Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Metuljček kontaminiran

Me tri in pa majhna priletna gospa iz sosednje sobe, smo bile zabavni del naše na kontaminacijo obsojene ekipe in ja … res se nisem zmotila o črni, suhi in visoki tečnobi, potrdila je moj občutek, da ljudi pravilno ocenim že s prvim pogledom. Klepetale smo, se tolažile, razlagale ena drugi naše strahove in zgodbice o skurjenih ščitnicah in nevarnih operacijah, ki bi celo takšnim kot jaz, dvignile kocine na koži in na koncu preživele tudi tisto »zeleno miljo«.
Jap, zelena milja se v KC vedno zgodi v sredo. Zjutraj pred zajtrkom vse pižamarje iz našega oddelka napodijo po labirintih UKCja do kletnih prostorov Poliklinike. Tam so nam, kot sem že omenila, preverili kako se nam testna količina useda v naše tumorčke in nas z izvidi napodili (no, to se sliši zabavneje, drugače so res zelo, zelo, zelo prijazni) po labirintih nazaj v naš Černobil. Medtem, ko smo mi zobali naš zadnji (tako se nam je takrat zdelo) zajtrk, so se dohtarske glave zbrale nad našimi izvidi in dorekle kako močno nas bodo ožarčili in ob 12h se je pred našimi posteljami zbralo kar nekaj belih halj. Vsaki posebej so razložili kaj pomeni »černobilska terapija«, kakšno količino bo dobila in kaj nam sledi v naslednjih tednih, nato pa je striček v gumijastih rokavicah s pol metrsko pinceto vzel kapsulo, jo vstavil v dolg plastičen tulec in me smo jo s kislim nasmehom pogoltnile.

In … BUM!
Ah ne! Nič se ni zgodilo. Popolnoma nič! OK, ja sevale smo, a moram povedati, da se niti nismo preveč svetile. OK, sploh se nismo svetile! Presenečena sem bila celo nad tem, da osebje ni drvelo kilometre stran od nas in da se je stric z gumijastimi rokavicami pogovarjal z nami še nekaj minut po zaužitju kontaminirane tabletke, sestra pa nam je nekaj minut za tem v sobo dostavila hrano in za nekaj kratkih minut celo poklepetala z nami. Enako zvečer in naslednji dan.
V mojem želodcu se niso dogajali vrtinci, lasje mi niso začeli poganjati … niti na glavi ne, še manj na riti in svet se je v enakem ritmu vrtel naprej.

Pred odhodom v bolnico sem imela tisoč vprašanj glede kontaminacije knjig, računalnika in telefona … češ okužila bom vse stvari okrog sebe in ko pridem domov, bomo vse zakurili na kurišču daleč stran od doma, naselij, odšli globoko v Kočevski gozd, da slučajno kakšna smet pepela ne zaide na naš vrt, med ljudi … pa so mi razložili, da kontaminacija ni nalezljiva. Imam jo v sebi in s spiranjem z vodo in zračenjem, se bo razkadila in odšla v ozračje … oblake, dež, zemljico … in ja, saj smo se v šoli učili kako je potem s tem 😉 …

Ok, resda sem opazila rahlo spremembo na koži, ki takoj po tem ni bila v najboljši formi, a konec koncev je lahko bila to posledica polne lune, ki je ravno minila, bližajoče spremembe vremena ali pa posledica tiste pleskavice, ki sem jo pojedla tisto nedeljo pred odhodom v bolnico, češ da je pred tem treba pojesti največji gift, saj ga bodo tako ali tako skontaminirali.

Aja, pa na ritko mi je tudi udarilo. Ampak to je bila zagotovo psiha. Dva dni pred odhodom v bolnico sem kakala za celo sezono nazaj, potem pa se mi je seveda rit zaštopala in v četrtek – četrti dan, je zadeva postala zaskrbljujoča … sploh po tem, ko sem skoraj čutila, kako mi kontaminirana kapsula kroži po telesu in sem jo želela spraviti čim prej iz sebe. Zjutraj sem spila prvo flaško Donata. Nič. Ob 10h drugo. Nič. Pa so mi dali sirup, ki je v mojem želodcu povzročil hujše boje, kot Černobilska kapsula, nato pa sem celo popoldne dežurala pred WCjem.
Tudi to sem preživela in od tam naprej je naše polnopenzionsko bivanje v 3. nadstropju postalo čisti užitek in zabava. Postrežen zajtrk, kosilo in večerja, ves čas na voljo svež čaj, vmes sem jedla jogurte in grizljala oreščke, ki sem si jih nabavila še pred »zaporom« (od Černobilske bombe naprej, se nismo smeli premakniti iz našega oddelka), pila pravi čaj, ki mi ga je gospodinja (tako po novem imenujejo strežnice) skuhala takrat, ko je kofetarkam pripravila kavico, pižamco sem menjala vsak dan, pod ritjo so mi pometali sproti, vmes sem sem brala pogrošno ljubezensko zgodbo, poslušala glasbo, klepetala, zvečer pa po televizorju, ki smo ga imele v sobi, gledala neko novo slovensko limonadno nadaljevanko. Pa če to niso počitnice!

Kako je z mojim zdravjem?
Enako kot prej. Bojda so mi gomolj morali skuriti, ker ogroža moje srce. Bi verjela, saj sta moji cimri imeli s srcem že resne težave. In njima so tokrat ščitnico skurili. Namerno. Ker baje ne gre drugače. Njuni gomoljčki so razpršeni po celi ščitnici, takšna operacija je zahtevna, anestezija pa zanju ni kačji mašelj. Tako ali tako bi jima morali odvzeti celi ščitnici, zato so ju raje skurili. Ja, sedaj imata premalo oz nič ščitničnih hormonov in celo življenje jih bosta morali jemati umetno – preko tabletke. A ta rešitev je boljša (in sedaj v to trdno verjamem), kot živeti v strahu, da se ti zaradi hiperkativnih gomoljčkov, lahko enkrat srce kar ustavi.

Jaz sem baje lažji primer. Imam le en vroč in hiperaktiven gomolj. Moja bomba je bila usmerjena naravnost vanj. V večini (takšnih) primerov bomba zadane, ubije gomolj, ščitnico pa pusti pri miru. Po testu sodeč se bo tako zgodilo tudi z mojim sovražnim podnajemnikom. In baje dodanih hormonov niti ne bom potrebovala. Ja, čez nekaj let, ja, saj so mimogrede ugotovili, da ima moja ščitnica še avtoimunega japonskega prijatelja, ki povzroča, da moja ščitnica dela vse počasneje. Bomo takrat ukrepali in dodajali tabletke. In če je bomba naredila raztur še tam malce naokrog mojega tumorčka? Jah, bomo tabletke jemali že zdaj!

Če si vsako jutro umijem preostanek zob, ki jih še imam, vtaknem v usta protezo in pojem svoj zajtrk, bom zmogla pogoltniti še tistih nekaj dodatnih hormonov.

Zapisala Saša septembra 2015

Tole so bile moje misli, ki sem jih zapisala, ko sem krempeljce še grela v topli bolniški posteljici. Še preden mi je postalo strašansko slabo in sem preklinjala dan, ko sem pristala na “Černobilsko terapijo” in preden sem se začela širiti, kot dobro zgneteno kvašeno testo pod okriljem tople krpice. Dva meseca hormonskih nihanj, iznenadnih slabosti, pomanjkanja energije in 10 kg plusa, ki sem jih pridelala še preden sem se dobro zavedala kaj dogaja.

jap, danes sem ok. Minilo je pol leta, ugotovili smo, da je kolateralna škoda le terjala svoj davek in da bo treba goltati dodatne hormončke, pa za povrh še nekaj dodatnih tabletk, da ublažimo raztur, ki ga je jod naredil v mojem želodcu in s tem ublažimo kislino, ki mi razjeda želodec in grlo, a kaj bi ….

ko gre b’k mora it tut štr’k

in ja, danes mi je ok. Papam tabletke, redim se nič več, s popolno odpovedjo kruhu, sladicam in mojim preljubim sirom, mi je v zadnjih treh mesecih uspelo celo izgubiti 5 kilogramov. Borimo se naprej in ni vrag, da se nam bo enkrat dobro povrnilo 😉

 

Za tiste, ki pa vas zanima tudi začetek zgodbe, jo lahko preberete tukaj, njen zaplet pa tukaj.

Če metuljček na vratu preveč frfota

Zunaj 33°C, prvi šolski dan, gužva, jaz pa prav napočasi naštimana sedim v 3. nadstropju naše glavne hiše zdravja in zdrah (UKCja), v klimatizirani sobici, s televizorjem še iz prejšnjega stoletja, pribitem na steno, na postelji ob oknu sedi moja cimra – 63 letna gospa iz Primorske, na naslednji, tudi rahlo prekratki za vse, ki v višino merimo več od 170 cm, sedim jaz in vneto klofam po tipkovnici.
Ni mi hudega, res ne, vsaj zdaj, ko sem se spravila v pižamico in se pomirila z vsem kar me čaka. Klima dela, wi-fi še bolj, kosilo danes je bilo odlično, aparat za kavo deluje, moji oddelčni sotrpini so (ajde, nekateri) kar v redu, čeprav s svojimi ranimi skoraj petdesetimi skrbim za dobro povprečje … jah, da ne zaidemo popolnoma v obdobje demence in inkontinence.
V podporo temu vam povem kar nama je razložila sila prijazna oddelčna sestra; so naju tamladi dali v skupno sobo, ki je malce naprej, kajti tastari so čisto ob »recepciji« … ali kakorkoli se že v bolnici reče omizju v središču oddelka. Jah, ne zgodi se mi več pogosto … no, če prav pomislim, se mi sploh ne dogaja, da sem najmlajša v ekipi.
Oddelek Nuklearne medicine se sliši strašansko znanstveno, a prisežem, tu nihče ne razvija novega raketnega modela, čeprav smo se baje tu znašli sami hiperaktivci. No, ja, naj bi bili, a pri tej ščitnici človek itak nikoli ne ve.

Ja, čeprav vsaj pri meni bo nekaj na tej hiperaktivnosti, vsaj kar se mojega zmedenega pisanja tiče, a pojdimo raje malce nazaj in naj vse razložim oz poskušam razložiti kolikor toliko urejeno in razumljivo.

To, da sem se leta 2010 malce sesula … izgorela … ali nekaj v povezavi s stresom … to najbrž že veste. In če ne, potem si preberite tole, pa mogoče še tole. … no, pa še kaj za nazaj poglejte po tej moji spletni strani.
Krepko sem ga srala s svojim zdravjem in si zakuhala kar precej težav, ki jih še danes počasi rešujem. Zobke smo poruvali, si naštimali protezo, prebavo smo si kolikor toliko uredili, lask pač ni več, ampak saj mi tale frizurca tudi paše, kislino smo uredili z vsakodnevno jutranjo dozo limonade in občasnim žličkanjem olivnega olja, ostali so mi še sinusi (to bomo reševali kasneje) in pa ščitnica.
Da imam težave s ščitnico je enkrat leta 2012 pomislila zdravnica na pulmološki, ko me je malce potipala okrog vratu. Hmja, tole zna biti Hashimoto je rekla in celo nekaj okrog tega zapisala v moj izvid, a ker sem imela takrat še 100 in eno težavo, me takrat za tega Azijca res ni pretirano skrbelo.
In ja, eden od razlogov, da sem tako veselo pristala na bivanje v »norišnici«, je bil tudi komentar mojega ambulanto lečečega me psihiatra, da me bodo znotraj bolnišničnih zidov, vzeli bolj pod drobnogled in pregledali tudi moje ostale zdravstvene težave. »Ostale« so bile takrat po mojem mnenju itak EDINE težave, ki sem jih imela, saj z mojo psiho takrat ja ni bilo nobenih težav. In res, že takoj na začetku so vzeli pod drobnogled mojo ščitnico in pogledali ne le moj skupni ščitnični hormon TSH, ampak tudi njegove podrazrede T3 in T4. TSH in T3 v redu, le T4 je malce (res malce) štrlel iz povprečja. Hja, marca 2013 so brez, da bi jaz kakorkoli tarnala o težavah s ščitnico, ugotovili, da naj bi res imela težavo na tistem malem metuljčku, ki se nahaja na vratu in baje skrbi za tisoč in eno funkcijo v telesu. Aha, morda pa res moja rit ni velika zaradi Nutelle in majoneze, ampak je za vse kriva ščitnica ;)! Sem vedela! Saj so vedno razlagali, da se ženske, ki jim nagaja ščitnica, čudežno redijo od zraka. OK, resda sem rada popapala kak štrudel, dva ali tri ampak, to ja ni kaj takšnega, kar mi ne bi bilo namenjeno, a?
Saj so vsi vedno govorili naj se poslušam in jem tisto kar mi telo govori naj jem! Meni so moje brbončiče vedno povedale, kaj mi bo z užitkom zdrknilo po grlu navzdol in malce manj razločno zamomljale, da se mi bo to tudi nakopičilo na bokih in stegnih …
In kljub temu, da sem bila po 3 mesečnem tretmaju v norišnici, pomirjena, zrelaksirana in predvsem dojela, da se večina naših bolezni začne v naši glavi … in to z vrtinčenjem naših misli … in sploh dojela, da moje bodoče zdravje leži le v mojem prihodnjem umirjenem in srečnem življenju in bila takrat “pravzaprav zdrava”, le odšla na specialistični pregled na Polikliniko. Da vidim kaj je na tistem T4, ki mi nikakor ne pusti, da bi z Nutello v ustih, shujšala.

Minili so še kakšni štirje meseci, ko sem končno prišla na vrsto, se odpravila v tiste zabačene kletne prostore, kjer so mi (ne pozabite – takrat pa res že popolnoma zdravi), ponovno vzeli kri za pregled ščitničnega hormona in po njihovem postopku, naredili tudi ultrazvok … in … opa, odkrili, da imam spet na obisku tistega Japonca in še … vragca … nek gomolj. Aaaa, G kaj?!
Bodo punktirali, so rekli, da vidijo, če je rakasto! Kaj?!!!? OK, resda nimam polovice zob, niti ene kocine in potrdilo, da sem zmešana, ampak drugače sem Z D R A V A!
Pritisk mi je narastel v neslutene višave, lička so postala rdeča kot pri Sneguljčici, glavobol pa močnejši kot po močno prekrokani noči. Ali niso eni nekje in nekoč govorili, če dregneš v rakasto, da to potem eksplodira?! Joj, a naj jo kar popiham še preden kdo zapiči punkcijsko iglo v moje sršenje gnezdo, sem razmišljala vročičnih lic. Pa so me hitro rešili muk in mi povedali, da ne bodo punktirali, saj je že rentgen pokazal da tvorba ni rakasta.
Ahhh, tako sem bila srečna, da sem iz stanja hude bolezni v nekaj trenutkih ozdravela, da nisem ničesar več vprašala. Me je kar odneslo domov.

No, ja, pa me je doma začelo žuliti kako so lahko prepričani in kaj torej pomeni ta nerakasti stvor? Še več vprašanj pa se mi je porodilo, ko sem nekaj dni zatem dobila pošto z izvidom, kjer so zapisali, da mi sledi bolnišnično zdravljenje z radioaktivnim jodom. RADIOAKTIVNIM? Od kdaj pa kontaminacija zdravi?!
Seveda, če mi zdravniki niso nič povedali, sem vprašala strička Googla in joj, prejoj, seveda je splet poln grenkih zgodb o skurjenih ščitnicah, uničenem zdravju, zgroženih zdravnikih izven naših meja, ko so izvedeli o enormnih količinah radiacije, ki so jih naši natovorili ubogim na ščitnici bolnim Slovencem. In če k temu dodam še svoj odpor do zdravil in ponos, da sem vso pot od izgorelosti do “skorajda polnega zdravja”, prehodila brez farmacije, brez Helexov, Apaurinov, Sanvalov, Cipralexov, Ranitalov in celo Lekadolov. In zdaj naj bi se jaz – “skorajda popolnoma zdrava”, pustila Černobilovsko obsevati?! Naka, to pa res ne bo šlo!

Mesece preden sem dobila tisto pravo, dokončno povabilo za “enotedenske počitnice” na Zaloški 2 sem porabila za indijanske plese, meditacije in upanje, da mi bodo tumorček odčarali vrači in podobni bioenergetiki. Čeprav so mi pred leti, ko sem se postavljala na noge, ti res pomagali, tokrat ni uspelo. Tumorček je počasi in vztrajno rastel. Ker mi zdravnik na Polikliniki ni hotel dati ultrazvočne slike mojega stvorčka (nkol mu ne bom pozabila), sem si po nekaj mesečnih vračevih čirulačarulah, ultrazvočno sliko plačala sama in se po izvidu, ki je kazala, ne le, da stvor ni izginil, ne da se je kakorkoli zmanjšal, niti isti ni ostal … ne, stvor se je kljub vsem indijanskim plesom, zvezdam postavljenim v pravo razmerje in vračem, ki so mahali okrog mene, še povečal. Jok, obup, tarnanje, nato pa odločitev, da poiščem novo mnenje … tokrat zdravniško. Bom žrtvovala nekaj denarcev in tako pridobila vsaj iskreno … ah, ne iskreno … sploh kakršnokoli strokovno mnenje, saj ga takrat na prvem pregledu nisem niti slišala … ali pa ga morda niti nisem dobila … spomnim se le, da mi je zdravnik nekaj pripovedoval o možnostih zdravljenja z radiojodom in češ koliko ljudi gre skozi ta tretma, torej zato to res ni ne vem kaj groznega. Aaaa, ogromno jih kadi, ogromno se jih zapija, na miljone se jih naliva s Coca-Colo, vsi zadnje čase rinejo v Nemčijo … pa to res ne pomeni, da bom zato tudi jaz, k’ne?!

In sem šla … nekih 80€ sem odcolala (bilo bi več, a ker sem imela s seboj sveže ultrazvočne slike, sem plačala le 😉 še za strokovno mnenje), zdravnik se mi je lepo posvetil, mi vse razložil in me predvsem razveselil z diagnozo “čakanja”. Je rekel, da bi on še opazoval in malce počakal. Češ operacija, za katero sem navijala ni kačji mašelj, radiojod, ki ga odklanjam jaz pa tudi ni takšna nuja, pri mojem 2cm velikem tumorčku.
Minilo je kakšno leto, čeprav mi moj gomoljček ni povzročal nobenih težav … vsaj jaz jih nisem opazila … se nikakor nisem mogla znebiti občutka, da mi nekje na spodnjem delu mojega grla, straši nek počasi rastoči tvor. In ta baje vpliva na srce. Zato sem se nekega majskega jutra ponovno znašla v kletnih prostorih Poliklinike. Tokrat sem zaprosila za drugega zdravnika. Tistega, katerega ime sem dobila v priporočilo. Bomo videli kaj bo on rekel.
Hmja, ja, kaj bi rekel?! … ponovno sem dobila pošto s predlogom za »zdravljenje« z radioaktivnim jodom. Tokrat se je predlagana količina še povečala. Ja, seveda, saj je zlobec vztrajno rastel. Na izvidu je pisalo skoraj enako kot prvič, le z dodatkom, da se pred terapijo pogovorim z zdravnikom. Najbrž osebje ve, kaj pomeni “pogovor z zdravnikom” in kakšni so postopki, a meni žal ni bilo prav nič jasno. Naj grem takoj s tem listom na Polikliniko in poiščem zdravnika? Me bodo oni poklicali? Naj grem vprašat svojo osebno zdravnico?
Odločila sem se za nojevo različico, potisnila glavo v pesek in čakala.

Po treh mesecih peščenega zatiskanja oči, je priletela nova pošta – čez 5 delovnih dni naj se s copatki (ajde, to sem dodala zaradi boljše rime ;)) oglasim na Polikliniki, pospremili me bodo na oddelek, kjer me bodo kontaminirali in ker bom nekaj dni sevala, me bodo za 1 teden zadržali za zaprtimi bolnišničnimi vrati.
Povem vam, če bi imela lase, bi mi stali pokonci! A oni mislijo, da jaz kar doma sedim in čakam kdaj me bodo pocukali za rokav?! In da se tako na hitro spravim in zaprem v nuklearno komoro?! Kje se skriva zdaj ta zdravnik, ki mi bo vse (kao) razložil?!

Seveda sem naslednje jutro zakurblala svojo Hondo in se rahlo penasta postavila pred sprejemno okence oddelka za ščitnico.

… in seveda imam spisano vse kar se je dogajalo od tam naprej … a ker me je naš TV okužil s tem, da je treba reklame spustiti takrat, ko postaja najbolj napeto, bom tudi jaz tukaj zaključila
… ne, ne, nobenih reklam … čeprav … ajde, nič ne škodi,
če pohvalim našega vaškega oštirja Pri Kovaču in njegove hude štruklje … pa prijateljico Natašo, ki v Fotospovednici iz vsake naredi carico (fotke, ja, fotke) … pa sorodnico Karlo, ki v svojem salonu v Šiški čudovito zmasira podplatke pa lička … pa še kaj … in …

kovac

 

 

 

fotospovednica

 

 

 

 

lavanda

 

 

 

no, nadaljevanje zgodbe pa sledi naslednjič … ko (če) boste pogledali reklame in povšečkali kar je za povšečkati. Hec, hec, ker tile trije sploh ne vejo, da so v reklamah. Sem jih kar sama dala, ker res iskreno mislim, da so vredni greha, tega, da prekinejo napeto zgodbo in vaše pozornosti.

Za tiste, ki imate še kaj energije in se vam kava še ni popolnoma shladila pa tukaj povezava na drugi in zadnji del tega zapisa.