Saša Gerčar

Ste me v zadnjih treh mesecih kaj srečali na Kliničnem centru? Ne? Le kako, da ne, ko pa sem v februarju, marcu in aprilu kar naprej krožila tam?!

Oh, o KC-ju bi imela precej za pisati, saj me prsti kar zasrbijo, kadar me kaj razjezi in tam, o ja, tam je veliko stvari, ki me jezijo! Pa ne sestre ali zdravniki, ti so čisto OK, ljudje pač, krvavi pod kožo, včasih prijazni, drugič mrki, včasih zmotljivi, drugič uspešni. Nekdo je za zdravnike rekel:¹ “Njihove uspehe osvetli sonce slave, neuspehe skrije zemlja”.

Nekega dne, ko sva z možem odhajala iz obiska pri njegovemu očetu se je ulilo kot iz škafa. Midva sva seveda bila brez dežnika. Mokra, kot cerkvene miši sva prišla do najinega avta, ki sva ga seveda parkirala 5 ovinkov in 7 ulic ter vsaj 4 brezdomcev²vstran.

1. kdo in podobne malenkosti jaz itak sproti pozabljam [↩]
2. ki imajo stalna “fehtarska” mesta [↩]

Ne, nisem vulgarna …. kletvic in ostalega nepotrebnega vstavljanja spolnih organov namesto vejic in ostalih ločil ne uporabljam¹ a vseeno grem kljub (oz. prav zaradi) svojim letom v korak s časom in tako rada uporabljam sodobni slovenski jezik in besede ‘huuuudo’ , ‘BTW’ , zeh, bruh … konec koncev dragi moji mi jeziki ležijo pa tudi s sinom se želim razumeti še nekaj dolgih let.

In baje se za nekaj, za kar ti je vseeno …oz. če zadevo prav dojemam, za kar ti dejansko niti NI vseeno in te jezi, živcira, nervira, dviguje kocine jezi in še kaj, reče da “ti dol visi“. No in da ne bo pomote okrog mojega znanja slovenščine in morda še dileme o mojem poznavanju človeške anatomije bom jaz od sedaj naprej uporabljala kar dvojino.

1. ok, zelo, zelo redko … če me slučajno kdaj slišite skozi kuhinjsko okno, ko mi dop*** da mi ne bi potem oponašali [↩]

Tudi danes sva s tamalim gledala ves cirkus, ki so ga pripravili ….no, gostili …. v Beogradu.

Scena lepa, vendar skopirana iz Sanrema 2007.

Voditelja … no, ja, smo že videli kaj boljšega.

Vmesne točke - nastopi … enako.

300 kratno ponavljanje istih komadov je dosadno, sem že prvič dojela, da je malteška pevka ‘šunka’, ki fuša.

Slovenski komentator … no … ne vem …. na momente sva se s tamalim krohotala (predvsem komentarju, da vodka ne škodi le zdravju, ampak tudi glasu), ponekod pa sva se le čudno spogledala, češ kaj pa je tukaj mislil.

Čeprav smo do sedaj vedno kupili tudi CD posnetke iz Eurosonga, tega letos ne bomo naredili. Žal se na CD-jih ‘cirkusa’ ne vidi, komadi pa so podpovprečni.

Ja, imela sem nekaj favoritov in vsaj pol od njih jih je izpadlo v polfinalu, tudi za Rebeko smo navijali in nekako upali, da pride naprej … pa ni … so what?!

Čeprav sem stara kot zemlja¹ in sem svoje čase oboževala Abbo (če vam povem čisto po pravici še danes rada prisluhnem kakšni njihovi nežni skladbi … recimo Thank you for the music), leta 1974, ko je Abba osvojila prvo mesto, Eurosonga še nisem spremljala. Najbrž zato, ker takrat pri nas takrat še nismo imeli televizorja .

A leto 1975 in Pepel in kri ter njihov Dan ljubezni pa so zapečatili mojo ljubezen do evrovizijske popevke in od takrat dalje kot pribita sedim pred televizorjem. Z rahlimi izjemami.

Leta 2006 sem bila v Ameriki in takoj zjutraj mi je sveže novice o zmagi Lordov ves vzhičen posredoval moj naslednik v navdušenem spremljanju tega dogodka.

Nekaj let pred tem smo ravno na te datume organizirali seminarje in namesto lahkotnih popevk sem morala poslušati poslovne in motivacijske govore. Grrrrr!

1. ajde par let manj [↩]

Danes sedim v svojem običajnem kafiču, na svojem običajnem mestu in pijem svojo običajno pijačo, v naročju pa blok, kamor si zapisujem ideje, razmišljanja. Tja prihajam v službenem času po dozo miru. Res, naj se sliši še tako neverjetno, v lokal pridem po mir!

Lokal ni nič posebnega po opremi …. prej pajzl, kot karkoli drugega, nahaja se v prvem nadstropju že tako ne blazno obiskanega centra, povrh tega je to slaščičarna, kjer alkohola ne točijo v potokih¹, ker je znotraj stavbe in nima vrta, odpadejo tudi vsi kadilci, poleg tega pa je lastnica očitno ena varčnejših² in tako v tem lokalu ne predvajajo glasbe. Nobene. Že od nekdaj. Jah, to je eden od lokalov, ki mu je že po tanizki tarifi bilo težko plačevati SAZASU, zato sedaj očitno nima nobenih težav pri uvedbi SAZAS-ovih novih tarif.

1. bolj pod pultom stalnim strankam postrežejo s kakšnim pivom [↩]
2. da ne bom rekla škrtih [↩]

Za manj kot en euro danes res ne dobiš skoraj ničesar več …. še kave že skoraj ne najdeš, a plačevanje za vročo dišečo tekočino, ki jo dobim servirano na mizo je povsem nekaj drugega, kot plačati za to, da namesto za prvim grmovjem, svojih minus nekaj deci izpustim v eno od mnogo kabin javnega WC-ja.

Hrane v samopostrežnih restavracijah ne maram. Z mojim se pred Intersparovo ali Mercatorjevo restavracijo vedno znova spričkava in na koncu moj vedno znova svoj obrok zoba sam, jaz pa ob njem žulim kakšen čaj ali kavo. Z Marche-jem je rahlo¹ drugače. Res je, da sredi avtoceste nimam ravno veliko izbire in po neusahljivem navdušenju mojih moških, da se na poti na morje vedno znova ustavljamo tudi na Marche-ju, sem tudi sama počasi že našla jedi, ki nimajo okusa po eneministemkarkoližeju.

1. ne čisto drugače …. ampak vsaj cepetam ne pred lokalom [↩]

A tudi zaporniki volijo? Najbrž in očitno je nekdo v neki stranki naredil domačo nalogo, malce preštel zapornike in dobil idejo za pridobitev nekaj novih volilnih glasov. Hmja, drugače si jaz vseh teh razprav okrog slabo oskrbljenih zaporov, ne znam predstavljati.

Saj tudi delikventom privoščim jacuzzi v vsaki celici (ops, sobi), res … naj uživajo, kar se mene tiče … sploh, če bo to vodilo h glavnemu cilju zaporništva - spreobrnitvi vsakega delikventa, ampak morda naj pred tem vsaj v sobe kliničnega centra namestijo klime in uredijo tuše v vsaki sobi posebej!

So besede našega dvanajstletnika, ki z nama z možem spremlja današnja Trenja. Pa hudiča naj že kdo kdaj Slaka povabi za omizje, da ne bo vedno le v “ozadju”, saj ima toliko za povedati!

A danes je res prekosil samega sebe! Pa kaj je imel delnice v Pivovarni Laško ali kaj?! Obdolževanje in napadanje je prešlo že meje dobrega okusa za nekoga, ki je v oddaji le VODITELJ in ne eden od povabljenih.

Odkar sem objavila nekaj zapisov … pa še nekaj, pa še tole,  … aja, pa še naš tamal je zapisal tole …o mestu, ki v naših srcih zaseda prav posebno mesto, sem dobila že precej e-mailov s prošnjami naj posredujem kakšne konkretnejše informacije o Lignanu, aktivnostih, namestitvah, restavracijah, zabavi …. skratka postala sem mala ambasadorka mesta Lignana. Upam, da se župan tega mesta zaveda tega in bo kdaj v prihodnosti vsaj nazdravil v mojem imenu.

Lignano Sabbiadoro je očitno mesto, ki je preblizu našim krajem in tako našim turističnim agencijam povsem nezanimiv, saj o možnostih počitnikovanja v teh krajih, ne najdeš prav nikakršnih informacij.

Pot iz Ljubljane vse do centra Lignana traja slabi dve uri (ob upoštevanju vseh novih hitrostno zaviralnih predpisov ) in je še do nedavnega ob turističnih konicah zaradi neprekinjene avtocestne povezave med Ljubljano in Latisano, omogočalo skorajda najhitrejši dostop do morja.

Se še spomnite nakupov v Palmanovi? Jaz spadam še v tisto množico, ki je v študentskih časih z največjim navdušenjem s prevozom kakšnega prijatelja, ki mu je oče posodil avto, rada odjadrala v Palmanovo in tam na nek specifičen, meni do takrat¹ povsem tuj način, izbirala, natikala in kupovala, čevlje. Sredi takrat² meni ogroooomnega nakupovalnega centra so bile postavljeni akvariji steklene vitrine, skozi katere si lahko z vseh strani ogledoval in občudoval tam na ogled postavljene čevlje, ki pa si se jih lahko dotaknil le, če si na temu namenjene listke, ki so se valjali na zgornji strani vitrine, zapisal kodo artikla in številko čevlja, ki te zanima. Številke, ki so bile na voljo, so bile urejeno zapisane pred vsakim razstavljenim modelom. Z izpolnjenim lističem si se na to postavil pred pult, kjer ti je prodajalka prinesla vse želeno ter na pult, ki se je dvigoval med njo in tabo, postavila teh nekaj škatel. Malce moteče je bilo le to, da si čevlje natikal in jih ogledoval kar pred pultom, kjer je tik za tvojo ritjo stala še kopica ljudi, ki so nestrpno čakali, da svoj listek porinejo pred prodajalkin skladiščničin nos. Seveda je sprehajanje pred boljšo polovico odpadlo in srečen si bil, če si bil dodobra razgiban in si lahko dvignil nogo do nosu ter s tem svojemu dragemu dal možnost presoje ali ti šolenčki pristojijo. Itak, da … saj je bilo vse skoraj napol zastonj³, zato smo kupili, četudi nisi bil gotov, če ti rjava res najbolj paše k novi modri obleki.

1. če prav pomislim, tudi kasneje tega nisem videla nikjer drugje [↩]
2. ja, pač takrat so bili drugi časi [↩]
3. ja, ja, kar verjemi, če češ [↩]