Brez dlake na jeziku

Čista, čista resnica – izguba las mi je prinesla v življenje le dobre stvari!

Res je, če bi mi lasje ponovno zrasli, si jih zagotovo ne bi obrila. Pustila bi, da rastejo, si jih vsak dan ogledovala v ogledalu, otipavala tisti puhek, ki bi pognal najprej, kasneje pa polna pričakovanja z roko kar naprej gladila stržen in se veselila svojega ponovnega obiska pri že dolgo ne videni frizerki. Veselila bi se predvsem dokaza, da sem spet popolnoma zdrava in da moje telo ponovno sprejema tudi te pravzaprav marsikje nepotrebne kocine.

Sicer pa je življenje brez dlak odlično. Razpoznavna sem in dokler ga močno ne lomim, npr. počasnim ali agresivnim šoferjem na cesti ne kažem srednjih prstov ali se vrivam v vrsto pred trgovino z novimi Iphonei ali javno razlagam svoje politično stališče … ups, tukaj ga kdaj pa kdaj polomim … no, a v glavnem sem kar ok in zato mi razpoznavnost več ali manj koristi. Saj veste tisto, ko ti mesar da boljši kos mesa, prodajalec sadja pa še eno pomarančo za povrh. A da to dasta vsakemu … tudi lasatim in kosmatim?! Ah, saj je vseeno, važno da je občutek dober!

Na plažo in bazen grem lahko brez uvodnih uvertur in ureznin od prehitrega britja.

Tudi pri frizerju mi ni potrebno več izgubljati ne časa, ne denarja. Res pa je, da od leta 2012, odkar nimam več lasnega okrasja, nisem več na tekočem katero bejbo po solinah vodi Jan oz. ali je končno priznal, da ga te (soline, namreč) niti ne zanimajo. In kateri od estradnic je počil ventilček in uhajati zrak iz napihnjenih ustnic.

Da ne govorim o zmanjšanju prtljage! Nobenega fena, šampona, balzama! Niti krtače in glavnika! Ali brivnika! Sedaj bi res lahko odšla na Camino.

Sicer pa … če ne verjamete, si oglejte posnetek intervjuja, ki ga je z mano opravila moja prijateljica Nataša. Lepo me je zmotivirala, sprovocirala in na koncu še zmontirala v smiselno celoto.

Če je Iza Login, se bom jaz logout.

Na post grem. 21 dni brez trde hrane, brez TV-ja, interneta, seveda brez družbenih omrežij, mailov, brez konkretnega dela … saj veste tistega za denar ;), kakšen krožnik bom vseeno še pomila pa perilo oprala in obesila 😉 … predvsem pa brez butastih novic in prerekanj, ki me zadnje čase spravljajo v slabo voljo. Aja, pa po možnosti tudi brez družbe. Želim si nekaj tednov miru … osame. 

sinova soba, vaški travnik in nekaj slane

V idealnih časih bi šla za kak mesec nekam v tople kraje. Najela bi kak majhen apartma, kamor bi vzela psa, fotoaparat, kup knjig, sokovnik (ki ga bojda potrebujem za svojo postno dieto), tisto čudno zadevo za delanje klistira (baje tudi to potrebujem) … zelenjavo bi si sproti nabavljala, tam pa si po možnosti našla kakšno možnost za vsakodnevno plavanje in savnanje. No, v tem 2020-em letu je težko trofniti kak idealen termin, pa saj tudi takšnega idealnega mesta ni prav enostavno najti, zato se bom prilagodila. Ostala bom v svojem toplem domu, brez savne, bazena in se zjutraj sprehajala po malce bolj mrzlih in s slano prekritih vaških travnikih, osamo pa si bom uredila v majhni bivši sinovi sobi, iz katere bom umaknila vse moteče dejavnike in jo napolnila z risarskim priborom in knjigami.

Pravijo, da je post najbolje delati spomladi. Že mogoče, a jaz sem se bila za ta korak skorajda primorana odločiti kar sedaj. Veliko stvari se je nabralo, in nahrbtnik moram sprazniti, da bo vstop v leto, ki nosi mojo srečno številko, lepši in lažji. 

čeprav izgubljenih kilogramov nikoli ne iščem, oni vedno najdejo mene

Eden, a daleč ne najpomembnejši, razlog za ta korak, so moji kilogrami. Z njimi se ukvarjam celo življenje. Jezi me tistih 10 ali 20 kilogramov nad 70, ki jih včasih izgubim, a me potem kakšno leto ali dve vztrajno iščejo in vedno na koncu tudi najdejo. Rada se lepo oblačim, sovražim zajedanje roba najlonk v brazdi med dvema kepama trebušnega sala, pa medsebojno drgnjenje stegen, ob poletnih vročih dneh, da ne omenjam, da na šotorskem oddelku ne prodajajo lepo oblikovane ženske konfekcije. Rada brezskrbno skačem po travnikih in se brez težav povzpnem v sinovo stanovanje v 4. nadstropju stavbe brez dvigala. 

Očitno sva si z Jurijem Zrnecem precej podobna. Ne, da sva si ob izgorevanju, oba ob istem času in na istem kraju poiskala “strokovno pomoč”, kot je on temu v nekem intervjuju, lepo rekel, ampak tudi oba čustvujeva s (pre)veliko pomočjo hrane. In v tem letu sem res, res, preveč čustvovala 😉 in se pripeljala do tistega vrhunca, ki sem ga nekoč že dosegla.

tumor so hitro in brezmadežno odstranili

Drugi razlog je bil “wake-up call” … ok, naj bo po slovensko, čeprav se mi niti najmanj ne zdi tako udarno … torej, dobila sem budnico v obliki precej strašljive zdravniške diagnoze, ki se je kmalu izkazala za napako. Pravim, da sem bila “brezmadežno operirana in obsevana” in je “budnica” prišla z namenom, da se preneham ujčkati in živeti v zmoti, da je vse v redu. Ni v redu. Predvsem ni v redu, da me jezi ta svet. Ni v redu, da zaradi tega jem vsako packarijo, ki mi pride pod roke. Ni v redu, da nisem vesela in srečna ter zadovoljna sama s sabo. Kajti pri sebi se vse začne in tudi konča.

brez najnovejših fejsbuk informacij pač ne gre

Imam kup prijateljev, ki so nesrečni od trenutka, ko je mandat nastopila naša zadnja vlada. Tudi zame ni bil to najsrečnejši moment. 

Ampak, ej, takrat sem se pomirila in si rekla, da si očitno drugega ne zaslužimo. Vsak, ki je bil prej na oblasti, se nam (ali vsaj dovolj močnemu delu Slovencev) je zdel nekaj PRE … premlačen, premalo odločen, prezgovoren, preveč lev, preveč sredinski … In zdaj imamo kar imamo – nekoga, ki je preveč hujskaški, preveč tvita in predvsem tvita preveč neumnosti. Si zaslužimo boljšega? Zagotovo in imamo veliko boljših, konec koncev biti boljši od današnje vlade, res ni nek strašen dosežek, kajne? 😉 

Američani bi volili tudi Miki Miško

In kaj počnejo ti moji nesrečni prijatelji? Pizdijo. Po domače povedano. Namesto, da bi se povezali s podobno mislečimi in začeli načrtovati kako vlado po legalni, mirni in najboljši poti ob prvi priložnosti zamenjati, se raje prerekajo okrog oslove sence in prilivajo olje na ogenj. Bomo naslednje volitve izkoristili v svoj prid in šli vsi na volitve? Dvomim. Žal nimamo sistema kot v Ameriki, kjer so se Američani na koncu odločali le še ZA ali PROTI Trumpu in bi najbrž izvolili tudi Miki Miško, če bi bila to edina opcija, da Trump ne ponovi svojega novega komedijantsko nastopaškega mandata. Ne, mi se bomo raje stolkli me sabo ali je Luka Mesec premlad in preveč rdeč, je Bratuškova res trapasta v svojih tigrastih krilcih, Šarec s svojimi šarcizmi skriva svoje nepoznavanje politike in ali je Fajonova morda le premožačasta, medtem ko bodo “verniki” vztrajno vlekli na plan pobite belogardistične dedke in pradedke ter iz udobnih foteljev v podedovanih socialističnih stanovanjih v Štepanjcu in Fužinah, tolkli čez težke čase socializma in pobožno kimali velikemu vodji, ki jih bo bojda popeljal v svetle čase brez poročenih homoseksualnih parov, brez tistih treh Sirijcev, ki so se čudom sveta, slučajno odločili, da ne nadaljujejo poti proti Nemčiji, ampak pri nas začnejo čistiti ceste in vlačiti ven še tistih nekaj zadnjih kosov premoga. Medtem, ko bodo taisti “verniki” kimali velikemu vodji, ki jim bo bojda omogočil svetlo prihodnost pod vodstvom njegove prijazne in dobrodelne roke, ki bo socialno šolstvo in zdravstvo peljala v privatne roke. Bojda so tam boljši učitelji in zdravniki. Ja, definitivno so … vem iz prve roke, ker so bile čakalne vrste v socialnem zdravstvu predolge in sem si morala pomagati tudi s samoplačniškimi storitvami … nisem pa prepričana, če si bomo takšne fensi zdravnike privoščili vsi in to v vsej naši cvetoči in lepi penziji. In ja, resda v teh lepih obljubljenih časih, najbrž ne bo treba plačevati RTV naročnine in za opravljanje splavov tistim parim dekletom, ki bi drugače (“zastonj”) iz obupa skočile v Savo. Takrat bomo vsi skupaj (bojda “zastonj” 😉 … če verjameš ;)) gledali en in edini najboljši TV program Nora24 (Ko po parih letih istega sranja, ne bo več mogla nositi imena Nova, jo bo lažje in ustrezneje kot v Staro, spremeniti v Noro) in klikali všečke na (bojda zastonj ;)) družbenih omrežjih na vsebinah, ki nam jih bodo prav po našem okusu servirali naši dragi vodje. 

Bohve o čem se bodo kregali naši vnuki

Samo bognedaj, da se bodo naši vnuki leta 2120 med sabo prerekali ali je bilo v času TwITovem pametno, vlagati v tanke, ki so pomagali “futrati” nekaj tisoč delavnih mest naše takrat krvavo 🙂 potrebne vojske, medtem, ko so njihove babice umirale od izgorevanja pri delu v bolnicah ali depresivno končale na psihiatriji zaradi prevelikih neodplačanih dolgov njihovih v pandemiji bankrotiranih bifejev.

Takšnih prijateljev, ki so me redno obveščali o teh in onih političnih svinjarijah, ni nikoli primanjkovalo in ko je prišel čas našega Twitota, se je komunikacija le še okrepila.

kdo nam je skuhal to korona župo?

In potem pride največja tragedija nas princev in princes, ki smo dolga leta živeli na zrnu graha – korona, pandemija in ukrepi, ki so marsikomu zamajali (normalen … raje recimo običajen) svet. Da vidite informacije, ki sem jih začela dobivati takrat! Vse je res, korona obstaja, po cestah Pekinga padajo mrtvi, trupla vozijo s kamioni,  … pa potem nov val informacij, da je vse samo natega, virus so si izmislili Kitajci, da nas pokorijo, … ne, ne Kitajci, Američani so se skompali s poševnookimi proti “nam”, …. ne, ne, Bill Gates je bil ta … do vrhunca pa smo prišli, ko so nekateri začeli mešati jabolke in hruške in tisto prejšnje nezadovoljstvo pomešali s korono in je Janša skorajda postal glavni krivec za bedo vsakega fitnes inštruktorja in mame, ki so ji doma najedali zdolgočaseni najstniki.

V prvem valu smo zadevo na hitro popedenali in naš lider je maja na hitro poskrbel za nekaj dodatnih obratov denarja v nam tako potrebovani vojski in naše nebo so preletavala letala. Juhej, ukrotili smo virus! Smo ga, ker smo bili prvič prestrašeni in pridni in tri tedne kot pribiti sedeli na svojem zrnu graha. Jamrali, duhovičili okrog wc papirja, se držali za glavo, češ katastrofa glede izpada dohodka in neplačanih kreditov, ampak ej … glavno da preživimo to “vojno” in na koncu ZMAGALI.

Jaz vem, kako se na hitro rešiti virusa! Vem, ampak, kaj ko me nihče ne upošteva 😉

Teoretično je premagati virus enostavno, kajne? VSI se za en mesec zapremo v tišino svojega doma in upamo, da se s tem za vse večne čase ta nesnaga ustavi in preneha ustvarjati škodo?!

Spoznanje, da večina ni sposobna niti za en teden po pol ure na dan namakati svojih nog v lavorju mrzle vode, mi je (priznam) začelo najedati. Postala sem tečna in zoprna in celo domačim poskušala razložiti, da se virusa ne da odpraviti s tem, da smo le večinoma “pridni”. Grdo sem jih gledala vsakič, ko so mi razlagali svoje pravice, razloge, ugovore … ”ej … saj se valjda lahko na kratko dobim s službenim kolegom, da v živo razdelava tisto težavo … saj je moj kolega! … se že 20 let poznava”, … pa: “jutri mi sestrična prinese sveže zelje z njenega vrta, valjda jo bom objela … saj je naša kri!” ali “daj ne gnjavi, saj tudi Janez, Jože, Majda …Krek …(vstavi po želji) ne nosi maske, hodi na Hrvaško, ni v karanteni …”

Kako jim ni jasno, sem se spraševala, tega hudiča bomo zajezili in se rešili te more le, če bomo VSI, VES ČAS (kar bi lahko bilo le 3 tedne) RES DOSLEDNO DISCIPLINIRANI. Preprosto ne zahajamo (če le ni življenjsko pomembno) iz “neokuženega” v “okuženi balonček”. 

računalnik rešiš virusa, da ga do iznajdbe protivirusnega programa, odklopiš z interneta

Če recimo avgusta v Sloveniji ne bi bilo virusa, bi ga hipotetično z lahkoto zajezili, če bi preprosto zaprli mejo in nihče ne bi hodil ne ven ne noter. Nihče na vikend na Hrvaško, nihče na kavo v Trst, na avto servis v Graz ali po buče na njivo na Madžarskem. Vsi veseli in zdravi in na polno opravilni bi potovali le po naši lepi deželici. Pa saj se tega ne bi bilo tako težko držati, kaj? Brez zapiranja gospodarstva, trgovin in kafičev?? Samo preko mej nam ne bi bilo treba hoditi! Mesec, morda dva, mogoče celo leto … čisto nič drugega, kot samo ne potovat … ne se družit z nikomer izven meje. OK, to je bila pretežka naloga, pa je virus malce zdivjal in okužil domove za starejše in je naša vlada namudrila nekaj “pametnih” … no, ni si jih sama izmislila, pač skopirali so jih od drugih. Pa saj vsi poskušajo isto – paziti, da duh ne uide iz stekleničke. Pa saj je tako enostavno – kot z računalnikom, ki ga za nekaj tednov odklopiš iz interneta. Pa sploh ni treba, da ga vržemo v klet. 

dokler si nočni vratar ne ogleda porniča

Cela podjetja bi lahko še vedno delala na intranetu, če se le ne bi kak France na recepciji ob dolgočasni noči, le za kratke pol ure prijavil na erotični portal. Na, pa ga ima, virus, tudi tisto podjetje! Tako je z nami – “varne balončke” je treba delati. In iz enega balončka v drugega se ne gre … nikakor … nihče … dokler ni nevarnost mimo.

Pa tudi če nam vlada da žičnato ograjo okrog vsake bajte …

Pa je hitro počil “balonček” neokužene države. Tudi balončki po regijah niso dolgo zdržali. Zdaj smo zamejili občine. Mah, ne vem, če vse skupaj pomaga. Ta mora v službo, drugi k frizerki, ki dela na črno, tretji se ne upa odpovedati kšeftu, ki ga dela na črno in celo jaz sem nekega dne razmišljala kako za vraga bi s sinom prišla do hrvaške Ikee, da bi še pred božičem opremil svoj flat. 

Jebiga, ne pomaga pa če bomo meje postavljali na koncu vsake ulice – folk pač ne dojema, da si lastno jamo koplje pa najsi bo ta za trugo kakšnega od korone umrlega svojca ali znanca, ali pa jamo v katero se bo zvrnil naslednje leto preklinjajoč, ker mora zapreti propadlo firmo, ki ni preživela turbulentnih časov obupanih ukrepanj zmedene vlade, ali pa jamo, kamor ga bo porinil besni obubožani sosed, videč, da obstajajo tudi takšni, ki jim v teh hudih časih ni “crknila krava”.

Ne bom le čvekala, rešila bom svet!

No, ker me je zadnje dni res že pestila depresija, jeza in obup, sem prišla do spoznanja, da je treba začeti spreminjati svet. Najprej se rešimo korone, potem vlade, namestimo novo, krasno, lepo, smo končno zadovoljni z njo, kajti končno nas nekdo pelje v lepo zlato prihodnost, ki nam daje nove službe, dober zaslužek, ki nam omogoča lepa potovanja, pridne šolane otroke … in vsi smo srečni, zdravi, nasmejani in zadovoljni. 

Točno tako, načrt je krasen, le začeti ga je treba … nekje … na začetku … hmmm … pri sebi.

Jutri začnem!

Zato, jutri začnem. Umaknem se v osamo, berem le knjige, ki me bodo razvedrile, rišem, pišem, ustvarjam, vmes kaj pospravim (predvsem izpraznim), pogovarjam se z domačimi, a le o prijetnih stvareh. Ne zanima me Trump, Beiden, Janša in Pahor …ok, o Pahorju mi lahko kaj povedo, saj je zadnje leto aktiven manj kot vrtni palčki …, v naslednjih dneh se ukvarjam le še s sabo, vremenom, bio kolerabo, ki jo moram kuhati za mojo postno juho, Otisom in morda s svojimi akvarelnimi kurami.

Nova pomlad bo lepa 😉

Vam poročam, ko bo konec, a vizija je naslednja – Prečiščena, shujšana in umirjena bom ponovno zadovoljna sama s sabo in zagotovo se bodo veselja nalezli tudi moji bližnji. In ko bodo veseli tudi oni, bo veselja polna hiša tudi v njihovih službah … in tak narod … tak narod, ma, česa vsega je sposoben tak narod?! Izmed množice zadovoljnih ljudi, bo z lahkoto izbrati svojega vladarja. Zadovoljen narod ga bo predlagal in na koncu demokratično izvolil. Morda pa nam le uspe do naslednjih volitev? Se končno zberemo (najprej vsak pri sebi), združimo, povežemo in si končno izberemo vladarja, ki nas bo imel rad in ga bomo imeli radi tudi mi. 

Pa kdo ne bi ljubil svojega srečnega in zadovoljnega liderja, ki bi vice versa oboževal svoj zadovoljni narod in zanj počel stvari, ki bi ga ustvarjale še srečnejšega?!

Ljubezen brez roka vračila na nezadovoljstvo

Ljubezen, družina, kariera, užitek, sreča, družbeno priznanje, poslanstvo … čemu dati prednost, kaj žrtvovati? Je paket življenja, tako kot ostali paketi, vedno sestavljen iz nekaj dobrot, vmes pa je natlačene nekaj nepotrebne krame?

Sem na ta svet poslana kot stroj za reprodukcijo, ali mi je namenjenega nekaj drugega? Je tisto “drugo” lahko bolj izpolnjujoče ali pa je res LJUBEZEN tista bistvena energija, ki poganja ta svet?

In če, ljubezen do koga? Le do partnerja ali tudi in predvsem tista močna materinska ljubezen?

Imam občutek, da je feminizem poleg tistih dobrih plati, dobil (kot vsaka palica, ki ima vedno dva konca ;)) tudi tiste nebodigatrebarije. 

Le katera sanja o pomivanju posode in likanju spodnjega perila?!

Jap, valjda gre vsaka ženska lahko v politiko in seveda svet potrebuje precizne in navdihujoče znanstvenice in umetnice. Le kakšen bi bil svet brez Marie Curie, Jane Austen, Cleopatre ali celo Marllyn Monroe ;)? Ne vem pa, če je v splošno dobro, če bi v današnjem instasvetu, vsaka želela potovati, nastopati kot Madonna in imeti lajf kot Kim Kardashian? Saj veste, v stilu “I ja bih, tata!”

Kdo pa bi potem pomival posodo, zlikal srajce in vzagajal otroke? No, vsaj to, kdo naj jih rojeva, zaenkrat še ni sporno.

Kakšnega smo si narisale v svojih sanjah?

Baje dandanes nekateri iščejo partnerje kar po internetu. V vpisna polja želenih lastnosti vpisujejo skorajda zobno pasto in šampon, ki naj bi jih ta uporabljal. Ker bojda se tako lažje najdeta dva, ki sta si usojena. 

V svojem otroštvu sem si pod pojem LJUBEZEN postavila enega čudovitega moškega … seveda v to čudovitost je štelo, da je lep, postaven, športen, prijazen, nežen, ljubeč, nasmejan, inteligenten, duhovit, z občutkom za ples, ljubeznijo do živali … predstavljala sem si moškega, ki me bo osvojil tam nekje pri dvajsetih, me pred petindvajsetim v dolgi beli obleki popeljal pred oltar in skupaj bova srečno živela veke vekov. 

V to svojo sliko silne sreče in ljubezni, sem si, kot mlado dekletce narisala še hiško v cvetju in en velik avto. V majhnega pač ne bi mogla strpati vseh najinih prisrčnih štirih otrok in tistega srednje velikega psa, ki nujno paše v sliko popolnega življenja.

Ja, kar štiri froce sem si želela. Kaj pa bi drugega, ko pa sem kot edinka tako pogrešala družbo kakšnega zateženega starejšega brata, ki bi vsake toliko časa iz usmiljenja zvlekel v kak diskač in me spoznal s svojimi kul starejšimi prijatelji. Na vprašanje kdo se bo ukvarjal s to veliko družino, je hitro padel odgovor o bogatem možu, ki mi bo omogočal, da ostanem doma in z otroki berem, rišem, kuham in ustvarjam. 

In potem tista punčka odraste in začne se dogajati življenje.

Zaljubi se v enega, ki nima niti treh od vseh tistih prej naštetih superlativov. Ima pa kitaro in lepe oči. Koga briga ostalo! Četudi je igral v punk bandu, kar bi danes na Tinderju prekrižala s trikratnim x. In četudi ga je bolj od klepeta z mano, zanimalo pivo in čik s prijatelji, sem bila prepričana, da je on tisti eden in edini zame.

Pa sem našla svojo veliko ljubezen!

Še sreča, da me je pustil, pravim danes, ko že 35 let skupno pot hodim s partnerjem, ki je prišel nekaj let kasneje. 

Seveda tega svojega THE partnerja nisem našla na spletnih zmenkarijah, pa tudi hobijev in okusa za glasbo nisem preverjala, kamoli zobne paste. Noooo, priznam, namesto kakšnih življenjskih vrednot ala spoštovanje, delavnost, družina, zvestoba, mi je bil pomemben okus za oblačenje in še danes se spomnim tistih svojih počitniških zaljubljanj, ko je kak postavnež s plaže, na večerni zmenek prišel v belih nogavicah zatlačenih v črne količke (college čevlji) in kavbojkah s črto ob strani, na tistih svojih lepih zagorelih širokih ramenih pa je nosil na Ponterosu (tržnica Ponte Rosso v Trstu) kupljeno majčko s krokodilčkom čudnih proporcev. 

Svojega sedanjega moža sem na daleč poznala še iz gimnazijskih hodnikov. Eno leto starejši sicer postavni bjonđo, s pravo mero okusa za oblačenje ;), takrat ni vzbudil moje pozornosti. Sem pa nanj trznila, ko sva se ponovno srečala na faksu.

Katera pa ne bi trznila, če te prijazni mladenič nekega lepega dne povabi na izlet v Trst? Zanemarimo dejstvo, da naju je tja popeljal vlak in da sem si karto kupila sama. 

Ljubezen na prvi pogled? Ah, ne ga lomit!

Četudi ne upoštevamo gimnazijskega časa, ko se mi ne prvi, ne drugi ali tretji pogled ni niti malo zataknil ob njegovih modrih očeh, tudi za čas študija ne morem trditi, da so se mi takoj zatresla kolena. Čeprav se mi je takrat zdelo, da mojemu osvajalcu za tisto piko na i, manjka vnema za dolge debate in filozofska razglabljanja o tem in onem, da ne omenim, da načina stiskanja zobne paste in obračanja koluta wc papirja sploh nisem poznala, sem podlegla skušnjavi slastnih orehovih palačink na katere me je povabil na svoj rojstni dan in tistega pomladnega večera sva postala par. 

In od takrat se nama cedi med in mleko. Mož mi vsak petek prinese šopek rož, ob sredah me zmasira, torke pa imava rezervirane za ples. Tiste velike avtomobile (tiste iz otroških sanj) kombiniram k barvi oblačil najinih prisrčnih štirih otrok, ki me vsak dan po vrnitvi iz šole, močno objamejo in mi veselo čebljajo o dnevnih dogodkih. 

Japajade, tako kičasti še Hollywoodski filmi niso!

Je treba delat.

Po študiju seveda sploh nisem začela z rojevanjem tistih svojih sanjsko čudovitih otrok. Odšla sem v službo. Ker moj mož pač ni bil naloadan z denarjem, je bilo treba najprej zaslužit za tiste štiri sobice, velik avto in pasjo hrano. No, pa tudi zato sem šla delat, ker sem se do svojega dvajsetega naučila početi še kaj več od mešanja kašic ter risanja sončkov in risbic veselih družinskih članov, kjer na risalnem listu s paličastimi udi in velikimi okroglimi glavami, vsi kažejo močno nagnjenje k anoreksiji in plešavosti.

Saj veste, “I ja bih, tata!” je deloval tudi pri meni, ko sem gledala uspešne poslovne in samostojne ženske v svoji okolici. 

Pridno sem se začela vzpenjati, na kupček zlagala kovančke za “štalco” in tisti veeeeelik avto. Saj nama je kar šlo – pri mojih 26-ih sva že imela svojo garsonjero in rumeno bolho. In veliko dela. Vsak na svojem področju. Bo, saj bo, do kakšnega petintridesetega bova stisnila, potem pa od šuba ustvarila tiste malčke, si kupila stanovanje z visokim stropom in vse štiri magari nanizala na štirinadstropni pograd. 

V svoji drugi službi sem neznansko uživala. Plača se je višala, začela sem potovati, centimetri avta so naraščali in iz bolhe sva prešla na twinga ;). 

Ne čakaj na maj!

Pa se nekega poznega popoldneva z nekim modrim starejšim gospodom, poslovnim partnerjem, spustim v debato o družini in življenju. Ne, nikakor ne čakati na “pravi čas”, me je podučil. Ta nikoli ne pride, da ne govorimo o tem, kako enoletna porodniška …. pa tip sploh ni vedel, da sem razmišljala “puta četiri” 😉 … ambiciozno žensko zagotovo spusti po karierni lestvici vsaj za kak klin navzdol. In višje ko si, težje je po enoletni pavzi priti nazaj. 

Že naslednji mesec sem svojemu težila, da je čas za intenzivnejše delo na malih kričačih. 

Klic narave? Materinski nagon? Ah, dajte no, odločitev za otroke je bila zgolj poteza, ki se jo je v tistih časih pričakovalo od ženske v poznih dvajsetih. Takrat sem že zdavnaj prerasla pravljice in svoje otroške sanje o idealnem partnerju in angelskih otrocih. 

Od zanositve, ajde od kakšnega tretjega meseca nosečnosti, če smo natančni, pa do tja … kaj vem … tja do konca menjave plenic, je bil ta “klic narave” zame boljkone ena sama muka.

Menjam bruhanje za objeme.

Avtomobili so se v naslednjih letih resda daljšali in večali, tudi prostor za dva pograda bi se našel, a mi smo vseeno ostali kar pri enem mulčku. A povem vam, tudi grozote bruhanja in tiste neskončno dolge “jutranje” slabosti bi prenesla, če bi le lahko še enkrat (ali pa še trikrat) doživela tisto srečo, ko te objamejo male ročice, ko ti dete stisne masten poljub na lica in ko te pri njegovih zrelih 25-ih povabi na kavo in reče, da te ima rad. Takoj menjam za vse avtomobile, potovanja in poslovne uspehe!

Kaj pa ljubezen?

Tista vroča ljubezen, ki poraja metuljčke v trebuhu in mehča kolena?! Mah, kaj vem, v vsej tej borbi za službe, menjavanju posranih plenic, kupovanju boljših mobilcev, vijuganju med bolj in manj zoprnimi šefi in sodelavci, potovanjih, kuhanju, pranju, kakšni manj ali bolj resni bolezni … pa govorilnih urah in prevažanjem prestolonaslednika na hobije in žure, časa za razmišljanje o ljubezni ni bilo. 

Je bila to sploh še ljubezen? Navada? Morda le praktičnost in ekonomija?

Pripravljena na ljubezen

Kot hrček na kolesu bi se še naprej vrtela, v dobri veri, da napredujem in delam velike korake. Naprej, levo in desno. Zgodila pa se mi je bolezen. Izgorelost. Huda stvar, ki traja in traja. Obdobje v življenju, kjer človek potrebuje oporo. 

Pravijo, da je sreča, ko se srečata priložnost in pripravljenost.

Resda izgorelost ni bila ravno priložnost za prste obliznit, zagotovo pa je bila pripravljenost prava. Dolgoletni “trening ljubezni” se je obrestoval. Srečka sem bila. Srečka, ker sem imela ob sebi moža.

Vesela, da se na poteh življenja nisem izgubila in prebliske želja po hlastanju za življenjskimi avanturami, potovanji, kariernim uspehom, menjala za tisto tiho pripadnost, mir, spoštovanje, ki jim lahko z eno besedo rečemo tudi ljubezen

Feminizem po babi Tončki

Ne znam natančno citirati (pač moj EMŠO in dolga leta od takrat do danes naredijo svoje) svoje pokojne babice Tončke, ki v sredini prejšnjega stoletja o feminizmu še slišala ni. Babi je bila namreč rojena tam nekje na samem začetku 20. stoletja. A naj poskušam obnoviti kar mi je govorila o ljubezni in zakonu.

“V zakon ne vstopaj le iz zaljubljenosti! Tudi trezna glava je potrebna. Premisli, če je to TO … Potem pa … če s tvojim partnerjem ni nič poglavitnega narobe (najbrž je s tem mislila, če te do takrat ni ene parkrat žvajznil okrog kepe), potem se ODLOČI. In ko se odločiš, ne išči svetega grala! V življenju pride vse (danes bi temu rekla Shit happens), a vztrajaj in delaj na tem. Najlaže je obupati, pobegniti in poskusiti na novo. A tudi tam bodo težave, le drugačne.”

Pa kaj bi človek kompliciral in menjal?!

In seveda, moja babi je vztrajala z enim. Tudi moja mama vztraja z istim in očitno imamo vztrajnost in upornost v genih, saj se tudi jaz že 37 let držim istega.

A gledam današnjo mladino, opazujem in poslušam. Na Tinderju in družbenih omrežjih se najde vse! Tam najdeš takšno/takšnega, ki rad pleše tango, ljubi ravno prav zapečen rumenjak in majice v omari zlaga po barvah. 

Naslednjim generacijam ne bo pomagal ne Tinder, 6G, še najmanj pa tisti “zvesti geni”. 

Potencialni partner bi se znal še dokaj uspešno prebiti skozi internetni test glasbenega okusa in najljubšega nogometnega kluba. Tudi barvo las se da po potrebi prilagoditi željam iskalca, težje je že z ljubeznijo do kodrastega brokolija in nagnjenju k brezglutenski dieti. Težko premostljive ovire lahko nastanejo, ko pridemo do vprašanja o avtu, ki ga ta iskani partner vozi in številu nul na bančnem računu.

Nepredstavljivo nepremostljive pa se mi zdijo muke, ki sledijo pri teku na dolge proge. 

Če se da čevlje hitro zamenjat, zakaj pa ne bi patnerja?!

Moja babi je rekla, da je treba zdržati, moja mama bi rekla, kaj čmo komplicirati, ko pa ni špage za še en flat, jaz pravim, da bo že kako, da smo le skupaj in se cenimo in spoštujemo, mladina pa pravi, da ima vsak pravico do lepega življenja. Naj bo romantično in se bliska! Ves čas! In ko tega ni več? In ko se zamenja brand zobne paste, trdna veganka zopet mlati čevapčiče in se rumenjak vedno prekmalu razlije? 

Se pač odide naprej. Saj to je smisel moderne ljubezni, kajne?!

Se partnerja zamenja kot čevlje? 

… niso več lepi in bleščeči … pa saj le enkrat se živi, valjda ne bomo celo življenje hodili v istih, čeprav udobnih, a vendar ofucanih starih škrpetah!? 

Iščem odličnega šefa.

Sasa Gercar personal intro video

Zakaj bi morali vedno šefi iskati odlične delavce?! Kje je tu demokracija, lepo vas prosim?!

In eko, zaorala bom ledino in upam, da me bo še kdo posnemal … in tako bomo morda počasi postavili temelje novim zaposlovalskim trendom.

V bližnji prihodnosti bomo morda iskalci dela sedeli v širokih foteljih, klicali (ok, Skypali ali kaj podobnega) šefe na razgovore. Razporedili jih bomo v razmaku pol ure in jih samovšečno spraševali kaj nam lahko ponudijo poleg obilice dela, spodbudnega delovnega okolja, plačila, ki bi ga v bruto znesku kao sanjskih 1000€ nakazovali na naš sp in že davno zamortiziranega računalnika, na katerega jim je že pred nekaj leti prijatelj naložil skrekane programe.

Tisti ki bi nam ponudili star računalnik, na kredit narejeno pohištvo in službeno kuhinjo, kjer bi stal vsaj en lonček kuhaj, od doma prinešena neuporabna mikrovalovka, v omari pa kup škatel v Tušu kupljenih čajnih filter vrečk, bi bili zagotovo v prednosti pred tistimi, ki bi z nami sodelovali na daljavo, saj bi (upam da) večina iskalcev zaposlitve do takrat že počasi dojela, da delo od doma ni nič drugega kot kapitalistična finta v celofan zapakiranega nakladanja kako sebi prihraniti pri nakupu računalniške opreme, najemu pisarniških prostorov in konec koncev tudi tistih čajnih filter vrečk in sekret papirja.

In če nam bi kdo obljubil še pogodbo o zaposlitvi, bi ga mirno poslušali, četudi bi celotni termin pogovora zapomnil o samohvali njega in njegovega podjetja.

Seveda bi se morali delodajalci nadvse potruditi, da se pokažejo v najlepši luči. Mi, sedeči v foteljih, ne bi zagrabili ravno vsake shiti službe. Nekateri bi nam ponujali kup generičnega nakladanja pobranega z interneta ala “delo, ki ga ponujamo je dinamično in kreativno”, četudi bi se pogovarjala o mestu knjigovodje.
Ali pa “stalna osebna rast in delo v perspektivnem timu.” No shit!
In tisti obupani, bi “najboljše” hranili za konec- “stimulativen dohodek odvisen od rezultatov.” In ob tem naivno upali, da nihče od kandidatov ne zna brati med vrsticami in dojeti pravega pomena – stari, pokrit je treba tvoje stroške in če kaj ostane, se bomo …morda, morda … pogovarjali o čem drugem.

Ter “možnost … pazi (!) MOŽNOST napredovanja” Kot da je o možnostih potrebno debatirati. Potem naj v opis delavnega mesta dodajo tudi “možnost izgorelosti” ali “srčnega infarkta” ter da vas kandidati že na samem začetku pošljemo v tri krasne.

In potem bi ti naši potencialni delodajalci še tri dni premlevali in analizirali pogovore ter se spraševali v katerem delu so se preveč sprostili, pozabili blefirati in razlagati o svoji neizmerni potrpežljivosti, razumevanju in skrbi za svoje zaposlene.

A saj nič hudega, šefi so pametni in sposobni, hitro se učijo iz napak in na naslednjem razgovoru jim bo šlo bolje.

Ampak, kot pravim, nismo še tam … vse te nebuloze trenutno počnemo kandidati. Teren za veliki obrat šele prihaja … (I wish ;)). In ker jaz kao poznam zakonitosti trga (se tolažim … ob tem, ko sem vse zgoraj opisano pisala direktno iz svojih napačnih potez pri iskanju službe), ne sedim sproščena v fotelju in ne čakam takšnega s filter vrečkami čaja.

Prijatelji, ki me poznajo in želijo pomagati, me ob mojem širokem spektru izkušenj iz organizacije dela, vodenja timov, dogodkov, publishinga knjig, prodaje, dela na mednarodnih trgih ter ljubezni do mode, interierja in umetnosti, ki sem jo nadgradila z znanjem iz vizualnih komunikacij, sprašujejo kakšno delo iščem.

Ah, ne ne, ne zanima me S ČIM bom delala, ampak S KOM bom delala.

A da so važni tudi sodelavci?!
Seveda, a na vse ne morem vplivati in … saj veste, riba pri glavi diši.

Zadnje dni ga intenzivno iščem. Berem oglase, oznanjam prijateljem, koga sama pokličem, nekaterim pišem tudi brez oglasa, predvsem pa sem odprta za vse priložnosti. Grem na vsak pogovor. In seveda, čakam na vaše predloge, da mi podate imena tistih, ki jih je obvezno potrebno kontaktirati, ker ustrezajo temu naslovu članka.

In?
Izkušenj polna malha. Res. Za majhen priročnik se jih je nabralo.

Vam povem?

Prva skupina

No, obstajajo takšni šefi, ki razglas, da iščejo nalimajo na vsak vogal. FB, IG, LI, najbrž so še na Snapchat napopali svoje želje. In potem se usuje tistih 500+ prošenj. Ker so agencije predrage, je najbolje, da prvo rešeto naredijo tako, da vsakemu kandidatu dajo par nalog, ki naj jih opravi v rekordno kratkem času. Najbrž se odziv razpolovi, saj jih polovica že ob svoji redni službi težko diha, kje naj najdejo čas za cele doktorske dizertacije.
In potem, ko dobijo tistih 250 izdelkov, jih seveda ne berejo … kam pa naj pridejo s tem … morda jih razdelijo med pet ali deset zaposlenih, z nalogo, da vsak izbere svoje 3 najljubše. In na koncu se tistih 15 bojuje na nož in nekaj neprespanih noči izdeluje še bolj kreativne videe, reklamne kampanje in poslovni načrt za naslednje desetletje.
In tako v podjetje na koncu dobijo nadebudnega nasteroidanega mladca, ki sicer nima neke hvalevrednih življenjskih vrednot, zna pa hitro s spleta potegniti najboljši poslovni načrt, ki mu ga prijatelj čez noč prilagodi ustreznemu podjetju. Na, ta mladec bo v naslednjem letu
opcija a/ ob prvi težavi popihal na Havaje
opcija b/ z referenco v CVju, da je uspel dobiti službo pri velecenjeni firmi, popihal v bolje plačano službo pri konkurenci.

Druga skupina

Obstajajo pa tudi takšni, ki še nimajo ekipe. Imajo pa vizijo. Vizijo, da bi radi zaslužili. In potem iščejo nekoga, ki bi prišel, videl, zmagal. Prišel k njim, čeprav “njih” še ni. In ta nekdo bi videl kako bi zgodbo morali obrniti, da bi nastalo nekaj velikega in zmagal. Zanje.
Pa nagrada? Jah, saj veste, za plačo je treba zaslužiti. In to čim hitreje. Če se v dveh mesecih zadeva ne obrne, bodo našli drugega.
In če se? Jah, dokler ste za to, da vam na sp izplačujejo enega everskega tisočaka, bo sodelovanje odlično, drugače pa pojdi si delat kariero drugam!

No, jaz iščem šefa tiste tretje vrste. Tistega, ki ve, da je dober kader tisti z dobrimi vrednotami, pravim odnosom do življenja in ljudi okrog sebe ter pripravljen na učenje.

Tistega, ki se zaveda, da se lahko znanje in veščine hitro pridobi in nadgradi, ter da so testi v hitrostnem risanju krogov in hitrem tapkanju po IPadu neumnost prve klase, vprašanja o “5% lookalike publiki na Japonskem” pa nepotrebna provokacija, ki konec koncev še duhovita ni.

In na koncu “you may say I’m a dreamer” … in mogoče celo “the only one” … a jaz še vedno vztrajam.

Vietnam za darilo

Zakorakali smo v marec, s popotovanjem po Aziji sem zaključila sredi januarja, a jaz še vedno nisem uredila vseh fotografij in vtisov. No, v moji glavi so vtisi zaključeni … pa tudi v Rotary klubu sem že odpredavala o vsem kar se mi je dogajalo, le zapisov na blogu še nisem spravila v red.

Začelo se je namreč pri urejanju fotografij. Več kot 1000 sem jih naredila in tokrat sem jih nameravala urediti v Lightroomu. Se spodobi, če sem že lepo po pravilih plačala mesečno naročnino in sklenila, da bodo odslej naprej moje fotografije lepo obdelane. Jah, samo se je potem zataknilo pri uvažanju pa izvažanju pa pri razmišljanju kakšen sistem uvesti, da bom imela pod kontrolo kaj je obdelano in kaj ne … a me vedno povleče v odkrivanje novih stvari … in naenkrat se učim uporabe Lightrooma namesto, da bi napisala kaj o Vietnamu in Kitajski.

Takole se je s potjo začelo.

Nadaljevalo pa …

A naj bom na začetku malce poučno informativna, da ne bom le o babjih dogodivščinah razpredala.

z 90 M prebivalci in 330.000 km² površine je Vietnam 13. najpogosteje naseljena država.
Glavnega mesta HANOI nismo videle. Preveč na severu in naša Barbara ne mara hladnih krajev, tako da …
Največje mesto je HCMC – Ho Chi Minh City, nekoč Saigon. Prišle, videle, zmagale. Predvsem jaz sem ga do popolnosti osvojila, saj sem nenačrtovano v njem preživela veliko več dni, kot sprva planirano. Najbolj zanimivo je, da tudi tako poseljeno in veliko mesto nima podzemne. Promet se v večini odvija na skuterjih. Raiven bi ga opisala z naslovom svoje zadnje uspešnice z Eme – kaos.

Veliko križišč sploh nima semaforizacije, a četudi jo ima, je ta bolj za večerno okrasje, saj skuterji drvijo iz vseh koncev. Pešec se mora pogumno odločiti za prečkanje ceste in potem vztrajno in počasi prodirati proti svojemu cilju. Skuterji in tisti redki avtomobili bodo že nekako speljali naokoli in revežem pustili preživeti. Ali pa ne … no, jaz sem preživela.

Taksi prevoz tam pomeni tudi zadnji sedež skuterja. Sem poskusila. “Tja” grede je še nekako šlo … očitno je ob dnevni svetlobi moj šofer opazil bledico na mojih licih in se je potrudil voziti po svojem delu cestišča, “domov” pa me je peljal norec, ki mi je razkazal vse trike hitre nočne vožnje od vrivanja med ostalimi prevoznimi sredstvi, do vožnje v križišču po drugo smernem cestišču in dirjanja v rdeč semafor. Od takrat dalje sem se vozila le še z avtomobili pa čeprav so porabili vsaj štirikrat več časa za isto razdaljo.

Vietnam je socialistična republika. Tisti južni kapitalistični (uradno demokratični) del v mnogočem spominja na čase naše Juge. Donge lahko kupiš od kateregakoli mimoidočega … preprodaja deviz je pač nacionalni šport, taksisti na letališču te nategnejo v minuti, vsak posameznik deluje po principu “snađi se”. Zaposleni po hotelih so prijazni in ustrežljivi, a vidiš, da se jim gladko je** za delo. Receptorje vidiš klepetati in igrati karte, natakarice se kljub gostom mirno pogovarjajo in se ne dajo motit, snažilke uletijo v sobo ob 8:00 ne glede na vso mahanje in prošnje naj goste pustijo spati, notranji leti imajo zamudo najbrž vpisano že v pravilniku letalske družbe, angleščina jim ni ravno močna stran, a komunikacija teče tudi brez tega.

Njihova valuta je dong in to je denar z ogromno nulami. Čeprav sem bila nekoč vajena naših devalviranih dinarjev in tolarjev, sem tokrat imela kar malce težav pri razumevanju, da 10.000 đongov ni vredno niti enega kikirikija (manj od 50centov)

Zgodovina:
200 pnš – 938 nš Kitajsko cesarstvo
16. stoletje na oblasti Francozi
1945 svobodni, vendar deljeni na S (komunizem) in J (demokratični)
1976 Social. rep. Vietnam

tole je zelo na hitro, za kaj več pa si poglejte kakšno Wikipedio

Če bi zgodovino pred odhodom malce bolj preštudirala, me ne bi (sicer prijetno) presenetilo, da Vietnamci za pisanje ne uporabljajo Kitajskih grabljic, ampak čisto navadno latinico.

In če bi si ogledala tudi kaj o HCMCju, tudi tam ne bi doživela kulturnega šoka ob pogledu na gnečo, hrup (vsi … in to pomeni na desetine, ki se približujejo križišču, hupajo), umazanijo in revščino.

A da ne bo pomote, kljub vsem zgoraj naštetim pridevnikom, mi je bil Vietnam nekako všeč.

V sebi ima nekaj prvinskega, tisto preprostost, prijaznost ljudi in čudovito hrano. Čudovito, kljub moji driski in prvotnemu strahu. Moj prvi obrok – zajtrk na ulici, kjer so mi pripravili tak smuti, da se mi še danes cedijo sline, je premagal vse pomisleke in sklepe, da bom grizljala le oreščke.

Zaradi svojih sopotnic, sem imela to srečo, da sem spoznala res pravi Vietnam. Bivale smo po stanovanjih Airbnb-ja, jedle po tržnicah, ulicah in naključno najdenih restavracijah, same smo si iskale masažne salone, se pogovarjale z domačini, zavile v vsako ulico in brskale po vseh možnih stojnicah. V treh tednih potovanja sem doživela toliko, kot z agencijo ne bi niti v treh mesecih.

Izgubili so mi prtljago in prva dva dneva sem v sicer zimskem (ves čas so govorili kako je to pri njih zdaj pozimi ;)), a še vedno 30° vročem HCMCju preživela v svojih res zimskih gojzarjih in bundo s katero sem pripotovala iz mrzlega res zimskega Munchna.

Drugo noč v našem luštno opremljenem stanovanju, ki je bilo lepo le znotraj, izven vrat pa … jao … šok, ko sem videla vhod pa stopnišče in vse luknje, ki so vodile iz njega … no, drugo noč, ko sem vstopila v svojo spalnico, mi je mimo nog zašibal nek čuden črn stvor. Ščurek, smo kmalu ugotovile, saj jih je Barbara (tista prijateljica, ki je tja prišla že en dan prej, ker je letela iz Londona, kjer živi in dela), videla že prvo noč, a bila vljudno tiho. Sva z Alenko zamašili vse luknje, da le ne bi ti gomazeči “prijatelji” znova prišli do mene, a kaj ko sva s tem ubogemu velikemu ščurčku, ki je ves prestrašen ždel za sliko na nočni omarici, preprečili, da bi sploh zapustil mojo sobo. Si predstavljate moje oči, ko sem končno odložila očala in želela ugasniti luč in zagledala dvoje tipal, ki so migljala iza slike?!

To, da so vsa lokalna letala, ki smo jih vnaprej rezervirala, imela zamudo, sploh ni bila neka dogodivščina, je bilo pa zanimivo, ko smo namesto popoldne v Hue-ju, zvečer (zamuda pač) pristali v 4 ure oddaljenem Da Nangu. Seveda se nihče ni spomnil, da bi karkoli objavil v angleščini, saj je bil let lokalen. Spustili so nas iz letala misleč, se bodo že znašli. Jah, smo se, ker je bila na istem letalu na srečo tudi 5 članska vietnamska družina, kjer so vsi (skoraj vsi … no, sinovo dekle in njegova sestra sta se bolj nasmihali in njuna angleščina je bila sicer 10x boljša od tiste, ki jo obvlada 99% ostalih Vietnamcev … kar pomeni “Yes, yes” in veliko nasmehov) govorili odlično angleščino. Očitno so videli tri zgubljenke in skočili v akcijo. Najeli kombi do Hue-ja, poklicali naš hotel, da nam ne bi zaprli vrat pred našim prihodom in nas še prijazno povabili, da se z njimi popeljemo čez dva dni do Hoi Ana. Začuda smo namreč imeli povsem enak urnik počitnikovanja in se potem nenačrtno (potem pa dvakrat celo načrtno) parkrat srečevali sredi mestnih ulic različnih Vietnamskih mest. Spoznali smo se v Da Nangu, peljali skupaj v Hue, potem naslednji dan srečali v Hue-ju, se dan kasneje skupaj peljali v Hoi An, se dan za tem srečali na letališču v Da Nangu in se čez nekaj dni …nekega poznega večera srečali tudi na ulici HCMC. Mimogrede, HCMC ima 7M prebivalcev 🙂 . Na, to je bil ultimativni znak, da se moramo naslednjič srečati načrtno in tako smo ustvarili lepe spomine ob skupinski večerji.

Vreme in monsunsko deževje, ki niti slučajno ni značilno za to obdobje, je nekaj na kar pač ne moreš vplivati in če se niso sekirali organizatorji silvestrovanja v Hoi Anu, zakaj bi se me. Čeprav tam dež pomeni “nebeško zlivanje cistern vode” na glave prebivalcev, to tudi nam ni pokvarilo veselja. A ko so se temu pridružile prebavne motnje in driskanje, mi je, priznam, to začelo kravžljati živce. A kaj, končno sem podlegla nasvetom prijateljev naj ga vsako jutro dam malo na zob in v kombinaciji z ogljem, je zadeva prijela in rešila moje potovanje.

Ker mi je driska dala vetra, dež ni moja najbolj ljuba vremenska situacija in napoved je napovedovala še več tega “zlivanja”, vožnja po vodah v kakšnih zibajočih prevoznih sredstvih pa mi zna ustvarjati nove želodčne krče (strah me je tega, če že hočete vedeti), me pa smo imele v načrtu 8 ur plovbe po delti Mekong, sem se jaz tik pred nadaljevanjem poti, premislila in si bukirala let nazaj v natrpano, vroče in hrupno mesto HCMC.

4 dni brez svojih prijateljic sem imela v načrtu. Sama v velikem mestu odličnih smutijev, dobre hrane z veliko zelenjave, s fotoaparatom v rokah in možgani na off. A mi ni uspelo 🙂 Moji prijateljici sta namreč tisto čolnarjenje doživeli v skrčeni obliki (jah, spet zamude z letali), nato pa polovico naslednjega dne preždeli na letališču, drugo pa v taksiju, ki ju je vozil k meni. Planiran let na otok Con Dao je bil dokončno odpovedan. Orkan. Poklicali sta me in na hitro smo uredili najem sobe v tem istem “mojem” kompleksu.

Da nam ne bi bilo preveč dolgčas, sva z Alenko doživeli tudi poskus ropa. Ob čakanju taksija, je do naju po pločniku pripeljal fant na skuterju in zagrabil Alenkino torbico (seveda je imela v njej vse dokumente, telefon in ves denar) ter jo poskušal odvleči s sabo. Naka, Alenka je energična punca. Vlekla je nazaj in zmagala.

Tudi med hotele in v Grand Hyatt smo zavile. Bolj iz firbca. No, pa zaradi sestanka, ki ga je imela Barbara z nekim svojim znancem. Bogatunskim Vietnamcem, ki se je pred leti skupaj z njo kalil v Berinu.

Lepo je videti tudi tisti del, ki so ga v HCMC zgradili za bogate turiste. Stolpnice ena ob drugi, fancy trgovine z enkrat  ali trikrat višjimi cenami kot v ostalih predelih mesta ter lepi klimatizirani lokali, kjer ti čaj postrežejo v srebrnem čajniku in obveznim piškotkom. Mah, ja, za videti je, a to lahko doživim tudi v Portorožu.