Joj, kaj sem sprožila! 😉
Sedaj pa ena za protiutež. Da ne bomo samo po zdravnikih in sestrah1 tolkli, bi rekla to, da bolj kot posamezniki, se mi zdi, da je zgrešen sistem.
Pred petimi leti se mi res ni zdelo primerno, da o bolezni oz. zdravljenju svojega moža debatiram z njegovim KIRURGOM. Verjamem, da on lahko najbolje pove, kaj je odstranil, popravil, videl … in pred mene je celo postavil slike in mi kazal neke sence ter mi nekaj govoril …
Saj ne spadam med najbolj neuke, a takrat res 3/4 stvari nisem razumela. In pri vsaki drugi besedi si res ne upaš spraševati kaj pa je to oz. o čem sploh govori ta stric!? Si sploh ne predstavljam svojih staršev na tem istem mestu!
Sicer pa me potek operacije niti ni zanimal. Zanimalo me je, kakšno bo zdravljenje vnaprej, kakšne tablete bo dobil, koliko časa bo v bolnici, kaj potem, ko pride domov, se to lahko ponovi, kako se to opazi … Za to ne potrebujem KIRURGA in če na stvar gledam še s podjetniškega vidika, je za takšne razgovore škoda njegovega časa in bolnico takšen sistem preveč stane!
A še sreča, da je vsaj on bil pripravljen kaj povedati. V primeru tasta in kapi pač ni vpleten noben KIRURG in zdravnike moramo dobesedno loviti po hodnikih. Ah, saj so prijazni (oz. naj se izrazim pravilneje: niso neprijazni), a povedo pa tudi ne kaj prida.
Pa še zgodba z druge strani te velike stavbe, ki se ji reče Klinični center:
Z Jakom sva bila v pol leta že dvakrat na urgenci zaradi poškodbe roke. Prvič zlom, drugič (le) zvin. A obakrat, saj veste, sva bila med tistimi srečneži, ki po cel dan visijo na hodnikih in čakajo na klic svojega imena. Å e toliko huje je, če je ta dan2 ena lepa smučarska sobota ali nedelja!
Po kakšnih treh urah čakanja je Jaka že potožil, zakaj ne poberejo podatkov na kakšen drug način, nas pustijo, da “visimo” doma in se šele po kakšnih 3-4-ih urah primajamo v bolnico. V dobi vseh mobitelov bi to bilo možno, a? Ali, da imajo vsaj nekje v bližini soliden lokal, kjer takšni, ki jim ravno ne lije kri, lahko v miru popijejo kakšen sok ali celo pojejo kakšen obrok tople hrane. Ko vstopi v sobo pacient, ki je na vrsti pred mano pa bi mi sestra spustila SMS, da naj se primajam?
No, in razen strašanske gužve in nenormalnih pogojev tako za delo, kot za čakanje, je tam osebje izredno prijazno … z rahlimi izjemami, … ok, a kje jih ni?! Obakrat je v sobo za pregled sprejemala neka okroglična sestra, ki ji očitno ne zmanjka energije, nasmeh pa ji nikoli ne izgine iz obraza. Pacienti tečni … res, večinoma tečni, a ona z nasmehom, mirno, prijazno … Kapo dol!
In sestre, ki na oddelku iz dneva v dan obračajo takšne in drugačne paciente, jim menjajo plenice, umivajo riti! Po mojem ob vpisu v srednjo šolo niso ravno sanjale o takšnem poslanstvu!
@Dušan; če nam pa to rata :), dam pa za pivo, velja?
Komunikacija z bolnikom in njegovimi svojci je vedno iziv. Zelo težko je razložiti neko zapleteno dogojanje na preprost način. Vendar, da bi se bolnik (ali njegovi zastopniki) odločil pravilno (v smislu informirane odločitve) mu moramo zagotoviti pravo informacijo. Zato se mora vsak zdravnik potruditi in zagotoviti, da ga bolnik res razume in se lahko odloči ter tvorno sodeluje v procesu zdravljenja. Informacije, ki jih pridobimo iz poljudnih virov in interneta so zagotovo koristne, vendar moramo do teh informaciji biti kritični. Na eni strani so vsebine nekontrolirane in nepreverjene na drugi pa je ovrednotenje posamezne informacije odvisno od predhodnega znanja in izkušenj, ki pa ko gre za medicino pri večini laikov ne zadostuje.
Ideja o SMS obvestilih ali o kakršnih koli obvestilih je zelo dobra in jo bomo poskusil promovirati v urgenci KC. Hvala
Glede zgrešenega sistema pa tole. Verjetno se vse začne že pri izobraževanju, šolanju. ÄŒe te veseli zdravniški poklic moraš biti v gimnaziji v 3. in 4. letniku odličen, poleg vsega moraš imeti na maturi večino petice, oz. določene predmete na višjem nivoju, oz čim več točk. Torej pridejo v poštev le tisti, ki se res p…..
Mislim, da bi bilo bolje, da tisti ki želijo v tak poklic pišejo sprejemne izpite s poudarkom na kemiji, biologiji, fiziki, tudi psihološki test bi jim dodala. Ker kljub temu, da so odlični, še ni rečeno, da imajo tudi “srce na pravem mestu”. Da se ne vpišejo zaradi prestiža in družinske tradicije, oz. celo enega poznam zaradi želje očeta. Zakaj pa ne bi mogel na medicinski faks nekdo, ki mu jeziki ali pa matematika ne ležijo, oz. ni bil na maturi odlično ocenjen iz teh predmetov.
Že kar nekaj sistemov smo dali skoz, pa jih bomo še. Zdaj imamo t.i. Bolonjski sistem 3plus2 pa ne vem kakšne formule, ampak to je že druga zgodba.
Mislim, da ne pravijo zastonj, da mora imeti vsaka familija enega pravnika in enega zdravnika. ÄŒe se hočeš kot laik pogovarjati o boleznih se moraš najprej “izobraziti”, da se znaš sploh pogovarjati. Torej, zaželjen je zdravniški leksikon in internet (hvala Bogu, da ga imamo). Imam prijateljico s katero večkrat debatirava o boleznih najinih bližnjih. Najina izkušnja je, da se najprej sam zelo pozanimaš in ne kar na slepo zaupaš zdravnikom (saj niti dva ne bosta ponavadi imela enakega mnenja, da ne rečem o zdravljenju…).
Zato so razni forumi (od zdravniških do alternativnih) na internetu fina zadeva, saj izveš vsemogoče nasvete, ki jih drugače ne poznaš, niti ne veš kje bi jih iskal. Vsaka diagnoza ima že skoraj svoj forum, tako da se o osnovnih stvareh lahko takoj pozanimaš (diabetiki, revmatiki, KVÄŒB, srčni bolniki, itd)
bil sem nekaj let nazaj na polikliniki – kontrola nosne votline in grla in žal mi je, da dohterju nisem zbil vseh zobov. Glede na njegovo obnašanje in nadiranje bi si krepko zaslužil.