… ali kako postaneš (pol)maratonka
Razlog ni nikoli en sam, cel kup jih je, a navadno ne razmišljamo o njih in jih tako niti ne razberemo. No, jaz sem en čuden analitični tič in danes sem se lotila brskanja po možganskih celicah o tem zakaj za vraga sem si omislila dolgotrajnejšo, večtedensko, morda celo večmesečno posebno večbarvno (odtenki od črne, vijolične do modre pa malce rumene in tiste kožne – originalne) teksturo na svojih nožnih prstih.
1. in res najpoglavitnejši razlog je naš Otis. Saj so me svarili, a kot ponavadi oz. najbrž ravno zato, nisem poslušala in si tako nabavila hiperaktivnega psa. Jap, psi so podobni lastnikom in kaj drugega bi si lahko omislila kot lepega 🙂 veselega, družabnega, trmastega in energije polnega Jack Russlla?! K nam je prispel v času moje bolniške, ko res nisem vedela kam z obilico časa, ostal pa tudi, ko je bilo ob 8h zjutraj potrebno zapreti domače duri, Otisa pa s skodelico vode in briketov pustiti naj se znajde, gleda TV, pomije posodo ali sesa tja do petih, šestih popoldne. Ja, ja, lahko bi od šestih zjutraj počasi kolovratila po sosednjih poljih, lahko bi si izpahnila rame metajoč teniške žogice, a sem se odločila, da poskusim s sprehodom v stilu polurnega lahnega teka. Pol ure? Ah, kaj pa je to za nas korenjake, počasi sem prešla na urico konkretnega teka in (pol)maratonka je bila rojena.
2. Runkeeper je tudi pridal svoje. Ah, začela sem tako malce za hec, 5 minut teka pa 5 minut hoje, vmes fotkanje Otisa pri njegovih nujnih in manj nujnih jutranjih opravilih, potem pa se je tistih 5 minut začelo raztegovati in pomislila sem, da bi poiskala kak programček, ki bi me ob tem spodbujal, me opozarjal, opominjal in predvsem meril. In naletela sem na Runkeeper. Luštna stvarca, ki jo ušpajhaš na svoj mobi in med tekom ti prijazna gospa pripoveduje kako hitro in kako daleč si že prišel. Pa sem si to povezala s FB in se najprej mislila le malce pohvaliti, češ poglejte, sem si le začela razmigavati rit. Potem pa so začeli prihajati prvi všečki in komentarji prijateljev o tem kako sem resna in zagreta … ja in stvar je postala resna in jaz seveda nisem mogla kar odnehati. Saj veste, ne bom izpadla zdaj Pussy in se najprej zaletela in tekala po 6km dnevno, potem pa kar mrknila iz Runkeeper sveta. Je bilo treba pokazati, da punca resno misli pa najprej 6km, pa potem 8km in ko sem vsakodnevno pretekala po 9, 10 km, se je rodila ideja, da postanem (pol)maratonka.
3. Tisti PR razlog je nastal, ko mi je nekdo dobronamerno namignil, naj ne pretiravam in da ne delujem ravno tekaško. Hmmmm, kako ne delujem tekaško?! Hoče kdo kaj reči čez mojo rit in malce kavčasto razvita stegna? Jaz sem pa ja atletinja po duši! Sem nekoč trenirala tek, sem mu zabrusila! Saj veste kako to gre, za javnost ne omeniš, da je bilo to 35 let nazaj, in da si kasneje “tek” več ali manj uporabljal le še kot drugi del prijazne geste preden z družbo planeš na polne krožnike slastnih jedi. Torej tek kakšne 3 mesece pred mojim (pol)maratonom, res ni bil ravno moj zaščitni znak. Ne, niti na 10km ali vsaj 4km nisem še šla tekat, pravi kerlci to preskočimo in gremo direktno na 21-ko!
4. Brez vzornikov tudi ne bi šlo! Že nekaj let nazaj sem začela hoditi v fitnes. Tja me je zvlekla prijateljica in to kljub mojemu vztrajnemu upiranju, da jaz se pa res ne bom pustila nateg*vati še kakšnemu kvazi osebnemu trenerju. Sem imela za celo življenje dovolj dobro izkušnjo za sabo. A ji je vseeno uspelo! Zvlekla me je k Tadeju in po prvem sestanku sem bila pečena. No, Tadej še danes ne more pozabiti moje zategnjene in zoprne face, ko sem prepričana, da pred mano sedi še en nategavček, odkimavala z glavo. Ta bo trd oreh, si je rekel in še danes ne more verjeti kako se je motil. No, vsekakor manj kot jaz. 😉 A ne, ne, ni Tadej moj vzornik za tek. On je sicer zelo kul in super in letos mi je pomagal pri tem, da sem to tudi izpeljala, a moj tekaški vzornik pa on ni. On smuča in se potaplja, po tem pa se meni (še) ne cedijo sline. Mi je pa pod nos potisnil vzornika, ups, vzornico, a se mu najbrž o tem niti ne sanja. Že nekaj let nazaj mi je v navalu veselja in ponosa omenjal tole dekle in njeno zgodbo o teku. Tako mimogrede. A jaz sem jo pograbila, saj sem imela kot volk pri rdeči kapici na široko odprte oči in usta, ko sem izvedela, da je postavna in prijazna mlada dama mamica kar treh otrok, poslovna ženska in tista, ki je sklenila preteči 21km. Hmmmm, a bi lahko tudi jaz? Ah, ne -. pa ne 21 km!!!!
5. Ko sem na Tino in njenih 21km že skoraj pozabila, sem naletela na naslednjo super mamo. V naši soseski imamo gostilno, oštirja in oštirko, ki mi vzbujata skomine s svojimi 6(!) otroki. Ja, šest jih imata in jaz, ki sem si jih nekoč želela tudi za en mini kombi, ne morem, da ne bi [tippy title=”občudujoče“]ok, priznam, da tudi malce z zavistjo[/tippy] gledala mame, ki obvladujejo takšno čredico, ob tem opravljajo še kakšno delo, ki ni le brisanje noskov in imajo poleg tega zavidljivo postavo. Lani smo ravno sedeli v gostilni, ko nam je glavni oštir zaupal, da je v kuhinji rahla zmeda, kajti žena se je predolgo zadržala na maratonu, namesto da bi pravočasno zavihala rokave ter pomešala po loncih. Sem kasneje preverila njen čas in očitno 1:50 za 21-ko ni bilo dovolj hitro 😉
6. In tako sem pod vtisom teh super žensk decembra 2012 sestavljala svoj “bucket list”. Božičku nisem želela pisati, ker nikoli ne odpiše, še manj pa kaj prinese, za cilje so mi povedali, naj jih preneham pisati, ker me spravljajo v stres, in tako sem lani sklenila pisati možu in mu natresti le kup neumnosti, ki bi jih rada nekoč … kadarkoli že, uresničila. Pisarila sem o svojih željah po znanju arabščine in kitajščine, pa igranju inštrumenta, pa o velikem krasnem in močnem motorju in barvastem ter originalno porisanem Miniju, vmes pa navrgla neumnost o tem, da bi si nekoč želela preteči pol maraton. Tokrat to niso bili cilji za 2013, ampak le pobožne želje male Saše, ki bi se jih morda tja do svojega 80. 90.tega rojstnega dne poskusila lotiti. In seveda so arabščina, kitajščina, pa tudi Mini, motor in seveda tudi maraton že v januarju počasi odšli v pozabo.
7. In tako je prišel letošnji avgust, z njim moja nova služba, pa tam projekt s katerim “spreminjamo navade” in s tem vred še moj prvi in drugi razlog ter ščepec šestega … in ko vse te sestavine z malce soli in sladkorja zamešaš v pravo maso, dobiš idejo o pol maratonu. A pozor, dobiš le IDEJO! In ko to idejo blekneš na nekem službenem sestanku kjer sedi kolega – maratonski freak, si kuhan, pečen in pripravljen, da te namažejo na kruh. Jap, naslednji dan sem dobila njegov klic in povabilo na prijavo na tole zadevščino. Prijavo???!!! Pa ne, saj nisem mislila tako resno! Ne bit’ zdaj pussy, je rekel in zraven dodal, da je časa le še par dni za prijavo po normalni ceni. In pridrvel k meni, odprl stran za prijavo -.
Vse ostalo je le še zgodovina.
Samo to potrebujete, nič drugega! To, da nisem imela pravega obuvala in sem začela trenirati v 4 številke prevelikih sinovih supergah, da sem imela prvi mesec žulje na petah in prstih, da sem tekla v navadnem nedrčku ojačanem z ribjo kostjo in imela po celotni dolžini prsi krvave rane, da sem vmes odšla k zdravniku reševat zagnojene žulje na prstih, da so mi od nepravih obuval nohti krvaveli in so še danes podpluti, da sem svojo prvo 21-ko pretekla le 9 dni pred pravo tekmo, da sem po njej komaj premikala noge in razmišljala, da na maraton sploh ne bi šla, so le zanemarljive malenkosti, ki so danes že pozabljene.
Teden dni po maratonu spet tečem. Tokrat le iz razloga številka 1 in razloga številka 8 – ker mi je všeč, ko zjutraj, ko se dan šele prebuja, nataknem tisti pravi športni modrček, pa trenirko, majico, zdaj tudi vetrovko, rokavice in kapo, obujem superge – sedaj tiste prave, ki so prav moje in z glavo polno nekih počasnih, lenih misli oddirjam po domačih poljskih poteh – z vetrom v laseh – ups, okrog ušes.
