Je kraljica večera Elda sama, njena hči Ana Dežman, kdo od ostalih gostov ali povezovalka programa Bernarda Žarn?
Čeprav znam mojemu kdaj pojamrati, da me “nikoli nikamor ne pelje”, dejstvo o mojem ‘nikamor in nikoli’ ne bi moglo biti bolj oddaljeno od resnice. Stalno nekam hodim. Razen službe, ki je itak mus in nas še vedno nekako sili, da vstajamo ob kolikor toliko utečenih jutranjih urah, se našminkamo, peremo zobe, če smo ravno pri volji še kaj zlikamo preden vržemo nase, se sama udeležujem 1000 in en različnih dogodkov, sestankov, srečanj, predstav in športnih udejstvovanj. Zaenkrat na mojem urniku (žal) ni jezikovnih tečajev, imam pa tečaj tenisa, razne sestanke na Jakovi šoli (svet staršev, svet šole, projekt vrednote in še kaj se najde), redna tedenska Rotaryska srečanja, predavanja ta in ona, skoraj obvezno je četrtek (vsaj to šolsko leto glede na Jakov urnik) dan za kino, petek je zadnje čase dan za posedanje na vrtu teniškega kluba Olimpije in klepet s prijatelji, vikendi so rezervirani za kofetkanja, obiske prijateljev, izlete in obvezno Å marno goro in tako za bloganje zmanjka časa (kar se opazi, kajne 🙂 ), še huje pa je z obiski kakšnih gledaliških predstav ali koncertov.
A včeraj se je le izšlo. Ker je moj dokaj navdušen nad vižami … no, v bistvu nad glasom Elde Viler in še bolj nad vokalom njene hčere Ane Dežman, sem se le odločila za meni tako zoprno vnaprejšnje nakupovanje vstopnic.
Križanke so zame prostor, ki me vedno znova očara. Poletna vročina pomešana s hladnim večernim vetrom, ki se je kmalu spremenil v hud naliv, katerega dostop, je preprečila platnena streha razprostrta visoko nad našimi glavami.
Čeprav je v Eldinem glasu že čutiti pridih njenih let, se gospa s svojim simpatičnim duhom in energijo, uspešno spopada z odrom. V duetu s svojo hčero Ano Dežman je očarala celo tako mlade poslušalce, kot je naš Jaka. Ana pa je vsekakor popolnoma očarala mojega Tomaža. Že dolgo ga nisem videla tako navdušeno ploskati, kot je to počel takoj, ko je prvo pesem odpela Ana Dežman.
Mene pa je tako kot vedno očaral moj Oto. Ne, ni moj … a tako ga kličem, ker je Oto Pestner eden redkih slovenskih izvajalcev, pri katerem navdušeno vztrajam že leta in leta. Nikakor se ne naveličam njegovih starih viž in v nasprotju z sprejemanjem vseh možnih novotarij in odštekanega oblačenja, pri glasbi konzervativno še vedno ostajam Otojeva oboževalka. Ga ne zamenjam za Plestenjaka za nič na svetu.
Zdenka Kovačiček je ponovno potrdila rek, da se strup skriva v majhnih stekleničkah. Gospa z glasom in energijo, kot bi jih imela šele 20 in ne bila najbrž kar Eldina vrstnica.
Vse zvezde večera so nas očarale z odličnim nastopom in impresivnimi vokali … ter popolno inštrumentalno spremljavo (simfonični orkester RTV in Big band), Bernarda Žarn, ki je prireditev povezovala pa se je očitno domislila, da njeni talenti ne bodo v popolnosti vidni, če se ne bo izpostavila s kar najbolj raznoliko garderobo.
O Bernardi nisem imela ravno izdelanega mnenja, zdela se mi je cortkana pupa z dokaj poslušljivim vokalom, ki včasih zaide v smer interpretacije Jožeta Potrebuješ (tiste, ki tudi starejše nagovarja z akcentom publike Krokodilčkov), a njeno vztrajno menjavanje toalete za vsaka 2 stavka, ki ju je zdeklamirala na odru, ji je v mojih očeh zbilo nekaj pik.
Takšno maškeriranje je najbrž zaželeno pri vodenju kakšne Eme, Victorjev ali podobnih pasjih procesij, a pri koncertu takšnih pevskih div, kjer se nihče razen Elde sploh ni preoblekel, Elda pa le enkrat samkrat, je Bernardino paradiranje v sedmih različnih toaletah, bilo pretirano in rahlo kičasto …. če smem temu tako reči.