Ko te mečejo iz stanovanja!

Danes grem na poslovno pot. O suhoparnih poslovnih zadevah (če verjamete, da znam)) pišem raje tukaj, tukaj na tej strani pa bom opisala vse tiste pikantne podrobnosti, kot jih o poslovnih potovanjih znamo povedati le ženske.

Torej pojdimo slabih 15 let nazaj …. mogoče pa dobrih 15 let … mah, saj za razvoj zgodbe to sploh ni pomembno. Pomembno pa je, da sem bila takrat (še) zelo mlada, poslovno neizkušena, prijazna deklina, ki sta jo prijazna sodelavca vzela s seboj na sejem v Hannover.

Bili smo mlado, majhno računalniško podjetje in tistega leta smo se odločili, da bomo na računalniškem sejmu v Hannovru tudi razstavljali. Ne vem točno, kakšno je bilo ozadje zgodbe … kao imeli smo podružnico odprto tudi v Ameriki, Američani pa so takrat ponudili njihovim1 majhnim podjetjem, da se na CEBITu s svojo ponudbo pokažejo v nekakšni skupinski luči. OK, to so dolgočasne podrobnosti, bolj za tale moj drugi blog.

Nismo imeli ravno veliko budgeta …. ali pa ga nismo hoteli imeti 😉 … in tako v Hannover seveda nismo leteli z letalom in nismo imeli ravno rezerviranega lux hotela z jacuzzijem v istem nadstropju 🙂

Vse tri je v avto naložil naš šef, tam pa so nam rezervirali namestitve pri družinah. Ne, nismo se odšli učit tujega jezika, ampak tako je pač takrat to potekalo.

Saj ne vem, morda pa je bila kolegica, ki je naredila rezervacijo pač ljubosumna2, ker je ostala doma in se odločila, da se nam tako maščuje.

Kolegu Janetu in šefu Robertu je rezervirala sobo pri eni družini, meni pa pri drugi, vse skupaj pa je vodila nekakšna agencija za izmenjavo “takšnih malce bolj ostarelih in okravatanih študentov”.

Skratka, pripeljali smo se v Hannover, poiskali agencijo, gospod nam je razložil kje sta lokaciji in odpeljali smo se proti našim začasnim domovom. Da ne bo pomote, moja družina ni bila v drugem nadstropju istega bloka, kot družina mojih kolegov. Ne, ne! Moje stanovanje je bila prikupna garsonjera v nekem blokovskem naselju na obrobju Hannovra, njuno stanovanje pa je bila le spalnica iz katere so se začasno umaknili prebivalci tega stanovanja, nekje na pooooovsem drugem koncu mesta.

Ste bili pozorni na besede, ki sem jih uporabila za opis stanovanj? In ugotovili, da sta imela moja sodelavca na razpolago le SPALNICO, medtem ko so vsi ostali člani družine še vedno živeli z njima in se le začasno preselili v dnevno sobo?

Nosovi pa so jima padli do tal, ko so jima razložili, da se pri njih lahko ljudje tuširajo le do desete ure zvečer. Ja, ja, na lepem razvitem Zahodu, smo bili!

Tudi pri meni so veljala najbrž podobna pravila, a jaz svoje “mame in ata” vsaj nisem imela stalno za vratom. Moja gostiteljica je bila neka makedonska težkokategorna matrona. No, dekle je bilo staro komaj kaj več, kot 20 let, a očitno vajena vajena vseh čudnih balkanskih pripetij, me je s svojih 190cm višine in vsaj 100kg mase že pri predaji ključa, gledala precej sumnjičavo, češ kaj počne takšno mlado dekle v družbi dveh kravatarjev. Sumljivo, sumljivo! Sigurno teh 1000 kilometrov niso opravili kar tako, zaradi posla. Tukaj se obeta razvrat, droga, seks in kaj vem kaj še vse …. si je mislila in mi takoj zabičala, da ne bi v njenem stanovanju počela kaj prepovedanega … kar koli je že mislila s tem.

Moja dva sta me ljubosumno odložila v moji lični garsonjerici in mi obljubila, da me naslednje jutro pobereta pred blokom ter odpeljeta na sejem.

Kot pridna ženska kolegica sem ju vsako jutro povabila v svoj začasni domek na kratek klepet in jima postregla s pravkar pripravljeno kavico. Ko smo kavo popili, sem vse tri (pomembno!) šalice odložila v korito in odbrzeli smo na delo. Kot razstavljalci smo na sejmu dan za dnem viseli od jutra do sutra, kot pravi smrklji iz nosa, zvečer pa odšli na kakšno večerjo s kakšnimi poslovnimi partnerji. V naše domove smo prihajali ob 11h, 12h ali še kasneje in moja vrla dva kolega sta po nekaj smrdečih (sklepam) in ljubečih (no, najbrž ne … ampak lepo se bere) premetavanjih po skupni zakonski postelji (to pa vem in bom razložila kasneje) prišla do sklepa, da je potrebno najti drugačno rešitev. In kaj bi drugega, kot da sta svojo kolegico poprosila, da si že zjutraj od doma odneseta svoji toaletni torbici ter se ob tem, ko odložita mene, za nekaj minut pomudita v moji kopalnici, se lepo umijeta, stuširata, preoblečeta v trenirke in čista ter dišeča nato odpravita k svoji družini, ki ne dovoli nočnega umivanja.

Hmja, zakaj pa ne, sem si mislila, sploh če se bo moja prijaznost kdaj poznala tudi na plačilni listi 😉

In ravno tisti prvi večer, ko smo sklenili uresničiti naš “podli” načrt, se je vzporedno v glavi moje gostiteljice pletla zgodba, ki jo je skovala na osnovi treh umazanih skodelic, ki so se v koritu pojavljale dan za dnem. Ona je namreč vsak dan prišla v stanovanje ter mi napolnila hladilnik z jogurti in sadjem (tako je bilo namreč dogovorjeno v aranžmaju) … pravi bed and breakfast 🙂 in se najbrž čudila čemu jaz osamljeno dekle potrebujem tri enake skodelice ter tri enake žličke. Palčki morda?

Ta večer je sklenila zadevi priti do dna in ob polnoči se je pripeljala do stanovanja in si zadevo želela ogledati pobliže.

Zdaj pa zaprite oči in si predstavljajte koplnico, kjer ni tuš kabine. Je le banja, brez zavese ali kakšnega pleksi stekla, ki bi … ma, saj si predstavljate, kajne?

Jaz sem prednost za tuširanje seveda dala svojim kolegom. Povsem oblečena (to je pomemben podatek 🙂 ) … celo napol zakravatana, kot se spodobi biti na sejmu, sem v dnevni sobi … oz. v sobi … kajti stanovanje je bilo …no, ena soba .. garsonjera, sedela in se pogovarjala s kolegom, ki je tuširanje že opravil. Imel je mokre lase, na sebi pa trenirko, medtem, ko se je drugi še tuširal.

Na vratih pozvoni. Ob takšni uri? Vsi, ki me poznajo in vedo kje sem, so v tem trenutku tukaj, z mano??!! Začudena in malce prestrašena le odprem in nekdo, nekaj … kot grom na 190cm razporejenih 100kg pade v sobo, me odrine, Janeta pa gleda zaprepaščeno in nama žuga. Ženšče je govorilo nekakšno histerično mešanico med srbohrvaščino in makedonščino, a nekako sva doumela, da sklepa, da naju je ujela pri “nepravih” dejanjih … karkoli je zanjo že to bilo. Medtem, ko sem jaz povsem šokirana in prestrašena stala na sredini sobe, je moj ravnokar se tuširajoči se šef, sklenil preveriti kaj dogaja. Odprl je vrata koplanice …. imate še v glavi sliko kopalnice brez zaščite proti poplavam? No, odprl je vrata, lase je imel mokre, voda mu je ša napol kapljala po telesu, okrog pasu pa si je na hitro ovil brisačo, saj je res moral na hitro po šefovsko preveriti, čemu takšni povišani glasovi.

Padel je skoraj v naročje možate in ogromne gospodične, ki je za trenutek izgubila sapo, saj je poleg ugotovitve, da razvrat res obstaja, po tem, ko je opazila dva oblečena osebka nasprotnega spola, ki se mirno pogovarjata v dnevni sobi, zagledala še drug osebek nasprotnega spola, ki se napol slečen že pripravlja na orgije, medtem, ko za njegovim hrbtom po tleh kopalnice že brbota napol mrzla, popackana voda, ki se je nabrala po tleh kopalnice po dvojnem moškem tuširanju.Kaligula! Obeta se razvrat prve vrste! Ženska je padla v totalno histerijo, jaz sem se tresla in medtem, ko je ona kričala, sem moja dva sodelavca poprosila, da me v tem cirkusu ne pustita same.

Baba je še vedno kričala in ker ni kazalo drugega, kot da se predstavnika moškega spola res spokata iz stanovanja, sta to kpnčno tudi naredila. A ker sta prava prijatelja …. no, ja … 🙂 sta se pred blokom usedla v avto in čakala kdaj bo tistih 100kg le odvihralo ven in me pustilo živo in zdravo.

Z matrono sva se medtem v miru dogovorili, da v njeno stanovanje ne SME STOPITI MOŠKA NOGA. Opa! OK, naj bo, samo da bo mir. Zaprmej sem obljubila in matrona je končno odšla.

Ko je odhajala je opazila avto tuje registracije … valjda, da ga je, saj se nista skrivala med žbunjem  …. in njen vsega hudega navajen um, je ponovno napletal novo zgodbico, o kateri mi ponovno nismo imeli pojma.

Naslednje jutro jima nisem ponudila niti kavice. Že preko domofona sem ju prestrašena prepričala, da je res najbolje, da v to stanovanje ne stopita več.

Pobrala sem vseh 100 fasciklov, mojo ogrooooooomno torbo in spet smo se odpravili na nov dolg dan na sejmu. Vsem smo pripovedovali zgodbo o tuširanju in histerični ženski in se ob tem sila zabavali.

Tisti večer smo odšli na dolgo in dobro večerjo, nato pa še v nek disco. Noč je bila dolga, jaz zaspana, zehasta in razmišljala sem le še o postelji. Ob kakšne 2h, morda 3h smo se končno skobacali iz diskača in moja dva kolega sta me kot ponavadi najprej zapeljala do mojega naselja. V prtljažniku avta sem imela zametanih vseh 100 fasciklov in mojo veliko torbo, a ker sem vedela, da se čez kakšne 4 ure zopet vidimo, ko bosta prišla zopet po mene, sem tistikrat rekla, da bom vse, z mojo torbo vred pustila kar v avtu …. ne da se mi odmetavati 100 drugih zadev … itak pa grem le spat. Ciao, lahko noč …. in bel Subaru z ljubljansko registracijo se je odpeljal.

Jaz počasi zehajoče po stopnicah do drugega, morda tretjega nadstropja, vtikam ključ v ključavnico, a ne gre…. po nekaj nemočnih poskusih, pozvonim. Vrata zaškrtajo, se odklenejo, odprejo …. in pred mano stoji razmrščena, v pižamo oblečena 100 kilska matrona. Mane si oči in mi razloži, da jaz v to stanovanje nimam več vstopa. Pi*** mi je celo spakirala kovček in mi ga postavila na sredino sobe!

?????!!!

Ja, včeraj sva se baje nekaj zmenili, a mi tega nismo upoštevali!

A????!!! Pa saj sem počistila kopalnico ..itak bi jo! … saj ni bilo nobene šalice kave več … itak je nismo pili … in NOBENA moška noga ni več stopila v to stanovanje!

Ne, ona VE, da smo jo le za trenutek prevarali, kajti ona je VIDELA, da sta moška le čakala v avtu, da ona odide, potem pa sta lahko mirno spet prišla nazaj in razvrat se je lahko nadaljeval!

In baje je poklicala v agencijo, agentu razložila kaj vse smo počeli (no, bi prav rada slišala njeno razlago) in gospod ji je povedal, da ima vso pravico, da me vrže ven. In ker sem žal prišla šele ponoči, me bo vrgla ven pač ponoči. Adijo!

Jao, mene! Sredi naselja, ki mu sploh ne vem imena, brez torbe, kjer je denarnica z denarjem, dokumenti, brez mobitela …. dragi moji to je bilo 15 let nazaj! …. no mobitels at that time! , ob 3h ponoči, s stokilsko histerično paranoično depresivno matrono in spakiranim kufrom!

In kje sta moja dva kolega? Ne vem, nekje v Hannovru, pri njiju sploh še nikoli nisem bila, ker sta me vedno pobirala kasneje in odstavljala prej.

Ne, jaz iz tega stanovanja ne grem! Saj ima 100kg, ampak tudi jaz nisem od muh, če je sila. Trmasto sem se usedla na fotelj in se krčevito oprijela naslonjala. Ne, ne bo me vrgla ven …. saj je samo še nekaj ur do jutra, ko me bosta moja dva kolega pobrala!

Ko je uvidela, da ne bo šlo tako zlahka, je klicala policijo. Nemočno sem sedela tam in jo poslušala, ko je razlagala, kaj vse smo počeli in zakaj bi me rada zabrisala ven. Opisala me je kot razvratnico prve vrste, ki si je iz balkanske Slovenije, v njihovo čistunsko mesto in njeno prekrasno stanovanjce, pripeljala dva ljubimca in z njima počela ohinsploh in morda še kaj zraven.

Policist je bil dokaj priseben in želel govoriti tudi z menoj in med mojim jokavim nemškim blebetanjem le razbral, da morda ravno jaz potrebujem pomoč … ali pa ne …. ne vem … zdelo se mi je, da mi bo pomagal, a na koncu sta v stanovanje prišla dva policista, ki celotne telefonske jokave zgodbe sploh nista poznala in me dobesedno izgnala iz stanovanja. Pomagala sta mi le v toliko, da sta mi poklicala taksi. Taksi s katerim nisem vedela kam iti in za katerega nisem imela denarja.

Po stopnicah sem vlekla kovček, ga strpala v prtljažnik taksija, se usedla vanj in planila v neutolažljiv jok. Taksist vajen vsega hudega je poznavalsko prikimal in rekel: “Mož, a ne?”

“Ma, kakšen mož ….uaaaa!” in med hlipanjem sem mu v polomljeni nemščini povedala vso srhljivost zgodbe. Tisti zgoraj, ki me čuva je že vedel, kakšnega teksista naj mi pošlje na pot. Gospod me je potolažil in mi obljubil, da bova še našla tega belega Subaruja z ljubljansko registracijo. Pa saj jih ja ni toliko!

Še za nekaj se moram zahvaliti tistemu zgoraj, ki me čuva: stanovala sta na ulici zelo zapomnljivega imena, ki se ga spomnim še danes: Pellikan strasse!

Številka? Pojma nimam. Ime družine? Pojma nimam. Vem le, da so tudi oni bili naši južni bratje.

Našla sva avto, našla blok, in ob 4h zjutraj poskusila zvoniti na najbolj južno zvenečem priimku: GLUMAC3.

Gospa Glumac je prišla v pižami in nočni halji na vrata in začudeno gledala jokajočo deklino z ostarelim nemškim taksistom. Zbudila je moja dva kolega, plačali smo taksistu, skuhali so mi čaj, me trepljali in proti jutru počasi potolažili.

Ja, potem pa je bil razvrat, namreč družina ni imela druge možnosti, kot, da tudi jaz prespim v njihovi spalnici. Spali smo vsi trije (prisežem! oblečeni, pridni, zaspali kot top) v eni postelji, zjutraj odvihrali do agencije, kjer jih je moj šef nahrulil, kot že dolgo pred tem ni več mene 🙂 … na sejmu smo sklenili, da jih bomo tožili, a na koncu smo na vse skupaj pozabili.

Ostala je le prijetna in zabavna zgodbica za ob tabornem ognju.

  1. seveda, ameriškim []
  2. Katarina, ne, saj ne mislim tako resno … ali pač 😉 []
  3. ja, ja, še danes se spomnim []

Invalidski voziček za pse?

Moj dedek in babica sta kmalu po drugi svetovni vojni kupila hišo v Novih Jaršah v Ljubljani. Takrat Nove Jarše niso bile niti odsev tistega, kar so danes. Nobenih blokov ali stolpnic, le nekaj hiš razmetanih na levo in desno, vmes pa Jarška cesta, ki najbrž v tistih časih ni niti poznala asfalta.

Dedek je na njivi za hišo sadil solato, imel kurnik poln kokoši, mislim, da so nekaj časa na naši domačiji bivali celo pujsi, a jih po travmatični izkušnji …khm … no, saj veste delanja kolin … niso nikoli več želeli imeti. Posebno mesto v naši((no, pranaši družini, ker mene še ni bilo na svetu)) družini je imela goska, ki je bila tam izrecno za družbo mojemu očetu, ki je oboževal živali. Kasneje pa so zbirki domačih ljubljenčkov dodali še kozo, kup mačkov, morskega prašička, hrčka, papagaja in kanarčka. Po izročilu sodeč se imam kozi za zahvalit, da sem nekaj let kasneje privekala na svet tudi jaz. Ja, moja mama je pod pretbezo, da obiskuje kozo, v resnici prihajala pogledovat mojega očeta.

Kljub pestremu živalskemu parku, tam ni smel manjkati pes. Mika je bilo ime psički, ki je jaz še nisem imela čast poznati. Bela kosmata cestnaterierka (najbrž).

Za njo je prišel Đoni. Res ne vem ali je bil ta, takrat zame monstrunski Nemški ovčar, (bila sem majhna pupika, ki je komaj shodila) fini ameriški Johny ali pa preprosti jugopessaĐ. Đoni je bil pes s katerim jaz nisem znala kaj pametnega početi. Komaj sem se dvignila na svoji dve nogi, že je prihrumela ta kepa in me spet zvrnila na tla. Đonija je odnesel avto. Jah, Jarška cesta je postajala prometnica in pujsi, kure in psi so morali počasi dojeti, da vsaj enkrat dnevno po njihovi cesti, prihrumi kakšna čudna stvar na štirih kolesih.

Za Đonijem je prišla Tima. Mala oranžna mešanka. Ja, torej še ena cestna terierka. Zlata psička. Jokali smo kot dež, ko smo jo nekega jutra našli mrtvo …v kotu garaže. Poginila je zaradi zapleta pri porodu, bi rekli živalski ginekologi. Ona in vsi njeni še nerojeni mladički.

Jaz sem svoje slo po kosmatih kožuških vedno potešila s kakšnim potepuškim mačkom, ki sem ga privlekla domov in ga odsihlej imela v svoji sobi skoraj dan in noč, a moj oče je moral k hiši pripeljati novega gospodarja. Tokrat je pripeljal Nemško ovčarko. Malo kepo, kateri ime sem lahko izbrala jaz. In tako smo dobili Kalo.

Kala je bila tista, ki se je noro zaljubila v mojega Tomaža. Res, noro! Še jaz nisem bila prepričana ali je on res tisti pravi1, a Kala od njunega prvega srečanja naprej, o njem ni dvomila niti za hip. Ko je odhajal od obiska pri meni, je stala na ulici toliko časa, dokler ga ni popolnoma izgubila iz oči. Včasih smo se znali igrati in Tomaža skriti le zato, da smo se nasmejali noremu iskanju in cviljenju njegove zveste pasje prijateljice. Kala je postajala stara, betežna, izpadli so ji zobje in njen “Ljubi” jo je moral popeljati na njeno zadnjo pot, kjer so jo prijazni veterinarji za večno uspavali.

Ni minil niti mesec, ko je naš oče privlekel novo kepo. Kala II. Ok, jaz sem se medtem poročila, odselila in mojemu očetu je šlo že rahlo na otročje, zato se pač nisem vmešavala v neinovativni izbor njenega imena. Kala pač … še ena Nemška ovčarka … Tomaž je pridobil nekaj gub, sivih las in kakšen kilogramček in nova Kala ni padla na njegov šarm niti v sanjah. Jah, kaj hočemo pač vse Kale ne trzajo na iste tipe moških. Kala II je živela kar dolgo in prijetno pasje življenje. Ko je bila že presneto stara in betežna smo tudi njo odpeljali na dolg spanec iz katerega ni vrnitve.

Oče je takrat sklenil, da ima dovolj travm in joka ob dokončnem poslavljanju s svojimi ljubljenčki in da bo pri hiši ostal le še en mačkon. Pa ga nismo najbolj upoštevali in mu pred sedmimi leti za rojstni dan pripeljali novo nemško lepotičko. A kako jo je poimenoval? Jasno, da Kala.

Kala III. je najlepša od vseh. Visoka, sloka, predvsem pa zvesta spremljevalka mojega očeta na vseh njegovih upokojenskih jutranjih sprehodih. A žal je ravno pri tej psički veselje s sprehodi minilo najhitreje. Kolki, zadnje noge, hrbtenica in naša Kala je hodila vse počasneje, občasno klecala, sedaj pa ubožica komaj še premika zadnje noge. Veterinarji pravijo, da ni rešitve in da bo psička kmalu postala povsem hroma v zadnjem delu svojega telesa.

Sprehaja se nič več, samo še žalostno gleda za mojim očetom, ko ta odhaja od hiše brez nje. Uspavati, pravijo veterinarji. Uspavati, pravijo sosedje in mimoidoči, moj oče pa dejanje odlaga teden za tednom.

Uspavati? Zakaj? Psičko očitno hrbet ne boli, saj ne joka.  Je potrebno poslušati zlobne jezike mimoidočih, ki tako ali tako ne vedo kakšno je resnično stanje.

Še sreča, da ljudje lahko povemo kaj želimo in da ne uspavamo vsakega, ki ga zbode v hrbtenici ali mu noge ne služijo več najbolje, kajne?!

  1. ok, ok … sem bila 😉 []

RBD ali ABBA?

No, glede na to, da sem letnik 1965, vam je najbrž jasno, da v takšni tekmi zmaga Abba. Hvalabogu tudi pri našem 1995 letnikarju absolutno zmago vleče Abba.

Medtem, ko so se gruče pubertetnic gnetle pred Halo Tivoli, sva se midva z Jako odločila, da si ogledava muzikal.

To, da se ob lahkih romantičnih filmih moje srce kar topi, ni skrivnost, o tem sem pisala še v časih, ko sem v kino hodila bolj pogosto ….. no, ko so naši kinematografi imeli na sporedu bolj zanimiv program …, a o tem, da sem nekoč padala na Abbo pa zagotovo še nisem pisala.

Jah, nekoč ni bilo tako, kot danes. Ni bilo i-phonov, i-podov, dvd-jev, cd-jev in podobne šare, ki se nam dandanes kopiči po hiši. Doma smo imeli gramofon in kupe plošč. Kupe tistih malih, na 45 obratov, kjer je bila na eni strani plošče le ena skladba in za poslušanje druge, si moral stopiti do gramofona, dvigniti tačko, prijeti ploščo, jo lepo previdno obrniti in tačko postaviti ročno in z mirno roko na začetek ploščka. Cele žure smo imeli na ta način, da smo na roke pretikali Ivico Šerfezi in Ljubko Dimitrovsko. No, če si bil đek si imel pa še par tavelikih plat s kakšnimi Boney M in Abbo. Na LP-ejke (long play – morš misl’t) je šlo na vsako stran vsaj 6 komadov in tako je vsaj pol ure glasba neprekinjeno donela iz škrepetajočih zvočnikov.

In povem vam, Pepel in Kri ter Denis Russos so v mojih očeh popolnoma izgubili ceno, ko je na plan prišla Abba. Vsak rojstni dan, za Dedka Mraza in spričevalo je “padla” njihova nova LP-jka v mojo zbirko in danes bi res lahko rekla, da sem bila Abbina fanica. Po stenah sem lepila posterje in si po zvezkih pisala tekste njihovih pesmi. Vendar, evforija, ki zajema danes mladino ob RBD me ni nikoli grabila. Še danes ne vem natančno katera od pevk je Anna Frida in katera Agnetha. Who cares?! Poslušam glasbo, uživam v trenutku in to je vse!

Spomnim se, da naj bi nekega silvestrskega večera na avstrijski televiziji po polnoči predvajali koncert Abbe. Tisti, ki ste sedaj v letih, ko mislite, da ste še mladi, a vas v tekmah odbojke uvrščajo v ekipo seniorjev, tisti veste, da takrat koncertov ni bilo ravno veliko, o MTV-ju ni krožila še niti ideja, pod kabel se je takrat razumela le tista električna napeljava nad našimi glavami ter žica, ki je bormašino spravila v pogon, TV programov, vključno z dvema, ki sta imela na sporedu tudi v vročih mesecih, stalno sneženje z občasno nevihto, je bilo na izbiro le 4 ali 5 in na TV Slovenija so pod “zabavni program” šteli 5 minut Toma in Jerryja ter CIK-CAK (reklame), no tisti veste, da je koncert Abbe bil nekaj, kar se ne vidi kar tako.

A Abbamanija ali obsedenost z namišljenimi vzorniki mi vseeno ni zameglila uma. Prijatelji so šteli več, kot sedenje pred tv ekranom. Tisti večer sem odšla na zabavo k prijateljici, kjer Abbe niso “lovili” …. ja, antena pač ni bila dovolj visoka in ni dosegla Kamniških alp. Svojemu očetu pa sem le naročila naj mi koncert posname na kaseto. Pripravila sem mu kasetar (škatlo, kamor si vtaknil plastično ogrodje, ki je imelo v sebi navit trak za snemanje 🙂 ) ter mu naročila, da posname res VSAK komad! In ker ne bi želela ostati brez traku in imeti celotnega posnetka in morda ostati ravno brez Chicitite, sem mu naročila naj ploskanja ne snema, naj snemanje prekine s tem, da pritiska na gumb za pavzo.

Ves navdušen mi je naslednje jutro izročil posneto kaseto, rekoč, da je posnel res čisto vse. Bil je že precej zaspan in utrujen, a je vztrajal do konca in spravil nanjo res vse do zadnjega komada ….. celo obrniti mu je ni bilo treba (ja, ja, kaseto smo obračali in posneli še drugo stran traku).

Tiste Abbe zagotovo ne bom nikoli pozabila. Najprej se je začelo z “klap, klap, klap” in potem se je slišal tihi klik … aha, oče je pritisnil pavzo … in potem “klap, klap, klap” klik in “klap, klap, klap”. Bravo, ata, pavzo je pritiskal ravno obratno in mi posnel res čisto vsa ploskanja.

Danes sem po dolgem času obujala spomine. Briljantno! Krasen film. Vreden ogleda. Morda bi bilo še za odtenek bolje, če bi ga predvajali v Križankah in bi ljudje ob pesmih lahko še rahlo poplesavali ali si celo zapeli. Meril Streep je pa itak zakon.

Včerajšnji kruh je treba najprej pojesti

je vedno govoril moj oče. Če prav dobro premislim, tako govori še danes. Jasno, da imamo vsi mi z 40+ na grbi, težave, da še vedno z eno nogo živimo v preteklosti. Nekoč je bilo kruha premalo, novo štruco se je kupilo šele, ko je stara pošla in moj oče se pač še vedno oklepa starih navad.

Jaz pa si mislim le zakaj za vraga bi žulila star in suh kruh, če lahko ravno v tem trenutku skočim po svežo, še vročo žemljico? Ma kaj skočim, spečem si jo lahko, starega kruha pa niti pogledam ne več. Moj ata pa bi ga v skrajnem primeru še posušil in nato iz njega naredil drobtine.

Z očetom suhega kruha sicer ne žulim pogosto, a če ne drugače, se na skupnih smučarskih počitnicah zagotovo vedno znova prerekamo okrog tega ali naj kupim sveže žemlje, ko pa še včerajšnjih nismo pojedli.

Oh, ti starci! A nekaj očetovega imam v sebi. Na stare žemlje sem se spomnila danes, ko je Moj kupil že 23. tekoče milo, ki ga je dodal vsem ostalim že odprtim 22-im v kopalnici. Ampak ta ima vonj po pomaranči, medtem ko imajo ostali vonj po vaniliji, mandeljnih, meloni itd. …. poleg tega pa jih je približno 10 zagotovo že skoraj pri koncu. Ja, 23 tekočih mil, 34 deodorantov, 7 zobnih past, ne vem koliko želejev oz. voskov za lase, 67 kosmičev, celo banane imamo načete le napol …. prisežem!

Danes je Moj kupil milo z novim vonjem in me po tem, ko sem prišla iz kopalnice povprašal o mojih občutkih nad izredno izkušnjo vonjanja novega artikla. Novo milo? Pojma nimam …. ga nisem uporabila. Neeee? Ne, ker sem naokrog obrnila in izpraznila zadnje kapljice trem starim, katerih prazno embalažo bom sedaj mirne duše vrgla v smeti.

Phh, tile dedci!

Rusi

Se vidi, da je čas počitnic …. vsi potujejo in vsi pišejo o državah ter njihovih prebivalcih. Najprej berem Volka in njegovo hrvaško izkušnjo, nato pa Val in njeno rusko … sama sem pisala o Američanih in če bi najbrž še malce brskala, bi našla še kakšen komentar o Francozih, Italijanih, Špancih itd.

Ker delam v mednarodni firmi, ki ima pisarne v približno 30 državah sveta in ker se vsaj enkrat letno nekateri managerji srečujemo na poslovnih sestankih, imam tudi sama svoje vtise o določenih nacijah, čeprav marsikatero od držav še nikoli nisem obiskala in ne poznam več kot enega, dveh ali največ treh predstavnikov.

Val me je seveda spodbudila, da tuidi sama začnem razmišljati o svojih vtisih o Rusih.

V Rusiji sem bila le enkrat in še to pred žblj leti … če vam povem, boste takoj ugotovili, da jih nimam več 23 🙂 … torej v Rusiji, ne, naj se popravim, v ZSSR sem bila pri svojih dvanajstih letih. S turistično agencijo smo v 8 dneh obiskali Kijev, Leningrad in Moskvo. Sam izlet predstavlja zame nepopisno lepe spomine. Prvi let z letalom, prvo potovanje z agencijo in turističnim vodičem, prvič brez strašev (tja sem šla s teto in sestrično), ohinsplohbajno pa kamorkoli bi že šli. Drugače pa se Rusije spominjam kot izredno revne dežele, kjer so ljudje stali v neskončno dolgih vrstah le za to, da bi kupili en kozarec vloženega slivovega kompota, ki so ga ravno pripeljali s kamionom, plačevali ogromne denarje za najlonke, Vegeto in se tepli za kavbojke. Ves čas smo pili kefir, kajti paradižnikovega soka nisem prebavljala, za Coca-Colo pa takrat v Rusiji še slišali niso.

Od kolegov slišim, da je današnja Rusija nekaj povsem drugega. Nekaj let nazaj … 3 ali 4… je naš ameriški šef odpiral podjetje v Rusiji. Iskal je prostor in zaposlene v Moskvi. Iskal in iskal …. več kot pol leta je letal v Moskvo, imel razgovore z ljudmi in se vedno vračal z vedno daljšim nosom. Rekel je, da je iskanje ustreznih kadrov v Rusiji mission impossible. Sam ima izkušnje s postavljanjem podjetij v več kot 15 različnih državah sveta in če mu je po pol letni muki iskanja celo v Sloveniji uspelo najti tak dragulj, kot sem jaz, potem ni vrag, da ne bi znal česa dobrega izbrskati tudi v Rusiji. Pa vendar!?

Razlagal je, da Slovenija in Rusija nista primerljivi. V Sloveniji se ljudje ranga manager-ji sicer cenijo, postavljajo tudi precej močne (beri-nemogoče) pogoje (nekateri svoj Mercedes in kučico u cvijeću 🙂 ), vendar pa vsaj v osnovi vsi govorijo angleško in svojih “kvalitet” ne gradijo le na znanju osnovnega komuniciranja s tujim podjetjem. V Rusiji je drugače. Če znaš angleško, se ponujaš tujim podjetjem, ki jih je tam, kot peska, in vsa željno pričakujejo velike posle na velikem trgu in so za nekaj pravih ljudi, ki so že samo sposobni komunicirati v njihovem jeziku, pripravljeni plačati nesorazmerno visoke zneske. Zakon ponudbe in povpraševanja pač.

Ker naše podjetje ne potrebuje hensišmensi pisarne na najbolj mondeni moskovski ulici, so začeli gledati tudi po drugih ruskih mestih. Naleteli so na Samaro1 tam našli nekaj ustreznih ljudi, lokacijo za pisarno in zadeva teče več kot odlično.

In NAŠI Rusi? Ravno takšni, kot jih opisuje Val. Izredno sposobni, energični, dobrovoljni. Našo pisarno v Rusiji vodi energična Rusinja Olga, ki ima po moji oceni dobrih 35 let. Govori v izpiljeni angleščini in vsakič, ko odpre usta s svojo kratko, jasno in malce inovativno izjavo, impresionira vse ostale. Obvladuje zahtevne ruske stranke in ekipo več kot 20ih zaposlenih.

Vsakič, ko se srečamo predstavniki različnih držav, Olga na vsako srečanje pritovori še darila za vsakega od prisotnih. Tovorila je že vse mogoče neumnosti … v količini 30 in več … od nekakšnih velikonočnih jajc (veliko noč praznujejo enkrat jeseni … se mi zdi), do nekakšnih ruskih čokolad, rožic …. vsega možnega kiča, ki ga potem itak ruknemo v najbolj zatemnjen kot pisarne. Psst, ne ji povedat!

Tudi njene zaposlene kolegice in kolegi so povsem enaki … zabavni, družabni … morda za naš okus malce preveč agresivni, pa vendar.

O tako zvani “ruski” modi ni pri njih ne duha ne sluha. Tako Rusinje, kot Ukrajinke so ene bolj modno urejenih članov naše mednarodne ekipe. Morda bi le pri pričeskah morali malce bolj slediti modnim trendom 🙂 in svoje frizerje pošiljati na urjenja v zahodno evropska velemesta.

Rusi, kot množica? Ooooohhh! Neobvladljivo!

  1. ja, tudi mesto s tem imenom obstaja []