Nagci ne pozdravljajo

Odkar sem prečkala magičnih 50 … ja, ja, saj vem, da če bi bili v živo skupaj, bi vsi komentirali “ah, ne, nemogoče, ti preko 50?! Pa zgledaš jih največ 40!”, takole na daleč pa prikimavate: “ja, ja, leta tečejo in je** ga, tudi njej ne prizanašajo.” Torej, odkar so minila že 3 leta od mojega Abrahama, svoje proste dni vse raje in raje preživljam v kakšnih termah. Torej, hodim točno na takšne lokacije, nad katerimi sem nekoč vihala nos in govorila, da so le za zavaljene in obnemogle starce. Å e en mal pa bom začela hodit na golf, boste videli!

Z mojim sva nekaj let prisegala na Dolenjske toplice. Blazno rada sva si rezervirala vikend in ga preživela v hotelu Balnea in se crkljlala v njihvem Spa centru. Balnea je namreč zelo kul hotel. Prostorne in zračne sobe, impozantna recepcija, prijeten s fotelji opremljen in v mrzlih dneh s kaminom osvetljen bife in prijazno osebje so naju dodatno spodbujali k rednim obiskom. Zraven pa še najina omiljena Oštarija z najboljšim natakarjem ever – Gregatom

Ampak … ja, ja, vsaka zgodba ima tisti “ampak” z volkom, ki poje babico in čaka na Rdečo kapico.

No, nama se je ta ampak zgodil lani, ko sva nabasala na popolnoma napačen vikend. Veselo sva jo iz sobe mahnila v spa, kjer bi se z veseljem ves dan namakala in švicala. Ampak … ej, zdaj pride “volk”, ki je v našem primeru guuuuužva. Res, Gužva s tavelikim G. Ni bilo prostora niti za torbo odložit. Kasneje sva izvedela, da je bilo tam pol Krke (ne reke, ampak fabrike z arcnijami), ker imajo zaposleni neke kvazi letne karte, ki jih je bilo pred koncem leta potrebno porabiti.

In ker je Spa zame oaza miru in ne nudističo avtobusno postajališče, sva naslednjič poskusila drugje najti svojo srečo.

Mati mi je za nek rojstni dan kupila bon za Terme Paradiso. “Paradiso” v Dobovi.

Ste tudi vi pomislili isto kot jaz?! Pa kje jih najdejo? Imena namreč. Kot Hotel Rikli Balance na Bledu. Najbrž tam gostijo pretežno računovodje in jim balance povzroča občutke domačnosti … čeprav ej, no, vsaj za dopust bi se lahko za kratek čas rešili bilanc.

Spredaj je prava, zadaj pa …
Nagice tudi v sobi

ok, Paradiso je zagotovo bolje od Balance-a, a jaz bi v Dobovo vseeno raje umestila kak Rajski travnik, ali pa Dišeča oaza ali pa morda v skladu s časom – Pri migrantski transferzali? Paradiso ima poleg čudno eksotično zvenečega imena podoben tudi logotip, kjer iz sumljivo izbrane črkovne vrste (ej, stavim, da jim je logotip risal sosedov sin, ki ga poleg šraufanja avtomobilov, strašansko zanima tudi ustvarjanje z računalnikom), štrlita dve palmi. No, ja, palme tam res ne uspevajo množično, a dandanes se na Kitajskem dobi čuda zadev, zakaj ne bi človek v Dobovo pripeljal še kakšno mogočno plastično palmo in domačinom približal občutek oceanskih otokov?! Logotipu in imenu sledi tudi interier. Vsepovsod neke ultra zelene palme, frjolčaste slike nekakšnih nagic, v zadnjem času pa so notranjost “popestrili” z nekimi gumijastimi zelenimi škorenjci.

 

Ampak ej, njihov SPA je prvovrsten. Res! Če odmislim tiste majcene škratovske škorenjce, ki so jih očitno naročili toliko, da so jih morali dodati tudi v te prostore, je dežela savn res prvovrstno urejena.

dve nadstropji dežele savn

Dve nadstropji zračni, z lepo razporejenimi udobnimi ležalniki, absolutno (za zdaj) nenatrpani s švicanjem obsedenih ljudi, in s kakšne desetimi savnami. Različnimi – infra rdeča, turška, finska, eko bio … najbolj pa me, poleg ultra prijaznega osebja,pri njih navdušuje bazen. Znotraj tega spa centra imajo namreč bazenčič (ok, ni ravno olimpijskih mer, zato pomanjševalnica, a vseeno dovolj velik, da se človek razplava), kjer četrtina leži znotraj, ostalo pa zunaj. In povem vam, zakon je takoj po savni skočiti v dokaj topel bazen, plavati brez kopalk, imeti možgane na off, glavo pa moleti na mrzel zrak.
Zadnje čase veliko plavam … moja rama je mal ofucana in zaradi vnetja, natrganin in kalcinacij malo zamrznjena, zato mi plavanje pomaga. In ko plavam, imam tudi ogromno časa za razmišljanje.

Bazenček notri
in taisti bazenček zunaj … brez kričavih otrok

 

 

 

 

 

 

 

Mrzel zrak mi boža golo glavo, maham z rokami v upanju, da je moje mahanje vsaj približno podobno plavanju žabe in razmišljam. Razmišljam tudi o ljudeh, ki me obkrožajo.

zeleni škratovski škorenjci

Ne razumem teh novih pravil, če to sploh pravila so, o vljudnostnem obnašanju v savnah.

Ljudje se po tej takoimenovani deželi savn sprehajamo napol goli, oviti le v brisače, katere ob vstopu v samo savno manj ali bolj sramežljivo odgrnemo ali v turški celo pustimo viseti na kavlju pred savno. In potem 15’ ždimo z ostalimi nagci v majhni kletki in ne rečemo ne bu ne mu.

Ok, nekako sem se sprijaznila z mutavci, ki vstopajo v dvigala, ampak tisti so oblečeni in vse skupaj traja slabih nekaj sekund ali največ minuto, ampak ej, ob vstopu v savno pa človek že lahko pozdravi, kajne?!
Zadnjič sem mutavca, ki je odprl vrata, se razgledal naokoli in pritisnil svojo nago rit pol metra ob mojo, pozdravila sama. Glasno in jasno: “dober dan.”
Nič. Res, niti pomignil ni z glavo.
Ok, ne smem obsojati gluhonemih, človek pač v savni odloži svoj slušni aparat. Zagotovo bo to, saj je ob mojem naslednjem pripravljanju oz vstopanju v savno, v to isto savno – leseno hiško, ki jo imajo postavljeno ob zunanjem bazenu, vstopil postaven, visok in temnopolt mladi mož. Oblečen v tiste velike ohlapne hlače hlamudrače brez katerih ni na ameriških plažah videti nobenega Američana. Ja, ja, čudno, ker v celotnem SPA področju naj bi bili vsi goli in ogrnjeni v rjuhe. Ampak človek očitno ni razumel znakov za prepoved nošenja kopalk, ker so bile na vseh slikah narisane le ženske bikinke. Super, kajne … savne, kjer ženske ne smejo nosit kopalk, moški pa karkoli jim že pade na pamet?!
No, poleg hlač hlamudrač pa je v rokah vse do vrat za vstop v samo vročo savno, držal svoj mobilni organ. Priškrtnil vrata, vtaknil glavo notri in si premislil. Očitno se je zgrozil nad dvema nagcema, ki sta že sedela notri in sklenil, da še malce počaka. Na moje vprašanje, če misli iti v savno z mobijem pa odgovoril, da ja, … pa saj se itak sam izklopi zaradi vlage. No shit?!

Torej, ja, sedaj razumem zakaj oni prej ni pozdravil. Tudi on je že izkusil vlago. Zaradi strahu pred njo, je svoj slušni aparat zagotovo raje pustil kar v garderobni omarici.

In naš zamurc?
Hudiča, nihče se mu ni upal povedati, da naj spusti hlače in tako še danes ne vem, če pregovori o dolžini nemobilnega organa pri “močno zagorelih” držijo.