Če je Iza Login, se bom jaz logout.

Share Button

Na post grem. 21 dni brez trde hrane, brez TV-ja, interneta, seveda brez družbenih omrežij, mailov, brez konkretnega dela … saj veste tistega za denar ;), kakšen krožnik bom vseeno še pomila pa perilo oprala in obesila 😉 … predvsem pa brez butastih novic in prerekanj, ki me zadnje čase spravljajo v slabo voljo. Aja, pa po možnosti tudi brez družbe. Želim si nekaj tednov miru … osame. 

sinova soba, vaški travnik in nekaj slane

V idealnih časih bi šla za kak mesec nekam v tople kraje. Najela bi kak majhen apartma, kamor bi vzela psa, fotoaparat, kup knjig, sokovnik (ki ga bojda potrebujem za svojo postno dieto), tisto čudno zadevo za delanje klistira (baje tudi to potrebujem) … zelenjavo bi si sproti nabavljala, tam pa si po možnosti našla kakšno možnost za vsakodnevno plavanje in savnanje. No, v tem 2020-em letu je težko trofniti kak idealen termin, pa saj tudi takšnega idealnega mesta ni prav enostavno najti, zato se bom prilagodila. Ostala bom v svojem toplem domu, brez savne, bazena in se zjutraj sprehajala po malce bolj mrzlih in s slano prekritih vaških travnikih, osamo pa si bom uredila v majhni bivši sinovi sobi, iz katere bom umaknila vse moteče dejavnike in jo napolnila z risarskim priborom in knjigami.

Pravijo, da je post najbolje delati spomladi. Že mogoče, a jaz sem se bila za ta korak skorajda primorana odločiti kar sedaj. Veliko stvari se je nabralo, in nahrbtnik moram sprazniti, da bo vstop v leto, ki nosi mojo srečno številko, lepši in lažji. 

čeprav izgubljenih kilogramov nikoli ne iščem, oni vedno najdejo mene

Eden, a daleč ne najpomembnejši, razlog za ta korak, so moji kilogrami. Z njimi se ukvarjam celo življenje. Jezi me tistih 10 ali 20 kilogramov nad 70, ki jih včasih izgubim, a me potem kakšno leto ali dve vztrajno iščejo in vedno na koncu tudi najdejo. Rada se lepo oblačim, sovražim zajedanje roba najlonk v brazdi med dvema kepama trebušnega sala, pa medsebojno drgnjenje stegen, ob poletnih vročih dneh, da ne omenjam, da na šotorskem oddelku ne prodajajo lepo oblikovane ženske konfekcije. Rada brezskrbno skačem po travnikih in se brez težav povzpnem v sinovo stanovanje v 4. nadstropju stavbe brez dvigala. 

Očitno sva si z Jurijem Zrnecem precej podobna. Ne, da sva si ob izgorevanju, oba ob istem času in na istem kraju poiskala “strokovno pomoč”, kot je on temu v nekem intervjuju, lepo rekel, ampak tudi oba čustvujeva s (pre)veliko pomočjo hrane. In v tem letu sem res, res, preveč čustvovala 😉 in se pripeljala do tistega vrhunca, ki sem ga nekoč že dosegla.

tumor so hitro in brezmadežno odstranili

Drugi razlog je bil “wake-up call” … ok, naj bo po slovensko, čeprav se mi niti najmanj ne zdi tako udarno … torej, dobila sem budnico v obliki precej strašljive zdravniške diagnoze, ki se je kmalu izkazala za napako. Pravim, da sem bila “brezmadežno operirana in obsevana” in je “budnica” prišla z namenom, da se preneham ujčkati in živeti v zmoti, da je vse v redu. Ni v redu. Predvsem ni v redu, da me jezi ta svet. Ni v redu, da zaradi tega jem vsako packarijo, ki mi pride pod roke. Ni v redu, da nisem vesela in srečna ter zadovoljna sama s sabo. Kajti pri sebi se vse začne in tudi konča.

brez najnovejših fejsbuk informacij pač ne gre

Imam kup prijateljev, ki so nesrečni od trenutka, ko je mandat nastopila naša zadnja vlada. Tudi zame ni bil to najsrečnejši moment. 

Ampak, ej, takrat sem se pomirila in si rekla, da si očitno drugega ne zaslužimo. Vsak, ki je bil prej na oblasti, se nam (ali vsaj dovolj močnemu delu Slovencev) je zdel nekaj PRE … premlačen, premalo odločen, prezgovoren, preveč lev, preveč sredinski … In zdaj imamo kar imamo – nekoga, ki je preveč hujskaški, preveč tvita in predvsem tvita preveč neumnosti. Si zaslužimo boljšega? Zagotovo in imamo veliko boljših, konec koncev biti boljši od današnje vlade, res ni nek strašen dosežek, kajne? 😉 

Američani bi volili tudi Miki Miško

In kaj počnejo ti moji nesrečni prijatelji? Pizdijo. Po domače povedano. Namesto, da bi se povezali s podobno mislečimi in začeli načrtovati kako vlado po legalni, mirni in najboljši poti ob prvi priložnosti zamenjati, se raje prerekajo okrog oslove sence in prilivajo olje na ogenj. Bomo naslednje volitve izkoristili v svoj prid in šli vsi na volitve? Dvomim. Žal nimamo sistema kot v Ameriki, kjer so se Američani na koncu odločali le še ZA ali PROTI Trumpu in bi najbrž izvolili tudi Miki Miško, če bi bila to edina opcija, da Trump ne ponovi svojega novega komedijantsko nastopaškega mandata. Ne, mi se bomo raje stolkli me sabo ali je Luka Mesec premlad in preveč rdeč, je Bratuškova res trapasta v svojih tigrastih krilcih, Šarec s svojimi šarcizmi skriva svoje nepoznavanje politike in ali je Fajonova morda le premožačasta, medtem ko bodo “verniki” vztrajno vlekli na plan pobite belogardistične dedke in pradedke ter iz udobnih foteljev v podedovanih socialističnih stanovanjih v Štepanjcu in Fužinah, tolkli čez težke čase socializma in pobožno kimali velikemu vodji, ki jih bo bojda popeljal v svetle čase brez poročenih homoseksualnih parov, brez tistih treh Sirijcev, ki so se čudom sveta, slučajno odločili, da ne nadaljujejo poti proti Nemčiji, ampak pri nas začnejo čistiti ceste in vlačiti ven še tistih nekaj zadnjih kosov premoga. Medtem, ko bodo taisti “verniki” kimali velikemu vodji, ki jim bo bojda omogočil svetlo prihodnost pod vodstvom njegove prijazne in dobrodelne roke, ki bo socialno šolstvo in zdravstvo peljala v privatne roke. Bojda so tam boljši učitelji in zdravniki. Ja, definitivno so … vem iz prve roke, ker so bile čakalne vrste v socialnem zdravstvu predolge in sem si morala pomagati tudi s samoplačniškimi storitvami … nisem pa prepričana, če si bomo takšne fensi zdravnike privoščili vsi in to v vsej naši cvetoči in lepi penziji. In ja, resda v teh lepih obljubljenih časih, najbrž ne bo treba plačevati RTV naročnine in za opravljanje splavov tistim parim dekletom, ki bi drugače (“zastonj”) iz obupa skočile v Savo. Takrat bomo vsi skupaj (bojda “zastonj” 😉 … če verjameš ;)) gledali en in edini najboljši TV program Nora24 (Ko po parih letih istega sranja, ne bo več mogla nositi imena Nova, jo bo lažje in ustrezneje kot v Staro, spremeniti v Noro) in klikali všečke na (bojda zastonj ;)) družbenih omrežjih na vsebinah, ki nam jih bodo prav po našem okusu servirali naši dragi vodje. 

Bohve o čem se bodo kregali naši vnuki

Samo bognedaj, da se bodo naši vnuki leta 2120 med sabo prerekali ali je bilo v času TwITovem pametno, vlagati v tanke, ki so pomagali “futrati” nekaj tisoč delavnih mest naše takrat krvavo 🙂 potrebne vojske, medtem, ko so njihove babice umirale od izgorevanja pri delu v bolnicah ali depresivno končale na psihiatriji zaradi prevelikih neodplačanih dolgov njihovih v pandemiji bankrotiranih bifejev.

Takšnih prijateljev, ki so me redno obveščali o teh in onih političnih svinjarijah, ni nikoli primanjkovalo in ko je prišel čas našega Twitota, se je komunikacija le še okrepila.

kdo nam je skuhal to korona župo?

In potem pride največja tragedija nas princev in princes, ki smo dolga leta živeli na zrnu graha – korona, pandemija in ukrepi, ki so marsikomu zamajali (normalen … raje recimo običajen) svet. Da vidite informacije, ki sem jih začela dobivati takrat! Vse je res, korona obstaja, po cestah Pekinga padajo mrtvi, trupla vozijo s kamioni,  … pa potem nov val informacij, da je vse samo natega, virus so si izmislili Kitajci, da nas pokorijo, … ne, ne Kitajci, Američani so se skompali s poševnookimi proti “nam”, …. ne, ne, Bill Gates je bil ta … do vrhunca pa smo prišli, ko so nekateri začeli mešati jabolke in hruške in tisto prejšnje nezadovoljstvo pomešali s korono in je Janša skorajda postal glavni krivec za bedo vsakega fitnes inštruktorja in mame, ki so ji doma najedali zdolgočaseni najstniki.

V prvem valu smo zadevo na hitro popedenali in naš lider je maja na hitro poskrbel za nekaj dodatnih obratov denarja v nam tako potrebovani vojski in naše nebo so preletavala letala. Juhej, ukrotili smo virus! Smo ga, ker smo bili prvič prestrašeni in pridni in tri tedne kot pribiti sedeli na svojem zrnu graha. Jamrali, duhovičili okrog wc papirja, se držali za glavo, češ katastrofa glede izpada dohodka in neplačanih kreditov, ampak ej … glavno da preživimo to “vojno” in na koncu ZMAGALI.

Jaz vem, kako se na hitro rešiti virusa! Vem, ampak, kaj ko me nihče ne upošteva 😉

Teoretično je premagati virus enostavno, kajne? VSI se za en mesec zapremo v tišino svojega doma in upamo, da se s tem za vse večne čase ta nesnaga ustavi in preneha ustvarjati škodo?!

Spoznanje, da večina ni sposobna niti za en teden po pol ure na dan namakati svojih nog v lavorju mrzle vode, mi je (priznam) začelo najedati. Postala sem tečna in zoprna in celo domačim poskušala razložiti, da se virusa ne da odpraviti s tem, da smo le večinoma “pridni”. Grdo sem jih gledala vsakič, ko so mi razlagali svoje pravice, razloge, ugovore … ”ej … saj se valjda lahko na kratko dobim s službenim kolegom, da v živo razdelava tisto težavo … saj je moj kolega! … se že 20 let poznava”, … pa: “jutri mi sestrična prinese sveže zelje z njenega vrta, valjda jo bom objela … saj je naša kri!” ali “daj ne gnjavi, saj tudi Janez, Jože, Majda …Krek …(vstavi po želji) ne nosi maske, hodi na Hrvaško, ni v karanteni …”

Kako jim ni jasno, sem se spraševala, tega hudiča bomo zajezili in se rešili te more le, če bomo VSI, VES ČAS (kar bi lahko bilo le 3 tedne) RES DOSLEDNO DISCIPLINIRANI. Preprosto ne zahajamo (če le ni življenjsko pomembno) iz “neokuženega” v “okuženi balonček”. 

računalnik rešiš virusa, da ga do iznajdbe protivirusnega programa, odklopiš z interneta

Če recimo avgusta v Sloveniji ne bi bilo virusa, bi ga hipotetično z lahkoto zajezili, če bi preprosto zaprli mejo in nihče ne bi hodil ne ven ne noter. Nihče na vikend na Hrvaško, nihče na kavo v Trst, na avto servis v Graz ali po buče na njivo na Madžarskem. Vsi veseli in zdravi in na polno opravilni bi potovali le po naši lepi deželici. Pa saj se tega ne bi bilo tako težko držati, kaj? Brez zapiranja gospodarstva, trgovin in kafičev?? Samo preko mej nam ne bi bilo treba hoditi! Mesec, morda dva, mogoče celo leto … čisto nič drugega, kot samo ne potovat … ne se družit z nikomer izven meje. OK, to je bila pretežka naloga, pa je virus malce zdivjal in okužil domove za starejše in je naša vlada namudrila nekaj “pametnih” … no, ni si jih sama izmislila, pač skopirali so jih od drugih. Pa saj vsi poskušajo isto – paziti, da duh ne uide iz stekleničke. Pa saj je tako enostavno – kot z računalnikom, ki ga za nekaj tednov odklopiš iz interneta. Pa sploh ni treba, da ga vržemo v klet. 

dokler si nočni vratar ne ogleda porniča

Cela podjetja bi lahko še vedno delala na intranetu, če se le ne bi kak France na recepciji ob dolgočasni noči, le za kratke pol ure prijavil na erotični portal. Na, pa ga ima, virus, tudi tisto podjetje! Tako je z nami – “varne balončke” je treba delati. In iz enega balončka v drugega se ne gre … nikakor … nihče … dokler ni nevarnost mimo.

Pa tudi če nam vlada da žičnato ograjo okrog vsake bajte …

Pa je hitro počil “balonček” neokužene države. Tudi balončki po regijah niso dolgo zdržali. Zdaj smo zamejili občine. Mah, ne vem, če vse skupaj pomaga. Ta mora v službo, drugi k frizerki, ki dela na črno, tretji se ne upa odpovedati kšeftu, ki ga dela na črno in celo jaz sem nekega dne razmišljala kako za vraga bi s sinom prišla do hrvaške Ikee, da bi še pred božičem opremil svoj flat. 

Jebiga, ne pomaga pa če bomo meje postavljali na koncu vsake ulice – folk pač ne dojema, da si lastno jamo koplje pa najsi bo ta za trugo kakšnega od korone umrlega svojca ali znanca, ali pa jamo v katero se bo zvrnil naslednje leto preklinjajoč, ker mora zapreti propadlo firmo, ki ni preživela turbulentnih časov obupanih ukrepanj zmedene vlade, ali pa jamo, kamor ga bo porinil besni obubožani sosed, videč, da obstajajo tudi takšni, ki jim v teh hudih časih ni “crknila krava”.

Ne bom le čvekala, rešila bom svet!

No, ker me je zadnje dni res že pestila depresija, jeza in obup, sem prišla do spoznanja, da je treba začeti spreminjati svet. Najprej se rešimo korone, potem vlade, namestimo novo, krasno, lepo, smo končno zadovoljni z njo, kajti končno nas nekdo pelje v lepo zlato prihodnost, ki nam daje nove službe, dober zaslužek, ki nam omogoča lepa potovanja, pridne šolane otroke … in vsi smo srečni, zdravi, nasmejani in zadovoljni. 

Točno tako, načrt je krasen, le začeti ga je treba … nekje … na začetku … hmmm … pri sebi.

Jutri začnem!

Zato, jutri začnem. Umaknem se v osamo, berem le knjige, ki me bodo razvedrile, rišem, pišem, ustvarjam, vmes kaj pospravim (predvsem izpraznim), pogovarjam se z domačimi, a le o prijetnih stvareh. Ne zanima me Trump, Beiden, Janša in Pahor …ok, o Pahorju mi lahko kaj povedo, saj je zadnje leto aktiven manj kot vrtni palčki …, v naslednjih dneh se ukvarjam le še s sabo, vremenom, bio kolerabo, ki jo moram kuhati za mojo postno juho, Otisom in morda s svojimi akvarelnimi kurami.

Nova pomlad bo lepa 😉

Vam poročam, ko bo konec, a vizija je naslednja – Prečiščena, shujšana in umirjena bom ponovno zadovoljna sama s sabo in zagotovo se bodo veselja nalezli tudi moji bližnji. In ko bodo veseli tudi oni, bo veselja polna hiša tudi v njihovih službah … in tak narod … tak narod, ma, česa vsega je sposoben tak narod?! Izmed množice zadovoljnih ljudi, bo z lahkoto izbrati svojega vladarja. Zadovoljen narod ga bo predlagal in na koncu demokratično izvolil. Morda pa nam le uspe do naslednjih volitev? Se končno zberemo (najprej vsak pri sebi), združimo, povežemo in si končno izberemo vladarja, ki nas bo imel rad in ga bomo imeli radi tudi mi. 

Pa kdo ne bi ljubil svojega srečnega in zadovoljnega liderja, ki bi vice versa oboževal svoj zadovoljni narod in zanj počel stvari, ki bi ga ustvarjale še srečnejšega?!