Ranljivost – čustvo, na katerega sem skorajda pozabila. Ne, nisem ga zanemarila, saj sem ga prav lepo zapakirala, ovila z neprosojnim in težko uničljivim ovojem, ga ovila še z vrvjo in zavozlala ter pospravila na varno mesto nekje v svojem srcu. Nanj so me danes opozorili [tippy title=”sonorci”]tisti moji iz skupine, s katerimi redno trobezljamo takšne in drugačne neumnosti na temo “kaj pa ti ob tem občutiš”[/tippy] – .
Začelo se je z mojim odločnim odkimavanjem na vprašanje ali kdo občuti zavist do kogarkoli v skupini. Kaj za vraga pa naj bi bilo pri drugih norcih tako [tippy title=”fajnega”]ok, dobrega[/tippy], da bi hotela tudi jaz imeti?! Naj deluje še tako sladko in vabljivo, je konec koncev tudi druge pripeljalo ravno tja kot mene – v norišnico.
Pa se je našel nekdo, ki je bil nevoščljiv ravno meni. Za mojo tako zvano oz. tako videno efektivnost, funkcionalnost. Baje se ne obremenjujem z nepomembnostmi, gledam naprej, znam reči ne, vem kaj me veseli, kaj ne ….Ahja! O tem bi lahko pisali knjige ;), pri drugi sonorici pa je taisti nevoščljivec opazil njeno srčnost in ranljivost.
Aja, a jaz pa nisem ranljiva?! Nope, baje tega pri meni ni opaziti niti na 2 mikro mm bližine. Hmmm, najbrž maska funkcionalnosti meče slonovo senco na moj ranljivi in srčni del osebnosti.
Nekoč davno nazaj sem si nadela masko močne in uspešne ženske in kot kaže mi vloga leži. Igram jo tako dobro, da nanjo padajo celo moji najbližji, da ne govorim o tem, da mi mimoidoči pogosto celo ploskajo. In kako ter predvsem kdaj naj odvržem to masko?! Takrat bodo namreč vsi opazili, da niti nisem tako efektivna in da tisto moje najmočnejše orodje, morda ni vredno niti počenega groša?! In kakšna bom takrat, če ne bom več učinkovita?!
In v tistem trenutku …. wow … bang …. bum … kot bi mi vsa resnica iznenada treščila v glavo! To je pravzaprav TO, [tippy title=”ves point tega showa“]bi rekla Lucienne … ki jo mimogrede strašansko pogrešam na tokratnih Talentih[/tippy]
Sedaj se mi dozdeva, kako razrešiti moj tako zvani kontrolfrikovski sindrom! Obvladovati življenje vendarle ni slabo, pravzaprav sem na to lahko celo ponosna, to je nekaj kar spodbuja mojo efektivnost in česar so mi očitno nekateri celo nevoščljivi (čeprav roko na srce, še vedno ne razumem najbolje, zakaj). Napaka je predvsem v postopkih, ko zadev več ne znam in zmorem kontrolirati. Takrat je potrebno pokazati ranljivo, občutljivo in najbrž tudi utrujeno dušo.
A tega še ne znam. Bo treba še nekaj časa pozorno spremljati dogajanje v norišnici 😉
Naj za konec dodam še čudovit TED govor o ranljivosti. Vreden ogleda!