Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Metuljček kontaminiran

Me tri in pa majhna priletna gospa iz sosednje sobe, smo bile zabavni del naše na kontaminacijo obsojene ekipe in ja … res se nisem zmotila o črni, suhi in visoki tečnobi, potrdila je moj občutek, da ljudi pravilno ocenim že s prvim pogledom. Klepetale smo, se tolažile, razlagale ena drugi naše strahove in zgodbice o skurjenih ščitnicah in nevarnih operacijah, ki bi celo takšnim kot jaz, dvignile kocine na koži in na koncu preživele tudi tisto »zeleno miljo«.
Jap, zelena milja se v KC vedno zgodi v sredo. Zjutraj pred zajtrkom vse pižamarje iz našega oddelka napodijo po labirintih UKCja do kletnih prostorov Poliklinike. Tam so nam, kot sem že omenila, preverili kako se nam testna količina useda v naše tumorčke in nas z izvidi napodili (no, to se sliši zabavneje, drugače so res zelo, zelo, zelo prijazni) po labirintih nazaj v naš Černobil. Medtem, ko smo mi zobali naš zadnji (tako se nam je takrat zdelo) zajtrk, so se dohtarske glave zbrale nad našimi izvidi in dorekle kako močno nas bodo ožarčili in ob 12h se je pred našimi posteljami zbralo kar nekaj belih halj. Vsaki posebej so razložili kaj pomeni »černobilska terapija«, kakšno količino bo dobila in kaj nam sledi v naslednjih tednih, nato pa je striček v gumijastih rokavicah s pol metrsko pinceto vzel kapsulo, jo vstavil v dolg plastičen tulec in me smo jo s kislim nasmehom pogoltnile.

In … BUM!
Ah ne! Nič se ni zgodilo. Popolnoma nič! OK, ja sevale smo, a moram povedati, da se niti nismo preveč svetile. OK, sploh se nismo svetile! Presenečena sem bila celo nad tem, da osebje ni drvelo kilometre stran od nas in da se je stric z gumijastimi rokavicami pogovarjal z nami še nekaj minut po zaužitju kontaminirane tabletke, sestra pa nam je nekaj minut za tem v sobo dostavila hrano in za nekaj kratkih minut celo poklepetala z nami. Enako zvečer in naslednji dan.
V mojem želodcu se niso dogajali vrtinci, lasje mi niso začeli poganjati … niti na glavi ne, še manj na riti in svet se je v enakem ritmu vrtel naprej.

Pred odhodom v bolnico sem imela tisoč vprašanj glede kontaminacije knjig, računalnika in telefona … češ okužila bom vse stvari okrog sebe in ko pridem domov, bomo vse zakurili na kurišču daleč stran od doma, naselij, odšli globoko v Kočevski gozd, da slučajno kakšna smet pepela ne zaide na naš vrt, med ljudi … pa so mi razložili, da kontaminacija ni nalezljiva. Imam jo v sebi in s spiranjem z vodo in zračenjem, se bo razkadila in odšla v ozračje … oblake, dež, zemljico … in ja, saj smo se v šoli učili kako je potem s tem 😉 …

Ok, resda sem opazila rahlo spremembo na koži, ki takoj po tem ni bila v najboljši formi, a konec koncev je lahko bila to posledica polne lune, ki je ravno minila, bližajoče spremembe vremena ali pa posledica tiste pleskavice, ki sem jo pojedla tisto nedeljo pred odhodom v bolnico, češ da je pred tem treba pojesti največji gift, saj ga bodo tako ali tako skontaminirali.

Aja, pa na ritko mi je tudi udarilo. Ampak to je bila zagotovo psiha. Dva dni pred odhodom v bolnico sem kakala za celo sezono nazaj, potem pa se mi je seveda rit zaštopala in v četrtek – četrti dan, je zadeva postala zaskrbljujoča … sploh po tem, ko sem skoraj čutila, kako mi kontaminirana kapsula kroži po telesu in sem jo želela spraviti čim prej iz sebe. Zjutraj sem spila prvo flaško Donata. Nič. Ob 10h drugo. Nič. Pa so mi dali sirup, ki je v mojem želodcu povzročil hujše boje, kot Černobilska kapsula, nato pa sem celo popoldne dežurala pred WCjem.
Tudi to sem preživela in od tam naprej je naše polnopenzionsko bivanje v 3. nadstropju postalo čisti užitek in zabava. Postrežen zajtrk, kosilo in večerja, ves čas na voljo svež čaj, vmes sem jedla jogurte in grizljala oreščke, ki sem si jih nabavila še pred »zaporom« (od Černobilske bombe naprej, se nismo smeli premakniti iz našega oddelka), pila pravi čaj, ki mi ga je gospodinja (tako po novem imenujejo strežnice) skuhala takrat, ko je kofetarkam pripravila kavico, pižamco sem menjala vsak dan, pod ritjo so mi pometali sproti, vmes sem sem brala pogrošno ljubezensko zgodbo, poslušala glasbo, klepetala, zvečer pa po televizorju, ki smo ga imele v sobi, gledala neko novo slovensko limonadno nadaljevanko. Pa če to niso počitnice!

Kako je z mojim zdravjem?
Enako kot prej. Bojda so mi gomolj morali skuriti, ker ogroža moje srce. Bi verjela, saj sta moji cimri imeli s srcem že resne težave. In njima so tokrat ščitnico skurili. Namerno. Ker baje ne gre drugače. Njuni gomoljčki so razpršeni po celi ščitnici, takšna operacija je zahtevna, anestezija pa zanju ni kačji mašelj. Tako ali tako bi jima morali odvzeti celi ščitnici, zato so ju raje skurili. Ja, sedaj imata premalo oz nič ščitničnih hormonov in celo življenje jih bosta morali jemati umetno – preko tabletke. A ta rešitev je boljša (in sedaj v to trdno verjamem), kot živeti v strahu, da se ti zaradi hiperkativnih gomoljčkov, lahko enkrat srce kar ustavi.

Jaz sem baje lažji primer. Imam le en vroč in hiperaktiven gomolj. Moja bomba je bila usmerjena naravnost vanj. V večini (takšnih) primerov bomba zadane, ubije gomolj, ščitnico pa pusti pri miru. Po testu sodeč se bo tako zgodilo tudi z mojim sovražnim podnajemnikom. In baje dodanih hormonov niti ne bom potrebovala. Ja, čez nekaj let, ja, saj so mimogrede ugotovili, da ima moja ščitnica še avtoimunega japonskega prijatelja, ki povzroča, da moja ščitnica dela vse počasneje. Bomo takrat ukrepali in dodajali tabletke. In če je bomba naredila raztur še tam malce naokrog mojega tumorčka? Jah, bomo tabletke jemali že zdaj!

Če si vsako jutro umijem preostanek zob, ki jih še imam, vtaknem v usta protezo in pojem svoj zajtrk, bom zmogla pogoltniti še tistih nekaj dodatnih hormonov.

Zapisala Saša septembra 2015

Tole so bile moje misli, ki sem jih zapisala, ko sem krempeljce še grela v topli bolniški posteljici. Še preden mi je postalo strašansko slabo in sem preklinjala dan, ko sem pristala na “Černobilsko terapijo” in preden sem se začela širiti, kot dobro zgneteno kvašeno testo pod okriljem tople krpice. Dva meseca hormonskih nihanj, iznenadnih slabosti, pomanjkanja energije in 10 kg plusa, ki sem jih pridelala še preden sem se dobro zavedala kaj dogaja.

jap, danes sem ok. Minilo je pol leta, ugotovili smo, da je kolateralna škoda le terjala svoj davek in da bo treba goltati dodatne hormončke, pa za povrh še nekaj dodatnih tabletk, da ublažimo raztur, ki ga je jod naredil v mojem želodcu in s tem ublažimo kislino, ki mi razjeda želodec in grlo, a kaj bi ….

ko gre b’k mora it tut štr’k

in ja, danes mi je ok. Papam tabletke, redim se nič več, s popolno odpovedjo kruhu, sladicam in mojim preljubim sirom, mi je v zadnjih treh mesecih uspelo celo izgubiti 5 kilogramov. Borimo se naprej in ni vrag, da se nam bo enkrat dobro povrnilo 😉

 

Za tiste, ki pa vas zanima tudi začetek zgodbe, jo lahko preberete tukaj, njen zaplet pa tukaj.

Če metuljček na vratu preveč frfota

Zunaj 33°C, prvi šolski dan, gužva, jaz pa prav napočasi naštimana sedim v 3. nadstropju naše glavne hiše zdravja in zdrah (UKCja), v klimatizirani sobici, s televizorjem še iz prejšnjega stoletja, pribitem na steno, na postelji ob oknu sedi moja cimra – 63 letna gospa iz Primorske, na naslednji, tudi rahlo prekratki za vse, ki v višino merimo več od 170 cm, sedim jaz in vneto klofam po tipkovnici.
Ni mi hudega, res ne, vsaj zdaj, ko sem se spravila v pižamico in se pomirila z vsem kar me čaka. Klima dela, wi-fi še bolj, kosilo danes je bilo odlično, aparat za kavo deluje, moji oddelčni sotrpini so (ajde, nekateri) kar v redu, čeprav s svojimi ranimi skoraj petdesetimi skrbim za dobro povprečje … jah, da ne zaidemo popolnoma v obdobje demence in inkontinence.
V podporo temu vam povem kar nama je razložila sila prijazna oddelčna sestra; so naju tamladi dali v skupno sobo, ki je malce naprej, kajti tastari so čisto ob »recepciji« … ali kakorkoli se že v bolnici reče omizju v središču oddelka. Jah, ne zgodi se mi več pogosto … no, če prav pomislim, se mi sploh ne dogaja, da sem najmlajša v ekipi.
Oddelek Nuklearne medicine se sliši strašansko znanstveno, a prisežem, tu nihče ne razvija novega raketnega modela, čeprav smo se baje tu znašli sami hiperaktivci. No, ja, naj bi bili, a pri tej ščitnici človek itak nikoli ne ve.

Ja, čeprav vsaj pri meni bo nekaj na tej hiperaktivnosti, vsaj kar se mojega zmedenega pisanja tiče, a pojdimo raje malce nazaj in naj vse razložim oz poskušam razložiti kolikor toliko urejeno in razumljivo.

To, da sem se leta 2010 malce sesula … izgorela … ali nekaj v povezavi s stresom … to najbrž že veste. In če ne, potem si preberite tole, pa mogoče še tole. … no, pa še kaj za nazaj poglejte po tej moji spletni strani.
Krepko sem ga srala s svojim zdravjem in si zakuhala kar precej težav, ki jih še danes počasi rešujem. Zobke smo poruvali, si naštimali protezo, prebavo smo si kolikor toliko uredili, lask pač ni več, ampak saj mi tale frizurca tudi paše, kislino smo uredili z vsakodnevno jutranjo dozo limonade in občasnim žličkanjem olivnega olja, ostali so mi še sinusi (to bomo reševali kasneje) in pa ščitnica.
Da imam težave s ščitnico je enkrat leta 2012 pomislila zdravnica na pulmološki, ko me je malce potipala okrog vratu. Hmja, tole zna biti Hashimoto je rekla in celo nekaj okrog tega zapisala v moj izvid, a ker sem imela takrat še 100 in eno težavo, me takrat za tega Azijca res ni pretirano skrbelo.
In ja, eden od razlogov, da sem tako veselo pristala na bivanje v »norišnici«, je bil tudi komentar mojega ambulanto lečečega me psihiatra, da me bodo znotraj bolnišničnih zidov, vzeli bolj pod drobnogled in pregledali tudi moje ostale zdravstvene težave. »Ostale« so bile takrat po mojem mnenju itak EDINE težave, ki sem jih imela, saj z mojo psiho takrat ja ni bilo nobenih težav. In res, že takoj na začetku so vzeli pod drobnogled mojo ščitnico in pogledali ne le moj skupni ščitnični hormon TSH, ampak tudi njegove podrazrede T3 in T4. TSH in T3 v redu, le T4 je malce (res malce) štrlel iz povprečja. Hja, marca 2013 so brez, da bi jaz kakorkoli tarnala o težavah s ščitnico, ugotovili, da naj bi res imela težavo na tistem malem metuljčku, ki se nahaja na vratu in baje skrbi za tisoč in eno funkcijo v telesu. Aha, morda pa res moja rit ni velika zaradi Nutelle in majoneze, ampak je za vse kriva ščitnica ;)! Sem vedela! Saj so vedno razlagali, da se ženske, ki jim nagaja ščitnica, čudežno redijo od zraka. OK, resda sem rada popapala kak štrudel, dva ali tri ampak, to ja ni kaj takšnega, kar mi ne bi bilo namenjeno, a?
Saj so vsi vedno govorili naj se poslušam in jem tisto kar mi telo govori naj jem! Meni so moje brbončiče vedno povedale, kaj mi bo z užitkom zdrknilo po grlu navzdol in malce manj razločno zamomljale, da se mi bo to tudi nakopičilo na bokih in stegnih …
In kljub temu, da sem bila po 3 mesečnem tretmaju v norišnici, pomirjena, zrelaksirana in predvsem dojela, da se večina naših bolezni začne v naši glavi … in to z vrtinčenjem naših misli … in sploh dojela, da moje bodoče zdravje leži le v mojem prihodnjem umirjenem in srečnem življenju in bila takrat “pravzaprav zdrava”, le odšla na specialistični pregled na Polikliniko. Da vidim kaj je na tistem T4, ki mi nikakor ne pusti, da bi z Nutello v ustih, shujšala.

Minili so še kakšni štirje meseci, ko sem končno prišla na vrsto, se odpravila v tiste zabačene kletne prostore, kjer so mi (ne pozabite – takrat pa res že popolnoma zdravi), ponovno vzeli kri za pregled ščitničnega hormona in po njihovem postopku, naredili tudi ultrazvok … in … opa, odkrili, da imam spet na obisku tistega Japonca in še … vragca … nek gomolj. Aaaa, G kaj?!
Bodo punktirali, so rekli, da vidijo, če je rakasto! Kaj?!!!? OK, resda nimam polovice zob, niti ene kocine in potrdilo, da sem zmešana, ampak drugače sem Z D R A V A!
Pritisk mi je narastel v neslutene višave, lička so postala rdeča kot pri Sneguljčici, glavobol pa močnejši kot po močno prekrokani noči. Ali niso eni nekje in nekoč govorili, če dregneš v rakasto, da to potem eksplodira?! Joj, a naj jo kar popiham še preden kdo zapiči punkcijsko iglo v moje sršenje gnezdo, sem razmišljala vročičnih lic. Pa so me hitro rešili muk in mi povedali, da ne bodo punktirali, saj je že rentgen pokazal da tvorba ni rakasta.
Ahhh, tako sem bila srečna, da sem iz stanja hude bolezni v nekaj trenutkih ozdravela, da nisem ničesar več vprašala. Me je kar odneslo domov.

No, ja, pa me je doma začelo žuliti kako so lahko prepričani in kaj torej pomeni ta nerakasti stvor? Še več vprašanj pa se mi je porodilo, ko sem nekaj dni zatem dobila pošto z izvidom, kjer so zapisali, da mi sledi bolnišnično zdravljenje z radioaktivnim jodom. RADIOAKTIVNIM? Od kdaj pa kontaminacija zdravi?!
Seveda, če mi zdravniki niso nič povedali, sem vprašala strička Googla in joj, prejoj, seveda je splet poln grenkih zgodb o skurjenih ščitnicah, uničenem zdravju, zgroženih zdravnikih izven naših meja, ko so izvedeli o enormnih količinah radiacije, ki so jih naši natovorili ubogim na ščitnici bolnim Slovencem. In če k temu dodam še svoj odpor do zdravil in ponos, da sem vso pot od izgorelosti do “skorajda polnega zdravja”, prehodila brez farmacije, brez Helexov, Apaurinov, Sanvalov, Cipralexov, Ranitalov in celo Lekadolov. In zdaj naj bi se jaz – “skorajda popolnoma zdrava”, pustila Černobilovsko obsevati?! Naka, to pa res ne bo šlo!

Mesece preden sem dobila tisto pravo, dokončno povabilo za “enotedenske počitnice” na Zaloški 2 sem porabila za indijanske plese, meditacije in upanje, da mi bodo tumorček odčarali vrači in podobni bioenergetiki. Čeprav so mi pred leti, ko sem se postavljala na noge, ti res pomagali, tokrat ni uspelo. Tumorček je počasi in vztrajno rastel. Ker mi zdravnik na Polikliniki ni hotel dati ultrazvočne slike mojega stvorčka (nkol mu ne bom pozabila), sem si po nekaj mesečnih vračevih čirulačarulah, ultrazvočno sliko plačala sama in se po izvidu, ki je kazala, ne le, da stvor ni izginil, ne da se je kakorkoli zmanjšal, niti isti ni ostal … ne, stvor se je kljub vsem indijanskim plesom, zvezdam postavljenim v pravo razmerje in vračem, ki so mahali okrog mene, še povečal. Jok, obup, tarnanje, nato pa odločitev, da poiščem novo mnenje … tokrat zdravniško. Bom žrtvovala nekaj denarcev in tako pridobila vsaj iskreno … ah, ne iskreno … sploh kakršnokoli strokovno mnenje, saj ga takrat na prvem pregledu nisem niti slišala … ali pa ga morda niti nisem dobila … spomnim se le, da mi je zdravnik nekaj pripovedoval o možnostih zdravljenja z radiojodom in češ koliko ljudi gre skozi ta tretma, torej zato to res ni ne vem kaj groznega. Aaaa, ogromno jih kadi, ogromno se jih zapija, na miljone se jih naliva s Coca-Colo, vsi zadnje čase rinejo v Nemčijo … pa to res ne pomeni, da bom zato tudi jaz, k’ne?!

In sem šla … nekih 80€ sem odcolala (bilo bi več, a ker sem imela s seboj sveže ultrazvočne slike, sem plačala le 😉 še za strokovno mnenje), zdravnik se mi je lepo posvetil, mi vse razložil in me predvsem razveselil z diagnozo “čakanja”. Je rekel, da bi on še opazoval in malce počakal. Češ operacija, za katero sem navijala ni kačji mašelj, radiojod, ki ga odklanjam jaz pa tudi ni takšna nuja, pri mojem 2cm velikem tumorčku.
Minilo je kakšno leto, čeprav mi moj gomoljček ni povzročal nobenih težav … vsaj jaz jih nisem opazila … se nikakor nisem mogla znebiti občutka, da mi nekje na spodnjem delu mojega grla, straši nek počasi rastoči tvor. In ta baje vpliva na srce. Zato sem se nekega majskega jutra ponovno znašla v kletnih prostorih Poliklinike. Tokrat sem zaprosila za drugega zdravnika. Tistega, katerega ime sem dobila v priporočilo. Bomo videli kaj bo on rekel.
Hmja, ja, kaj bi rekel?! … ponovno sem dobila pošto s predlogom za »zdravljenje« z radioaktivnim jodom. Tokrat se je predlagana količina še povečala. Ja, seveda, saj je zlobec vztrajno rastel. Na izvidu je pisalo skoraj enako kot prvič, le z dodatkom, da se pred terapijo pogovorim z zdravnikom. Najbrž osebje ve, kaj pomeni “pogovor z zdravnikom” in kakšni so postopki, a meni žal ni bilo prav nič jasno. Naj grem takoj s tem listom na Polikliniko in poiščem zdravnika? Me bodo oni poklicali? Naj grem vprašat svojo osebno zdravnico?
Odločila sem se za nojevo različico, potisnila glavo v pesek in čakala.

Po treh mesecih peščenega zatiskanja oči, je priletela nova pošta – čez 5 delovnih dni naj se s copatki (ajde, to sem dodala zaradi boljše rime ;)) oglasim na Polikliniki, pospremili me bodo na oddelek, kjer me bodo kontaminirali in ker bom nekaj dni sevala, me bodo za 1 teden zadržali za zaprtimi bolnišničnimi vrati.
Povem vam, če bi imela lase, bi mi stali pokonci! A oni mislijo, da jaz kar doma sedim in čakam kdaj me bodo pocukali za rokav?! In da se tako na hitro spravim in zaprem v nuklearno komoro?! Kje se skriva zdaj ta zdravnik, ki mi bo vse (kao) razložil?!

Seveda sem naslednje jutro zakurblala svojo Hondo in se rahlo penasta postavila pred sprejemno okence oddelka za ščitnico.

… in seveda imam spisano vse kar se je dogajalo od tam naprej … a ker me je naš TV okužil s tem, da je treba reklame spustiti takrat, ko postaja najbolj napeto, bom tudi jaz tukaj zaključila
… ne, ne, nobenih reklam … čeprav … ajde, nič ne škodi,
če pohvalim našega vaškega oštirja Pri Kovaču in njegove hude štruklje … pa prijateljico Natašo, ki v Fotospovednici iz vsake naredi carico (fotke, ja, fotke) … pa sorodnico Karlo, ki v svojem salonu v Šiški čudovito zmasira podplatke pa lička … pa še kaj … in …

kovac

 

 

 

fotospovednica

 

 

 

 

lavanda

 

 

 

no, nadaljevanje zgodbe pa sledi naslednjič … ko (če) boste pogledali reklame in povšečkali kar je za povšečkati. Hec, hec, ker tile trije sploh ne vejo, da so v reklamah. Sem jih kar sama dala, ker res iskreno mislim, da so vredni greha, tega, da prekinejo napeto zgodbo in vaše pozornosti.

Za tiste, ki imate še kaj energije in se vam kava še ni popolnoma shladila pa tukaj povezava na drugi in zadnji del tega zapisa.

Bolj nor, bolj srečen!

Povezava na intervju, ki je bil posnet na Valu202 in je vezan na naslovno sliko, je na koncu tega zapisa.

Celi dve leti sta minili odkar baje nisem več nora. No, vsaj uradno ne!
Leta 2013 pa sem se prostovoljno spravila v norišnico. Marsikdo se je zgražal nad mojo odločitvijo, da grem samoinciativno za 3 mesece v to institucijo, nekateri so me svarili, češ tam me pa bodo res naredili noro in mislim, da sta se celo moja starša spraševala, če se mi morda res ni kakšen kolešček odkrhal, saj naj bi njuna pametna hči res ne sodila v umobolnico, zakaj za vraga sem se sama »pri zdravi pameti« odločila, da grem »not«.

Zdaj vam bom pokvarila veselje branja teh zapisov in že na začetku povedala konec zgodbe – po treh mesecih sem prišla ven živa in zdrava in najbrž celo bolj pametna in še danes govorim, da so bili to moji najboljši trije meseci ever.
Ne, ne, nobenih prisilnih jopičev, nobenih tablet, injekcij, zapiranj v samico ali česa podobnega ni bilo! Pravzaprav so bile to počitnice … resda ni bilo masaž, jacuzzija, savn, prekrasnih samopostrežnih zajtrkov in pregrešno dobrih večerij, a bili so kofetki, nešteto pogovorov z novo spoznanimi prijatelji in pa likovne, glasbene, dramske in gibalne »delavnice« … jah, veliko lepše se sliši, če likovni terapiji rečem delavnica, kajne? … pa konec koncev smo res risali in likovno ustvarjali in med drugim sem ravno tam spoznala, da me likovno ustvarjanje navdušuje in se tako leto in pol kasneje vpisala na Fakulteto za dizajn, kjer zdaj pridno in zagrebeno študiram.

Tudi sprehodi z meni najljubšimi bitji so se dogajali – vsako popoldne po službi (njegovi, seveda) je pome prišel moj dragi in po možnosti s seboj privlekel še našega štirinožnega ljubčka in ker mi »nori« nismo po “hiši” hodili v pižamah, temveč običajno oblečeni in ker bojda le nisem bila čisto nora 😉 , sem lahko popoldneve in večere preživljala povsem svobodno.
Je lahko kaj lepšega od tega, ko te mož vsak dan odpelje na randi?! In ti je za 3 mesece prihranjeno pranje, likanje in drgnjenje loncev?! … no, ajde, ob vikendih sem morala domov 🙁 … ampak, drugače, … vam pravim, POČITNICE!
A zakaj sem odšla na takšne počitnice? Ko bi človek vseeno raje odšel na Maldive in imel tam svojo hiško, ne pa kot v norišnici – delil sobo in kopalnico še s par drugimi dekleti. Norimi, seveda! 😉

Na kratko – avgusta 2010 mi je telo reklo »Dovolj!« Na dolgo se da nekaj tudi tu prebrati.
Sama niti nisem opazila, da sem preterala. Pretiravala sem v vsem – v delu, v fitnesu, skrbi za zdravo prehranjevanje, pisanju bloga, druženju s prijatelji, možem, skrbi za dom, sina, mačka in bogvečemše …. le nase sem pozabila … na tisto otroško dušico, ki se je skrivala nekje v meni in je bila že dolgo časa nezadovoljna. In se je začelo – zobje, lasje, črevesje, ščitnica … in medtem, ko so mi zdravniki govorili, da je vse to rezultat stresa in naj izprežem iz svoje dnevne rutine (ki je seveda meni bila povsem normalna in prejkone počasna), sem si jaz zatiskala ušesa in iskala »zlati gral«.

Hodila sem od vrat do vrat, iskala takšne in drugačne zdravnike in čarovnike in se upirala nasvetu naj obiščem še psihiatra. Jaz, češ že ne rabim psihiatra, saj sem v glavi ja povsem v redu! Celo preveč v redu, saj imam svoje življenje popolnoma pod kontrolo ;)!
Naj mi samo tisti dohtarji povedo kako naj ustavim črevesno krvavenje pa bolečine v zobeh in glavi, pa tiste občasne tresavice mišic in obupne napade slabosti, ko tudi sedeti ne morem več … pa povedo naj mi kako naj naflancam nove lase … in ja, da si ne bi zdravniki kaj predstavljali, jaz zdravil ne jem in ne bom v usta vtikala te njihove farmacije, ne, niti ene tabletke ne vzamem, dokler mi ne povedo kaj je narobe z mano!
Ok, ko je zdravnikov zmanjkalo in mi še nihče ni pokazal “zlatega grala” (ultimativne resnice zakaj sem zbolela), sem se vdala in odšla na informativni … ja, ja, da ne bi mene »oni« slučajno kam vtaknili … torej, le na informativni sestanek k psihiatru, terapevtu in psihologu v enem. Na priporočilo prijatelja, ki mu zaupam. A sem gospodu dohtarju že takoj na začetku povedala, da tablete pri meni odpadejo. Joj, ubogi zdravniki, ki dobijo TAKŠNE paciente in jih morajo kljub temu nekako ozdraviti njihove norosti!
In tako mi je moj psihiater takrat predpisal le bolniško. Če sem že vse ostalo odklanjala, sem morala sprejeti vsaj to. In glej ga čudo – to “zdravilo” je delovalo! Resda mi naglavni okras ni začel cveteti, a krvavitve in slabosti so se ustavile. Takrat sem mislila, da bom po 3 tednih domačih »počitnic«, hop-cup, kot nova in takoj spet v službo.
Naka! 3 tedne, pa še en mesec, pa še en mesec … ne vem sploh kolikokrat sem bila na tistem upgrade »informativnem« obisku, a ta moj zdravnik je bil sila pameten, ničesar mi ni vsiljeval, predloga za tablete sploh ni več omenjal in vse kar se je dogajalo, so bila le nova in nova podaljševanja bolniške.
A enkrat je vsega luštnega konec in moja zdravniška komisija je rekla »Basta!« Pojma nimam kakšne receptorje, prevajalnike in čipe ima vgrajeno moje črevesje, ampak kot na klik so se moje telesne težave vrnile. Vse!
»Seveda, gospa draga, komisija je na temelju, da ne jemljete nobenih tablet, ugotovila, da ste najbrž okrevala in je čas, da greste nazaj v službo!«
Ampak … ampak … jaz sem ponovno v čistem razsulu, nihče še vedno ni našel »zlatega grala« in mi povedal zakaj, …. ZAKAJ … sem jaz sploh zbolela … in lepo vas prosim, ne mi pripovedovat zgodbic o stresu … ker jaz, veste, jaz, pa stresa ne poznam! Ahja …. saj sem rekla – ubogi dohtarji, s kakšnimi norci imajo opravka! 😉
In mi je predlagal hospitalizacijo. Hospitalizacija se sliši lepo … no, valjda greš v hospital, ko si zlomiš nogo in potem ti tam pomagajo, ampak v kakšen hospital naj grem pa jaz, ko sploh ne vedo kaj je narobe z mano?!
V norišnico? No, ja, temu danes nihče več ne reče tako, saj veste, kajne?! Ampak, ja, meni omemba psihiatrične ustanove pomeni točno to – norišnico – hišo za nore.
In sem šla. Zakaj že? Zato, ker mi je zdravnik, (ki sem mu mimogrede zaupala, saj mi ni oblačil prisilnega jopiča in trpal v usta tablet) rekel, da mi bo tako komisija bolniško podaljšala še za obdobje hospitalizacije in da bom znotraj »hiše« lažje našla svoj »zlati gral«. No, ni ravno uporabil tega termina, ampak, ja, res je bil bister, kaj hitro je namreč ugotovil, da me bo ravno s tem, da mi je omenil možnost raziskav drugih specialistov, dobil na limanice.
In?
Ja, nič … počitnice, kot sem rekla. Zlatega grala sicer nisem našla, sem pa v tem času ugotovila, da ta sploh ne obstaja in da so se moje bolezni razvile v moji glavi … no, ja, v srčku … dušici, če hočete. Jap, tudi težave s ščitnico, kar so mi res ugotovili šele znotraj »hiše« (torej se mi moj dohtar ni čisto zlagal oz jaz nisem čisto nasuho nasedla ;)), sem si nakopala zaradi prehitrega in prezahtevnega tempa življenja, ki me nikjer več ni osrečevalo, ampak le še izčrpavalo.
Med mojim počitnikovanjem je sin ugotovil, da pralni stroj ni zakodiran in ne deluje na principu mojega prstnega odtisa, mož pa, da kombiniranje parov opranih moških nogavic ni moj najljubši hobi, jaz pa da se bo svet vrtel naprej, četudi bodo okna umazana, majice nezlikane, počitnice pa povsem spontane in neorganizirane … no, ja, vsaj malo organizirane … jah, saj nisem rekla, da sem že čisto zdrava,a?! 😉
Sem pa v norišnici spoznala nekaj krasnih »sonorcev« in z nekaterimi sem še vedno v stiku. Ravno prejšnji teden sva se spet naklepetali z Azro – obe zdravi, ampak na srečo še vedno dovolj nori 😉

Povezava na luškan intervju, ki mi vedno znova obuja lepe spomine na moje tri najbolj nore mesece.

BLOG1

Tam … tam, tam … ne mi tukaj stiskat miške 😉 …. pa klik na tisto belo puščico v rdečem kvadratku 😉

“Run Forest run!”

… ali kako postaneš (pol)maratonka

Razlog ni nikoli en sam, cel kup jih je, a navadno ne razmišljamo o njih in jih tako niti ne razberemo. No, jaz sem en čuden analitični tič in danes sem se lotila brskanja po možganskih celicah o tem zakaj za vraga sem si omislila dolgotrajnejšo, večtedensko, morda celo večmesečno posebno večbarvno (odtenki od črne, vijolične do modre pa malce rumene in tiste kožne – originalne) teksturo na svojih nožnih prstih.

1.    in res najpoglavitnejši razlog je naš Otis. Saj so me svarili, a kot ponavadi oz. najbrž ravno zato, nisem poslušala in si tako nabavila hiperaktivnega psa. Jap, psi so podobni lastnikom in kaj drugega bi si lahko omislila kot lepega 🙂 veselega, družabnega, trmastega in energije polnega Jack Russlla?! K nam je prispel v času moje bolniške, ko res nisem vedela kam z obilico časa, ostal pa tudi, ko je bilo ob 8h zjutraj potrebno zapreti domače duri, Otisa pa s skodelico vode in briketov pustiti naj se znajde, gleda TV, pomije posodo ali sesa tja do petih, šestih popoldne. Ja, ja, lahko bi od šestih zjutraj počasi kolovratila po sosednjih poljih, lahko bi si izpahnila rame metajoč teniške žogice, a sem se odločila, da poskusim s sprehodom v stilu polurnega lahnega teka. Pol ure? Ah, kaj pa je to za nas korenjake, počasi sem prešla na urico konkretnega teka in (pol)maratonka je bila rojena.

2.    Runkeeper je tudi pridal svoje. Ah, začela sem tako malce za hec, 5 minut teka pa 5 minut hoje, vmes fotkanje Otisa pri njegovih nujnih in manj nujnih jutranjih opravilih, potem pa se je tistih 5 minut začelo raztegovati in pomislila sem, da bi poiskala kak programček, ki bi me ob tem spodbujal, me opozarjal, opominjal in predvsem meril. In naletela sem na Runkeeper. Luštna stvarca, ki jo ušpajhaš na svoj mobi in med tekom ti prijazna gospa pripoveduje kako hitro in kako daleč si že prišel. Pa sem si to povezala s FB in se najprej mislila le malce pohvaliti, češ poglejte, sem si le začela razmigavati rit. Potem pa so začeli prihajati prvi všečki in komentarji prijateljev o tem kako sem resna in zagreta … ja in stvar je postala resna in jaz seveda nisem mogla kar odnehati. Saj veste, ne bom izpadla zdaj Pussy in se najprej zaletela in tekala po 6km dnevno, potem pa kar mrknila iz Runkeeper sveta. Je bilo treba pokazati, da punca resno misli pa najprej 6km, pa potem 8km in ko sem vsakodnevno pretekala po 9, 10 km, se je rodila ideja, da postanem (pol)maratonka.

3.    Tisti PR razlog je nastal, ko mi je nekdo dobronamerno namignil, naj ne pretiravam in da ne delujem ravno tekaško. Hmmmm, kako ne delujem tekaško?! Hoče kdo kaj reči čez mojo rit in malce kavčasto razvita stegna? Jaz sem pa ja atletinja po duši! Sem nekoč trenirala tek, sem mu zabrusila! Saj veste kako to gre, za javnost ne omeniš, da je bilo to 35 let nazaj, in da si kasneje »tek« več ali manj uporabljal le še kot drugi del prijazne geste preden z družbo planeš na polne krožnike slastnih jedi. Torej tek kakšne 3 mesece pred mojim (pol)maratonom, res ni bil ravno moj zaščitni znak. Ne, niti na 10km ali vsaj 4km nisem še šla tekat, pravi kerlci to preskočimo in gremo direktno na 21-ko!

4.    Brez vzornikov tudi ne bi šlo! Že nekaj let nazaj sem začela hoditi v fitnes. Tja me je zvlekla prijateljica in to kljub mojemu vztrajnemu upiranju, da jaz se pa res ne bom pustila nateg*vati še kakšnemu kvazi osebnemu trenerju. Sem imela za celo življenje dovolj dobro izkušnjo za sabo. A ji je vseeno uspelo! Zvlekla me je k Tadeju in po prvem sestanku sem bila pečena. No, Tadej še danes ne more pozabiti moje zategnjene in zoprne face, ko sem prepričana, da pred mano sedi še en nategavček, odkimavala z glavo. Ta bo trd oreh, si je rekel in še danes ne more verjeti kako se je motil. No, vsekakor manj kot jaz. 😉 A ne, ne, ni Tadej moj vzornik za tek. On je sicer zelo kul in super in letos mi je pomagal pri tem, da sem to tudi izpeljala, a moj tekaški vzornik pa on ni. On smuča in se potaplja, po tem pa se meni (še) ne cedijo sline. Mi je pa pod nos potisnil vzornika, ups, vzornico, a se mu najbrž o tem niti ne sanja. Že nekaj let nazaj mi je v navalu veselja in ponosa omenjal tole dekle in njeno zgodbo o teku. Tako mimogrede. A jaz sem jo pograbila, saj sem imela kot volk pri rdeči kapici na široko odprte oči in usta, ko sem izvedela, da je postavna in prijazna mlada dama mamica kar treh otrok, poslovna ženska in tista, ki je sklenila preteči 21km. Hmmmm, a bi lahko tudi jaz? Ah, ne …. pa ne 21 km!!!!

5.    Ko sem na Tino in njenih 21km že skoraj pozabila, sem naletela na naslednjo super mamo. V naši soseski imamo gostilno, oštirja in oštirko, ki mi vzbujata skomine s svojimi 6(!) otroki. Ja, šest jih imata in jaz, ki sem si jih nekoč želela tudi za en mini kombi, ne morem, da ne bi [tippy title=”občudujoče“]ok, priznam, da tudi malce z zavistjo[/tippy] gledala mame, ki obvladujejo takšno čredico, ob tem opravljajo še kakšno delo, ki ni le brisanje noskov in imajo poleg tega zavidljivo postavo. Lani smo ravno sedeli v gostilni, ko nam je glavni oštir zaupal, da je v kuhinji rahla zmeda, kajti žena se je predolgo zadržala na maratonu, namesto da bi pravočasno zavihala rokave ter pomešala po loncih. Sem kasneje preverila njen čas in očitno 1:50 za 21-ko ni bilo dovolj hitro 😉

6.    In tako sem pod vtisom teh super žensk decembra 2012 sestavljala svoj »bucket list«. Božičku nisem želela pisati, ker nikoli ne odpiše, še manj pa kaj prinese, za cilje so mi povedali, naj jih preneham pisati, ker me spravljajo v stres, in tako sem lani sklenila pisati možu in mu natresti le kup neumnosti, ki bi jih rada nekoč … kadarkoli že, uresničila. Pisarila sem o svojih željah po znanju arabščine in kitajščine, pa igranju inštrumenta, pa o velikem krasnem in močnem motorju in barvastem ter originalno porisanem Miniju, vmes pa navrgla neumnost o tem, da bi si nekoč želela preteči pol maraton. Tokrat to niso bili cilji za 2013, ampak le pobožne želje male Saše, ki bi se jih morda tja do svojega 80. 90.tega rojstnega dne poskusila lotiti. In seveda so arabščina, kitajščina, pa tudi Mini, motor in seveda tudi maraton že v januarju počasi odšli v pozabo.

7.    In tako je prišel letošnji avgust, z njim moja nova služba, pa tam projekt s katerim »spreminjamo navade« in s tem vred še moj prvi in drugi razlog ter ščepec šestega … in ko vse te sestavine z malce soli in sladkorja zamešaš v pravo maso, dobiš idejo o pol maratonu. A pozor, dobiš le IDEJO! In ko to idejo blekneš na nekem službenem sestanku kjer sedi kolega – maratonski freak, si kuhan, pečen in pripravljen, da te namažejo na kruh. Jap, naslednji dan sem dobila njegov klic in povabilo na prijavo na tole zadevščino. Prijavo???!!! Pa ne, saj nisem mislila tako resno! Ne bit’ zdaj pussy, je rekel in zraven dodal, da je časa le še par dni za prijavo po normalni ceni. In pridrvel k meni, odprl stran za prijavo ….
Vse ostalo je le še zgodovina.

Samo to potrebujete, nič drugega! To, da nisem imela pravega obuvala in sem začela trenirati v 4 številke prevelikih sinovih supergah, da sem imela prvi mesec žulje na petah in prstih, da sem tekla v navadnem nedrčku ojačanem z ribjo kostjo in imela po celotni dolžini prsi krvave rane, da sem vmes odšla k zdravniku reševat zagnojene žulje na prstih, da so mi od nepravih obuval nohti krvaveli in so še danes podpluti, da sem svojo prvo 21-ko pretekla le 9 dni pred pravo tekmo, da sem po njej komaj premikala noge in razmišljala, da na maraton sploh ne bi šla, so le zanemarljive malenkosti, ki so danes že pozabljene.

Teden dni po maratonu spet tečem. Tokrat le iz razloga številka 1 in razloga številka 8 – ker mi je všeč, ko zjutraj, ko se dan šele prebuja, nataknem tisti pravi športni modrček, pa trenirko, majico, zdaj tudi vetrovko, rokavice in kapo, obujem superge – sedaj tiste prave, ki so prav moje in z glavo polno nekih počasnih, lenih misli oddirjam po domačih poljskih poteh … z vetrom v laseh … ups, okrog ušes.