Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Obritoglavka

“I ran out of ideas for interesting haircut” sem komentirala, ko so takrat moji nadrejeni Američani izvedeli, da sem si obrila glavo.
Baje je bila vseh 16 let mojega službovanja v tem mednarodnem podjetju, po vsakem ameriškem obisku naše pisarne, ena glavnih zanimivosti, kakšno frizuro ima tokrat Saša. Na prvi razgovor za službo je prišla dolgolasa rdečelaska, na naslednjem obisku jih je na letališču pričakala paževsko urejena črnolaska, ki pa se je že naslednjič preizkušala vživeti v stereotipno pregovorno skupino blondink. Zato se res ne gre čuditi visokemu kotiranju faz moje frizure [tippy title=”na ameriških stavnicah”]no, ajde malce pretiravanja ne more škoditi[/tippy].

Danes se nikakor ne morem spomniti, kdaj sem opazila, da se mi lasje redčijo, a zdi se mi, da je bilo to že nekaj mesecev, morda celo let pred mojo [tippy title=”kao boleznijo“]izgorelost pač težko poimenujem bolezen[/tippy]. Imela sem goste in močne lase, zato je najbrž moje prvo jamranje o izpadanju, frizerka Barbara, zavrnila s komentarjem, da bo tako zanjo manj dela, kajti moje naglavno vejevje je morala za ustrezen efekt vedno temeljito razredčiti.
Prvi goli krogec se mi je začel risati na levi strani lasišča in takrat ni bil večji od kovanca za 20 centov. Ni me preveč vznemirjal, saj se baje podobno dogaja mnogim in večini se golota v nekaj tednih prekrije z novimi lasnimi izrastki in problem se reši še preden bi kdorkoli opazil, da postajaš prava Pika nogaglava-vička.
No, meni se ni. In ne le, da se krogec ni zarastel, pojavil se mi je novi še na desni strani, pa še dva zadaj na temenu in počasi so se iz 10 ali 20 centov spreminjali v € ali 2.
Imam … ups, imela sem krasno frizerko, ki mi je pričeske počasi krajšala in prirejala nastali situaciji. Najprej sem si pričesko skrajšala, ker sem imela polno kapo (skorajda dobesedno) las, ki so se popali na moja oblačila, padali po tleh, se nekako pretihotapili v pralni stroj in se namnožili po oblačilih vseh domačih, kasneje pa zato, ker je bilo kratke šope las lažje krotiti in z njimi prekrivati že dokaj velike kroge gole kože.

portret sg okt2011slika las feb2012
Nekaj mesečno … morda celo enoletno obdobje Pike glava-vičke (pikasto lasate glave, ki je bila spretno prikrita s prisrčno kratko in končno ne obarvano frizurco) se je nekega sončnega februarskega sobotnega dopoldneva spremenilo v obdobje lasuljaste Saše. Nekaj dni pred tem sem namreč opazila nov krogec, ki se je začenjal izrisavati na vrhu moje glave. Tam čisto pri vrhu, kjer bi na kapico pasal cofek, na glavi polni las pa kvečjemu kak lasni vrtinec. Med sprehodom do ljubljanske tržnice sem se ubadala z razmišljanjem ali naj si na bleščeči svetli predel z vodoodpornim markerjem narišem temno liso, naj si nalepim kosmateno fliko blaga, potegnem lase v stilu Trump pričeske ali pa si nataknem 10 cm petke in na večino ljudi gledam zviška ter upam, da imajo vsi dvo-metraši tako močno dioptrijo, da moje pleše pač ne bodo opazili.
Moje razpredanje je rešila trgovinica, ki je poleg 100 in 1 kiča, v izložbi ponujala tudi lasulje. Našla sem tako, ki skorajda ni odstopala od moje takratne Pika glavavičkine frizure in tako sem tistega sobotnega dne, solato in kislo zelje nakupovala že vsa nasmejana, zadovoljna in lepa.
Zadovoljstvo in sreča sta trajali le do prvega ovinka, ko sem se že čohljala, si lasuljo popravljala in v izložbah preverjala ali res stoji kot je treba. Še tisto popoldne sem mamo poprosila, da po temeljito obdelanem strženu na očetovi glavi, brivnik uporabi še pri meni. Sklenila sem poskusiti kako mi paše ježek. Veste kako? Ježek na palčki mi paše. Odlično paše, še najbolj ob vročih poletnih dneh. Po kosilu. A ježek na glavi polni golih krogov?! Nikakor!
Doma, zvečer sem v roke prijela Tomažev brivnik, ki si ga je nekoč omislil za urejanje brade in pegasto deformiranega ježka pokončala in postala obritoglavka. Občutek? Grozovit! V ogledalu me je opazovalo bitje iz drugega planeta – gologlavo in takrat se mi je zdelo tudi izredno dolgonoso bitje, ki mu ob straneh strašansko čudno in opazno štrlijo ušesa.
Naj vam povem, da je nošenje lasulje na lasato glavo povsem nekaj drugega kot nošenje lasulje na golo, nežno in občutljivo kožo. Ohhhh, kako sem si takrat zaželela svoje Pika glavavičkaste frizure nazaj. Vsaj na temenu, kjer me je lasuljina obroba žulila tako kot so me nekoč žulile zaponke tistih prastarih modrcev in mi na občutljivi koži puščale rdeče sledi.

A žal kolesja časa ne moreš obrniti nazaj. Od tistega dne naprej pa vse do danes mi ni zrastel noben las več. Počasi so mi odpadle tudi vse nepotrebne (brki ;), pod pazduho, po nogah, … pa saj veste kje vse se je treba ženskam non-stop briti) in potrebne oz. želene dlake (lasje, obrvi in trepalnice). Alopecia universalis je moja diagnoza. Razlog pa bojda stres. Bo že držalo, odkar sem se znašla tukaj, v to vse bolj verjamem.