Ljubezen brez roka vračila na nezadovoljstvo

Ljubezen, družina, kariera, užitek, sreča, družbeno priznanje, poslanstvo … čemu dati prednost, kaj žrtvovati? Je paket življenja, tako kot ostali paketi, vedno sestavljen iz nekaj dobrot, vmes pa je natlačene nekaj nepotrebne krame?

Sem na ta svet poslana kot stroj za reprodukcijo, ali mi je namenjenega nekaj drugega? Je tisto “drugo” lahko bolj izpolnjujoče ali pa je res LJUBEZEN tista bistvena energija, ki poganja ta svet?

In če, ljubezen do koga? Le do partnerja ali tudi in predvsem tista močna materinska ljubezen?

Imam občutek, da je feminizem poleg tistih dobrih plati, dobil (kot vsaka palica, ki ima vedno dva konca ;)) tudi tiste nebodigatrebarije. 

Le katera sanja o pomivanju posode in likanju spodnjega perila?!

Jap, valjda gre vsaka ženska lahko v politiko in seveda svet potrebuje precizne in navdihujoče znanstvenice in umetnice. Le kakšen bi bil svet brez Marie Curie, Jane Austen, Cleopatre ali celo Marllyn Monroe ;)? Ne vem pa, če je v splošno dobro, če bi v današnjem instasvetu, vsaka želela potovati, nastopati kot Madonna in imeti lajf kot Kim Kardashian? Saj veste, v stilu “I ja bih, tata!”

Kdo pa bi potem pomival posodo, zlikal srajce in vzagajal otroke? No, vsaj to, kdo naj jih rojeva, zaenkrat še ni sporno.

Kakšnega smo si narisale v svojih sanjah?

Baje dandanes nekateri iščejo partnerje kar po internetu. V vpisna polja želenih lastnosti vpisujejo skorajda zobno pasto in šampon, ki naj bi jih ta uporabljal. Ker bojda se tako lažje najdeta dva, ki sta si usojena. 

V svojem otroštvu sem si pod pojem LJUBEZEN postavila enega čudovitega moškega … seveda v to čudovitost je štelo, da je lep, postaven, športen, prijazen, nežen, ljubeč, nasmejan, inteligenten, duhovit, z občutkom za ples, ljubeznijo do živali … predstavljala sem si moškega, ki me bo osvojil tam nekje pri dvajsetih, me pred petindvajsetim v dolgi beli obleki popeljal pred oltar in skupaj bova srečno živela veke vekov. 

V to svojo sliko silne sreče in ljubezni, sem si, kot mlado dekletce narisala še hiško v cvetju in en velik avto. V majhnega pač ne bi mogla strpati vseh najinih prisrčnih štirih otrok in tistega srednje velikega psa, ki nujno paše v sliko popolnega življenja.

Ja, kar štiri froce sem si želela. Kaj pa bi drugega, ko pa sem kot edinka tako pogrešala družbo kakšnega zateženega starejšega brata, ki bi vsake toliko časa iz usmiljenja zvlekel v kak diskač in me spoznal s svojimi kul starejšimi prijatelji. Na vprašanje kdo se bo ukvarjal s to veliko družino, je hitro padel odgovor o bogatem možu, ki mi bo omogočal, da ostanem doma in z otroki berem, rišem, kuham in ustvarjam. 

In potem tista punčka odraste in začne se dogajati življenje.

Zaljubi se v enega, ki nima niti treh od vseh tistih prej naštetih superlativov. Ima pa kitaro in lepe oči. Koga briga ostalo! Četudi je igral v punk bandu, kar bi danes na Tinderju prekrižala s trikratnim x. In četudi ga je bolj od klepeta z mano, zanimalo pivo in čik s prijatelji, sem bila prepričana, da je on tisti eden in edini zame.

Pa sem našla svojo veliko ljubezen!

Še sreča, da me je pustil, pravim danes, ko že 35 let skupno pot hodim s partnerjem, ki je prišel nekaj let kasneje. 

Seveda tega svojega THE partnerja nisem našla na spletnih zmenkarijah, pa tudi hobijev in okusa za glasbo nisem preverjala, kamoli zobne paste. Noooo, priznam, namesto kakšnih življenjskih vrednot ala spoštovanje, delavnost, družina, zvestoba, mi je bil pomemben okus za oblačenje in še danes se spomnim tistih svojih počitniških zaljubljanj, ko je kak postavnež s plaže, na večerni zmenek prišel v belih nogavicah zatlačenih v črne količke (college čevlji) in kavbojkah s črto ob strani, na tistih svojih lepih zagorelih širokih ramenih pa je nosil na Ponterosu (tržnica Ponte Rosso v Trstu) kupljeno majčko s krokodilčkom čudnih proporcev. 

Svojega sedanjega moža sem na daleč poznala še iz gimnazijskih hodnikov. Eno leto starejši sicer postavni bjonđo, s pravo mero okusa za oblačenje ;), takrat ni vzbudil moje pozornosti. Sem pa nanj trznila, ko sva se ponovno srečala na faksu.

Katera pa ne bi trznila, če te prijazni mladenič nekega lepega dne povabi na izlet v Trst? Zanemarimo dejstvo, da naju je tja popeljal vlak in da sem si karto kupila sama. 

Ljubezen na prvi pogled? Ah, ne ga lomit!

Četudi ne upoštevamo gimnazijskega časa, ko se mi ne prvi, ne drugi ali tretji pogled ni niti malo zataknil ob njegovih modrih očeh, tudi za čas študija ne morem trditi, da so se mi takoj zatresla kolena. Čeprav se mi je takrat zdelo, da mojemu osvajalcu za tisto piko na i, manjka vnema za dolge debate in filozofska razglabljanja o tem in onem, da ne omenim, da načina stiskanja zobne paste in obračanja koluta wc papirja sploh nisem poznala, sem podlegla skušnjavi slastnih orehovih palačink na katere me je povabil na svoj rojstni dan in tistega pomladnega večera sva postala par. 

In od takrat se nama cedi med in mleko. Mož mi vsak petek prinese šopek rož, ob sredah me zmasira, torke pa imava rezervirane za ples. Tiste velike avtomobile (tiste iz otroških sanj) kombiniram k barvi oblačil najinih prisrčnih štirih otrok, ki me vsak dan po vrnitvi iz šole, močno objamejo in mi veselo čebljajo o dnevnih dogodkih. 

Japajade, tako kičasti še Hollywoodski filmi niso!

Je treba delat.

Po študiju seveda sploh nisem začela z rojevanjem tistih svojih sanjsko čudovitih otrok. Odšla sem v službo. Ker moj mož pač ni bil naloadan z denarjem, je bilo treba najprej zaslužit za tiste štiri sobice, velik avto in pasjo hrano. No, pa tudi zato sem šla delat, ker sem se do svojega dvajsetega naučila početi še kaj več od mešanja kašic ter risanja sončkov in risbic veselih družinskih članov, kjer na risalnem listu s paličastimi udi in velikimi okroglimi glavami, vsi kažejo močno nagnjenje k anoreksiji in plešavosti.

Saj veste, “I ja bih, tata!” je deloval tudi pri meni, ko sem gledala uspešne poslovne in samostojne ženske v svoji okolici. 

Pridno sem se začela vzpenjati, na kupček zlagala kovančke za “štalco” in tisti veeeeelik avto. Saj nama je kar šlo – pri mojih 26-ih sva že imela svojo garsonjero in rumeno bolho. In veliko dela. Vsak na svojem področju. Bo, saj bo, do kakšnega petintridesetega bova stisnila, potem pa od šuba ustvarila tiste malčke, si kupila stanovanje z visokim stropom in vse štiri magari nanizala na štirinadstropni pograd. 

V svoji drugi službi sem neznansko uživala. Plača se je višala, začela sem potovati, centimetri avta so naraščali in iz bolhe sva prešla na twinga ;). 

Ne čakaj na maj!

Pa se nekega poznega popoldneva z nekim modrim starejšim gospodom, poslovnim partnerjem, spustim v debato o družini in življenju. Ne, nikakor ne čakati na “pravi čas”, me je podučil. Ta nikoli ne pride, da ne govorimo o tem, kako enoletna porodniška …. pa tip sploh ni vedel, da sem razmišljala “puta četiri” 😉 … ambiciozno žensko zagotovo spusti po karierni lestvici vsaj za kak klin navzdol. In višje ko si, težje je po enoletni pavzi priti nazaj. 

Že naslednji mesec sem svojemu težila, da je čas za intenzivnejše delo na malih kričačih. 

Klic narave? Materinski nagon? Ah, dajte no, odločitev za otroke je bila zgolj poteza, ki se jo je v tistih časih pričakovalo od ženske v poznih dvajsetih. Takrat sem že zdavnaj prerasla pravljice in svoje otroške sanje o idealnem partnerju in angelskih otrocih. 

Od zanositve, ajde od kakšnega tretjega meseca nosečnosti, če smo natančni, pa do tja … kaj vem … tja do konca menjave plenic, je bil ta “klic narave” zame boljkone ena sama muka.

Menjam bruhanje za objeme.

Avtomobili so se v naslednjih letih resda daljšali in večali, tudi prostor za dva pograda bi se našel, a mi smo vseeno ostali kar pri enem mulčku. A povem vam, tudi grozote bruhanja in tiste neskončno dolge “jutranje” slabosti bi prenesla, če bi le lahko še enkrat (ali pa še trikrat) doživela tisto srečo, ko te objamejo male ročice, ko ti dete stisne masten poljub na lica in ko te pri njegovih zrelih 25-ih povabi na kavo in reče, da te ima rad. Takoj menjam za vse avtomobile, potovanja in poslovne uspehe!

Kaj pa ljubezen?

Tista vroča ljubezen, ki poraja metuljčke v trebuhu in mehča kolena?! Mah, kaj vem, v vsej tej borbi za službe, menjavanju posranih plenic, kupovanju boljših mobilcev, vijuganju med bolj in manj zoprnimi šefi in sodelavci, potovanjih, kuhanju, pranju, kakšni manj ali bolj resni bolezni … pa govorilnih urah in prevažanjem prestolonaslednika na hobije in žure, časa za razmišljanje o ljubezni ni bilo. 

Je bila to sploh še ljubezen? Navada? Morda le praktičnost in ekonomija?

Pripravljena na ljubezen

Kot hrček na kolesu bi se še naprej vrtela, v dobri veri, da napredujem in delam velike korake. Naprej, levo in desno. Zgodila pa se mi je bolezen. Izgorelost. Huda stvar, ki traja in traja. Obdobje v življenju, kjer človek potrebuje oporo. 

Pravijo, da je sreča, ko se srečata priložnost in pripravljenost.

Resda izgorelost ni bila ravno priložnost za prste obliznit, zagotovo pa je bila pripravljenost prava. Dolgoletni “trening ljubezni” se je obrestoval. Srečka sem bila. Srečka, ker sem imela ob sebi moža.

Vesela, da se na poteh življenja nisem izgubila in prebliske želja po hlastanju za življenjskimi avanturami, potovanji, kariernim uspehom, menjala za tisto tiho pripadnost, mir, spoštovanje, ki jim lahko z eno besedo rečemo tudi ljubezen

Feminizem po babi Tončki

Ne znam natančno citirati (pač moj EMŠO in dolga leta od takrat do danes naredijo svoje) svoje pokojne babice Tončke, ki v sredini prejšnjega stoletja o feminizmu še slišala ni. Babi je bila namreč rojena tam nekje na samem začetku 20. stoletja. A naj poskušam obnoviti kar mi je govorila o ljubezni in zakonu.

“V zakon ne vstopaj le iz zaljubljenosti! Tudi trezna glava je potrebna. Premisli, če je to TO … Potem pa … če s tvojim partnerjem ni nič poglavitnega narobe (najbrž je s tem mislila, če te do takrat ni ene parkrat žvajznil okrog kepe), potem se ODLOČI. In ko se odločiš, ne išči svetega grala! V življenju pride vse (danes bi temu rekla Shit happens), a vztrajaj in delaj na tem. Najlaže je obupati, pobegniti in poskusiti na novo. A tudi tam bodo težave, le drugačne.”

Pa kaj bi človek kompliciral in menjal?!

In seveda, moja babi je vztrajala z enim. Tudi moja mama vztraja z istim in očitno imamo vztrajnost in upornost v genih, saj se tudi jaz že 37 let držim istega.

A gledam današnjo mladino, opazujem in poslušam. Na Tinderju in družbenih omrežjih se najde vse! Tam najdeš takšno/takšnega, ki rad pleše tango, ljubi ravno prav zapečen rumenjak in majice v omari zlaga po barvah. 

Naslednjim generacijam ne bo pomagal ne Tinder, 6G, še najmanj pa tisti “zvesti geni”. 

Potencialni partner bi se znal še dokaj uspešno prebiti skozi internetni test glasbenega okusa in najljubšega nogometnega kluba. Tudi barvo las se da po potrebi prilagoditi željam iskalca, težje je že z ljubeznijo do kodrastega brokolija in nagnjenju k brezglutenski dieti. Težko premostljive ovire lahko nastanejo, ko pridemo do vprašanja o avtu, ki ga ta iskani partner vozi in številu nul na bančnem računu.

Nepredstavljivo nepremostljive pa se mi zdijo muke, ki sledijo pri teku na dolge proge. 

Če se da čevlje hitro zamenjat, zakaj pa ne bi patnerja?!

Moja babi je rekla, da je treba zdržati, moja mama bi rekla, kaj čmo komplicirati, ko pa ni špage za še en flat, jaz pravim, da bo že kako, da smo le skupaj in se cenimo in spoštujemo, mladina pa pravi, da ima vsak pravico do lepega življenja. Naj bo romantično in se bliska! Ves čas! In ko tega ni več? In ko se zamenja brand zobne paste, trdna veganka zopet mlati čevapčiče in se rumenjak vedno prekmalu razlije? 

Se pač odide naprej. Saj to je smisel moderne ljubezni, kajne?!

Se partnerja zamenja kot čevlje? 

… niso več lepi in bleščeči … pa saj le enkrat se živi, valjda ne bomo celo življenje hodili v istih, čeprav udobnih, a vendar ofucanih starih škrpetah!?