Å kampi, kozice in repki

Le zakaj si do sedaj na teh straneh še nisem odprla podstrani namenjene pripravljanju jedi?! Hrana je namreč ena od meni neznansko zanimivih na svetu obstoječih zadevic.

Npr. že sobotno brkljanje po ljudi polni ljubljanski tržnici in nabiranje povrtnin pri nekaterih mojih stalnih branjevkah (čeprav ne vem natančno zakaj se mi zdi, da moram vedno ravno k njim, saj one ne kažejo občutka, da se me spomnijo izpred mojih že prejšnjih 156 sobotnih nakupovanj), je opravilo, ki ga s precej nostalgije s težavo izpuščam tudi ko ne gre drugače in se potikam po trgovinicah nekje na drugem koncu sveta.

Pa obisk ribarnice in mrščenje čela ter odločanja ali naj danes vzamem sardelice, kozice – pa ali naj bodo te očiščene ali naj jih pustim v oklepu in kosilo zaradi lupljenja podaljšam za nekaj prijetnih minut družinskega klepetanja – ali pa naj danes morda vzamem le dober kos tuna stakea ali pa morda le malce povoham, pregledam, se delam hudo pametno, ko pregledujem kupe morske hrane, za katere večinoma sploh ne vem kako se pripravi, kaj šele kakšnega okusa je?

Ali veste, da sem do začetkov obiskovanja ribarnice vsem rozastim oklepastim zadevam rekla škampi? Saj obstajajo le testenine s škampi – pa pizza s škampi, škampi na buzaru – je kdo mogoče kdaj slišal za testenine s kozicami pa pizza s kozicami ?! Kakšne majhne koze neki?!

No, v ribarnici so imeli pred nekimi lepimi rozastimi zadevicami, ki so že uspele izlesti iz svojega oklepa napis “kozice” in od tistega dne dalje sem bila prepričana, da so kozice tisti škampi, ki jih je nekdo že slekel do golega. A glej ga vraga, nekega dne, ko sem zasanjano opazovala veliko hobotnico in ugotavljala ali je to velika stara teta od sipe ali pa je hobotnica le njihovo zelo zelo oddaljeno morsko sorodstvo in razmišljala ali bi se moja malenkost upala kaj takšnega postaviti v naš lonec in medtem nepozorno naročila pol kile “kozic” misleč, da bom doma iz vrečke stresla lepe rozaste – se ve da popolnoma gole – zavihane meske. Hmja, ne, doma sem nesrečno zrla v škampaste kozice, za katere uživanje je bilo pred tem potrebno še pošteno in dobesedno zavihati rokave. Naslednjo soboto sem seveda dodobra pregledala vse stojnice in ugotovila, da obstajajo tako neočiščeni (oblečeni) škampi kot tudi neočiščene (oblečene) kozice, kot tudi povsem goli eni in drugi. Jap, pri oblečenih še nekako najdem sled dveh različnih modnih stilistov, a pri golih prav težko razlikujem v kakšen razred so bili uvrščeni še preden so jim odstranili obleko. In če se vmes znajde še Argentinsko poreklo, ki taisti kos morskega mesa poveča za nekaj centimetrov, je moja zmeda popolna. Ima to s škampi in kozicami kaj opraviti s količino estrogena in testosterona? In kam v to skupino potem pašejo še “repki”?!

Pa tole sem čist pozabila!

Vsak film, ki si ga ogledam v kinu, sem rekla, da bom opisala! Slabo kaže s tole mojo samozaobljubo …. ja, ja tudi to sem rekla, da bom vsako jutro telovadila, pa vsak dan vsaj pol ure brala kakšno knjigo, pa na moj blog o hujšanju pisala svoj vsakodnevni jedilnik, pa …….. 🙂

Že tedne nazaj sem si ogledala film Ljubezenski recept. In celo všeč mi je bil. No, ne za znoret všeč, ampak všečno všeč. Tak, ženski, romantičen, ljubek … ja, ja saj ste dojeli point, a ne?

Strašansko je bil všeč tudi Jaki, ki si ga je ogledal kar dvakrat. Ampak ne, Jaki ni bil všeč zaradi Catherine Zeta Jones, tudi zaradi une tamale, ki je igrala že v Naša mala miss, ne. Mimogrede, tamala je res carica glede igre, ampak kape in nasploh oblačila je pa imela v tem filmu out of control 🙂 spljoh.

Jaki in tudi meni je bil ta film všeč zaradi kuharskih ustvarjalnosti. Oba sva malce mahnjena na ustvarjalne stvari in kadar kuhava, bova vedno nekaj po svoje scoprala. Jaz sem sicer tip improvizacije in ko se mi da, poberem vse kar imamo v hladilniku, zložim na pult in potem nekaj naredim iz tega, Jaka me je pa še nadgradil, ker poleg popolne improvizacije, želi imrovizirati tudi pri okraševanju krožnikov in jedi, kar se meni, priznam, večinoma ne da več igračkati.

In ta film naju sicer ni nič naučil, tudi ideje nama ni dal nobene, nama je pa dal nek zalet, motiv, zagon, ki sva ga počasi že malce pozabila in ta naju še vedno drži, tako da v nedeljo (ja, vmes do danes sem bila žal na službeni poti) smo pri nas ustvarjali juhice, paštice, pitice, sladice ….. Ko me bo tole spet minilo in se mi ne bo dalo niti vode za čaj pogreti, bom nabavila DVD Ljubezenski recept 😉