji nič bolj globokega, kot dosegljivost tipk z določenimi številkami. Včasih celo odtipkam 123 ali 456, ampak sem se počasi naučila, da izpade bolj verodostojno 😉 , če številke niso povsem v zaporedju, tako da je tokrat nastalo 367 🙂
Lahko pa morda najdeš še kakšen globlji pomen, če npr. sešteješ, deliš s 4 in potem prišteješ seštevek prve in zadnje številke in tako dobiš moj rojstni datum ….. ja, ja, sem vedela, da bo res nekaj na tem 🙂
Kkao si prišla do številke 367 sveč? Res zgolj naključno? Sem namreč brala, da ljudje neke tako povsem neobičajne številke v svoji glavi shranjujemo z razlogm. In sedaj sem pač radovedna…. 🙂