Jacuzzi v vse slovenske zapore!

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva – spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

Pred nekaj tedni je imela moja mama operacijo na žolču. Medtem, ko je tast po več kot 3 mesecih še vedno ležal na enem od oddelkov kliničnega centra, je moja mama zadela Jack pot. Povsem po redni poti so jo napotili v Kirurški sanatorij v Rožni dolini, kjer paciente tretirajo človeku primerno. Ne, nič izjemnega se tam ne dogaja, zgolj normalnega. Vsi, ki smo mamo obiskali smo izpuščali waw in oh in vou in peli slavospeve povsem normalno prijaznemu sprejemu na recepciji sanatorija, povsem povprečnemu zelenemu tapisonu, ki se vije po celotni stavbi in utiša marsikateri hitri in odločni korak zdravnikov ali obiskovalcev, povsem poznani in danes že prav nič luksuzni klimi, ki se tam nahaja v vsaki bolniški sobi in tako omogoča normalno dihanje 3 bolnicam, ki so tam nameščene tako, da ob vsakem obratu v postelji, s komolcem ne dregnejo ravno sosede pod rebra, kjer imajo nameščen televizor, ki ga lahko enako dobro vidijo vse pacientke, kjer sestra hodi po sobah na vsake pol ure in ob vsakem (!) obhodu izmeri pacientkam pritisk.

Mama mi je vsa navdušena razlagala, da za zajtrk lahko iz košare izbira ali bi jedla Nutello1, marmelado, med ali pašteto in za nameček si lahko izbere celo vrsto kruha. Luksuz na kvadrat, kajne?! 🙂

Å e oče je pristavil svoj del hvalnice in razložil, da sta bila naročena ob 7h zjutraj, prišla sta točno in takoj po prihodu je stekel postopek, v pižamo, posteljo in v pol ure je bila že na poti v operacijsko dvorano2, skratka nobenega čakanja v čakalnici, gledanja v prazno in tresenja pred neznanim. Waw, kajne?

Pravijo, da lahko ob doplačilu za enoposteljno sobo, dobiš celo takšen luksuz in to niti ne po odiralsko visokih cenah. Pa da si želiš kar za stalno ostati tam! 😉

Dan po odpustu je pri moji mami zazvonil telefon. Sestra iz sanatorija je preverila, kako se odpuščena pacientka počuti. Halo?! Pa saj ni mogoče, da pri nas obstajajo bolnišnice, kjer je komu res še mar za pacienta, ko zaprejo vrata za njim?! In to jih najbrž “stane” največ pol ure časa neke medicinske sestre, ki so ji to nalogo zapisali v opis del in nalog.

Morda pa lahko zapornike preselijo v vile z jacuzziji, v zaporniške stavbe pa preselijo tiste uboge paciente, ki jih nameščajo po starih popolnoma razpadajočih bolnicah Poliklinike!

  1. ajd, mogoče je celo Viki krema []
  2. ne me kregat, če sem morda pobrkala kakšno minuto gor ali dol []

6 Replies to “Jacuzzi v vse slovenske zapore!”

  1. Sem v ZDA in tukaj sem bil nekajkrat pri zobozdravniku. Vem pa, da me v Sloveniji zobozdravnica ni nikoli poklicala 🙂

  2. @Peter; imam sicer zobozdravnika, ki mi pravi žabica, ribica …. govori, da sem pridna, ko držim le usta lepo odprta … a poklical me res še ni. No, morda po plombi res ni potrebno zaganjati takšnega kravala, a godilo bi mi pa vseeno. In kateri je ta pozorni zobar?

    @Sunshine; najbrž bo res kaj na tem. Privatno zdravstvo s koncesijami bi najbrž veliko rešilo, saj isti zdravnik ali sestra v isti službi dela z vsemi pacienti enako – tistimi, ki plačajo (ponovno) iz lastnega žepa in tistimi, ki so mu iz žepa že nekoč potegnili in zdaj zanj plačuje država.

    @Irena; ja, čez Dolenjce jih ni. 🙂

    @Žiga; itak je prijaznost pol zdravila. Moja mama je pred leti roko podstavila pod pokrov smetnjaka, ki ji je polomil neke kosti na enem ali dveh prstih. Na Polikliniko je hodila mesece in mesece. Prst je bil nepremičen, celo nekako moder je postajal …. ona pa vedno bolj panična. Poliklinika itak izgleda, kot … no, kaj vem s čim naj primerjam te nagužvane hodnike, kjer presediš ure in ure preden te za 2 minuti milostno pogledajo in naročijo čez naslednje 4 tedne. No, ker je počasi postajala panična in obupana, smo ji takrat svetovali naj vsaj obišče kakšnega drugega specialista. Tudi takrat je bila v Kirurškem sanatoriju. Po tem obisku me je klicala vsa blažena. In kaj se je zgodilo? Nič posebnega, čas so si vzeli zanjo, ji vse razložili, jo potolažili, bili prijazni, ji mastno colali (itak) 🙂 ter dali neko kremo s katero je vse skupaj mazala.
    In? Pozdravila se je. Zaradi kreme? Mogoče. A najbrž bi bilo podobno na Polikliniki, če ne bi prej zbolela za depresijo in če bi sploh tako redno mazala, če bi ji neprijazno napisali recept za neko mazilo.

    Drugače pa ti moram povedati, da imam jaz zelo dober vtis o domu za ostarele, kamor smo namestili tasta. Danes sva bila pri njem in sestra je sama od sebe pričela razlagat kako se obnaša, reagira …. Za razliko od KC-ja, kjer je moj stalno nekaj spraševal in sva večkrat dobila kakšen revsk, kot prijazno besedo. Žal. Kot da se sestre bojijo kaj povedati, da ne bi bilo kaj narobe, če poveš, da se danes ni nič nasmejal ali trznil z očmi …. Pa saj ne rabimo zdravniške diagnoze! Le prijazno besedo!
    Tudi klicali so takoj, ko so ga peljali v bolnico in preverili dan kasneje kako je z njim.
    Kaj ni enostavno, le par prijaznih besed pa smo že vsi srečni in zadovoljni?! Pa kako, da tega ne opazijo na KC-ju?!

  3. Prijaznost je tisto, kar bo v prihodnosti štelo. Se strinjam s Sunshine, da del tega lahko prinese privatizacija.
    To je tudi ideja, ki jo imam že dolgo, da se naredi tak dom za ostarele.

  4. Nekaj časa nazaj sem imela po treh letih čakanja operacijo (rutinsko) v bolnici v Novem mestu. Zelo sem bila presenečena nad prijaznostjo sester in bratov (tudi te imajo), večina zaposlenih se pozna z bolniki, zato je verjetno tudi bolj domače vzdušje. Saj res ne moreš biti zoprna sestra ali zdravnik, če imaš pred seboj sosedo, ali pa soseda iz bližnje fare, ki ga kmalu rabiš, da ti položi nove ploščice. Dolenjci kar dajo na sosedsko pomoč. Moj bi pač rekel, da so vsi Dolenjci taki, skratka prijazni. No, prvi dan popoldne je zadišalo po kavi, sem predvidevala, da je to le za zdravnike in sestre. Ne, sestra je vozila kavo od sobe do sobe. Kar nisem mogla verjet. Sestra je povedala, da dobijo od pacientov toliko kave, da res škoda, da je ne bi pili še pacienti. Takega razmišljanja v KC definitivno ni.
    Tudi Diagnostični center Bled si zasluži vse pohvale, ker je koncesionar, so seveda tudi inštrumenti boljši in zato pregledi manj boleči. Zdravnik si vzame čas zate, kljub temu, da račun poravna ZZZS. Tudi gorenjske sestre so tukaj zelo prijazne.
    Kljub vsem pohvalam, čimmanj poležavanj v raznih bolnicah !

  5. To bi dobili s privatizacijo zdravstva. Morda se bo vsaj kdo zamislil ko prebere tvoje vrstice. Privatnemu zavodu je hudo v interesu, da se za paciente potrudi, saj bo le tako še dobival prilive. Ko pa država omeji in maksimalno regulira to področje imajo pa bolnice garantiranje paciente in prilive, tudi če delajo za en drek.

  6. Nekaj casa nazaj sem bil pri zobozdravniku – po opravljenem posegu sem dobil navodila in recept za zdravilo proti bolecinam. To sem se pricakoval. Presenetilo me je pa naslednji dan, ko me je sestra poklicala in vprasal, ce je vse v redu. Najvecje presenecenje pa je bilo v nedeljo (nedelja – dela prost dan!), ko me je poklical sam zobozdravnik in me vprasal kako je z mano. Poleg tega mi je se pustil stevilo mobitela, da ga poklicem, ce imam kaksna vprasanja.

    Vsekakor zabavno. V Sloveniji tega nisem nikoli dozivel… Sem pa vesel, da se je to tudi zacelo dogajat 🙂

Komentarji so izklopljeni.