Mesec: april 2011

Objavljeno dne

Z grafologijo do pravih ljudi

pisavaTežko je izbrati pravega kandidata. Ko sem zadnjič bila že skoraj pri srečnem koncu, mi je prijateljica (ja, ne bom blefirala in nakladala, da sem se na podlagi tehtnega razmisleka odločila za takšno pomoč), ki se ukvarja z grafologijo, predlagala, da bi mi pregledala rokopis tistih najboljših, ki sem jih izbrala.

Ja, vem, da obvlada grafologijo, izdelala je moj profil in profil mojega sina – in ga zadela še bolj v bistvo, kot psihološki test tiste kadrovske agencije in to še preden sva se spoznali in postali prijateljici.

Tudi po njeni analizi moji osebnosti ustreza vodenje ekipe, le da me tokrat analiza ni omejila le na radio, ampak na katerokoli ekipo, kjer je pri delu potrebna dobra doza organizacije in kreativnosti. No, a ne bi sedaj o mojih kvalitetah in slabostih (jap, tudi te imam 😉 ) in se raje vrnimo na izbor mojih kandidatov. Do tistega trenutka sem o njenih analizah razmišljala kot o nečem kar najemajo velika podjetja, ki dobijo na stotine prošenj in jim ne preostane drugega kot, da jih pred razgovori prerešeta psiholog ali v njenem primeru grafolog. A tokratna izkušnja je moje razmišljanje ponovno zasukala povsem v novo smer.

Tri najboljše sem zaprosila naj mi izpolnijo obrazec, ki ga ima v ta namen pripravljenega Nena. Preprosto na brezčrtni list papirja, ki ga mora kandidat popisati v celoti, je vsak kandidat odgovori na tri vprašanja povezana z njegovimi predstavami o službi. Neni sicer ti odgovori ne povedo veliko, ona potrebuje predvsem čim več na roke zapisanega teksta, jaz pa lahko tudi na osnovi odgovorov sklepam, kakšne misli se skrivajo v glavah potencialnih kandidatov.

Ko sem rokopise odnesla do nje, se mi je od srca odvalil velik kamen. V tistem trenutku mi je bilo vseeno katerega mi izbere oz. opiše z najlepšimi pridevniki, pomembno je bilo le to, da me bo njena analiza razbremenila bremena odločanja. Odločala sem se namreč o potniku, ki bo od tam naprej vplival na skupno pot našega avtobusa.

Nena je zapise pregledala in mi svetovala: prvi je bil glede na lastnosti neustrezen, ostala dva pa precej podobna, a njune pozitivne lastnosti niso bile ravno tisto, kar sem iskala. Iskala sem hitrost, natančnost, organizacijske sposobnosti, nekonfliktnost, spoštovanje avtoritete ter dobre komunikacijske in diplomatske sposobnosti, zato mi varčnost, natančnost, vendar močna analitičnost in počasnost, občutek za ritem, oblastnost in voditeljske sposobnosti, niso kaj dosti pomenile.

Naši sosedje bi rekli, da so mi v tistem trenutku potonule sve laÄ‘e. Hmmm, le kaj narediti, če imaš na izbiro le dva kandidata za katere ti grafološka analiza pravi, da nimata ustreznih kvalitet?

Pa je na pomoč ponovno priskočila Nena in mi svetovala, da bova stvar ponovili in tokrat zadevo izpeljali tako, kot je prav – tako kot se to praviloma počne. “Avtobus” naj bi še vedno stal na postaji in “šofer” bi ponovno “vpil”, da išče nove potnike, a tokrat naj bi kandidati svoje prošnje pošiljali najprej k Neni. Nena bi rokopise najprej prerešetala in izpostavila le tiste, kjer se bi se iz pisave opazilo tistih nekaj lastnosti, ki jih je naš kandidat potreboval. In le tiste sem povabila na razgovor in med njimi izbirala svojega kandidata.

Prispelo je kakšnih 20 prošenj in kandidati so morali odgovarjati na tri preprosta vprašanja in jih zapisati v rokopisu.

Kar nekaj zapisov je prišlo zapisanih s popravki – saj veste, ko zapišeš besedo, ki je napačna, jo prečrtaš in ob tem napišeš novo – pravilno. Halo?! V prošnji za službo, kjer pišeš odgovore na vprašanja v domačem okolju in pišeš odgovore, ki ti bodo pomagali pri pridobivanju službe boš ja parkrat vrgel packarijo v koš za smeti in napisal nekaj kar te bo pokazalo v lepi luči?!! Tega preprosto ne razumem!

Eden od kandidatov je na vprašanje o delavnem okolju, ki si ga želi zasanjal o svoji lastni pisarni, svetlobi, ki pada pod pravim kotom itd. Å e dobro, da si ni zaželel (no, morda si je, a je vsaj to zadržal zase) osebnega asistenta in šoferja. Saj ne rečem, da so naši pogoji v nasprotju s tem, a žal ravno lastne pisarne naš novi član ekipe ne bo imel, pa tudi na kot svetlobe, ki pada na mizo, ki je na voljo, ne morem ravno vplivati. Temu, ki pa sanja o takšnih pogojih pa svetujem, da kar ostane doma in še naprej prijavljen na zavodu za zaposlovanje. Tam ima gotovo idealne pogoje 😉 !

No, kljub temu, da me je pri nekaterih prošnjah močno bolela glava, sem vse odnesla k Neni. Moram povedati, da razen rokopisov, prečrtanih popravkov in nekaterih strašanskih veleumnih idej o tem kaj naj jim bodoča služba nudi, Nena ni videla. CVji so ostali pri meni tako v prvem, kot drugem primeru. Ni vedela ali oseba prihaja k nam preko mojih prijateljskih navez, ali jo poznam, ali ne ali je k nam napotena preko zavoda za zaposlovanje in je že nekaj let brez službe, ali pa je le željna novih izzivov in želi menjati službo. Na hitro je izločila vse tiste, ki na prvo oko izgledajo neustrezni in kar bi bilo nekompatibilno z mojo osebnostjo ter mi predočila 5 najbolj ustreznih. V naslednjih dneh mi je zanje naredila podrobnejšo analizo in mi za vsakega od njih poslala ustrezen opis njegovih osebnih lastnosti.

Takole približno je izgledalo;

Kandidat št. 1;

–          Izraža potrebo po dokazovanju

–          Varčen

–          Vztrajen,

–          Komunikativen, diplomatski,

–          Iskren,

–          Ima organizacijske sposobnosti

–          Uravnotežene energije – zelo cool (ja, takole mi je napisala J)

–          Lojalen

–          sam o sebi piše, da je perfekcionist, pisava pa pravi, da ni, vendar je vseeno natančen

–          konflikten, vendar bo zadržal zase, ker ima rad ljudi in jih ne želi prizadeti

–

Kandidat št.2;

–          analitičen

–          Zelo varčen (to jaz pri svojem možu imenujem škrt J)

–          Sposoben organizacije

–          Ne prenese kritike

–          Vztrajen,

–          Komunikativen

–          Hiter

–          Razdražljiv

–          Literarno sposoben

–          Diplomatski

–          Ima močno voljo

–          Skromen

–          Uklonljiv

Tem zapisom je sledil še primerjalni graf, kjer sem lahko primerjala lastnosti vseh najustreznejših kandidatov.

Razgovorov sem se lotila sistematsko od najustreznejšega navzdol. Zadovoljna sem bila že pri prvem, a le zaradi želje po izbiri opravila pogovor še z naslednjima dvema. Vsi ustrezni, vsi krasni in zanimivi in o pravem kandidatu so odločale le še podrobnosti glede ostalih pogojev, ki naj bi zadovoljevali tako nas, kot kandidata.

Pogovorili smo se z vsemi tremi, našli ustrezen dogovor s kandidatko, ki že veselo dela v naši ekipi.

Naslednjič izbiram kandidate le še preko grafološke anlize!

Objavljeno dne

Izbrati pravega kandidata

Pri izbiri kadrov sem se lotevala že vse mogočih načinov od tistega, ko smo v časopisu objavili lepo zveneči oglas in čakali na pisma z življenjepisi in nato najboljših 10-20 povabili na kratek razgovor in nato še najboljše 3 na daljšega. Pa potem tistega z aktiviranjem prijateljev, pa preko študentskega servisa in uvajalnim testiranjem boljših študentov. Pa preko zavoda za zaposlovanje in celo preko agencije za iskanje kadrov. Do nedavnega sem prisegala na agencijo, saj si sama nisem želela ponovnega zapravljanja časa s spoznavanjem množice ljudi, kjer bom večino videla le tistih nekaj minut razgovora in nikoli več. Agencija je v svojem naboru izbrala tiste, ki naj bi ustrezali mojim predstavam o idealnem kandidatu in name napotila le par najustreznejših. Vse lepo in prav dokler nisem sama enkrat naključno (neko brezplačno darilo) opravila psiholoških testov pri eni večjih kadrovskih agencij. Zadeli so me v nulo in mi napisali, da je moja idealna zaposlitev v podjetju, ki se ukvarja z organizacijo dogodkov (halo?! Le kdo bi si mislil, da že imam sanjsko službo 🙂 ) ali pa vodenje ekipe na radiu (ne vem zakaj je radio tisti medij, ki mi bolj ustreza kot televizija 🙂  – a morda sem ravno takrat imela kak mazoljček na nosu). A pri eni točki je analiza brcnila v temo kolikor se le da. Baje se ne maram učiti novih stvari. Hmmmm – ne vem po katerem navzkrižnem spraševanju so prišli do tega in kakšna merila imajo pri merjenju želje po učenju. Moj vsakič, ko se vpišem na nov tečaj tujega jezika ali kakšno šolo retorike, PRa ali marketinga, zavija z očmi, da bi pa zdaj bila pa res lahko že zadovoljna z osvojenim znanjem in počasi v prostem času začela samo še nabirati gobe in hoditi na Å marno – skratka nekaj, kar ga ne bo spet udarilo po žepu 😉 .

Lastna izkušnja mi je dala misliti, da morda pa agencija le preskakuje sladkorče kot sem jaz 🙂 in zadnjega iskanja kadrov sem se zopet lotila sama. Tokrat sem uporabila kombinacijo vseh izkušenj in poti, ki jih nudi moderna doba. Vključila sem prijatelje, FB, Twitter, zavod za zaposlovanje, vprašala ljudi, ki jih sploh nisem poznala in v kratkem se je nabral lep nabor pošte.

Jah, kaj naj rečem, pošte že, a nekako sem eno za drugo zlagala na stran.

Prvo pismo je na nekaj straneh strnjenega besedila nekdo poln sebe opisoval koliko faksov ima narejenih, kako oh in sploh je in kako smo lahko le srečni, da ga je zavod za zaposlovanje (kjer mimogrede vedri že nekaj let) poklical in poprosil, da deli svoje izkušnje tudi z nami. NAKA

Naslednji je v predmet zapisal: prijava na katerokoli delovno mesto. Katerokoli? Hmmm, jasno sem povedala, da iščem organizatorja dogodkov in če to ni bilo jasno, naj se človek pozanima preden pošlje “splošno” ponudbo. NAKA

Nekdo je v naziv podjetja napisal WORK NET. Naše podjetje se s polnim imenom naziva Network Twentyone marketing in izobraževanje d.o.o. ali pa v skrajšani obliki N-21 d.o.o. NAKA

Pa slovnične napake (takšnih, ki so samozadovoljni z na hitro spisanim CVjem, kjer kar mrgoli zelo očitnih napak – npr. napačna uporaba predloga s/z ali h/k, je veliko) ali pa zapakirano v službeno kuverto podjetja mame ali ata (sklepam, da je bila to edina primerna kuverta, ki jo je kandidat našel doma J). NAKA, NAKA,NAKA.

Sem po prvi selekciji le našla nekaj kandidatov, ki sem jih povabila na razgovor. Ja, tam je bilo zanimivo odviti prvi zavoj paketa, ki so ga vsaj tisti na razgovor povabljeni kandidati sprva uspešno zavili.

Vabila sem jih resda le na osnovi njihovega pisnega izdelka, a nekako si ne bi mogla odpustiti, če ne bi pred razgovorom pregledala kaj o njih pravi svetovni splet. Nekako so mi najljubši tisti, ki jih splet sicer zazna, a o njih ne pove kaj dosti. Pomeni, da obvladujejo nove tehnologije in to v zreli meri, ki ščiti njihove zasebne podatke – ali pa konec koncev o njih ni kaj prida slabega ali zgolj rumenega izvedeti. A na spletu se kdaj pa kdaj le znajde tudi kakšna stvar, ki bodočega delodajalca ne bo preveč očarala. Eden od kandidatov za razgovor se je npr. nahajal na desetinah fotografij v objemu teh ali onih deklet – malo na levo koleno, malo na desno, pusa tu, pusa tam – v vsaki roki dve pivci – roke v zrak “žuramo ga žuramo”. Hmmmm –

A sem povabila tudi takšne z žgečkljivo ali sporno vsebino na spletu. Zanimivo, da je ravno ta kandidat na razgovoru povedal, da je popoln abstinent in alkohola sploh ne pije. In verjela sem mu. In fotografije? Zabava mladih ljudi pač – pivca pa je prinašal prijateljem, ki so ga ob tem slikali.  Ja, ko pogledaš s temi očmi, je stvar popolnoma drugačna, kajne?

Pokazalo se je, da tisti, ki jih ni bilo na spletu tudi nimajo tovrstnih izkušenj in znanja tudi po poslovni plati in hmja – jaz pa vseeno potrebujem ljudi, ki za nalaganje fotografije na splet ne potrebujejo posebnega tečaja.

Nekateri so na razgovor prišli tresoči in preznojeni. Žal, tudi te sem izključila. Sramežljivost in trema je lepa čednost pri prvih osvajanjih mladih deklet, pri koordinatorju za dogodke pa ta lastnost nima kaj iskati.

Tisti, ki kritizira svojega prejšnjega delodajalca tudi leti med tiste v predalu “NE”

Pa tisti, ki zamuja na razgovor tudi – pa najsi ima še tako dober razlog.

Ostala mi je peščica takšnih, ki so uspešno zlezli skozi rešeto dobro zapisane prošnje in prav tako na prvem razgovoru niso delali večjih napak. Impresioniral me je kandidat, ki je ves čas razgovora pisal zapiske. Waw, to pa je nekaj kar že nekaj let precej neuspešno poskušam navaditi svoje zaposlene! Priti k meni in si med tem, ko jaz že tretjič nakladam eno in isto (ker pač že 4x ni bilo narejeno), pisati zapiske, je nekaj, kar me popolnoma očara. A kolegica, ki je kasneje poslušala moje razloge za navdušenje na enim ali drugim, mi je streznila glavo, češ to je le floskula. Tip se je nekje naučil, da je treba ‘blefirati’ in je pisal sto in eno neumnost. Le kaj si je treba napisati na razgovoru za službo, mi je rekla. Tisti podatek o plači in dopustu si itak na pamet zapomniš oz. ga tako ali tako dobiš ponovno zapisanega v pogodbi, vse drugo pa je stvar sproščenega pogovora med dvema strankama, kjer ena nudi, druga pa išče delo. Jap, prav ima, čustveno sem bila zavedena.