“I ran out of ideas for interesting haircut” sem komentirala, ko so takrat moji nadrejeni Američani izvedeli, da sem si obrila glavo.
Baje je bila vseh 16 let mojega službovanja v tem mednarodnem podjetju, po vsakem ameriškem obisku naše pisarne, ena glavnih zanimivosti, kakšno frizuro ima tokrat Saša. Na prvi razgovor za službo je prišla dolgolasa rdečelaska, na naslednjem obisku jih je na letališču pričakala paževsko urejena črnolaska, ki pa se je že naslednjič preizkušala vživeti v stereotipno pregovorno skupino blondink. Zato se res ne gre čuditi visokemu kotiranju faz moje frizure [tippy title=”na ameriških stavnicah”]no, ajde malce pretiravanja ne more škoditi[/tippy].
Danes se nikakor ne morem spomniti, kdaj sem opazila, da se mi lasje redčijo, a zdi se mi, da je bilo to že nekaj mesecev, morda celo let pred mojo [tippy title=”kao boleznijo“]izgorelost pač težko poimenujem bolezen[/tippy]. Imela sem goste in močne lase, zato je najbrž moje prvo jamranje o izpadanju, frizerka Barbara, zavrnila s komentarjem, da bo tako zanjo manj dela, kajti moje naglavno vejevje je morala za ustrezen efekt vedno temeljito razredčiti.
Prvi goli krogec se mi je začel risati na levi strani lasišča in takrat ni bil večji od kovanca za 20 centov. Ni me preveč vznemirjal, saj se baje podobno dogaja mnogim in večini se golota v nekaj tednih prekrije z novimi lasnimi izrastki in problem se reši še preden bi kdorkoli opazil, da postajaš prava Pika nogaglava-vička.
No, meni se ni. In ne le, da se krogec ni zarastel, pojavil se mi je novi še na desni strani, pa še dva zadaj na temenu in počasi so se iz 10 ali 20 centov spreminjali v € ali 2.
Imam … ups, imela sem krasno frizerko, ki mi je pričeske počasi krajšala in prirejala nastali situaciji. Najprej sem si pričesko skrajšala, ker sem imela polno kapo (skorajda dobesedno) las, ki so se popali na moja oblačila, padali po tleh, se nekako pretihotapili v pralni stroj in se namnožili po oblačilih vseh domačih, kasneje pa zato, ker je bilo kratke šope las lažje krotiti in z njimi prekrivati že dokaj velike kroge gole kože.
Nekaj mesečno … morda celo enoletno obdobje Pike glava-vičke (pikasto lasate glave, ki je bila spretno prikrita s prisrčno kratko in končno ne obarvano frizurco) se je nekega sončnega februarskega sobotnega dopoldneva spremenilo v obdobje lasuljaste Saše. Nekaj dni pred tem sem namreč opazila nov krogec, ki se je začenjal izrisavati na vrhu moje glave. Tam čisto pri vrhu, kjer bi na kapico pasal cofek, na glavi polni las pa kvečjemu kak lasni vrtinec. Med sprehodom do ljubljanske tržnice sem se ubadala z razmišljanjem ali naj si na bleščeči svetli predel z vodoodpornim markerjem narišem temno liso, naj si nalepim kosmateno fliko blaga, potegnem lase v stilu Trump pričeske ali pa si nataknem 10 cm petke in na večino ljudi gledam zviška ter upam, da imajo vsi dvo-metraši tako močno dioptrijo, da moje pleše pač ne bodo opazili.
Moje razpredanje je rešila trgovinica, ki je poleg 100 in 1 kiča, v izložbi ponujala tudi lasulje. Našla sem tako, ki skorajda ni odstopala od moje takratne Pika glavavičkine frizure in tako sem tistega sobotnega dne, solato in kislo zelje nakupovala že vsa nasmejana, zadovoljna in lepa.
Zadovoljstvo in sreča sta trajali le do prvega ovinka, ko sem se že čohljala, si lasuljo popravljala in v izložbah preverjala ali res stoji kot je treba. Å e tisto popoldne sem mamo poprosila, da po temeljito obdelanem strženu na očetovi glavi, brivnik uporabi še pri meni. Sklenila sem poskusiti kako mi paše ježek. Veste kako? Ježek na palčki mi paše. Odlično paše, še najbolj ob vročih poletnih dneh. Po kosilu. A ježek na glavi polni golih krogov?! Nikakor!
Doma, zvečer sem v roke prijela Tomažev brivnik, ki si ga je nekoč omislil za urejanje brade in pegasto deformiranega ježka pokončala in postala obritoglavka. Občutek? Grozovit! V ogledalu me je opazovalo bitje iz drugega planeta – gologlavo in takrat se mi je zdelo tudi izredno dolgonoso bitje, ki mu ob straneh strašansko čudno in opazno štrlijo ušesa.
Naj vam povem, da je nošenje lasulje na lasato glavo povsem nekaj drugega kot nošenje lasulje na golo, nežno in občutljivo kožo. Ohhhh, kako sem si takrat zaželela svoje Pika glavavičkaste frizure nazaj. Vsaj na temenu, kjer me je lasuljina obroba žulila tako kot so me nekoč žulile zaponke tistih prastarih modrcev in mi na občutljivi koži puščale rdeče sledi.
A žal kolesja časa ne moreš obrniti nazaj. Od tistega dne naprej pa vse do danes mi ni zrastel noben las več. Počasi so mi odpadle tudi vse nepotrebne (brki ;), pod pazduho, po nogah, … pa saj veste kje vse se je treba ženskam non-stop briti) in potrebne oz. želene dlake (lasje, obrvi in trepalnice). Alopecia universalis je moja diagnoza. Razlog pa bojda stres. Bo že držalo, odkar sem se znašla tukaj, v to vse bolj verjamem.
