Å ampanjec in trepljanje

Kot je to v navadi vsak ponedeljek, smo tudi danes imeli pri nas staff meeting (tako pri nas imenujemo kolegije ali po socialistični opredelitvi zbor delavcev), na katerem smo med drugim debatirali o poslovnem dosežku ene od naših strank. Nekdo je omenil, da bi bilo lepo in poslovno (skratka, spodobi se in pravično je ;)), če bi ji tudi mi za dosežek čestitali in tako pokazali, da smo ta njen uspeh opazili in smo ga veseli.
Res je in nerodno mi je, da tega nisem opazila že sama, stranko ob njenem zadnjem obisku potrepljala po ramenih in ji pokazala spoštovanje in veljavo.

Vse prehitro pozabljamo na takšne “malenkosti” in se predvsem pehamo za vedno novimi dosežki, zastavljamo si vedno nove cilje, sebi ali drugim, pogosto precej visoke. Rok, ki smo (si) ga zadali skoraj vedno prekoračimo, se mučimo, “teramo” druge, ko pa je cilj končno dosežen, se pozabimo nagraditi, si čestitati ali čestitati drugim, malce uživati nad dosežkom in šele nato kreniti naprej.
Priznam, to je ena mojih večjih napak, ki jo delam tako pri sebi, kot pri drugih, drvim skozi življenje, hlastam za vedno novimi dosežki, nikoli ni dovolj dobro, prepričana sem, da se da narediti še bolje -. Pri meni se ta tempo na koncu manifestira v neke vrste depresiji, iztrošenosti, pasivnost, morda celo v iskanju utehe v hrani, pri istih okrog mene pa velikokrat kot “izguba sape”, upehanost, izguba motivacije. Neka malce bolj glasna (in pogumna) sodelavka mi je nekoč rekla, da nikoli nisem z ničemer zadovoljna. Å okirala me je, saj sama zase vem, da sem v 99% časa izredno motivirana, vesela, srečna in zadovoljna oseba. Potre me le resna človeška hudobija, za katero itak verjamem, da obstaja le v skrajnih napakah narave, vse ostalo je bolj splet okoliščin in kakšne nenamerne napake. Le od kje ji torej ta ideja?!
Danes mi je malce bolj jasno, da je ona (in najbrž še vsi ostali spremljajoči) moje “nezadovoljstvo” videla v tem, da sem takoj po opravljeni nalogi, našla že 135 izboljšav, zastavila sebi in vsem ostalim že 679 novih ciljev, pozabila pa na šampanjec, trepljanje po rami in en dan popolne sprostitve. Časa za takšne stvari pri meni ni in skozi življenje hitim prehitro (vem).
Nek [tippy title=”drugi prijatelj”] pogrešam te, Boris![/tippy] mi je nekoč dejal, da drvim po progi življenja in se veselim in upam, da so vsi ostali tekači ob meni, a ko se obrnem sem šokirana, ker po progi tečem sama, vsi ostali so upehani in razočarani ostali daleč za mano. In tako jaz tečem nazaj, ponje, jim vlivam energijo, motivacijo in spet drvimo skupaj. Po naslednjih nekaj kilometrih spet ugotovim, da sem sama, tečem nazaj in tako v neskončnost. Ja, bo držalo.

A od takrat je minilo že nekaj let in tudi jaz se staram, postajam bolj modra -. In bolj utrujena.

Ta zapis je nastal februarja 2009, avgusta 2010 je moja utrujenost očitno iz faze kronično prešla v izgorelost.
2013 sem spet zdrava, prav nič utrujena izkušenejša in pametnejša SAÅ A. Resda šampanjca še vedno ne pijem, a si vzamem čas za trepljanje po ramenih, tečem pa bistveno počasneje. Konec koncev sem postala (pol)maratonka. Tam gre za tek na dolge proge. 😉

Menjava

Pri menjavi služb je približno tako kot pri menjavi mobilnih telefonov – kar nekaj časa se mučiš, da jo dobiš, ob prvih spoznanjih si ves navdušen in vznemirjen, počasi pa ti začne malce tudi najedati, ker najnovejša različica nima vseh tistih prednosti, ki jih je imela prejšnja. Res je, da je nova varianta boljša, bolj prilagojena času in seveda tudi tebi, saj si bolj izkušen uporabnik in sedaj RES veš kaj iščeš, a res je tudi, da si se pri prejšnji že udomačil, se navadil določenih potez, trikov in prijemov, ki ti po novem strašansko manjkajo.

Res je, da sem mobilnih telefonov zamenjala že precej, služb pa veliko manj, a teza kljub temu drži kot pribita.

Naj vam povem, da je bil moj prvi mobilec znamke Motorola. Znamka takrat ni bila pomembna, pomembno ni bilo niti to, da je cegu tehtal skoraj 5kg in je zavzemal polovico moje torbice … in da veste moje torbice so vedno ogroooooomne… tako da mi je bilo seveda tudi čisto vseeno, če sem do telefonske naše babi (njena telefonska je bila takrat še ista, kot je bila nekoč moja domača in takrat smo se telefonske številke še učili na pamet) dostopala preko desetih korakov.

Tako približno je bilo v moji prvi službi. Vseeno mi je bilo, da je bila v centru in da si parking dobil le pomoču trikova in pa zelo zelo (torej, če sem bila v mestu ob 6:00 zjutraj, sem imela še upanje ujeti zadnja mesta na Beethovnovi, kar je bilo približno 300m stran od moje službe) zgodnjem vstajanju. Vseeno mi je bilo, če je bilo moje delo sestavljeno predvsem iz tipkanja obrazcev, ki jih tako ali tako nisem najbolj razumela. Vseeno mi je bilo, da smo se ob pol enajstih vsi usuli v dvigala in natrpali v menzo ter si tam na plastičen pladenj, ki je najbrž ostal še iz socialističnih časov (ups, saj to so pravzaprav še bili socialistični časi :)) naložili na “slamoreznico” narezan polbel kruh ter kakšno pariško salamo in tanek kos sira gaude. Vseeno mi je bilo, da nisem bila Saša, ampak tista iz oddelka 3060 in da svojega dela nisem RAZUMELA, ampak sem se na pamet učila, da morama obrazce, ko jih napišem odnesti v 3 nadstropje, druga soba levo, tam pustiti eno kopijo, drugo odnesti nadstropje višje v sobo na koncu hodnika, potem pa vse kar mi ostane zapakirati v kuverto in oddati v škatlo za odhodno pošto. Ob 14:00 smo imeli vsi že počiščene mize, spakirane torbice in le te postavljene na mizah, kajti ob 15:00 smo že vsi drveli proti dvigalom in mahali vratarju, ki je nenormalno hitro v štempljalnik časa, metal naše kartice in tako beležil naš čas odhoda. Sem enkrat želela ostati malo dlje in podelati nedodelano – hmmm problem – bi bilo treba spet nekaj nadstropij obletati in nekaj podpisov dobiti, tako da sem raje odnehala in kot vsi ostali ob 15:nula nula oddirjala skozi vrata naše firme.

Hodila srečna in vesela v službo? Hmmmm, ne, niti ne, a vesela, da sem jo imela! Prvo! Tapravo!

Drugi telefon ni bil Motorolin. Sem se po nekaj letih odločila, da je čas, da cegu menjam za nekaj manjšega, cortkanega (vsaj takrat sem mislila, da je tako, če telefon meri le še kakšnih 20cm v višino in je debel za 2 prsta 🙂 Sem kupila Samsunga … hmmm, se mi zdi. Ja, ja, razlika je bila očitna! Manjši, bolj praktičen, bolj funkcionalen, krajše in bolj razumljive poti do želenih ukazov, lahko sem ga celo nosila v (precej velikem in močnem) 🙂 žepu.

Tudi moja nova služba je bila takšna. Službo sem že imela, zato pri naslednji ni bilo pomembno le to, da JE, ampak sem se že ozirala za lepšimi, manjšimi (ja, ja, vsekakor sem hotela žepno izdajo), okretnejšimi, z lastnim parkingom (ja, počasi mi je center začel najedati), kjer se zaposleni resnično poznajo in kjer bom vedela kaj počnem in čemu je moje delo resnično namenjeno.

Da ne bo pomote, razvoj mojih služb in mobilnih telefonov ni potekal vzporedno! V svoji drugi službi sploh še nisem vedela, da bodo kdajkoli obstajali telefoni brez špage. Moj takratni šef se je nekega dne vrnil iz kaoslužbenega potovanja – križarjenje po Mediteranu in mi ves navdušen pripovedoval, da so sredi morja klicali na celino s telefona, ki ni imel špage. Kao nova tehnologija! Izjemno! Jah, pajade! Jaz itak ne hodim na križarjenja, in kaj bi le bilo tako izjemnega v tem, da tvoj telefon nima špage, saj je tudi tiste novotarije kao prenosni telefoni, kjer hiško pritrdiš na steno, s slušalko na ušesih pa potem režeš čebulo in pečeš palačinke, nimajo??! Dlje od kuhinje pa res ne bom prenašala telefona, ha?! 🙂

Ne glede na nesočasnost razvoja dogodkov, je bil izbor moje druge službe v marsičem podoben izboru mojega drugega mobilnega telefona. Moja druga služba in moj drugi telefon sta bila preprosto boljša od prve inačice. Vse se je svetilo, vse navduševalo in pravzaprav sem oba gledala z nekakšnim strahospoštovanjem, vse dokler se nisem na vse tiste bleščice preprosto navadila. Takrat sem na telefonu, in službi, videla le še praske, ki so nastale ob vsakem padcu. Ja, ja, tudi to se je dogajalo, čeprav sem pazila, kot sokol in ga skorajda zavijala v vato. Pa prijatelji so nabavljali nove telefone in mi kazali, kako so tisti njihovi manjši, bolj svetleči ter z boljšimi funkcijami. Ja, ja, tudi jaz hočem tisto! Novo, bleščeče in če je še dosegljivo, zakaj pa ne! In tako sem imela tretjega, četrtega, petega itd. Vsak je imel nekaj boljšega, lepšega, bolj funkcionalnega, a pri vsakem naslednjem sem tudi hudičevo pogrešala nekaj, kar je imel prejšnji, pri novem pa o tem ni bilo ne sluha ne duha.

Moj prejšnji telefon je bil Blackberry. Pravzaprav sem na to robidnico prisegala kar 3x zaporedoma. Preklemano dobra je bila. Vse je omogočala-službene maile, moj osebni mail, FB, Twitter, imela je konkretne tipke, ki sem jih zatipala tudi med vožnjo 😉 …ajde, recimo med čakanjem na semaforju, ni bilo več tistega trikratnega tipkanja na eno tipko, da si prišel do želene črke …ne, ta moj novi telefon je imel že čisto pravo tipkovnico, tudi na splet sem včasih pokukala, čeprav priznam, nekam nevoščljivo sem pri tem pogledovala k Tomažu, ki je na svojem I telefončku videl več in bolje. Predvsem sem pa vse prijatelje imela shranjene pod svojimi črkami. Pod B sem imela babi, c je bil še prazen in čakal na kakšno Cilko, d za dedija, t za Tomaža, j za Jakca. In ko sem jih želela poklicati, sem pritisnila le želeno črko in telefon je že klical.
In na domači strani – na tisti prvi, sem imela nastavljeno tako, da sem vedno videla opravila zapisana v koledarju za tisti dan. Nikoli ničesar zamudila ali pozabila!

In ja, tisti večji bleščeči monitor me je premamil in moj trenutni telefon je krasen, najsvetlejši, baje tudi najboljši – I phone!

Halo??!! Kdo je to rekel?! No, saj je v mnogočem boljši in lepši, a jaz pogrešam tisti koledar na prvi strani, tiste bližnjice za klice do mojih dragih in tudi to, da maili in internet tudi v tujini ne stane bistveno več kot doma. Ne, ne, ne bom spet kupila BlackBerrya, tudi oni se gredo neke novotarije in nimajo več aparata s tistimi pravimi trdimi tipkami. Pa konec koncev, kaj vem kaj so spremenili tudi oni?! Najbrž pa vse tisto pogrešam tudi zato, ker se mi je v toliko letih zažrlo pod kožo. Bo že! … tudi z Iphonom bomo zdržali in najbrž bomo pri naslednjem telefonu pogrešali ravno to estetsko dovršenost, izjemno lepe fotke, ki jih dela ta mali stvor … in še kaj, kar se mi danes zdi samoumevno, proizvajalcu novega telefona pa ne bo padlo niti na um!

Ja, ja, vsaka palica ima vedno dva konca.

Hudo dober ofis

Iz tople postelje vstajam takrat, ko mi najbolj paše. Čudakinja sem in pogosto mi paše že ob 6h. Rada lovim jutranjo zarjo, ki jo z Otisom loviva po bližnjih travnikih. Včasih, ja, kdaj pa kdaj pa me zna zagrabiti tista tanočna, ko se kar ne morem in ne morem ločiti od računalnika, potem bi pa še prat dajala, pa par strani knjige prebrala in očk nikakor ne zatisnem pred eno ponoči. No, potem me naslednje jutro zarja prav malo briga in četudi je torek, sreda ali petek, se po postelji valjam tja do osmih ali devetih. Potem pa najinih – ja, Otis in jaz- jutranjih 7,8 ali 9 km teka, pa miren in ležeren tušing, včasih si privoščim zajtrk, včasih pa tudi ne in se kar brez skrbi pred krulečim želodčkom zvalim v avto in odfuram v službo. Å e nedolgo nazaj sem s seboj trogala pol stanovanja in še eno potovalko zraven; polnilce takšne in drugačne, laptope, fascikle, torbo za fitnes – , a nič več tega cirkusa. Samo še torbica gre po novem z mano. Ja, ja, make-up bi si lahko nadela že doma, ker se mi res prav nič ne mudi, a kaj, ko mi doma ravno zmanjkuje pudra, zato ne trošim energije za ves ostali šmir, ko pa vem, da brez temeljev in dobre podlage še bajta ne stoji, kako bo pa videz že rahlo ofucane dame mojih let?!

Med potjo ne preklinjam in se glasno ne “pogovarjam” s počasnelo pred mano, ter sprašujem kdo ji je dal izpit, babi počasni. Ne, ne pritiskam živčno na gas, kajti nihče mi ne bo žugal ali se z mano pogovarjal v prej omenjenem “avto žargonu”, če v službo pridem 5 minut, eno ali celo dve uri kasneje.

Parkirno mesto me čaka. Tik pred vhodom v pisarno. In haleluja za parking, kjer se ne zamujam s skakljanjem do parkirne ure, iskanjem kovancev, medtem ko v eni roki držim dežnik, ki me med prevračanjem špika v nos, v drugi pa pred dežjem skrivam tisti prej omenjeni laptop, ki pa ga zdaj itak ne nosim več s sabo. Ja, pa sonček je, kajti veste, zunaj parkiram le ob lepem vremenu. Ob slabem grem seveda raje v garažo. Senzor zazna mojo makino in vrata se mi avtomatsko odpirajo. Nekdo je končno pogruntal, da iskanje ključev, kartic ali klicanje vratarjev zvišuje nivo stresa in posledično vpliva na izpadanje las. Jah, zame je že prepozno! 😉 Enkrat na mesec mi avto očistijo. Milina, vam rečem! Saj ne da je zastonj, a nič dražje, kot če bi ga sama vlekla v ročno pralnico, a tokrat prihranim vsaj na kavah, saj mi jih ni potrebno spiti 6 medtem, ko v kafiču ob moji najljubši in itak meni edino znani ročni pralnici, čakam, da bo moj stroj končno prišel na vrsto.

V pisarni pa: ni ga junaka, ki ne bi najprej zavil v našo zajtrkovalnico. Naš hladilnik tam je vedno poln dobrot. Ne vem točno kdo ga tako pridno polni z vedno svežim sadjem, jogurti, skutami in kakšno sezonsko zelenjavo. Mu moram povedati, da je presneto dober, ker res ne vem kako mu uspeva vedno znova polniti hladilnik ravno z mojim najljubšim sadjem. Le kako ve, da obožujem maline, kaki, jagode, borovnice?! Nikoli jih ne zmanjka in nikoli jih ni preveč! Čeprav zadnjič mi je nekdo res pozobal malince. Jih je snedel še preden sem prišla v službo! A ga bom že našla, požeruha! Naj je jabčke, ti so vedno na zalogi in to tisti najbolj zdravi – od lokalnega kmeta – tisti nešpricani!
Zajtrkovalnica je prostor, kjer se najraje zadržujemo – ok, takoj za igralnim kotičkom. Saj veste, tistim, kjer fantje za sprostitev nabijajo ročni nogomet ali biljard, ženski del osebja pa se sprošča s kreativnim ustvarjanjem – risanjem, kvačkanjem, štrikanjem – V zajtrkovalnici se namreč razpreda o tisoč in eni ideji, v igralnici pa večinoma le čveka in glasno vpije, ko žogica najde pot do gola.

A če kaj delamo, vas zanima?! O, ja, z največjim veseljem grem v svojo pisarno! Ker je  – ker je – prekrasna, kaj naj vam rečem drugega!? Opremljena s stilom! Moj okus se spreminja, a trenutno mi je všeč tak domač – skandinavski stil – zadnje čase patim od črno bele kombinacije. In seveda moj delovni kotiček je od septembra dalje prenovljen in sledi vsem mojim željam in estetskim potrebam. Delovna miza je velika, ker od nekdaj rada razporejam in prekladam listke. Sem ter tja. Razmečem, porazdelim po celotni mizi, posortiram, pa na koncu dneva spet nekam na kup zmečem. Za ritjo, ja tik za ritjo imam nekaj omar. Ne preveč, ker ne maram arhiviranja, a ravno prav, da imam vse kar potrebujem za delo, čisto ob sebi. In na moji mizi kraljuje Mac! Tisti z velikim ekranom! Dolgo sem si ga želela in zdaj je končno jabolček na moji veliki beli mizi. Pod mizo imam črno belo preprogo. Jao, povem vam, da sem se zanjo dolgo borila! Preproge namreč niso najbolj želen pisarniški kos pohištva. Baje niso po ergonomskih zakonih, ampak ajde, nisem alergična na prah, padam pa na lepoto in ker sem tako fejst punca, so mi tu pogledali skozi prste.
Na svoji beli steni imam narisan koledar – takšnih 31 črnih kvadratkov, ki so oštevilčeni in namenjeni planiranju. Jah, vsak mesec znova sklenem, da bom pisala po njem, ker bojda zgleda to fajn – a iskreno, mi še vedno nekako bolj teče planiranje po digitalnih aparatih. A prisežem, izgleda pa hudo dobro! V sobici – ja, res ni velika, a je samo moja – imam še dva priročna foteljčka. Kdaj pa kdaj je tudi izven zajtrkovalnice ali igralnice treba s kom kakšno reči. Ne, ne, s strankami ne, zanje imamo posebne sejne sobe, to je bolj za interne debate oz. kratek posvet s kakšnim od kolegov.

Aja, prej sem omenjala fitnes torbo in mojo obrazno malto! Torbe in kozmetike ne prevažam več naokrog. V firmi imamo prostore za tuširanje, ki so opremljeni s priročnimi garderobnimi omaricami. Tam imam kozmetiko in zalogo spodnjega perila in frišnih majic. Se mi zna kdaj primeriti, da bi si za jutranjo rekreacijo privoščila tek do službe. Ja, nazaj me pa že potem kdo od kolegov zapelje – ali pa si vzamem kakšnega od službenih koles. So vedno na voljo.
Zadnjič so v naši soseski odprli novo restavracijo, ki ponuja ugodne a odlične in predvsem tudi zdrave obroke. Končno nekdo, ki ne uturava pohancev in pomfrija! Njihove zelenjavne juhice so zakon! Vsak dan ob 12h, nas tam že čaka omizje. Naša ekipa vedno prihaja točno. V kosilu uživamo, klepetamo in ga prav počasi meljemo. Ne, ne, nič dlje kot pol ure ne traja – a četudi se kdaj zaklepetamo, ni prav nič hudega, saj se ob kosilu razdrejo najboljše poslovne ideje – trik je v tem, da si ponudbo dnevnih kosil ogledamo že zjutraj po netu, kliknemo na gumb vsaj pol ure prej in – ker sem že prej povedala, smo vedno točni, nas juha že skoraj čaka na mizi, ko se mi hihitajoče primajemo. Na koncu ne ustvarjamo vetra z mahanjem in klicanjem natakarja. Ker smo naročili po netu, je vsako kosilo zabeleženo in ob plači mi moj znesek le potegnejo z računa. Ja, resda izgubljam stik in občutek za to koliko zapravim, ampak ljudje božji, jesti je treba in to dobro in zdravo, zato pri tem res ne gre komplicirati!

Nisemvam povedala, da imam končno možnost, da ves ljubi dan poslušam svojo omiljeno glasbo. V moji sobi se zelo na tiho ves čas vrti fado, pa kakšna rumba in lahek jazz. Milina! Nekateri od mojih kolegov poslušajo rock, [tippy title=”drugi”]le kdo bi to zdržal??! 🙂 [/tippy]ves božji dan Jasona Mraza 😉 , a ker je jakost omejena in nihče – tudi tisti z nagnjenjem do Mraza, ne more navijati glasbe na ves glas, ta pretakanja različnih okusov in zvrsti glasbe niso moteča.

Moja soba ima tudi vonj! Preko poletja je v njej dišalo po vaniliji, sedaj ko prihajajo bolj mrzli dnevi pa se že pripravljam na cimetove dneve. Mmmmmm!

Vam povem, če me doma ne bi čakal mož, kot je moj, bi v moji popolni pisarni ostajala pozno v noč! Tako pa – tam nekje ob 19:00 je čas, ko pospravim tiste na široko razporejene papirje, popijem še en smuti, ki sem ga naredila v našem sokovniku in se pozor (!) spet brez ključa, saj ključi res niso zame, odpravim domov. Ne, ne, nisem brez ključa zato, ker v ne bi bila zadnja in mi ni potrebno zaklepati! Brez ključa sem zato, ker imamo varnostni sistem urejen na neko fensi šmensi varianto, ki zaznava nek moj čip na kartici, ki jo nosim v denarnici. Ko grem zadnja iz pisarne – pojma nimam kako to ugotovi , se za mano ugasne glasba, luči in zaklenejo vrata. Samo svečko z vonjem po vaniliji moram sama upihniti.
Fovš? Ne, ne, nič bat, to je le moja sanjska popolna pisarna, a kot vemo popolnosti ni, zato tudi takšne pisarne ni.  A morda se temu kdaj približam – najbrž je bila edina ovira le ta, da nihče ni vedel kako bi popolna pisarna morala sploh izgledati.

2. maj 2013 – konec recesije

Uf, zanimivo kaj se mi je zapisalo 3. maja 2009!

nedelja, 2. maj 2005

Lep sončen dan. Vrnili smo se iz krajših počitnic v Lignanu. Veselje po brezskrbno preživetih praznikih mi vedno pokvari neznanska gneča na naših cestah! Kaj ne bi počasi tudi za prvomajske počitnice (kot so naredili že z zimskimi) uvedli delitev na levo in desno usmerjeno Slovenijo, kjer bi eni pač praznovali praznik dela, drugi pa morda praznik nedela ali kaj podobnega …..
Saj je vseeno kaj si izmislijo, le red naj naredijo na teh cestah, da bo manj pločevine!

ponedeljek, 3. maj 2005

Ufff, spet je treba v službo! Na spisku imam že sestanek z “eventi”, saj je junijski dogodek že takorekoč pred vrati, še vedno nisem opravila letnega pregleda dela z vsakim od naših zaposlenih …., računovodstvu moram naročiti izplačilo regresa … kaj še?! Le kako obrniti trend obiska naših dogodkov navzgor?!

nedelja, 2. maj 2009

Kaj se to pravi, da nam ti sivi oblaki in občasno deževje kvarijo te težko pričakovane in presneto zaslužene prvomajske počitnice?! In kaj za vraga je s to trumo Slovencev, ki se istočasno zapodi proti morju in se mora tudi vračati hkrati v zadnjih nedeljskih urah?!
Bojda smo v recesiji? Hmja!
No, mi smo bili tokrat na Lošinju. Pa ne, da bi bila naša denarnica prazna ali da bi se že naveličali Lignana ali potepanja po Provansi ali Toskani, a Jaka daje prednost tenisu in njegovi ekipi, ki je letos odšla na priprave na ta konec sveta … pa sva se temu prilagodila tudi midva.

ponedeljek, 3. maj 2009

Sestanek z našimi zaposlenimi je na sporedu takoj zjutraj. Kar nekaj zadev je treba urediti pred junijskim dogodkom. Obisk na naših seminarjih rahlo pada. Recesija? Oh, ja, le čemu so padec obiska pripisovali leta 2004?! Pa 2005?! Pripravam na recesijo?
Računovodstvu moram opomniti za plačilo regresa …. ah, pa letne preglede dela bo potrebno še opraviti!

nedelja, 2.maj 2013

Kot naročeno, po dolgem deževnem aprilu, nas je na prvi dan prvomajskih počitnic pričakalo sonce! Pravijo, da naj bi se danes tudi uradno končalo obdobje recesije. Naša včerajšnja pot iz Azurne obale je potekala prijetno in umirjeno. Pametno smo se odločili, da bomo letos malce drugačni od večine Slovencev in to zadnjo počitniško nedeljo raje preživeli na Å marni in popoldanskem sprehodu po Ljubljani, kot pa v stoječi koloni vozil na naših zastaranih kaoavtocestah.

ponedeljek, 3.maj 2013

Ma, ja, saj vem, da sem spet do prvomjaskih odlašala s sestanki z vsakim od zaposlenih na temo letnih pregledov dela! Te počitnice mi pridejo prav, da malce razmislim in se v delo podam z novim zagonom, novimi idejami ter malce manj kislim obrazom.
Obisk na naših seminarjih raste. Raste že več kot 2 leti, a zadnjih nekaj mesecev je noro in nujno je sklicati sestanek ter se za junijski dogodek dogovoriti za ‘selitev’ v večjo dvorano.

Za nami je baje obdobje recesije, občasnih napadov prašičje, kokošje in puranje in kajvemkakšneše gripe. Množice so očitno in hvalabogu dovolj dobro mirili in ustavljali zdrahe na ulicah, prtički preko ust še vedno niso postali zadnji modni krik mode in jih videvamo le občasno na obrazih tistih bolj eksotičnih turistov, meso pa je vse manj zaželena vrsta živil. Å e McDonalds je uvedel vegiburger.

Jaz pa …. jaz pa …. ah ja, še vedno si, kot že toliko let prej, konec decembra svoj planer dodobra napolnim s točkami, ki jih je nujno potrebno dokončati še pred marcem, a jih vsaj dve tretjini počaka na obdobje po prvomajskih počitnicah, ko se polna energije in novih načrtov resno vržem v delo.

Å e vedno pa se vztrajno otepam skomin po zapravljanju denarja, ki ga še nisem zaslužila in bi ga zlahka zapravila še hitreje, kot bi izpolnila formular za najem kredita.

Nekaj za sproti, nekaj pa za prihodnost, sta me učila že ata in mama, mož pa je poleg podobnih besed uporabljal še kakšne bolj drastične ukrepe in občasne poglede in morda celo posege v mojo ‘denarnico’ in me v obdobju mojih najbolj široko odprtih oči, največje delavne vneme, prvih opaznejših zaslužkov ter hkratnega močnega hlastanja za potovanji, večerjami, lepimi oblekami in čevlji, vodil na sprehode po mestnih ulicah, ko so trgovine zaprte, med prazniki pa peljal na izlet do sosednje gostilne na porcijo palačink ali sadno kupo.

Kredit je beseda, ki jo poleg kletvic v našem domu uporabljamo zgolj izjemoma. Kreditna kartica me spremlja zgolj za ‘vsak slučaj’, kredit pa sem mukoma vzela prvič in upam, da tudi zadnjič pri svojih več kot 40-ih letih, ko sem naletela na rabljen avto svojih sanj, ves naš zatežkečaseprišparan denar pa je bil vezan v nekih bogvekakšnih delnicah.

Sem spet videla enega mikavnega lepega na štirih kolesih …. še sreča, da je konec recesije in če nič drugega imajo ljudje spet nasmeh na obrazu in tudi naš je končno nehal težiti z zgodbami o ‘težkih časih’, ki še prihajajo.

Å e dodatek zapisan 2.maja 2013: Nimam pojma o napovedovanju prihodnosti! 🙂

Spet grmi in se bliska

Ljudje smo eni čudni patroni in zgodi se, da nekomu, ki je še včeraj deloval srečen in zadovoljen, danes klikne in se mu zazdi, da je nad našim podjetjem bistveno bolj oblačno vreme, kot nad sosedovim. Priznam, tudi meni se je že kdaj zazdelo, da je na Koprski 106/b megleno, deževno in se pripravlja k orkanu. In takrat me nekaj začrviči in zvije in naenkrat me zagrabi, da bi se skregala z belim kruhom. V tistem trenutku me navadno moti 100 in ena različna stvar; … da me šefi premalokrat kličejo in pobožajo po glavici, pa zadnjič se je ona tam grdo obnašala do mene, pa tista druga je šla prevečkrat na malico brez mene, pa presedajo mi delavni vikendi, ne maram fasciklov modre barve, premalo dedcev in preveč bab okrog mene, vse bi nakladale le o otrocih, medtem ko mene zanimajo potovanja, koši za smeti so premajhni, vhodna vrata se ne zapirajo dobro, že zdavnaj mi je crknila miška, ki jo še vedno mrcvarim in upam, da se bo zbudila, pa nihče ne opazi in mi ne prinese nove, gesla za prijavo v delovno okolje so predolga in pretežka – le kdo bi si jih zapomnil – in še in še lahko najdem razlogov, ko me zagrabi tista tatečna.

No, kakorkoli že, jaz že 15 leto kljubujem tatečnim časom in še vedno ostajam zvesta svoji crknjeni miški, pokvarjenim vratom in modrim fasciklom, nekateri pa vstopajo skozi naša vrata, nekaj časa zasedajo in gulijo pisarniške stole, potem pa iznenada dvignejo svojo zadnjo plat, pomahajo v slovo in odpujsajo novim izzivom naproti.