Å kampi, kozice in repki

Le zakaj si do sedaj na teh straneh še nisem odprla podstrani namenjene pripravljanju jedi?! Hrana je namreč ena od meni neznansko zanimivih na svetu obstoječih zadevic.

Npr. že sobotno brkljanje po ljudi polni ljubljanski tržnici in nabiranje povrtnin pri nekaterih mojih stalnih branjevkah (čeprav ne vem natančno zakaj se mi zdi, da moram vedno ravno k njim, saj one ne kažejo občutka, da se me spomnijo izpred mojih že prejšnjih 156 sobotnih nakupovanj), je opravilo, ki ga s precej nostalgije s težavo izpuščam tudi ko ne gre drugače in se potikam po trgovinicah nekje na drugem koncu sveta.

Pa obisk ribarnice in mrščenje čela ter odločanja ali naj danes vzamem sardelice, kozice – pa ali naj bodo te očiščene ali naj jih pustim v oklepu in kosilo zaradi lupljenja podaljšam za nekaj prijetnih minut družinskega klepetanja – ali pa naj danes morda vzamem le dober kos tuna stakea ali pa morda le malce povoham, pregledam, se delam hudo pametno, ko pregledujem kupe morske hrane, za katere večinoma sploh ne vem kako se pripravi, kaj šele kakšnega okusa je?

Ali veste, da sem do začetkov obiskovanja ribarnice vsem rozastim oklepastim zadevam rekla škampi? Saj obstajajo le testenine s škampi – pa pizza s škampi, škampi na buzaru – je kdo mogoče kdaj slišal za testenine s kozicami pa pizza s kozicami ?! Kakšne majhne koze neki?!

No, v ribarnici so imeli pred nekimi lepimi rozastimi zadevicami, ki so že uspele izlesti iz svojega oklepa napis “kozice” in od tistega dne dalje sem bila prepričana, da so kozice tisti škampi, ki jih je nekdo že slekel do golega. A glej ga vraga, nekega dne, ko sem zasanjano opazovala veliko hobotnico in ugotavljala ali je to velika stara teta od sipe ali pa je hobotnica le njihovo zelo zelo oddaljeno morsko sorodstvo in razmišljala ali bi se moja malenkost upala kaj takšnega postaviti v naš lonec in medtem nepozorno naročila pol kile “kozic” misleč, da bom doma iz vrečke stresla lepe rozaste – se ve da popolnoma gole – zavihane meske. Hmja, ne, doma sem nesrečno zrla v škampaste kozice, za katere uživanje je bilo pred tem potrebno še pošteno in dobesedno zavihati rokave. Naslednjo soboto sem seveda dodobra pregledala vse stojnice in ugotovila, da obstajajo tako neočiščeni (oblečeni) škampi kot tudi neočiščene (oblečene) kozice, kot tudi povsem goli eni in drugi. Jap, pri oblečenih še nekako najdem sled dveh različnih modnih stilistov, a pri golih prav težko razlikujem v kakšen razred so bili uvrščeni še preden so jim odstranili obleko. In če se vmes znajde še Argentinsko poreklo, ki taisti kos morskega mesa poveča za nekaj centimetrov, je moja zmeda popolna. Ima to s škampi in kozicami kaj opraviti s količino estrogena in testosterona? In kam v to skupino potem pašejo še “repki”?!

Korenček

Nekje sem prebrala, da naj bi bila zgodbica o korenčkovem vplivu na boljši vid, res ena navadna zgodbica za malo deco, ki je nastala v prvi svetovni vojni med ameriškimi piloti, ko je v kuhinji razen obilice oranžnega korena, primanjkovalo katerekoli druge zelenjave. In kaj bi američani naredili drugega, kot pilote navdušili nad to sladkobno zelenjavo in jim “prodali” mit o korenčkovi koristnosti, ki obstaja še danes. Če zgodbico opremiš s kupom fansišmensi besed, kot je betakaroten iz katerega nastane vitamin A, ki pa je nujno potreben za nastanek retinala, glavnega svetlobno-občutljivega pigmenta v procesu gledanja in zraven dodaš še nekaj večini popolnoma nerazumljivih kemijskih formul, si zadevo zapečatil in rešil vid nekaj naslednjim generacijam. 🙂

Kdo bi vedel kaj je res in kaj ne, jaz teh kemijskih formul ne razumem in če povem po pravici me v uživanje česarkoli prepričajo predvsem brbončice v mojih ustih in te mi pravijo, da korenje ni ravno moj omiljeni plod narave. Korenja pač ne maram in je poleg rdeče pese ena tistih naravnih stvaritev, brez katerih bi zlahka živela. Resda zadnja leta nosim očala, a pri mojem konstantnem buljenju v računalniške ekrane, to res ne more biti dokazilo, da je ravno neuživanje korenja krivec za tistih “blaznih” -0,75 dioptrije.

A če ima korenje vpliv na izboljšanje vida, bi glede na rezultate sodeč, znalo neuživanje tega oranžastega plodu, vplivati na ostrino jezika in sarkastično izražanje. Tega mi gotovo ne manjka … ne, sarkazem je tako pogost v mojem izražanju, da včasih celo moj lastni sin preverja iskrenost oz. sarkastičnost mojih izjav.

Harfa-4In tako sem nekega dne zapisala prijazen (ja, ja, pri določenih besedah bi morala dodajati zvezdice, ki bi označevale moj pikro sarkastičen ton) … torej prijazen* prispevek o učinkovitem* in kratkem* malicanju naših zaposlenih. Prebrala ga je lastnica enega izmed tam omenjenih lokalov, ga očitno pokazala tudi možu (ki je seveda tudi lastnik lokala in hkrati glavni kuhar), ki si ga je zapisal za uho, zmanjšal vnos korenja v svoje sicer zelo okusno pripravljene jedi in se potrudil, da vsaj jaz ne trpim več za posledicami stresa*, ko zagledam korenje v svoji juhi ali na solati, predvsem pa so se potrudili pri izbiri strežnega osebja.

Verjamem, da je pridobiti, izuriti in obdržati dobrega natakarja, skoraj enako kot kuro naučiti plesati valček, a v Harfi jim je uspelo tudi to. No, morda so tudi kuro naučili plesati, vsekakor pa so med četico še vedno rahlo zmedenih natakarjev, umestili natakarja vrednega vrhunske restavracije. Natakar, ki si zapomni kako zapečen zrezek je gost jedel teden dni nazaj (in to pri svojem do takrat prvem in edinem obisku), kakšno vino je pil, kakšno kavo pijem jaz, kakšno vino imamo najraje, kdo je nagnjen bolj k ribjim, kdo k mesnim jedem, celo to, da moj mož komplicira pri sladicah in se kljub želji po sladkem, v primeru smetanastih in kremastih desertnih umetnin, temu raje odpove, pogreši kolegico (ki jo že nekaj mesecev ni v naši sredini) in ve, da je naročala solato brez kisa, olja in soli, natakar, ki kljub polnim rokam dela, opazi stalne goste, ki bi le na hitro prigriznili, jih prijazno pozdravi in odpelje k mizi, ki je načeloma rezervirana za večja poslovna kosila, tak natakar je nujno potreben in pika na i odlični kuhinji in prvovrstno pripravljenim in dekoriranim jedem.

Odličen kuhar in prijazen ter uren natakar sta praktično vse kar potrebuje dobra restavracija in to Harfa ima, četudi jim še vedno kdaj pa kdaj uide kakšna merica korenja preveč. 🙂

Za občutek, da ne hvalim kar tako pa še nekaj slik iz naše novoletne večerje.

HarfaHarfa-1Harfa-2Harfa-3Harfa-5Harfa-6

Tudi konje ubijamo, mar ne?

Tegale tipa imamo sedaj pri nas.

Za naše razmere malce čuden, a najbrž povsem povprečen tam, od kjer prihaja.

Na dan popije po litre Coca-Cole. Light, da se ne zredi preveč. Vanjo je potrebno stresti ogromno ledu in to do vrha kozarca. OK, nič čudnega, če piješ pijačo z ledom, ko je zunaj 30 stopinj, a pri 5 stopinjah, ko se mimogrede ustavimo v lokalu, kjer pijačo pijemo kar zunaj1 in se nekateri stiskamo pod grelci, je to malce čudaško.

Od hrane sicer je marsikaj, za razliko od drugih iz tega konca sveta, je on bolj odprt za razno razne poskuse in navdušen nad slovensko ponudbo, a vseeno so mu najljubše pizze. Ljubljanski dvor je zakon, obožuje pa tudi Piazzo, a ni ga čez dober, debel in masten horseburger, pravi.
Horse burger je še vedno tema vseh njegovih ameriških pogovorov o Sloveniji. Američanom (in začuda tudi večini drugim nacijam po svetu) je nedojemljivo, da pri nas jemo konje. Ne čudi pa jih, da se prehranjujemo z luštnimi piščančki, puhastimi zajčki ali celo lepookimi srnami, a s konji, ne, to pa nikakor ne razumejo.

No, John si je pred 12 leti, ko smo po celodnevnem garanju in pripravah za prireditev v Hali Tivoli, sanjali o hrani, zaželel hamburger. Seveda je imel v mislih McDonalds, a mi smo ga predrzno popeljali do stojnice v Tivoliju in mu naročili velik horseburger. Zagrizel je vanj in z iskrami v očeh povedal, da kaj tako dobrega že leta ni okusil. Ko smo mu končno razložili, da je sočni zrezek resnično narejen iz lepega in poskočnega konjčka, ni mogel ukrotiti svojega smeha. Od takrat ni človeka, ki mu ne bi znova in znova razlagal o sočnih horseburgerjih iz Slovenije.

Morda pa obstaja tržna niša za franšizo v Ameriki?!

  1. ne, ne, niti slučajno ni kadilec []