Bluzim in tuhtam Archives

16. avgusta, 201824. aprila, 2019

Tista soba

A veste TISTA soba, tista, ki ni nikogaršnja. Najprej je to soba, ki je odlična ob selitvi. Ob hitrosti selitve iz starega stanovanja, je bila tista soba idealna za namestitev vseh kartonastih škatel, kamor smo zložili vso potrebno pa tudi manj potrebno kramo iz prejšnjega stanovanja.
Tam, v prejšnjem, manjšem stanovanju smo imeli le TISTO omaro in nekaj TISTIH polic in predalov. Tu, v novi (zdaj že dolgo ni več nova) hiši pa smo si lahko privoščili razkošje rametavanja prostora, češ najprej bomo uredili tiste nujne sobe, nato pa pospravili še TISTO in v njej uredili delovno sobo, sobo za goste ali pa kakšno igralnico ali telovadnico.

In tako smo najprej tja zložili vso kramo, ki naj bi jo potem počasi, v nekaj naslednjih mesecih …no, morda letu ali dveh, porazdelil po omarah, a vmes se tako kot je to v navadi povsod in vedno, se je nekaj zalomilo in tisti že davno prebrani ljubezenski romani so ostali za vedno v kartonastih škatlah.

Knjigam so se konec prejšnjega stoletja pridružili kupi starih Mladin, Stopov in Avto revij, ki jih je moja mati na skrivaj zlagala (pravzaprav jih je bolj vrgla v nek kot), ko mi je kak dan priskočila na pomoč pri vzdrževanju reda v naši hiši. Revije so se pri nas kopičile na vsakem vogalu in … jah, kdo bi vedel kaj je potrebno zavreči in kaj ne … tako da je bilo najbolj varno “pomesti pod predražnik”. In ja, vmes so bile tudi moje Burde, uvoženi Voguei in revije za interier, za katere sem bila prepričana (sploh ne vem zakaj pišem v pretekliku, a najbrž se tako počutim manj bebasto), da bi morale z mano romati tudi, če bi se selila preko oceana.

Seveda smo v TISTO sobo postavili vse sinove polomljene in malo manj polomljene igrače, star video rekorder, VHS kasete (sploh veste kaj so VHS kasete?!) s posnetimi Telebajski, za sina, ki je medtem že diplomiral in se bo počasi že oženil, avdio kasete s posneto glasbo iz prejšnjega stoletja, star likalnik, cvetlične lončke, ki so ostali po tem, ko mi spet ni uspel poskus rednega zalivanja kakšnega fikusa, stare šolske torbe in nahrbtnike s potrganimi zadrgami, smučarske kombinezone, debele nogavice, nikoli odprta zgrešena darila, stare šolske zvezke in šolske knjige, ki jih nismo uspeli prodati na sejmu knjig, računalnik s polomljenim ekranom, en ali dva walkmana (še pomnite prijatelji?!), prenosni CD predvajalnik, ročne torbice, ki bodo kmalu spet v modi, škatlice za katere sem bila prepričana, da jih ne gre kar tako zavreči, star šivalni stroj, ki mu ne manjka prav nič, le moj dragi si je zaželel mirnejših večerov, ko moja nova mašina ne bo kot razbijač betona skakala po mizi, med mojimi napadi kreativnih izletov v svet mode. In mi je kupil novega.

Nekje vmes so zametani stari družinski albumi in na stotine fotografij iz časov, ko smo fotografirali s filmi. Za vsak slučaj imam shranjene še vse filme vseh naših počitniško naivnih nastavljanj pred objektivom in vse uspele in manj uspele fotografije vseh naših družinskih piknikov, rojstnih dnevov in obmorskih dogodivščin. Pa umetna novoletna jelka in lučke, katerih kabli so nerešljivo prepleteni, četudi morda žarnice še pobliskavajo.
In vreče … res, dobesedno polne vreče kavnih sladkorčkov, ki smo jih začeli zbirati tam nekje konec devetdesetih, ko je bil to dober treager, da našega mulca pripraviva k navdušenemu preizkušanju kave (poskušala sva seveda midva) v vseh možnih kafičih širom sveta.
Nekje med starimi pomečkanimi vzglavniki, se opazi vogal mehiškega slamnika, zraven pa leži nekakšna preproga z luknjo na sredini v številki XXS za pustno rajanje.

OK, dojemam, da ste dobili vtis in lahko preneham z naštevanjem, čeprav bi lahko pisala še kar nekaj časa. No, naj povem le to, da je ta naša soba res polna. Res, vanjo se ne da niti stopiti več!

Že pred leti je Moj zabičal, da nihče nima več vstopa vanjo, a sem še vseeno našla prazen prostor za nekaj fasciklov in nekaj neposlikanih slikarskih platen.

Priznam, zdaj se tudi meni zdi, da je soba polna. Tako polna, da smo v naši hiši morali “odpreti” novo TISTO sobo.

Prva je na podstrešju, druga pa v takoimenovani “likalnici”, ki to nikoli ni bila, a ime ji prav pristoji in še fensi se sliši, da imam čisto pravo likalnico. No, v moji likalnici ni niti likalnika, niti likalne dile. Soba je dobila ime, ko smo se preselili in ugotavljali, da bi naš prestolonaslednik imel večjo otroško sobo in v ta namen podrli steno med dvema otroškima sobama (preselili smo se v hišo, kjer je živela prej družina z dvema otrokoma). A ker sem bila malce ljubosumna in sem si tudi jaz želela čisto svojo sobico, smo mu nekaj njegove (tiste, ki naj bi bila povečano njegova) vzeli, postavili steno in dobili majhno in temno luknjo brez kančka dnevne svetlobe in možnosti zračenja. Za to sobo sem bila takrat prepričana, da bom v njej likala, prala, zlagala in skratka bila fucking najboljši miks med Martho Stewart in Marie Kondo, a žal nikoli pomislila, da bi v takšni vroči in zatohli sobi še Martha obupala.

Naka, likam v dnevni sobi, tam imam tudi likalno mizo in tam nekam porinem velik parni likalnik, cunje, ki čakajo pravo klimo, ko me zagrabi Fatina strast, pa večinoma čakajo zvite po kuhinjskih mizah ali stolih. Razlog moje “nemarnosti” leži v izogibanju sprehajanju po stopnicah. Pralni stroj in tisti “gautri” (pojma nimam kako se temu reče) za obešanje perila so v pritličju, kjer je tudi dnevna soba, TISTA likalnica pa se nahaja v prvem nadstropju.

V “likalnico” smo namontirali police, na katerih so zložene tiste manj lepe cote – trenirke, majice za švic in oblačila, ki jih potrebujemo za pleskanje … no, mimogrede v 15 letih odkar smo tu, smo ta oblačila potrebovali le dvakrat, … pa kakšni plašči in bunde za pasje sprehode. Tja porinem rezervne baterije, žarnice, nekje za vrati stoji sesalec in po vogalih prazni kovčki in potovalke.

Ker v TISTI sobi na podstrešju ni več prostora, sem v TISTO likalnico začela nositi oblačila, ki jih ne nosimo več, a so še vedno lepa (tako si mislim, ko se moram ločiti od njih) in bi nas me bo morda čez par mesecev zagrabila nebrzdana sla po njih, pa prti, brisače in dodatna posteljnina.

In veste kaj?! Ta teden se sine seli na Nizozemsko. Tja gre na podiplomski študij. Glede na to, da že nekaj let na pol živi pri svojem dekletu, je bila že do sedaj njegova soba neizkoriščena. Sedaj, ko sta podstrešje in likalnica že skoraj polni, je čas, da razmislim, kako bi lahko organizirala omare in police v sinovi sobi in tja začela zlagati svoje risarske pripmočke, porisana platna, tja postavila slikarsko stojalo, blago za šivanje, prestavila šivalni stroj in morda prestavila svoje stare revije iz podstrešja v to sobo.

Konec koncev ni TISTIH sob nikoli preveč, kajne?! 😉

4. avgusta, 20158. oktobra, 2015

Alopecija univerzalis ali čist spucana kura

Vas zanima kako se počuti človek brez las?

Poskusite, če vam frizer/ka kdaj naredi sanjsko pričesko po svoje, imate še vedno šanso, da se postavite v mojo kožo – atov brivnik v roke pa na nulo!

Izkušnja veliko šteje, lasje vam bodo pa itak kmalu zrasli. Vam ni všeč lastna izkušnja? OK, potem vam lahko pa jaz povem kako je s tem.

Poznam že precej ljudi, ki so se v življenju srečali z avto imuno boleznijo alopecijo. Več o njej si lahko preberete v tem članku objavljenem na Viziti, ali pa se nam kdaj pridružite na sestankih, ki jih organizira društvo za samopomoč obolelim z Alopecijo. Več o tem tukaj.

Sin-ad-O-Connor-sinead-oconnor-35217109-1000-1001 — Sinead O’Connor

Iz prve roke vam zagotavljam, da nas res ni tako malo. Moškemu svetu je vse skupaj že leta 1973 olajšal Kojak , nadgradil pa Vin Diesel in Bruce Willis , nam ženskam pa je Sinead O’connor naredila medvedjo uslugo, saj si zaradi nje vsak moški predstavlja, da ima vsaka plešasta baba, očke kot srnica, glavico kot žogica, povrh pa še žvrgoli kot škrjanček.

In zato, si večina plešastih žensk, svojo (pod)povprečno oblikovano glavo (jap, niso naše mame na youtubeu gledale, kako je treba dojenčka obračati pogosteje, kot pečenko v pečici), pokriva z lasuljo.

Tudi jaz jo imam, lasuljo namreč … no, pa tudi pečico, … imam dve, lasulji, ja, … pa tudi pečici … ampak – hmmm, no, ja, z lasuljami je tako kot z vsem ostalim – vedno pride vse v paketu – malo dobrega, ščepec odličnega, pa veliko sraja vmes pomešanega.

Prvo lasuljo sem si kupila spontano, na sobotnem sprehodu. Takrat sem imela še solidno količino las na glavi – no, solidno – vsaj 10x manj, kot je bilo pri meni običaj. Bog me je namreč v mladih letih obdaril z obilico kocin. Ja, ja, tudi tam, kjer naj bi jih me srnice ne imele. Vztrajno sem si voskala noge, brila pazduhe in celo – ja, odkrito priznam, celo lasersko odstranjevala brke. In zdaj me je bog (alikakorkolimuježeime) odrešil vsega, tudi tistih lasersko že odstranjenih brkov ;).

Torej, s tisto “solidno” količino las in odlično frizerko Barbaro, ki mi je plešaste kroge prekrivala z umetelnim striženjem, sem se dokaj dolgo (par let) brezsramno sprehajala po tem svetu. A tistega jutra sem odkrila nov plešasti krogec, tokrat na vrhu glave, kar je zame, ki hitro iščem rešitve, pomenilo, da se bom morala v bodoče ogibati vsem visokoraslim osebkom, torej košarkarjem in lepim postavnim visokim moškim, ki bi me uspeli gledati z viška. Ker se temu res težko uprem, sem še isti dan zavila v prvo trgovino z lasuljami (sploh jih ni tako malo) in ven prišla s približno enako pričesko, kot sem jo imela, le da je bila ta našita na nekakšni plavalni kapi in si jo med spanjem lahko postavil na nočno omarico. Pomislite, nobene zaležanosti! Vsak bi moral imeti vsaj eno takšno frizuro, za trenutke, ko ravnalec las ne dela ali ima od prejšnjega dne tak ročni muskelfiber, da – pač, brez spletične ne more – nič.

stara — v mladih letih sem bila precej “košata”

Naslednja napaka, ki sem jo naredila ta isti dan – jah, očitno me je tole druženje z visokoraslimi moškimi, pošteno dajalo, je bila britje tiste preostale “solidne” količine las. Mislila sem, da bo lasulja bolj sedla na golo glavo. A sem se zmotila. Od tistega februarskega dne leta 2012 ni bilo več povratka – laski mi niso nikoli več zrasli.

portret sg okt2011 — Moja frizurca s prikritimi plešastimi krogci

Napaka?! Jap, namreč lasulja stoji na goli ali polni glavi enako dobro (hmm, ali pa slabo ;)), le da na goli glavi čutiš vsako nitko in šiv. In konec koncev moram omeniti šok, ki ga doživiš ob britju glave. Ne, ne, ni primerljivo niti z najbolj ustvarjalno pričesko frizerske vajenke! Sama sem tisto prvo britje opravila v parih fazah. Ne vem, najbrž sem mislila, da bo manj “bolelo”, če bom najprej pobrila na ježka. Ne, bolelo je bolj, saj sem pred ogledalom stala kot ena črna uhata pikapolonica – okrogla glava s temnim strženom in srhljivimi belimi fleki po celotni glavi. No, na koncu je šlo do nule, a srhljiva slika pikapolonice mi še zdaj ni izginila iz spomina. V strašnem šoku sem takrat celo pozabila narediti selfija in ga objaviti na FBju. J

In tisto lasuljo sem nosila kakšen teden dni. Me je praskalo in žulilo, da o potenju sploh ne izgubljam besed.

Naslednja stopnja je bilo evforično nakupovanje rutk. Jih imam toliko, da bi z zvezanimi lahko najbrž objela Ljubljano. Ampak tiste rutke je bilo potrebno vsakič znova precizno in umetelno zavezati okrog glave. Ahhh, kakšna potrata časa!

Potem je prišlo obdobje kapic. Bombažnih kapic. Ah, no! To je bila le predfaza popolnoma gole glave. Gola barvasta glava pač!

DSC_1719_pppppp — Danes – plešasta in prav tako srečno tečna in tečno nesrečna 🙂 Foto: Nataša Čampelj MUA: Alenka Završnik za FOTOSPOVEDNICA

Pa še eno lasuljo, ki ni imela daljšega staža kot pokrivalo od trgovine do mojega avta, sedaj pa kot prahonabiralec čaka na boljše čase v nekem kotu naše hiše.

Ja, saj bi jo kdaj nataknila nase, vendar je zdaj, ko so me ljudje navajeni gledati gologlavo, sram ob tem, da se kar naenkrat pojavim vsa lasata, enako močen, kot prej, ko sem čez noč (skoraj) postala Sinead.

Pravijo, da sem pogumna. Ah, dajte ga lomit, pogum nima nič s tem! Če imam pogum po svetu nosit svoj kljukasti nos in obloženo zadnjico, se upam pojaviti tudi brez las. Lažje brez las kot s celulitom. Prav tako kot vsak drugi človek, sem tudi jaz nečimrna. Tudi jaz bi imela mere 90-60-90, vse bi dala, da se za vse večne čase rešim celulita, nase natikam bolj ali manj drage cotice, se ob boljšem hormonskem ravnovesju celo spravim v fitnes (zakaj le, mislite?!), prežvekujem solato in cedim sline ob holesterola polnih kremšnitah.

Svojo plešo sem postavila na ogled, ker sem dojela, da na svetu obstaja vse kaj hujšega (bolj grdega, če hočete), kot gologlava ženska.

Če okolica lahko zasanjano ogleduje Bruce Willisovo svetleče čelo, bodo prežvečili tudi mene!

Ali me kdaj zmoti? O, ja, seveda! Jaz se ob slabih dnevih težko izgovorim na vrtinec v laseh in neukročene kodre. Jaz si na TISTI dan zamislim, da bi mi uhani res bolje pristajali ob paževski pričeski, mene moti, da mi izpod čelade na motorju ne gleda konjski rep in bi voznik za mojo ritjo prizanesljiveje hupal in razmigaval srednji prst.

Zmoti me, ko me zaradi pričeske gospa na pošti površno pogleda in ogovori z Gospodom, ko z mojo pričesko sodijo tudi o tem kakšno hrano jem, glasbo poslušam, kateri spol mi greje posteljo in v kakšnem ritmu kakšne versko fanatične skupine poskakujem.

Ampak, ajd, če ne bi bile krive dlake, bi bilo pa kaj drugega, kajne?!

4. junija, 201523. aprila, 2016

Bolj nor, bolj srečen!

Povezava na intervju, ki je bil posnet na Valu202 in je vezan na naslovno sliko, je na koncu tega zapisa.

Celi dve leti sta minili odkar baje nisem več nora. No, vsaj uradno ne!
Leta 2013 pa sem se prostovoljno spravila v norišnico. Marsikdo se je zgražal nad mojo odločitvijo, da grem samoinciativno za 3 mesece v to institucijo, nekateri so me svarili, češ tam me pa bodo res naredili noro in mislim, da sta se celo moja starša spraševala, če se mi morda res ni kakšen kolešček odkrhal, saj naj bi njuna pametna hči res ne sodila v umobolnico, zakaj za vraga sem se sama “pri zdravi pameti” odločila, da grem “not”.

Zdaj vam bom pokvarila veselje branja teh zapisov in že na začetku povedala konec zgodbe – po treh mesecih sem prišla ven živa in zdrava in najbrž celo bolj pametna in še danes govorim, da so bili to moji najboljši trije meseci ever.
Ne, ne, nobenih prisilnih jopičev, nobenih tablet, injekcij, zapiranj v samico ali česa podobnega ni bilo! Pravzaprav so bile to počitnice – resda ni bilo masaž, jacuzzija, savn, prekrasnih samopostrežnih zajtrkov in pregrešno dobrih večerij, a bili so kofetki, nešteto pogovorov z novo spoznanimi prijatelji in pa likovne, glasbene, dramske in gibalne “delavnice” – jah, veliko lepše se sliši, če likovni terapiji rečem delavnica, kajne? – pa konec koncev smo res risali in likovno ustvarjali in med drugim sem ravno tam spoznala, da me likovno ustvarjanje navdušuje in se tako leto in pol kasneje vpisala na Fakulteto za dizajn, kjer zdaj pridno in zagrebeno študiram.

Tudi sprehodi z meni najljubšimi bitji so se dogajali – vsako popoldne po službi (njegovi, seveda) je pome prišel moj dragi in po možnosti s seboj privlekel še našega štirinožnega ljubčka in ker mi “nori” nismo po “hiši” hodili v pižamah, temveč običajno oblečeni in ker bojda le nisem bila čisto nora 😉 , sem lahko popoldneve in večere preživljala povsem svobodno.
Je lahko kaj lepšega od tega, ko te mož vsak dan odpelje na randi?! In ti je za 3 mesece prihranjeno pranje, likanje in drgnjenje loncev?! … no, ajde, ob vikendih sem morala domov 🙁 … ampak, drugače, … vam pravim, POČITNICE!
A zakaj sem odšla na takšne počitnice? Ko bi človek vseeno raje odšel na Maldive in imel tam svojo hiško, ne pa kot v norišnici – delil sobo in kopalnico še s par drugimi dekleti. Norimi, seveda! 😉

Na kratko – avgusta 2010 mi je telo reklo “Dovolj!” Na dolgo se da nekaj tudi tu prebrati.
Sama niti nisem opazila, da sem preterala. Pretiravala sem v vsem – v delu, v fitnesu, skrbi za zdravo prehranjevanje, pisanju bloga, druženju s prijatelji, možem, skrbi za dom, sina, mačka in bogvečemše -. le nase sem pozabila – na tisto otroško dušico, ki se je skrivala nekje v meni in je bila že dolgo časa nezadovoljna. In se je začelo – zobje, lasje, črevesje, ščitnica – in medtem, ko so mi zdravniki govorili, da je vse to rezultat stresa in naj izprežem iz svoje dnevne rutine (ki je seveda meni bila povsem normalna in prejkone počasna), sem si jaz zatiskala ušesa in iskala “zlati gral”.

Hodila sem od vrat do vrat, iskala takšne in drugačne zdravnike in čarovnike in se upirala nasvetu naj obiščem še psihiatra. Jaz, češ že ne rabim psihiatra, saj sem v glavi ja povsem v redu! Celo preveč v redu, saj imam svoje življenje popolnoma pod kontrolo ;)!
Naj mi samo tisti dohtarji povedo kako naj ustavim črevesno krvavenje pa bolečine v zobeh in glavi, pa tiste občasne tresavice mišic in obupne napade slabosti, ko tudi sedeti ne morem več – pa povedo naj mi kako naj naflancam nove lase – in ja, da si ne bi zdravniki kaj predstavljali, jaz zdravil ne jem in ne bom v usta vtikala te njihove farmacije, ne, niti ene tabletke ne vzamem, dokler mi ne povedo kaj je narobe z mano!
Ok, ko je zdravnikov zmanjkalo in mi še nihče ni pokazal “zlatega grala” (ultimativne resnice zakaj sem zbolela), sem se vdala in odšla na informativni – ja, ja, da ne bi mene “oni” slučajno kam vtaknili – torej, le na informativni sestanek k psihiatru, terapevtu in psihologu v enem. Na priporočilo prijatelja, ki mu zaupam. A sem gospodu dohtarju že takoj na začetku povedala, da tablete pri meni odpadejo. Joj, ubogi zdravniki, ki dobijo TAKÅ NE paciente in jih morajo kljub temu nekako ozdraviti njihove norosti!
In tako mi je moj psihiater takrat predpisal le bolniško. Če sem že vse ostalo odklanjala, sem morala sprejeti vsaj to. In glej ga čudo – to “zdravilo” je delovalo! Resda mi naglavni okras ni začel cveteti, a krvavitve in slabosti so se ustavile. Takrat sem mislila, da bom po 3 tednih domačih “počitnic”, hop-cup, kot nova in takoj spet v službo.
Naka! 3 tedne, pa še en mesec, pa še en mesec – ne vem sploh kolikokrat sem bila na tistem upgrade “informativnem” obisku, a ta moj zdravnik je bil sila pameten, ničesar mi ni vsiljeval, predloga za tablete sploh ni več omenjal in vse kar se je dogajalo, so bila le nova in nova podaljševanja bolniške.
A enkrat je vsega luštnega konec in moja zdravniška komisija je rekla “Basta!” Pojma nimam kakšne receptorje, prevajalnike in čipe ima vgrajeno moje črevesje, ampak kot na klik so se moje telesne težave vrnile. Vse!
“Seveda, gospa draga, komisija je na temelju, da ne jemljete nobenih tablet, ugotovila, da ste najbrž okrevala in je čas, da greste nazaj v službo!”
Ampak – ampak – jaz sem ponovno v čistem razsulu, nihče še vedno ni našel “zlatega grala” in mi povedal zakaj, -. ZAKAJ – sem jaz sploh zbolela – in lepo vas prosim, ne mi pripovedovat zgodbic o stresu – ker jaz, veste, jaz, pa stresa ne poznam! Ahja …. saj sem rekla – ubogi dohtarji, s kakšnimi norci imajo opravka! 😉
In mi je predlagal hospitalizacijo. Hospitalizacija se sliši lepo – no, valjda greš v hospital, ko si zlomiš nogo in potem ti tam pomagajo, ampak v kakšen hospital naj grem pa jaz, ko sploh ne vedo kaj je narobe z mano?!
V norišnico? No, ja, temu danes nihče več ne reče tako, saj veste, kajne?! Ampak, ja, meni omemba psihiatrične ustanove pomeni točno to – norišnico – hišo za nore.
In sem šla. Zakaj že? Zato, ker mi je zdravnik, (ki sem mu mimogrede zaupala, saj mi ni oblačil prisilnega jopiča in trpal v usta tablet) rekel, da mi bo tako komisija bolniško podaljšala še za obdobje hospitalizacije in da bom znotraj “hiše” lažje našla svoj “zlati gral”. No, ni ravno uporabil tega termina, ampak, ja, res je bil bister, kaj hitro je namreč ugotovil, da me bo ravno s tem, da mi je omenil možnost raziskav drugih specialistov, dobil na limanice.
In?
Ja, nič – počitnice, kot sem rekla. Zlatega grala sicer nisem našla, sem pa v tem času ugotovila, da ta sploh ne obstaja in da so se moje bolezni razvile v moji glavi – no, ja, v srčku – dušici, če hočete. Jap, tudi težave s ščitnico, kar so mi res ugotovili šele znotraj “hiše” (torej se mi moj dohtar ni čisto zlagal oz jaz nisem čisto nasuho nasedla ;)), sem si nakopala zaradi prehitrega in prezahtevnega tempa življenja, ki me nikjer več ni osrečevalo, ampak le še izčrpavalo.
Med mojim počitnikovanjem je sin ugotovil, da pralni stroj ni zakodiran in ne deluje na principu mojega prstnega odtisa, mož pa, da kombiniranje parov opranih moških nogavic ni moj najljubši hobi, jaz pa da se bo svet vrtel naprej, četudi bodo okna umazana, majice nezlikane, počitnice pa povsem spontane in neorganizirane – no, ja, vsaj malo organizirane – jah, saj nisem rekla, da sem že čisto zdrava,a?! 😉
Sem pa v norišnici spoznala nekaj krasnih “sonorcev” in z nekaterimi sem še vedno v stiku. Ravno prejšnji teden sva se spet naklepetali z Azro – obe zdravi, ampak na srečo še vedno dovolj nori 😉

Povezava na luškan intervju, ki mi vedno znova obuja lepe spomine na moje tri najbolj nore mesece.

Tam … tam, tam … ne mi tukaj stiskat miške 😉 …. pa klik na tisto belo puščico v rdečem kvadratku 😉

11. marca, 201423. aprila, 2016

Ne vem kaj so delali v Sochiju?!

Ste opazili, da so imeli v Sochiju vsak dan prekrasno vreme? In to res vsak, vsak dan! Mislite, da jih ima njihov pravoslavni bog tako rad, da jim je namenil sonca na kile?! Japajade! Ne dvomim, da so Rusi že našli način, da razkropijo oblake in jih za nekaj dni pošljejo na drugi konec sveta.
No, nekaj jih je zagotovo pristalo nad našim smučarskim kuclom v Dolomitih! Tako slabega vremena, kot letos, nismo imeli [tippy title=”~~odkar smo klal~~“]tako je ponavadi rekel naš fotr[/tippy].

A kljub temu počitnice so dosegle svoj namen – za živce spočit.

Za kaj več pa pokukajte semle ….

jah, jah, zaenkrat se še vedno trudim in objavljam članke na Preberite.si.

24. februarja, 201423. aprila, 2016

Matematika = kisik?!

Mah, tole me jezi! Vsake toliko časa me zagrabi tista tajezna in tasarkastična in takrat napišem kaj takšnega.

Jah, tokrat bo treba klikniti in prebrati zgodbo v celoti na www.preberite.si – poskušam pisati na njihovi strani. Baje štejejo oglede in všečke in komentarje in kaj vem kaj še, tako da se priporočam …. ampak res samo, če vam je res všeč.

Ma, poskusimo, pa da vidimo, če je tole moje pisanje vredno še kaj drugega kot vzneseno navdušenje mojih družinskih članov. 🙂