Vas zanima kako se počuti človek brez las?
Poskusite, če vam frizer/ka kdaj naredi sanjsko pričesko po svoje, imate še vedno šanso, da se postavite v mojo kožo – atov brivnik v roke pa na nulo!
Izkušnja veliko šteje, lasje vam bodo pa itak kmalu zrasli. Vam ni všeč lastna izkušnja? OK, potem vam lahko pa jaz povem kako je s tem.
Poznam že precej ljudi, ki so se v življenju srečali z avto imuno boleznijo alopecijo. Več o njej si lahko preberete v tem članku objavljenem na Viziti, ali pa se nam kdaj pridružite na sestankih, ki jih organizira društvo za samopomoč obolelim z Alopecijo. Več o tem tukaj.
Iz prve roke vam zagotavljam, da nas res ni tako malo. Moškemu svetu je vse skupaj že leta 1973 olajšal Kojak , nadgradil pa Vin Diesel in Bruce Willis , nam ženskam pa je Sinead O’connor naredila medvedjo uslugo, saj si zaradi nje vsak moški predstavlja, da ima vsaka plešasta baba, očke kot srnica, glavico kot žogica, povrh pa še žvrgoli kot škrjanček.
In zato, si večina plešastih žensk, svojo (pod)povprečno oblikovano glavo (jap, niso naše mame na youtubeu gledale, kako je treba dojenčka obračati pogosteje, kot pečenko v pečici), pokriva z lasuljo.
Tudi jaz jo imam, lasuljo namreč … no, pa tudi pečico, … imam dve, lasulji, ja, … pa tudi pečici … ampak – hmmm, no, ja, z lasuljami je tako kot z vsem ostalim – vedno pride vse v paketu – malo dobrega, ščepec odličnega, pa veliko sraja vmes pomešanega.
Prvo lasuljo sem si kupila spontano, na sobotnem sprehodu. Takrat sem imela še solidno količino las na glavi – no, solidno – vsaj 10x manj, kot je bilo pri meni običaj. Bog me je namreč v mladih letih obdaril z obilico kocin. Ja, ja, tudi tam, kjer naj bi jih me srnice ne imele. Vztrajno sem si voskala noge, brila pazduhe in celo – ja, odkrito priznam, celo lasersko odstranjevala brke. In zdaj me je bog (alikakorkolimuježeime) odrešil vsega, tudi tistih lasersko že odstranjenih brkov ;).
Torej, s tisto “solidno” količino las in odlično frizerko Barbaro, ki mi je plešaste kroge prekrivala z umetelnim striženjem, sem se dokaj dolgo (par let) brezsramno sprehajala po tem svetu. A tistega jutra sem odkrila nov plešasti krogec, tokrat na vrhu glave, kar je zame, ki hitro iščem rešitve, pomenilo, da se bom morala v bodoče ogibati vsem visokoraslim osebkom, torej košarkarjem in lepim postavnim visokim moškim, ki bi me uspeli gledati z viška. Ker se temu res težko uprem, sem še isti dan zavila v prvo trgovino z lasuljami (sploh jih ni tako malo) in ven prišla s približno enako pričesko, kot sem jo imela, le da je bila ta našita na nekakšni plavalni kapi in si jo med spanjem lahko postavil na nočno omarico. Pomislite, nobene zaležanosti! Vsak bi moral imeti vsaj eno takšno frizuro, za trenutke, ko ravnalec las ne dela ali ima od prejšnjega dne tak ročni muskelfiber, da – pač, brez spletične ne more – nič.
Naslednja napaka, ki sem jo naredila ta isti dan – jah, očitno me je tole druženje z visokoraslimi moškimi, pošteno dajalo, je bila britje tiste preostale “solidne” količine las. Mislila sem, da bo lasulja bolj sedla na golo glavo. A sem se zmotila. Od tistega februarskega dne leta 2012 ni bilo več povratka – laski mi niso nikoli več zrasli.
Napaka?! Jap, namreč lasulja stoji na goli ali polni glavi enako dobro (hmm, ali pa slabo ;)), le da na goli glavi čutiš vsako nitko in šiv. In konec koncev moram omeniti šok, ki ga doživiš ob britju glave. Ne, ne, ni primerljivo niti z najbolj ustvarjalno pričesko frizerske vajenke! Sama sem tisto prvo britje opravila v parih fazah. Ne vem, najbrž sem mislila, da bo manj “bolelo”, če bom najprej pobrila na ježka. Ne, bolelo je bolj, saj sem pred ogledalom stala kot ena črna uhata pikapolonica – okrogla glava s temnim strženom in srhljivimi belimi fleki po celotni glavi. No, na koncu je šlo do nule, a srhljiva slika pikapolonice mi še zdaj ni izginila iz spomina. V strašnem šoku sem takrat celo pozabila narediti selfija in ga objaviti na FBju. J
In tisto lasuljo sem nosila kakšen teden dni. Me je praskalo in žulilo, da o potenju sploh ne izgubljam besed.
Naslednja stopnja je bilo evforično nakupovanje rutk. Jih imam toliko, da bi z zvezanimi lahko najbrž objela Ljubljano. Ampak tiste rutke je bilo potrebno vsakič znova precizno in umetelno zavezati okrog glave. Ahhh, kakšna potrata časa!
Potem je prišlo obdobje kapic. Bombažnih kapic. Ah, no! To je bila le predfaza popolnoma gole glave. Gola barvasta glava pač!
Pa še eno lasuljo, ki ni imela daljšega staža kot pokrivalo od trgovine do mojega avta, sedaj pa kot prahonabiralec čaka na boljše čase v nekem kotu naše hiše.
Ja, saj bi jo kdaj nataknila nase, vendar je zdaj, ko so me ljudje navajeni gledati gologlavo, sram ob tem, da se kar naenkrat pojavim vsa lasata, enako močen, kot prej, ko sem čez noč (skoraj) postala Sinead.
Pravijo, da sem pogumna. Ah, dajte ga lomit, pogum nima nič s tem! Če imam pogum po svetu nosit svoj kljukasti nos in obloženo zadnjico, se upam pojaviti tudi brez las. Lažje brez las kot s celulitom. Prav tako kot vsak drugi človek, sem tudi jaz nečimrna. Tudi jaz bi imela mere 90-60-90, vse bi dala, da se za vse večne čase rešim celulita, nase natikam bolj ali manj drage cotice, se ob boljšem hormonskem ravnovesju celo spravim v fitnes (zakaj le, mislite?!), prežvekujem solato in cedim sline ob holesterola polnih kremšnitah.
Svojo plešo sem postavila na ogled, ker sem dojela, da na svetu obstaja vse kaj hujšega (bolj grdega, če hočete), kot gologlava ženska.
Če okolica lahko zasanjano ogleduje Bruce Willisovo svetleče čelo, bodo prežvečili tudi mene!
Ali me kdaj zmoti? O, ja, seveda! Jaz se ob slabih dnevih težko izgovorim na vrtinec v laseh in neukročene kodre. Jaz si na TISTI dan zamislim, da bi mi uhani res bolje pristajali ob paževski pričeski, mene moti, da mi izpod čelade na motorju ne gleda konjski rep in bi voznik za mojo ritjo prizanesljiveje hupal in razmigaval srednji prst.
Zmoti me, ko me zaradi pričeske gospa na pošti površno pogleda in ogovori z Gospodom, ko z mojo pričesko sodijo tudi o tem kakšno hrano jem, glasbo poslušam, kateri spol mi greje posteljo in v kakšnem ritmu kakšne versko fanatične skupine poskakujem.
Ampak, ajd, če ne bi bile krive dlake, bi bilo pa kaj drugega, kajne?!