Moj jezik ljubezni je pozornost. Pozornost v vseh barvah, oblikah in agregatnih stanjih.
V bistvu mi je skorajda vseeno ali bom za svoje delo dobila plačano v zlatih palicah ali v kurjem futru, le da me nekdo pogladi po glavici in me iskreno in od srca pohvali. Jah, ob drugi opciji sicer težava nastane doma, kajti ob obilici kurjega futra in posledično “preveliki” moževi pozornosti, slej ko prej upade tudi moj širok nasmešek.
In ob storjenih napakah ne potrebujem nikogar, ki bo pokazal nanje. Grrr! Tiho bodite in me pustite pri miru! In če se le da, pohvalite moje čevlje ali frizuro. In če nič drugega, lahko omenite, da končno pada sneg in ….. ja, ne vem, samo ne recite, da bo treba kidat in da je pred nami še dooooolgo obdobje zmrzovanja.
Pa vendar, če se najde junak, ki bo v moji prisotnosti pokazal na napako in če kojim slučajem preživi 🙂 , potem lahko v nadaljevanju opazuje primerek izjemne trme v akciji.
Pohvala za dolgo in neumorno funkcioniranje.
Kritika pa za pospeške. To je formula uspeha za mašinco, ki laufa v meni.