Vzgoja in blog

Tokrat mi je dal misliti bloger Ata Kranjc … pred tem pa blogerka Orhideja. Pa ne, da bi Orhideja zapisala kakšen prispevek na temo, ki bi mi dala misliti ….. ne, pravzaprav mi je le stopila na žulj, ki mi ga je nekaj dni pred tem naredil sin.

Otroci so odraz svojih staršev in to prav gotovo drži za našega Jako. Ker je karakterno v skoraj vseh pogledih podoben meni, se na vprašanje očeta Tomaža, le kaj ima po njemu, večkrat govorimo čisto resnico šalimo, da je po njem pobral lepoto.

In ko se mama Saša odloči, da riše po platnu, začne risati tudi Jaka … ko mama Saša začne prenavljati stanovanje, začne s tem težiti tudi Jaka … ko mama Saša zeha ob predavanju gazde družine o varčevanju in pametnem vlaganju denarnih sredstev, zeha tudi sine in ko mama Saša odpre blog, je seveda logično, da ga bo takoj naslednji trenutek želel odpreti tudi Jaka. Odpre en blog, pa odpre drugega, pa potem še tretjega.

No, ko se za nekaj odloči Jaka, mama Saša na srečo ostane pri svojih interesih in niti slučajno ne zapade v evforijo športnega navijanja za košarkarje Uniona Olimpije ali strastnega igranja tenisa. 🙂

Blog skozi svoje zapise razkriva veliko in čeprav je Jaka še otrok, se mi zdi, da so nekateri njegovi zapisi dokaj zreli in resni, ponekod pa se drobni otroški duši zapiše tudi kakšna neumnost ali pa misel, ki je mi starejši ne bi zapisali ali pa bi jo vsaj malce oblepili z darilnim papirjem in nanjo zalepili kakšno barvito mašno.

Če se mama Saša nad čim navduši sama in je to prostovoljna odločitev in ne MUS, potem je v tem do grla in še več …in če se Jaka nad čim navduši sam, je ….. jasno, kajne?

K pisanju bloga ga ne spodbujamo pa vendar je najbrž neke vrste spodbuda že to, da ga pri tem ne oviramo in da mu na njegova vprašanja glede bloga odgovarjamo in se o tem z njim pogovarjamo. Je pisanje bloga za enajstletnika dobro ali slabo je vprašanje, ki sva si ga že ob začetku njegovega pisanja, zastavila s Tomažem. Ko je začel Jaka trobezljati o blogu, sem si predstavljala, da bo na blogu pisal o filmih, ki jih je videl, o knjigah ki jih je prebral, o krajih ki jih je prepotoval in ker sem že od nekdaj poskušala Jako pri tem spodbujati pa mi nekako ni in ni šlo, sem tokrat v navdušenju nad bloganjem videla svojega zaveznika. O slabih stvareh, ki bi lahko sledile temu (zasvojenosti, nesramnih komentarjih, ki znajo prizadeti, pokvarjencih, ki bi znali izkoristiti otroka …..) pa smo se temeljito pogovorili takrat in se pogovarjamo sedaj.

Glede negativnih stvari, no problem. Glede pozitivnih …hmja, sanje malega kitajčka 🙂 Film je opisal le en sam, kraje, čeprav precej potujemo opiše le v nekaj stavkih …ponavadi z “bilo je super in zanimivo”, pika, knjige pa malce počivajo …no, na srečo ne povsem in jih blog ni povsem nadomestil. Na blogu opisuje predvsem stvari, ki se ga čustveno dotaknejo in čustveno se ga v tem obdobju dotika šport, šport, šport.

Pa nekaj občudovanja do ostalih blogerjev pa naj bo to iz kakršnih koli razlogov že. Pridobiva si nove vzornike in prav je tako. Občuduje neverjetno energijo Žige Vavpotiča, blogerska znanja in ambicije Hada, duhovitost Fetalija, športno opisovanje Londona, fotografske sposobnosti Cirila Jazbeca, dober občutek za estetiko in prijaznost Jana Fermeta in najbrž je tukaj še kdo, ki se ga tokrat ne spomnim. Ženski svet blogerske sfere ga niti ne zanima, mame skorajda ne bere in mama ima občutek, da je tu le za malce tekmovalnega duha, ko veselo pregleda število klikov in poskakuje od veselja, ko je mamo ponovno premagal 🙂

Pa so se zapisale stvari, ki so povzročile reakcije, ki so tudi ranile srce otroka, čeprav on tega ne prizna.

Ko je bilo nekaj razočaranja ob odprtju novega bloga v WP skupnosti po največ 5 obiskov dnevno, je mama svetovala kako naj se komentira drugje, kako naj se linka, kako se omenja druge blogerje. Ker mama ve, da so najboljši tisti nasveti, ki ne zvenijo, kot nasveti, je vse skupaj povedala skozi zgodbo o mami in njenem načinu dela ….. saj veste po 10. letu se zbrano posluša le še takšne stvari, po 13. pa bom najbrž nasvete delila samo še skozi kakšen post kakšnega tretjega razvpitega blogerja 🙂 .

Posledično temu so se zapisale naslednje stvari in razburile množice, posredno pa sedle v drobno otroško dušo;

Prvi zapis o linkanju name je bil smešen ….vsaj meni.
Drugi zapis, ki ga je izpisal v deževnih dneh, ki jih je preživljal v Portorožu z babi in dedijem, me je že razjezil predvsem pa že vzburil duhove vzgojno usmerjenih žensk …. nekatere so se oglasile, druge so se najbrž zgražale le za zaprtimi vrati svojih pisarn.
Tale je bil iskren pa vendar (pre)iskren v naslovu, ki se je zapisal po nasvetih zgodbah mame o tem, da se naslov zapiše vedno na koncu celega teksta in da naj bo udaren in opazen. No, ta je bil! Komentarji obiskovalcev pa so sedli v srce.

Negativna izkušnja bloganja? Ma, ne … izkušnja iz katere se lahko tudi otrok nečesa nauči, da se le pogovarjamo.

… no, pa še ta neumnost, ki sem jo poskušala razložiti pa vendar ugotovila, da nima smisla. Le zakaj starejši vedno skrivamo pregrešno drage čevlje ali kakšno drugo tehnično neumnost za katero vemo, da smo dali pregrešno (pre)več denarja, namesto, da bi uživali v tem?

Potem pa se mama odloči, da bo vse tiste nasvete, ki jih je delila s sinom, zapisala še na svojem blogu. Seveda ve, čeprav je blond, da večina izkušenih blogerjev marsikaj od tega že ve, vendar pa ve, da z zapisanim res nikogar ne žali, kritizira ali nadleguje. In ko na takšne zapise prileti komentar, ki kritizira in se dotakne duše izkušene in starejše osebe, se mama zamisli.

Le kako naj v blogerski sferi ostane mirna in neprizadeta otroška duša, saj naokrog kar mrgoli ljudi, ki iščejo zapise, kjer lahko končno doma jim partner ne pusti do besede izkažejo svoje drugačno mnenje? Danes je Jaka star 11 let in to je vidno zapisano na njegovem blogu in ljudje to opazijo. Bo pri trinajstih še vedno pisal po blogu koliko let šteje? Mu bodo ljudje takrat še prizanašali?

Proti zasvojenosti, nepridipravom in pokvarjenostim se je lažje boriti, kot proti nasilju, ki prihaja iz besed “navadnih” ljudi in seka pogosteje, kot si lahko sploh mislimo.