Zapisala bom zgodbico, ki sem jo slišala na predavanju, ki se je dogajal takrat in tukaj. Kdo ve od kje izvira, jaz sem jo slišala od Nancy Dornan in že ona je omenila, da jo je slišala od nekoga drugega.
V Spodnjih Butalah je na Butalski 12 živela gospa Kokodak in na Butalski 462 gospa Kikirik. Obe sta se redno dobivali na kavici pri Lojzetu v Zgornjih Butalah, kjer sta kramljali o vsem mogočem …. od vremena do mode in možnih kandidatov za zapolnitev prijetnih domovanj na Butalski 12 ali 462
Nekega dne gospa Kikirik izve, da je gospa Kokodak vrgla oči na mladega in postavnega soseda, za katerega je zapelo tudi njeno oko. Črv ljubosumja jo je tako močno razžiral, da je po Spodnjih in celo po delu Zgornjih Butal razširila kup laži o svoji prijateljici Kokodak. Grde in neresnične laži.
Cela vas je gospo Kokodak gledala postrani, se je ogibala, strigla z ušesi, se nasmihala, medtem ko je uboga Kokodakova doma prejokala nešteto dni in neprespanih noči.
Kikirikovo je kmalu premagala slaba vest in skesana je odšla po pomoč in nasvet k vaškemu guruju.
Guru ji svetuje naj ubije kokoš in z njo v naročju prehodi pot od svojega do doma svoje prijateljice, medtem pa puli perje in ga spušča na tla po prehojeni poti. Naslednji dan naj ponovno pride k njemu.
Rečeno storjeno. Guru ji naslednji dan da nalogo naj odide ponovno na isto pot, tokrat naj vzame košaro in pobere perje, ki leži ob cesti.
???? Perja ni več! No, kakšno pohojeno perje ali dva je še uspela najti.
Guru ji pove: “Izgovorjena beseda je tako, kot izpuljeno in izpuščeno perje. Tako lahko ga je puliti in raztrositi naokrog, a nazaj pobrati ga je praktično nemogoče.”
Je**t ga, tole ni ravno gurujska rešitev, a meni je vseeno dala mislit. 😉