Ne vem kaj so delali v Sochiju?!

Ste opazili, da so imeli v Sochiju vsak dan prekrasno vreme? In to res vsak, vsak dan! Mislite, da jih ima njihov pravoslavni bog tako rad, da jim je namenil sonca na kile?! Japajade! Ne dvomim, da so Rusi že našli način, da razkropijo oblake in jih za nekaj dni pošljejo na drugi konec sveta.
No, nekaj jih je zagotovo pristalo nad našim smučarskim kuclom v Dolomitih! Tako slabega vremena, kot letos, nismo imeli [tippy title=”odkar smo klal“]tako je ponavadi rekel naš fotr[/tippy].

A kljub temu počitnice so dosegle svoj namen – za živce spočit.

Za kaj več pa pokukajte semle ….

jah, jah, zaenkrat se še vedno trudim in objavljam članke na Preberite.si.

novo leto – novi cilji

Novo leto – novi sklepi – novi cilji.
Baje je najboljši čas za to ravno v začetku leta. Ne vem zakaj, ampak če tako počnejo ostali, zakaj ne bi še jaz … oni že vedo, sigurno vedo! 😉

S sklepom o prenehanju kajenja ne bo nič. S tem sem prenehala že davno nazaj, tam enkrat pri svojih petnajstih, morda šestnajstih, ko sem poskusila pihati (jap, kaj več od pihanja si nisem nikoli privoščila) in onesnaževati zrak okrog sebe s tistimi drugače tako lepimi tankimi in dolgimi Kim cigaretami. In od takrat naprej me ni zamikalo niti za sekundico.

Kaj pa hujšanje? Po novem letu bojda začnem konzumirati le zdravo, neredilno hrano. Hmmmm, to je vaja, ki mi je prešla že v navado. Ja, to, da vsako leto znova sklenem, da bom odslej jedla le zdravo. Ne, ne, to, da bi pa res jedla zdravo mi pa še ni prišlo ravno v kri, a sem glede na navado sklepanja obljub na dobri poti, kajne?
Alkohol mi ne diši, droga je bojda predraga in tako mi počasi zmanjkuje idej za tiste prave tipične novoletne zaobljube.

Pa sem sklenila pogledati kaj sem si obljubila lani ob podobnem času. Lani so se mi modrost in izkušnje očitno počasi začele kopičiti …ja, kaj č’mo približujemo se abrahamu… in končno si nisem več pisarila brezkončnih seznamov ciljev, s točno določenimi koraki in seveda obveznimi datumi za dosego le teh. Teh sem imela polno kapo, saj so me v preteklih letih le stresirali. Ko sem ponavadi v začetku decembra pokukala nanje, sem več ali manj vsako leto ugotovila, da sem vsaj v 90% v zamudi z izvrševanjem le teh, da ne govorim, da mnogih niti začela nisem izvrševati. In potem, ko bi se jaz v decembru vseeno lotila kakšnega, je bil ta kot nalašč vezan na kakšno drugo osebo ali podjetje, vsi pa v decembru počasi prenehajo z delom, dvignejo noge na mizo in čakajo jelenčke, meni pa se lahko le kocine pokonci postavljajo – zdaj tudi te ne več. 😉

In tako me je lani končno srečala pamet – no, ja, morda pa mi jo je Božiček prinesel za eno jušno žlico- in tako v decembru 2012 niti pomislila nisem, da bi si sodila in pregledovala kaj mi je uspelo narediti v tistem letu. Pa kaj bi sploh gledala in ocenjevala, saj sem se presneto dobro zavedala, da sem bila orto super truper pridna, saj sem se od leta 2010, ko me je pokosila šezdajneznanabolezenkijinekateripravijostres, naredila res veliko in se spet strumno postavila nazaj na svoji 38 številčni nogici.
A ko človek pride iz ‘tahudga’ ven, bi spet po starem in ja, priznam, da so me letos malce zasrbeli prsti in spet bi sestavljala svoje sezname. A sem se ubranila zasvojenosti … (ja, ja, eto, imam jo zasvojenost, ki bi se je morala odvajati – odvaditi bi se morala pisanje novoletnih zaobljub) … in lani napisala svoj prvi cvetni seznam – Bucket list.

Kar pisala in pisala sem o svojih željah, o željah, ki niso omejene na 365 dni in nimajo že vnaprej določenih korakov. In da ne ostane le pri željah, ki jih bi hitro pozabila, sem jih zapisala in poslala svojemu dragemu. Jap, tako je najbolje, da spisek dobi v roke potencialni finanzminister 😉 , čisto tako za vsak slučaj, če mu kdaj zmanjka idej za darila.

In letos, ko je spet čas za pisanje, sem pobrskala po mailih in ga potegnila ven. Uhh, kako zanimivo je brati nekaj, kar je bilo skorajda zapakirano v steklenico in vrženo v širni ocean. Ja, ja, saj vem, da me moj dragi ljubi, a mojega spiska želja si pač ni natisnil in zataknil za ogledalo službenega WCja – tam predvidoma preživlja največ svojega rahlo produktivnega meditativnega časa.
Hiter pogled na spisek po enem letu mariniranja in čakanja na boljše ali nove ideje, je prinesel spoznanje, da sem lani res prav skrbno in temeljito razmislila kaj vse bi še naredila dokler gazim to zemljico, da letos nimam kaj prida novega dodati in da me res še vedno ne mamijo ideje kot plavanje z delfini, jahanje enogrbih kamel in mogočnih slonov.

Nekatere stvari so se začele odvijati in na lepi poti sem, da zadevo popolnoma odkljukam, nekatere pa še čakajo na lepše, svetlejše in debelejše čase.
In da ne bom tako skrivnostna, bi jih nekaj kar obelodanila.
– vedno imeti delo/službo, ki me bo osrečevala in navdihovala.
– biti fit in zdrava in tako aktivno preživeti vsaj še 35 let svojega življenja. Poskrbeti za rekreacijo, zdravo prehrano in držati težo vsaj pod 75kg
– preurediti dom. Ne bi se selila, a želim si, da vsaj enkrat POPOLNOMA preuredim dom in si v njem uredim lepšo in udobnejšo kopalnico in delovno ustvarjalni kotiček
– s sinom nadaljevati z odnosom, ki ga imava in vsaj 1x mesečno oditi na dolg in temeljit čvek (kavica, kosilo ali pa Skype pogovor, če okoliščine ne bodo dovoljevale drugače)
Otisa naučiti, da uboga na ukaz in ga lahko spustim z vrvice, da teče z mano.
– naučiti se rusko
– naučiti se japonsko
– izboljšati svoje znanje francoskega, italijanskega in nemškega jezika
– vzeti si več časa za kreiranje in šivanje oblačil zase (vsaj 1x na sezono nekaj novega sešiti)
– znati ustvarjati s keramiko
– obvladati jogo
– znati dobro peči (piškote, potico, torte ….)
– vsak mesec osvojiti znanje za ustvarjanje kakšne nove jedi
– znati dobro fotografirati
– naučiti se igrati na kak inštrument
preteči polmaraton
urediti urnik tako, da bova s Tomažem vsaj 1x tedensko odšla kam skupaj (kino, gledališče, terme, masaža, ples …)
narisati dober portret
prebrati 100 klasikov literature
– vsaj 1 mesec preživeti v tuji deželi med tuje govorečimi ljudmi. V jeziku, ki sem se ga učila.
– znati plesati latinsko ameriške plese
– napisati knjigo
– na stara leta živeti na morju
– imeti/upravljati manjši penzion

Ne, niso čisto vsi, nekaj jih lahko ostane intimno skritih.

“Run Forest run!”

… ali kako postaneš (pol)maratonka

Razlog ni nikoli en sam, cel kup jih je, a navadno ne razmišljamo o njih in jih tako niti ne razberemo. No, jaz sem en čuden analitični tič in danes sem se lotila brskanja po možganskih celicah o tem zakaj za vraga sem si omislila dolgotrajnejšo, večtedensko, morda celo večmesečno posebno večbarvno (odtenki od črne, vijolične do modre pa malce rumene in tiste kožne – originalne) teksturo na svojih nožnih prstih.

1.    in res najpoglavitnejši razlog je naš Otis. Saj so me svarili, a kot ponavadi oz. najbrž ravno zato, nisem poslušala in si tako nabavila hiperaktivnega psa. Jap, psi so podobni lastnikom in kaj drugega bi si lahko omislila kot lepega 🙂 veselega, družabnega, trmastega in energije polnega Jack Russlla?! K nam je prispel v času moje bolniške, ko res nisem vedela kam z obilico časa, ostal pa tudi, ko je bilo ob 8h zjutraj potrebno zapreti domače duri, Otisa pa s skodelico vode in briketov pustiti naj se znajde, gleda TV, pomije posodo ali sesa tja do petih, šestih popoldne. Ja, ja, lahko bi od šestih zjutraj počasi kolovratila po sosednjih poljih, lahko bi si izpahnila rame metajoč teniške žogice, a sem se odločila, da poskusim s sprehodom v stilu polurnega lahnega teka. Pol ure? Ah, kaj pa je to za nas korenjake, počasi sem prešla na urico konkretnega teka in (pol)maratonka je bila rojena.

2.    Runkeeper je tudi pridal svoje. Ah, začela sem tako malce za hec, 5 minut teka pa 5 minut hoje, vmes fotkanje Otisa pri njegovih nujnih in manj nujnih jutranjih opravilih, potem pa se je tistih 5 minut začelo raztegovati in pomislila sem, da bi poiskala kak programček, ki bi me ob tem spodbujal, me opozarjal, opominjal in predvsem meril. In naletela sem na Runkeeper. Luštna stvarca, ki jo ušpajhaš na svoj mobi in med tekom ti prijazna gospa pripoveduje kako hitro in kako daleč si že prišel. Pa sem si to povezala s FB in se najprej mislila le malce pohvaliti, češ poglejte, sem si le začela razmigavati rit. Potem pa so začeli prihajati prvi všečki in komentarji prijateljev o tem kako sem resna in zagreta … ja in stvar je postala resna in jaz seveda nisem mogla kar odnehati. Saj veste, ne bom izpadla zdaj Pussy in se najprej zaletela in tekala po 6km dnevno, potem pa kar mrknila iz Runkeeper sveta. Je bilo treba pokazati, da punca resno misli pa najprej 6km, pa potem 8km in ko sem vsakodnevno pretekala po 9, 10 km, se je rodila ideja, da postanem (pol)maratonka.

3.    Tisti PR razlog je nastal, ko mi je nekdo dobronamerno namignil, naj ne pretiravam in da ne delujem ravno tekaško. Hmmmm, kako ne delujem tekaško?! Hoče kdo kaj reči čez mojo rit in malce kavčasto razvita stegna? Jaz sem pa ja atletinja po duši! Sem nekoč trenirala tek, sem mu zabrusila! Saj veste kako to gre, za javnost ne omeniš, da je bilo to 35 let nazaj, in da si kasneje »tek« več ali manj uporabljal le še kot drugi del prijazne geste preden z družbo planeš na polne krožnike slastnih jedi. Torej tek kakšne 3 mesece pred mojim (pol)maratonom, res ni bil ravno moj zaščitni znak. Ne, niti na 10km ali vsaj 4km nisem še šla tekat, pravi kerlci to preskočimo in gremo direktno na 21-ko!

4.    Brez vzornikov tudi ne bi šlo! Že nekaj let nazaj sem začela hoditi v fitnes. Tja me je zvlekla prijateljica in to kljub mojemu vztrajnemu upiranju, da jaz se pa res ne bom pustila nateg*vati še kakšnemu kvazi osebnemu trenerju. Sem imela za celo življenje dovolj dobro izkušnjo za sabo. A ji je vseeno uspelo! Zvlekla me je k Tadeju in po prvem sestanku sem bila pečena. No, Tadej še danes ne more pozabiti moje zategnjene in zoprne face, ko sem prepričana, da pred mano sedi še en nategavček, odkimavala z glavo. Ta bo trd oreh, si je rekel in še danes ne more verjeti kako se je motil. No, vsekakor manj kot jaz. 😉 A ne, ne, ni Tadej moj vzornik za tek. On je sicer zelo kul in super in letos mi je pomagal pri tem, da sem to tudi izpeljala, a moj tekaški vzornik pa on ni. On smuča in se potaplja, po tem pa se meni (še) ne cedijo sline. Mi je pa pod nos potisnil vzornika, ups, vzornico, a se mu najbrž o tem niti ne sanja. Že nekaj let nazaj mi je v navalu veselja in ponosa omenjal tole dekle in njeno zgodbo o teku. Tako mimogrede. A jaz sem jo pograbila, saj sem imela kot volk pri rdeči kapici na široko odprte oči in usta, ko sem izvedela, da je postavna in prijazna mlada dama mamica kar treh otrok, poslovna ženska in tista, ki je sklenila preteči 21km. Hmmmm, a bi lahko tudi jaz? Ah, ne …. pa ne 21 km!!!!

5.    Ko sem na Tino in njenih 21km že skoraj pozabila, sem naletela na naslednjo super mamo. V naši soseski imamo gostilno, oštirja in oštirko, ki mi vzbujata skomine s svojimi 6(!) otroki. Ja, šest jih imata in jaz, ki sem si jih nekoč želela tudi za en mini kombi, ne morem, da ne bi [tippy title=”občudujoče“]ok, priznam, da tudi malce z zavistjo[/tippy] gledala mame, ki obvladujejo takšno čredico, ob tem opravljajo še kakšno delo, ki ni le brisanje noskov in imajo poleg tega zavidljivo postavo. Lani smo ravno sedeli v gostilni, ko nam je glavni oštir zaupal, da je v kuhinji rahla zmeda, kajti žena se je predolgo zadržala na maratonu, namesto da bi pravočasno zavihala rokave ter pomešala po loncih. Sem kasneje preverila njen čas in očitno 1:50 za 21-ko ni bilo dovolj hitro 😉

6.    In tako sem pod vtisom teh super žensk decembra 2012 sestavljala svoj »bucket list«. Božičku nisem želela pisati, ker nikoli ne odpiše, še manj pa kaj prinese, za cilje so mi povedali, naj jih preneham pisati, ker me spravljajo v stres, in tako sem lani sklenila pisati možu in mu natresti le kup neumnosti, ki bi jih rada nekoč … kadarkoli že, uresničila. Pisarila sem o svojih željah po znanju arabščine in kitajščine, pa igranju inštrumenta, pa o velikem krasnem in močnem motorju in barvastem ter originalno porisanem Miniju, vmes pa navrgla neumnost o tem, da bi si nekoč želela preteči pol maraton. Tokrat to niso bili cilji za 2013, ampak le pobožne želje male Saše, ki bi se jih morda tja do svojega 80. 90.tega rojstnega dne poskusila lotiti. In seveda so arabščina, kitajščina, pa tudi Mini, motor in seveda tudi maraton že v januarju počasi odšli v pozabo.

7.    In tako je prišel letošnji avgust, z njim moja nova služba, pa tam projekt s katerim »spreminjamo navade« in s tem vred še moj prvi in drugi razlog ter ščepec šestega … in ko vse te sestavine z malce soli in sladkorja zamešaš v pravo maso, dobiš idejo o pol maratonu. A pozor, dobiš le IDEJO! In ko to idejo blekneš na nekem službenem sestanku kjer sedi kolega – maratonski freak, si kuhan, pečen in pripravljen, da te namažejo na kruh. Jap, naslednji dan sem dobila njegov klic in povabilo na prijavo na tole zadevščino. Prijavo???!!! Pa ne, saj nisem mislila tako resno! Ne bit’ zdaj pussy, je rekel in zraven dodal, da je časa le še par dni za prijavo po normalni ceni. In pridrvel k meni, odprl stran za prijavo ….
Vse ostalo je le še zgodovina.

Samo to potrebujete, nič drugega! To, da nisem imela pravega obuvala in sem začela trenirati v 4 številke prevelikih sinovih supergah, da sem imela prvi mesec žulje na petah in prstih, da sem tekla v navadnem nedrčku ojačanem z ribjo kostjo in imela po celotni dolžini prsi krvave rane, da sem vmes odšla k zdravniku reševat zagnojene žulje na prstih, da so mi od nepravih obuval nohti krvaveli in so še danes podpluti, da sem svojo prvo 21-ko pretekla le 9 dni pred pravo tekmo, da sem po njej komaj premikala noge in razmišljala, da na maraton sploh ne bi šla, so le zanemarljive malenkosti, ki so danes že pozabljene.

Teden dni po maratonu spet tečem. Tokrat le iz razloga številka 1 in razloga številka 8 – ker mi je všeč, ko zjutraj, ko se dan šele prebuja, nataknem tisti pravi športni modrček, pa trenirko, majico, zdaj tudi vetrovko, rokavice in kapo, obujem superge – sedaj tiste prave, ki so prav moje in z glavo polno nekih počasnih, lenih misli oddirjam po domačih poljskih poteh … z vetrom v laseh … ups, okrog ušes.

V Lizboni pa nisem opazila Kitajcev s fotoaparati

hotel baxiaGooglanje lahko včasih zavede. Res! Tako kot je nas, da smo potrebovali leta in leta preden smo končno odšli na Portugalsko. Ne spomnim se več kje in kdaj sem brala neko reportažo o Portugalski, spomnim pa se, da pisec nad to deželo ni bil ravno navdušen in nekaj malega tega vtisa je pustil tudi meni. No, in kadarkoli sem razmišljala o tem, da bi si mnenje o tej deželi s prekrasnim jezikom, ustvarila sama, sem zaradi nemogočih letalskih povezav, nad idejo kaj kmalu obupala.

In kako to, da se nam je te zimske počitnice res zgodila Lizbona? Del »krivde« gre pripisati našemu najstniku, ki mu tokrat ni več dišalo klasično divjanje po belih zasneženih strminah. Jaz sem na izjavo, da počitnice izkoristimo raje za obisk toplih krajev, kar poskočila in kaj kmalu začela tuhtati kam, kako in za koliko denarja. Skandinavija? Ja, tudi to nas zanima, a ne v teh mrzlih časih pa ne. Italija? Ah, prečesali smo jo že po dolgem in počez. Francija? Čisto prevečkrat smo bili tam. Hrvaška? Ah, ne hvala. Vzhod? Ne, ne bi, vsaj za sedaj, ko zahoda še vedno nismo prevandrali. Torej sem se ponovno vrgla v iskanje letalske povezave z Lizbono.

Ne vem, ali jaz ne znam ali kaj, ampak tile Ryanairi, Easyjeti in podobni nizkoproračunci, mi niso kaj prida pomagali, pri Letalske.si sem našla le ponudbo za 500€ ali več in skoraj že obupala, če mi ne bi kolegica Mojca pomagala z namigom naj pogledam različice letov s portugalsko družbo TAP.

Eko, tam sem našla idealen let, ki nas je v nedeljo 19.2. iz Zagreba preko Bologne (tam se letalo ustavi za 45 minut, natanka in natovori še nekaj … po pravici povedano večino …potnikov) do Lizbone za približno 230€ po osebi. Iz Zagreba smo štartali nekaj po četrti popoldne in prišli v Lizbono ob 7h zvečer (po njihovem času, ki je urico za našim).

Če boste tudi vi leteli s tem letom, vam priporočam, da se doma opremite z nekaj sendviči in kikirikiji, ker boste do takrat, ko vam bodo po 3h urah koooooončno postregli z nekim suhim kruhom in jabolčno čežano, že pošteno sestradani.

Taksiji v Lizboni …. Đabe. Ob prihodu na letališče smo oddirjali k okencu za informacije ter bili tam napoteni na avtobus, ki nas je sicer za 3,5€/osebo zapeljal skoraj do končnega cilja … a vendar za isto pot v obratni smeri smo za taxi od vrat hotela pa do letališča plačali le 10€.

S sobo sem zadela terno. Itak našo namestitev vedno urejam preko Hotels.com. Ta spletna stran je zakon. Že nekajkrat preverjeno, da je isti hotel rezerviran preko te strani lahko tudi pol krat cenejši, kot če bi ga rezervirala direktno.

Malce sem bila sicer skeptična, ko mi je spletna stran ponujala hotelsko sobo, ki ni bila čisto tipična soba, ampak je imela tudi priročno majhno kuhinjo, a sem zaradi opisa, da se nahaja v samem centru in precej ugodne cene (nočitev (sicer brez zajtrka) za sobo za 3 osebe je bila 47€), sklenila poskusiti.

hotel baxia2

Mega! Lepše sobe še nismo imeli. Izjemno lepo opremljene sobice, ki so sicer tipično hotelske (s sefom, TVjem, kopalnico, klimo), kjer postiljajo posteljo ter menjajo brisače vsak dan, je tu opremljena še z majhno kuhinjo, jedilno mizo s tremi stoli, štedilnikom, umivalnikom, toasterjem, grelcem za vodo za čaj, mikrovalovno pečico, hladilnikom in brezplačnim wi-fi-jem. Ker se je hotel nahajal v samem središču mesta, sva s Tomažem zjutraj skočila okrog ovinka, nakupila svežih žemljic, tipičnih njama portugalskih sladic, sirčkov, salamic in zelenjavic ter obložila mizo, da se je kar šibila od dobrot. Je naš Jaka izjavil, da bi si takšnih zajtrkov želel tudi doma. Sem za, sem mu rekla, le da bo moral že prejšnji večer po nakupih ter ob kakšne 6h zjutraj vstajati, da nam do pol sedmih pripravi mizo J .

Lizbona pa: …. é uma bela! Ne vem kam je gledal tisti, ki je je takrat kritiziral to prelepo mesto, a mene je povsem prevzela. Morda je nekaj k temu pripomoglo prekrasno vreme, morda termin, ko so po ulicah večinoma hodili le domačini … res, Kitajcev s svojimi šklocajočimi fotoaparati, sploh nismo ugledali, morda ugodna cena kave (v večini lokalov jo dobiš za manj kot evro), ki smo jo pili na prijetnem sončku, morda prijazni in večinoma angleško govoreči domačini, morda pa tisti njama dobri pasteis de nata – portugalska varianta sladice za ob kavi … nekakšen križanec med rogljičem in creme brulejem ali nas je morda prevzel vonj morja, morda pa večerni utrip ulic na Bario altu, kjer se iz trendovskih lokalov sliši zvok jazza, reggaeja ali kakšne druge klubske glasbe.

Štirje prelepi dnevi, ki smo jih preživeli na ulicah Lizbone so zleteli kot bi mignil. V Lizbono se bomo zagotovo še vrnili.

pasteis de nata

Adventno krancljanje

advent kuvertice male

Odkar imamo Poljanca, se pri nas pogovarjamo na višjem nivoju (sarkazem). Saj veste literalno filozofsko s pridihom frojdovske psihoanalize. In od kar se nam tako godi, tudi cerkveni, še manj pa kapitalistično potrošniško ter ameriško obarvani prazniki, niso ravno tema za večerno debato. Z možem morava skoraj šepetati, da nama mulc pred nos ne porine kakšnega Komunističnega manifesta in nama nato kakšno uro ne razlaga o manipuliranju z nevednimi in naivnimi ljudmi.

A jaz se kljub vsemu še nisem popolnoma vdala. Ja, saj se mi res vse manj da komplicirati, kolovratiti in urejati 100 in eno stvar, da bi bilo stanovanje pospravljeno, da bi nabavili smrekico, da bi zmetala v smeti vse lučke, ki so lani nesrečno pomrle in nabavila nove, si zamislila novo zanimivo dekoracijo in seveda nabavila malo morje izredno kreativnih in zanimivih daril za vse moje bližnje in daljnje. Mogoče pa letos vse to preskočim in počakam, da našega mulca mine komunistična evforija.

Prejšnja leta je bil prav navdušen nad idejo o adventnem obdarovanju. Ne, ni da bi bili pri nas prav mahnjeni na te zadeve, ali da bi hodili k maš … še k polnočnici se nam ne da … a leta in leta sta moj in moj mali (zdaj že večji) s trgovine prinašala tisti kič od kiča, kjer se v kartonasti z božičkom in jelenčki poslikani škatlici, gnete 25 čokoladic. Bljak! A moj mali komunajzer (takrat to še ni bil), je prav z veseljem vsako jutro odprl eno okence in pomljackal ustrezno čokoladico.

Da bi preprečila še nadaljnje skrunjenje našega dobrega okusa, sem nekaj let nazaj, nabavila 25 majhnih vrečkic in vanje vtaknila majhne kartončke. Navesila sem jih nad posteljo našega mulca, vanje pa potem sproti nekaj pisarila. Ja, ja, prvotni načrt je bil sicer tak, da se že v novembru spiše vsa sporočilca, a kaj ko mi novembra možgančki še ne delujejo probožično. In tako sem v decembru pohajkovala po trgovinah, razmišljala ob kavici in vsak dan prišla z novim darilcem. Na listek sem včasih napisala le lepo misel, včasih pa napisala napotke kje se skriva pravo darilce (knjige, posnetki z glasbo, male sladkosti za katere vem, da jih naš mladi mož obožuje).

No, res ne vem, če se mu bo morda še kolcalo po krščansko dišečih decembrskih dneh 🙂

In če že krancljali ne bomo, bom vsaj na blog nanizala par idej adventnega dekoriranja.

advent s pirom

Tale bo najbrž aktualna takoj, ko pride iz faze Marx&Engels …. ali pa je morda že 🙂 … za vsak dan nov pir namesto čokoladice.

advent kuverte Ideja z malce manj kompliciranja.

advent-vazaadvent barvne cestitke

advent štunfkiadvent škatle

Clothespin_Advent_Calendar

AdventFelt

altoidtin_advent

Advent-Calendar-Paper-Mache-Boxes1