Pripovedovalka dobrih zgodb
ok, ne čisto z rukzakom … in tudi ne ravno po celi Kitajski, ampak za naslov bodi dovolj.
Vsakič, ko grem na potep dlje od Å marne gore, zatrdno sklenem, da bom vse popisala, a čim pridem domov in začnem čistiti kufer – prati in likati – in …ja, seveda je treba še vse tisto pospraviti, kar mi prej zaradi pakiranja in priprave na pot, ni uspelo -. in -. ja, realnost je takšna, da že lepo količino let nisem napisala niti besedice o svojih popotovanjih.
Evo, danes bom! Danes superge in čevlji ležijo v predsobi zaviti v polivinilno vrečko, vse čiste majice so še vedno pomečkano zložene v kovčku, iz kozmetične torbice pa sem izvlekla le svojo zobno ščetko. Bo že počakalo!
Bila sem v Londonu. Že žblnajstič! Pač obožujem London, plus tam me kljub mojemu balkansko angleškemu žlobudranju še nekako razumejo, plus do tja se da dokaj enostavno priti.
Tokrat sem prvič letela do Lutona in za let izbrala Wizzair. Najcenejši? Mah, ne vem, tole preračunavanje je včasih nočna mora in meni se za 5 dni dopusta ne da iti enotedenske vaje iz kombinatorike (ne več …kot vidite, se mi je včasih še dalo) ter računati kje prihranim pri bencinu, kaj izgubim pri parkingu, cestninah, kje te udarijo po prtljagi, ker ti ne dovolijo, da si na letalo brezplačno (no, ja, nič ni brezplačno, ampak saj razumete, kajne …) odneseš kaj več od zobne nitke, kje plačam dodatno “prazno” nočnino, saj imam let nazaj ob 5h zjutraj, kje imam potem lažji dostop s podzemno in kje mogoče podzemna sploh ne vozi ali vsaj ne ob urah, ko imaš let – ej, ne, za razliko 20€ se teh računanj jaz pač ne grem.
Tokrat sem sedeč za računalnikom naredila takole:”Eeeej, stari, daj povej a greva iz Ljubljane v Luton ali iz Trsta v Stansted?”
“Kaj je cenej’š?”
“Uno v Luton, sam res za mal, samo potem pa ne vem kako je z vlakom iz Lutona, pa ne vem kako je s to prtljago-, pa ne ….”
“Dej Luton!” – seveda, saj to sem pričakovala, glavno, da on sliši, da je cenejše 😉
Slišalo se je pa itak kul, da bova v Londonu (ok, skoraj v Londonu – v Lutonu) že ob enih popoldne in da bova šla skoraj iz domačega dvorišča (ajde, iz Pučnikovega). To, da imava let domov iz Lutona že ob osmih zjutraj (pa 2 uri prej na letališču, pa pot do Lutona …hmmm), me takrat niti ni skrbelo, saj kdo bi ob rezervaciji počitnic razmišljal še o poti domov!
Za povratni let Ljubljana-Luton-Ljubljana sva za oba plačala nekaj okrog 210€ in k temu dodala 33€ (ja!!!!, 33€ zaračunajo, lopovi ;)!) za en sam prijavljen kovček. No, jaz pač nisem med tistimi, ki vse stlačijo v super majhen kufer, ki ga lahko spraviš kar v omarico nad glavo, kajti ne da se mi paziti in kupovati super majhnega čistilnega mleka, mila in -. No, ja šampona jaz pač ne potrebujem, ampak žal je moj dragi še vedno precej lasat -, poleg tega vem, da bi ob tem morala vzeti dodatno količino tablet za glavo, saj me zna zagrabiti huda migrena, če bi v Londonu ugledala pregrešno lepe bulerje, za katere bi vedela, da nikakor ne bodo padli v tisti super majceni kovček, ki ga nizkoproračunci imenujejo osebna prtljaga. Pa tile pri Wizzairu so še ekstra zakomplicirali, saj so uvedli dvojna merjenja – za tisto miceno osebno osebno prtljago, kamor poleg Ipada stlačiš le še majceni fotoaparat in šminko, ni potrebno plačati ničesar, za tisti malce večji kovček, kamor nam ženskam ne uspe spraviti kaj več kot par gatk, modrček in kakšne čeveljce in ki je po merilih ostalih nizkoproračuncev še dovoljeno trogati s seboj na letalo, pa pri Wizzairu že moraš doplačevati.
Res pazite, ker v primeru, ko prikorakate na letališče suvereno in sigurno in prej niste prebrali 100 strani njihovih napotkov in informacij, boste pred letom čakanju v 267 vrstah, dodali še eno čakanje za plačilo dodatnih 15€ za prtljago, v kateri pa itak ne boste smeli imeti normalne zobne paste in svojega najkul šampona za dvojni ali štirikratni volumen.
Skratka srečna sem, da sva midva to pot opravila letos – še preden bodo uvedli dodatno plačilo za tiste, ki že dva dni niso šli na blato in se polulali v flaško tik pred vstopom v letalo. Sem prepričana, da se nam kaj podobnega obeta prav kmalu!
Najin sin je nekaj dni kasneje zase in njegovo dekle vplačal let preko Ryanaira za let od Trsta do Stansteda in nazaj pa je odštel nekaj deset evrov več. Ne, v predpise o prtljagi pa se tam nisem poglabljala, mi je že Wizzair vzel dovolj energije. Glede prevoza do Trsta pa si je sine pač mislil, da je prihranil, ker v Trst in nazaj ju itak zategnejo starci 😉
Vedno najprej rezerviram let, saj so s tem večje kolobocije in sklepam, da se v Londonu vedno najde kak slovenček, ki ti v skrajnem primeru pomaga prespati -. In ja, če nič drugega bi se pofočkala pri Kastelicu v Wimbledonu – on bi mi že našel kakšen hlevček, da bi prislonila glavico in počila med enim in drugim pohajkovanjem. Tokrat ni bilo potrebe po iskanju vez do Branka, saj sem našla ugoden B&B. V Londonu sem bivala že v Youth hostlu, nizkoproračunskih hotelih, malce boljših hotelih na obrobju, super krasnih hotelih skoraj v centru mesta, tokrat pa sem se prvič odločila, da preizkusim še B&B.
70€ na noč z zajtrkom za oba v coni, ki je še dosegljiva s podzemno (sicer cona 2), se je izkazalo za solidno rešitev. Kar nekaj večerov sem brskala in iskala solidno namestitev, z lastnim prostorom za smrdeče in malce neudobno branje časopisov, kar je poleg cene glavni pogoj mojega moža. Priznam, ob fotografijah ponudbe stanovanj, me je povleklo in namesto brkljanja med cenovno dosegljivimi, sem si ogledala stanovanja za 700+€ na noč s prekrasnimi interierji , na koncu pa se odločia za tole. Rezervirala sem preko booking.com, kar je dandanašnji najboljša možna opcija, če ne spiš v stanovanju posameznikov ali youth hostlu. Baje je kul tudi airb&B, ampak to bom preizkusila naslednjič.
To so bile predpriprave in sanje malega kitajčka, o RL (real life) pa več v naslednjem zapisu, saj moje umazane gate le ne smejo predolgo čakati na pranje.
Najbrž je za moje današnje odklanjanje poležavanja na hrvaških plažah krivo otroštvo, ki je bilo počitniško naravnano seveda samo v to smer.
Vsako poletje je moja mama navdušeno izbirala počitniško točko na (pre)vroči in seveda takrat klim še ne poznavajoči hrvaški obali, že tedne vnaprej na kupček nalagala frotir brisače, bombažne nogavičke, frfotava poletna krila, kratke hlače, kreme za sončenje in z nakupi novih kopalk poskušala nad idejo praženja na plaži, navdušiti tudi mene. Mislim, da vse do danes ni dojela, da je bila glavna strateška napaka narejena prav pri tem – pri nakupovanju kopalk. Le katero občutljivo najstniško dekle bi, po podrobnem ogledu svoje, že rahlo pomarančaste in takrat še povsem bele, riti, ki si jo je lahko (pre)natančno ogledalo v ogledalu z neonsko svetlobo krepko osvetljene Maximarketove garderobe, potem še z veseljem v teh istih (ali konec koncev katerikoli drugih) kopalkah paradiralo po plaži?! Pa naj sem si izbrala še tako krasne, modne, z nedrčkom, ki dvigne in hlačkami, ki podaljšajo, me je slika mojih belih stegen v sanjah morila še vse do konca naslednje zime!
In potem na morju?! Saj je vseeno Selce, Medulin, Iž ali Primošten, opazna razlika med temi kraji je bila le v številu ovinkov, ki smo jih po večerji prehodili preden smo prispeli do THE sladoledarja, ki je kugle metal enkrat višje, kot tisti v ulici bližje našemu hotelu/počitniškemu domu.
Zjutraj zajtrk – ob posebnih dnevih rezina gaude in(ali) kakšne pariške salame, večinoma pa že na krožniku naložen mali zavojček masla in marmelade. Naša mati so imeli vedno dobre odnose z natakarji in tako se je na naših krožnikih, namesto šipkove ali slivove, v tisto majhno pakungo zavita (premogla je količino ene jušne žlice in prav čisto niti grama več), velikokrat kot po naključju znašla ravno meni najljubša marelična inačica marmeladnega obroka.
Aja, pred zajtrkom je moja mama tekala na plažo in na THE hot places nameščala brisače, češ brez tega bi morali ležati tam nekje, kjer je – ne vem – najbrž že nekaj groznega -. morda smetnjak s tisto marmeladno embalažo, kjer bi se potem nabirale ose, ali pa kup martinčkov, ki bi nam potem lezli po naoljenih hrbtih – ali pa skalo, kjer se niti jaz – malo dete ne bi moglo lepo zlekniti in ustrezno posončiti vseh svojih okončin. No, kakorkoli, mi smo imeli vedno najboljše mesto na plaži!
Po zajtrku smo seveda takoj hiteli na sonce, saj je bilo potrebno čim bolj izkoristiti vse, kar so nam “sanjske” in tako težko pričakovane počitnice nudile. Spominjam se, da je oče že kmalu po vtiranju Coopertone kreme (ta je bila v tistih časih the best, saj je imela deklica, ki ji je kužek vlekel kopalke z bele riti, ostalo kožo obarvano kot bi jo namazali z globinom – tako, da smo vsi mi seveda pričakovali podoben efekt), začel razpravljati o kosilu, za katerega smo se odločili že prejšnji večer. Izbirali smo med dvema menijema in kot se spominjam, sta si bila precej podobna in njuna glavna sestavina je bila mnogokrat v nekakšni redki omaki namočen stročji fižol s kombinacijo paradižnikove omake, le da si v prvem dobil kakšno verzijo pohojenega krompirja, v drugem pa zlepljen riž. A da ne bo pomote, v vseh obrokih smo neznansko uživali, saj so bili ti izbori in pričakovanja kako bo vse skupaj tokrat izpadlo, bistvo našega dopustovanja. Å e lepše je bilo pričakovanje ali bo za sladico kepica jagodnega sladoleda, grozdje ali le vaniljev puding s kapljico malinovega sirupa.
Večerje so se večinoma začenjale okrog 7h zvečer in bile za mojo mamo hudo pomemben del dopustovanja. V namen popolnosti večernega uživanja, smo s plaže odšli že okrog 5h. Danes ob tej uri sploh Å E ne bi šla na plažo, a z očetom sva bila s takšnim aranžmajem nadvse zadovoljna, saj sva imela celodnevnega prevračanja (ne pozabite, da smo bili na plaži že od 9h zjutraj, vmes pa le kakšno polurno pavzo za kosilo) na frotirastem ražnju, že preko glave, zato sva se ubogljivo tuširala, lišpala, si nadela ravno tista oblačila, ki jih je za naju predvidela mati, se potem kakšne pol urice (spet ubogljivo) sprehajala in poklikala nekaj fotografij, ki naj bi sosedom pokazale, kako fantastično naj bi se bili imeli na počitnicah, nato pa vsaj 15 minut pred odpiranjem menze, stali skorajda napopani na vhodna vrata. Jap, baje bi na koncu dobili res le še pohojeno solato – pač zajemali naj bi jo iz velikega solatnega čebra, zato, kasneje ko naj bi človek prišel tja, večja verjetnost bi bila, da dobiš ravno tisto, ki je naj bi ležala na samem dnu, prepojena s kisom in oljem in utrujena od pritiska tiste sveže prekrasne zelenjave (japajade), ki se je nekaj ur bohotila nad njo.
Po večerji pa že prej omenjen sprehod do centra vasi, lizanje zmrznjene obarvane sladke vode, ki so ji ustvarjalci nadeli celo različna imena od jagodnega do čokoladnega in vaniljevega sladoleda (tisti fancy okusi ala Zabaione, stracciatella, Baccio so prišli mnogo kasneje), za vrhunec večera pa še nekaj urno sedenje na terasi ob poslušanju peto razrednega banda in srkanju ene Radenske, Ore in Coca-Cole, ki smo si jih lahko privoščili ta isti večer. “Pij počasi,” mi je vedno rekla mama, “saj, ko bo miza prazna, bomo morali oditi v sobo.” In jaz sem pridno srkala po kapljicah in zdolgočaseno opazovala tete, ki so v pomanjkanju moškega navdušenja za ples, plesale kar ena z drugo.
In tako dan na dan in poletje za poletjem.
Priznam, zdelo se mi je kul, saj smo na počitnice vedno vsi komaj čakali – torej to mora biti nekaj v čemer strašansko uživaš, čeravno ti ni najbolj jasno, zakaj bi celotedensko poležavanje na plaži – na soncu, celodnevno druženje s starši, razglabljanje o hrani, oblačilih ostalih gostov ali brezplodno posedanje po terasah, predvsem pa dan na dan brez druženja in čvekanja s tvojimi prijatelji ali vsaj kar tako enimi neznanimi vrstniki, bilo tako nadvse zabavno.
Å ele v svojih najstniških letih sem spoznala, da so počitnice lahko še bolj kul. Teta me je povabila na kampiranje z njo in njeno hčerjo – mojo sestrično. Nobenega rituala, vstajanje, ko nam je švic v prevroči prikolici že tekel po riti, zajtrk ko nam je pač ustrezalo in jedli smo kar nam je pač ustrezalo – vse razen marmelade ;). Kosilo smo pogosto kar preskočile. Teta nama je suvereno predstavila praktičnost “sadnega” dneva in midve sva ga veselo zagrabili – saj se še spomnite tistega iz garderobe Maximarketa? J Sicer me je ob tem dietnem jedilniku begal zajtrk z Nutello (ups, te še ni bilo na voljo -.Eurocremom) in po sadnem kosilu še Otočec (hudo dober-pravzaprav edini možni družinski sladoled), a sem šele kasneje, ko sem že sama prevečkrat poprijela za kuhinjske lonce, dojela tetin trik počitniškega prehranjevanja. Pa vendar ji tega ne gre zamerit, saj sva tudi sami veseli preskočili drgnjenje loncev v čudno smrdečih kamnitih umivalnikih ob skupinskih toaletnih prostorih. Tudi zvečer se nismo prav nič lišpale. Posedale ali poležavale smo na ležalnikih ob prikolici, midve pa sva se podili z mularijo iz sosedskih prikolic ali šotorov, na teraso pa prišli le na ogled in postavanje, če se kje prikaže kakšen ogleda vreden mladenič.
Ne glede na to, da je tudi izboljšana verzija počitnikovanja locirala na Hrvaški obali, se kasneje, ko sem si dopust organizirala že sama, nanjo skorajda nisem vračala. Mareličnih marmelad je bilo kot kaže vseeno malce preveč.
Googlanje lahko včasih zavede. Res! Tako kot je nas, da smo potrebovali leta in leta preden smo končno odšli na Portugalsko. Ne spomnim se več kje in kdaj sem brala neko reportažo o Portugalski, spomnim pa se, da pisec nad to deželo ni bil ravno navdušen in nekaj malega tega vtisa je pustil tudi meni. No, in kadarkoli sem razmišljala o tem, da bi si mnenje o tej deželi s prekrasnim jezikom, ustvarila sama, sem zaradi nemogočih letalskih povezav, nad idejo kaj kmalu obupala.
In kako to, da se nam je te zimske počitnice res zgodila Lizbona? Del “krivde” gre pripisati našemu najstniku, ki mu tokrat ni več dišalo klasično divjanje po belih zasneženih strminah. Jaz sem na izjavo, da počitnice izkoristimo raje za obisk toplih krajev, kar poskočila in kaj kmalu začela tuhtati kam, kako in za koliko denarja. Skandinavija? Ja, tudi to nas zanima, a ne v teh mrzlih časih pa ne. Italija? Ah, prečesali smo jo že po dolgem in počez. Francija? Čisto prevečkrat smo bili tam. Hrvaška? Ah, ne hvala. Vzhod? Ne, ne bi, vsaj za sedaj, ko zahoda še vedno nismo prevandrali. Torej sem se ponovno vrgla v iskanje letalske povezave z Lizbono.
Ne vem, ali jaz ne znam ali kaj, ampak tile Ryanairi, Easyjeti in podobni nizkoproračunci, mi niso kaj prida pomagali, pri Letalske.si sem našla le ponudbo za 500€ ali več in skoraj že obupala, če mi ne bi kolegica Mojca pomagala z namigom naj pogledam različice letov s portugalsko družbo TAP.
Eko, tam sem našla idealen let, ki nas je v nedeljo 19.2. iz Zagreba preko Bologne (tam se letalo ustavi za 45 minut, natanka in natovori še nekaj – po pravici povedano večino -potnikov) do Lizbone za približno 230€ po osebi. Iz Zagreba smo štartali nekaj po četrti popoldne in prišli v Lizbono ob 7h zvečer (po njihovem času, ki je urico za našim).
Če boste tudi vi leteli s tem letom, vam priporočam, da se doma opremite z nekaj sendviči in kikirikiji, ker boste do takrat, ko vam bodo po 3h urah koooooončno postregli z nekim suhim kruhom in jabolčno čežano, že pošteno sestradani.
Taksiji v Lizboni -. Äabe. Ob prihodu na letališče smo oddirjali k okencu za informacije ter bili tam napoteni na avtobus, ki nas je sicer za 3,5€/osebo zapeljal skoraj do končnega cilja – a vendar za isto pot v obratni smeri smo za taxi od vrat hotela pa do letališča plačali le 10€.
S sobo sem zadela terno. Itak našo namestitev vedno urejam preko Hotels.com. Ta spletna stran je zakon. Že nekajkrat preverjeno, da je isti hotel rezerviran preko te strani lahko tudi pol krat cenejši, kot če bi ga rezervirala direktno.
Malce sem bila sicer skeptična, ko mi je spletna stran ponujala hotelsko sobo, ki ni bila čisto tipična soba, ampak je imela tudi priročno majhno kuhinjo, a sem zaradi opisa, da se nahaja v samem centru in precej ugodne cene (nočitev (sicer brez zajtrka) za sobo za 3 osebe je bila 47€), sklenila poskusiti.
Mega! Lepše sobe še nismo imeli. Izjemno lepo opremljene sobice, ki so sicer tipično hotelske (s sefom, TVjem, kopalnico, klimo), kjer postiljajo posteljo ter menjajo brisače vsak dan, je tu opremljena še z majhno kuhinjo, jedilno mizo s tremi stoli, štedilnikom, umivalnikom, toasterjem, grelcem za vodo za čaj, mikrovalovno pečico, hladilnikom in brezplačnim wi-fi-jem. Ker se je hotel nahajal v samem središču mesta, sva s Tomažem zjutraj skočila okrog ovinka, nakupila svežih žemljic, tipičnih njama portugalskih sladic, sirčkov, salamic in zelenjavic ter obložila mizo, da se je kar šibila od dobrot. Je naš Jaka izjavil, da bi si takšnih zajtrkov želel tudi doma. Sem za, sem mu rekla, le da bo moral že prejšnji večer po nakupih ter ob kakšne 6h zjutraj vstajati, da nam do pol sedmih pripravi mizo J .
Lizbona pa: -. é uma bela! Ne vem kam je gledal tisti, ki je je takrat kritiziral to prelepo mesto, a mene je povsem prevzela. Morda je nekaj k temu pripomoglo prekrasno vreme, morda termin, ko so po ulicah večinoma hodili le domačini … res, Kitajcev s svojimi šklocajočimi fotoaparati, sploh nismo ugledali, morda ugodna cena kave (v večini lokalov jo dobiš za manj kot evro), ki smo jo pili na prijetnem sončku, morda prijazni in večinoma angleško govoreči domačini, morda pa tisti njama dobri pasteis de nata – portugalska varianta sladice za ob kavi … nekakšen križanec med rogljičem in creme brulejem ali nas je morda prevzel vonj morja, morda pa večerni utrip ulic na Bario altu, kjer se iz trendovskih lokalov sliši zvok jazza, reggaeja ali kakšne druge klubske glasbe.
Å tirje prelepi dnevi, ki smo jih preživeli na ulicah Lizbone so zleteli kot bi mignil. V Lizbono se bomo zagotovo še vrnili.
London je velemesto, ki me vedno znova navduši. S svojim utripom, spektrom raznolikih narodnosti, popolnim prometnim kaosom, ki se dogaja nad in redom in hitrostjo, ki se dogaja pod zemljo, miljaužnt dogodkov, koncertov, tekem … skratka dogajanja, s spremembami, ki jih je opaziti vsakič, ko ga obiščem in še in še bi se našlo.
Nekoč, ko sem v London letela po službeni dolžnosti, se z izbiranjem avio-prevoznikov nisem ravno močno ubadala, odkar pa naš najmlajši član družine hlepi po potovanjih, se je tudi s takšnimi zadevicami treba spoprijeti.
Pri nas se potovanje ponavadi začne z dobrim družinskim prepirom in tudi tole naše zadnje ni bilo izjema.
Jaka je že v septembru začel izbirati kraj za izlet v času “krompirjevih počitnic”. Stockholm je bil njegov absolutni favorit.
Brrrrr, pa ja ne mislite, da sem ga jaz zmrzljivka resno vzela? Vedela sem, da naš pater famiglia itak ne bo za stvar, saj je splošno znano, da Å vedska ravno ne slovi po nizkih cenah1 … in tako sva starejša člana naše družine že začela iskati opcije za obisk Istanbula, ki se je nekako ujel z mojo zmrzljivo in Tomaževo varčno naravo.
Ko pa je napočil dan družinske debate, … hmja …. se je mahalo, jokalo, usklajevalo in iz Istanbula, Madrida, Barcelone – pa spet Stockholma, smo se obrnili na Portugalsko in ko je naš najvarčnejši član družine demonstrativno odkorakal s prizorišča debate, sva midva bolj potovalno navdahnjena člana le ugotovila, da bo na ta način v tej bitki zmagal on in mirno varčeval doma, če hitro ne najdeva cenovno sprejemljivega in marketinško dodelanega pristopa.
Marketinškega pristopa vam tu ne bi razlagala, a povem vam, da ima tudi moj mož nekaj pri tem, da sem v tem vse boljša in boljša 🙂 , cenovnega pa bom opisala tukaj. Če ne vam, bo pa meni zagotovo še koristil kdaj v prihodnosti.
Najprej sem se zadevice lotila preko FB in na vprašanje o najcenejšem letu dobila namig za Ryanair, a vseeno preverila še vse ostale možnosti.
Ker je naš mulo pri Ryanairu (pa tudi pri Easyjetu-u, ne pa pri Adrii) do 16-ega leta še vedno tretiran za otroka, smo malce prihranili še tu in za naše tri karte z dvema prijavljenima kufroma in nekim trapastim zavarovanjem (ker se mi je zdelo, da se bi brez tega lahko ekstra potrudili, da našo prtljago izgubijo), plačali 275€
Ko sem preklikala vseh miljaužnt podstrani obupno kičaste in nametane strani spletnega bookiranja pri Ryanairu in vse skupaj plačala, sem mislila, da je že vseh muk konec. A ne, ne! Pri Ryanairu se ne dajo!
Nekaj dni kasneje ti pošljejo obvestilo, da si se totalno nateg***, če si mislil, da boš prijavil le dva kufra, med osebno prtljago pa vlekel za sabo polno šajtrgo krame, ki ti je le nebi uspelo stlačiti v tista dva majhna 15kg kuferčka. Povedo ti, da na letalo lahko vsaka oseba odnese le še EN kos prtljage. Pod EN kos pa štejejo vse, kar ne moreš navesiti nase – torej večji fotoaparat v posebni torbici je že “pobral” opcijo za prenos dodatnega dežnika ali osebne torbice. Kar pa je še huje, otrok (in naš je juhuhu do 16-ega štet za otroka) nima dovoljenja niti za ta 1 ubogi kos prtljage. In da ne bi mi Balkanci potem vse marele, torbice, laptope in fotoaparate, strpali v veliko vrečo za smeti in jo prijavilo, kot en kos osebne prtljage, so napisali dimenzije največje možne taške in seveda njeno največjo možno kilažo.
Oh, ja, ja, smo doma kombinirali in vagali, a nam je na koncu le uspelo!
Ste mislili, da je že konec?
Ne, ne, potem sem dobila še en mail. V njem je pisalo, da se moram sedaj s tisto svojo kodo še enkrat prijaviti, da bomo na letalo, res, res prišli. Kaj, a bi naše karte še komu prodali, če nas ne bi bilo?!
Bomo o samem letu kaj več rekli naslednjič, pojdimo sedaj še na
Že vnaprej sem na tej strani rezervirala in plačala karte za vlak do Londona.
Postaja se drži letališča, vlak pelje vsakih 15 minut, ustavi pa se praktično v samem centru mesta – Liverpool street. Hitro in enostavno! Povratne karte za nas tri so nas prišle 67£ (74€)3.
Po plačilu dobiš kodo, ki jo vpišeš na avtomat pri izhodu iz letališča (nobene čakalne vrste) in v parih minutah ti avtomat iztiska karte.
Karte za podzemno železnico smo kupili na postaji Liverpool street (podzemna železnica se nahaja v istem poslopju, kot končna železniška postaja), pot pa nam je bila poznana že pred tem. Našla sem namreč spletno stran , ki ti na podlagi začetne in končne postaje, predlaga več možnih poti, z natančnimi opisi pešačenja in trajanja vsakega delčka poti.
Tukaj pa še zemljevid podzemne železnice
Naš hotel se je žal nahajal še nadaljnjih 45 minut vožnje, hoje in prestopanja, stran, a je bil vsaj vreden svoje cene (glede na vse moje sedanje izkušnje je bilo to najboljše razmerje cena-kvaliteta).
Tudi hotel sem rezervirala po netu. Poskušala sem najti nekaj v bližini Liverpool streeta, saj sem predvidevala (pravilno 😉 ), da bomo ob pozni uri prihoda, kar težko prestavljali kuferčke in bi se nam čim hitreje prilegla topla posteljica.
Hotelov sem se lotila dokaj pozno in tako 4 dni pred našim odhodom, nikakor nisem uspela najti nekaj v predelu City of London (kjer je tudi Liverpool street), in po nekajurnem mučnem klikanju in spoznavanju vseh predelov Londona, sem končno naletela na krasno spletno stran , ki ima najboljše brokerske cene hotelov v Veliki Britaniji. Kljub relativni oddaljenosti, sem se na koncu odločila za Accorjev hotel Novotel v londonskem predelu Excel. Navadno se takole pri takšnih izletih poslužujemo Ibisa (tudi Accorjev hotel, ki je za stopnjo nižji), vendar pa je bila tokratna ponudba za ta hotel cenovno primerljiva z Ibisom, da smo se odločili rezervirati kar to. Celotna vrednost 4 nočitev za vse tri je bila 386£
Morda še parking …. za 5 dni spanca našega avta v Celovcu smo odšteli 32€