Vse je relativno

Včeraj berem Žigatov komentar na njegovem blogu in danes se ob povsem drugačnem dogodku spomnim ravno na to. Žiga razmišlja o dvoličnosti, jaz o relativnosti.
Kdo od teh treh je najboljši in kdo najslabši:

  • mlad par s steklenico alkohola in jointom,
  • starejši gospod, ki je odvisen od nikotina in iger na srečo,
  • ali Žiga, ki se ne more upreti sladkorju?

Zame prva dva, za Žigata tudi, za kakšnega obsedenca z zdravo prehrano pa morda že Žiga s svojimi bonbončki. Seveda pa je odvisno tudi s kakšne pozicije gledaš. Če si itak zabredel in si na igrah na srečo zapravil hišo, avto in še ženo, sedaj pa se vdajaš trdi drogi, se ti vsi trije zdijo ne vredni omenjanja.

In kaj me je spodbudilo k razmišljanju? Moja mami. Kliče me najmanj 5x na dan. Grozno, a ne?! Meni, ki imam itak vsak dan zatrpan z razno raznimi obveznostmi in mi je 24 ur premalo, da podelam vsaj pol nalog, ki jih imam zapisanih, me vsakič, ko mi na telefonu zaigra “Mission impossible” , malce zmrazi. In potem glas moje mami:” Saši, razmišljala sem, da bi letos odšli na morje ….”
Halo?!! Kliče me 22. marca ob 8:30 in mi z počasnim in razmišljujočim glasom razpravlja o dopustu, ki se ne bo zgodil prej, kot čez 2 ali 3 mesece??!!
In jaz tako kot že 1000x prej odgovorim: “Mami, sredi sestanka sem, se bova slišali kasneje!” Tokrat sem bila res sredi sestanka, ampak mnogokrat sem le sredi kakšnega dela, ali pred blagajno, ali se pogovarjam z Jakatom …skratka nikoli nimam časa. In kdaj bo kasneje? Jo bom sploh poklicala? No, mi je sploh ni treba, saj bom lahko 5 odgovorov združila v kakšen njen šesti ali sedmi klic v istem dnevu 🙂
Je moja mami nadležna? Sem jaz nestrpna? Najbrž oboje drži, vendar bi rekla, da je vse stvar relativnosti. Nekateri, ki jih mama sploh ne pokliče, ali je morda celo nimajo, bi rekli, da sem nesramna, nestrpna, razvajenka, ki si itak nikoli ne vzame časa. Drugi, ki imajo ravno tako, kot jaz kup delovnih obveznosti, še četico otrok, ki jih je treba razvažati po krožkih, partnerja, fitness, psihiatra, osebnega trenerja ….no, tisto tako kot jaz, je veljalo le za prvo od naštetih stvari 😉 …., tisti se križajo in se jim nadvse smilim, češ za takšno mamo je treba imeti pa jeklene živce. 🙂

In veste kaj? Itak mi vedno vse tako radi kritiziramo. Smotana sem jaz, nadležna je mami, pokvarjena sta tista dva mladca iz Žigatove zgodbe, stari gospod je dvoličen in Žiga požrešen (sorry, Žiga to je le parafraza) :), v bistvu pa vsak od nas nosi križ, ki si ga je sam nadel na hrbet in še kako drži rek, da ima vsaka palca dva konca oz. sve se vrača, sve se plača. ……. Tako, da bo že še prišel čas, ko bom čez 30 let z nekim strašnim video sistemom poskušala obiskati Jakata na njegovem domu v New Yorku ….on pa bo stalno zaseden. 🙂

Samo da je veeeeeliko

Sejmi me načeloma ne zanimajo prav strašansko, je pa obisk sejma zanimiv dogodek, ki ponavadi, že samo zaradi razbitja rutine, pozitivno vpliva na moje delo. Obisk sejma, predvsem takšnega, kot je CEBIT, te odklopi od vsakdanjih zadev in te prepusti drugačnim razmišljanjem.
Ker se zdaj kar močno ukvarjam …vsaj miselno …z marketingom, sem tudi CEBIT spremljala s temi očmi. Ker je Jaka močno jamral, ker ga nisva vzela s seboj, sem razmišljala, da ga bom lahko vsaj delno potolažila, če mu bom domov privlekla kup reklamnih izdelkov in prepričana sem bila, da če imajo kje dobre reklamne izdelke, bi to morali imeti na tako tehnološko usmerjenem sejmu, kot je ta. Kakšne kalkulatorčke, USB ključe, kape, kulije …. kaj takšnega sem si predstavljala … ampak odšla z dolgim nosom. Nič, res nič! Vsake toliko časa, se je pojavila kakšna firma z lepo oblikovano papirnato vrečko. Pa to je bilo in pred 30 leti, ko sem vrečko, ki sem jo dobila v Trstu, še mesece nosila ponosno po mestu, kot najdražjo torbico. No, sedaj so očitno in vrečke. In kakšno vrečko moraš imeti, da te kdo opazi? Najlepšo? Ne. Najbarvitejšo? Ne. Duhovito? Ne. Bistvo je, da je res veeeeeeelika.
Največje in res nemogoče in popolnoma neuporabne vrečke je imel Intel. Ampak ljudje so jih jemali, kot bi bile zlate in z njimi kolovratili cele božje dneve po sejmišču.

intel-vrecke.jpg

Ne, nisem je vzela, ker sem bila že tako ali tako utrujena in bi me ta krama le še dodatno ovirala, vendar kapo dol, ideja je odlična …sploh, če bi takšno vrečko delil nekdo, za kogar še nihče nikoli ni slišal. Takšnih “hodečih reklam” je bilo takrat na sejmišču na tone ….samo jaz sem s tem posnetkom ujela 3. In ti ljudje so iz sejma odšli v mesto in s tem hlamudrali naokrog še cel večer, vse do trenutka, ko so odšli v hotel in to veliko vrečo najbrž odvrgli.


Drzna Erika

Žiga je na svojem blogu komentiral knjigo avtorja, katerega sem eno od njegovih knjig v slovenščini prebrala tudi jaz. Naslov je Karkoli že misliš obrni na glavo. Verjamem, da je tudi ta knjiga, ki jo omenja Žiga, super, kajti Paul Arden očitno zažiga. Knjigo sem dobila za darilo in to od prijatelja Žige 🙂 in z njo je zadel, saj mi je pisana na kožo : dovolj kratka, da sem se je takoj lotila in pa v knjigi ni filozofskega in poetskega nakladanja, kajti pri takšnih knjigah res nerada berem na dolgo in široko preden pridem do neke ključne misli.
Sicer pa je v knjigi neko poglavje, ki se je pri nas doma uvrstilo v seznam “splošnih povedi”, ki jih hitro razumemo vsi. Poglavje govori o dveh osebnostnih tipih: o drzni Eriki in nevemvečkakšnem Ediju … nek konzervativni ali previdni Edi…
In seveda drzna Erika je prava mačka, ki ji na koncu uspe veliki met in je oh in sploh.
Pri nas doma sva s Tomažem glede parkiranja dve popolni nasprotji, Tomaž bi raje vrabca v roki, kot goloba na strehi in bo zato parkiral tudi 1 km od lokacije, kamor smo namenjeni, jaz pa bi raje še pol ure krožila in bentila nad kaosom in pomanjkanjem parkirišč, kot da bi se malce sprehodila. In poleg naju je tukaj še naš Jaka, ki je kot ena mala mamica. 😉
In ko smo vsi trije v avtu in Tomaž že počasi prižiga žmigavce ….. ali kakor se lepo slovensko reče usmernike , a? …., da bi parkiral, se Jaka obvezno oglasi in reče: “Daj no, bodi danes drzna Erika!”

…. in tako mi po novem s kratkima dvema besedama “Drzna Erika” povemo bistvo naših želja in namer 🙂

Posebno parkirno mesto za blondinke

nur-fur-frauen.jpgMedtem, ko se je našemu vremenu popolnoma zmešalo in smo po izredno topli zimi in začetnem cvetenju češenj, že pospravili bunde in ostalo zimsko nepotrebno šaro in je tokrat proti koncu marca, končno začelo snežiti, sva bila midva s Tomažem na severu naše Evrope, kjer bila zadevica še malce bolj brrrr mrzla … tam je v nedeljo zvečer snežilo le za vzorec in v ponedeljek sploh ne, vendar je med stenami hiš pihal strašansko mrzel veter in je bilo zaradi tega izredno mrzlo. Å e sreča, da sem v avto vrgla še plašč, čeprav sem kar malce kolebala. Aja, nisem povedala, da sva s Tomažem bila v Hannovru na sejmu CEBIT. Sejem, kot sejem …. ogromno obiskovalcev, obupna kava, ogromno prehojenih kilometrov, draga vstopnina …. o par zanimivostih se bom še razpisala, tokrat pa bi rada pokazala fotografijo meni nadvse smešne zadeve, na katero sem naletela ob parkiranju v garažni hiši pod našim hotelom.

“Nur fur frauen” piše. Naj prevedem za tiste, ki ne razumete nemško: “Le za ženske” Podjetje Bahlsen, ki ima tam za svoje delavce ali pa morda celo stranke rezerviranih nekaj parkirnih mest ima poleg prostora za invalide, še posebno mesto za ženske. Ne vem kaj bi si mislila ob tem … ali je to izkaz posebne pozornosti ali izkazovanje določenega mnenja. 🙂
Ti prostori sicer niso bistveno širši od tistih za “moške in ostale neženske osebke”, so pa na nekako ugodnejšem mestu, kjer se sigurno avto lažje odvije, saj na drugi strani ni še ene vrste parkiranih vozil, kot je to situacija pri ostalih parkirnih mestih .. ali bognedaj mesto, ki zahteva bočno parkiranje.
Me pa zanima, ali je to pravilo uvedel moški član uprave Bahlsen-a, ali pa je to zraslo na zelniku kakšne gospe?!
Sicer pa sedaj čakam, da bom kdaj videla napis “samo za blondinke” …. s tem bi bil namen takšne poteze bolj transparenten, kajne? 🙂

Mi v Networku 21 ne “gnjavimo”

Ogromnokrat se mi je že zgodilo, da sem spoznala kakšno prijetno osebo, načela komunikacijo, se več ur zelo prijetno pogovarjala, ko pa sem povedala, da sem zaposlena v N21, je oseba v trenutku “mrknila”. Ne duha ne sluha o njej. Ljudi na tem svetu je res veliko, zato se s takšnimi stvarmi ne obremenjujem preveč, vendar se mi je podobna zadevica pred dnevi ponovno zgodila, zato sem si rekla, da je morda čas, da o tem tudi nekaj zapišem.

Nihče od zaposlenih v Networku 21, ne sodeluje v nikakršnem mrežnem marketingu! Na srečo …ali žalost …smo vsi, ki delamo v tem podjetju na plačilni listi tega podjetja in imamo državljansko dolžnost, da oddelamo tistih zakonskih minimalnih 40 delavnih ur tedensko in zanje enkrat mesečno prejmemo plačo. Mi smo takšni, kot velika večina Slovenčkov, ki mora od ponedeljka do petka vstajati nekje med 5:30 in 7:00 uro …odvisno od oddaljenosti do pisarne in ki se vračajo v toplino svojega doma šele nekje proti večeru.
Lastnik našega podjetja Jim Dornan je distributer Amway-a, eden uspešnejših v tem poslu in nekega davnega leta je po mojem mnenju prišel do fenomenalne ideje, da bo v dežele, kamor se bo širil njegov Amway posel, odpiral podjetja, katerih glavna naloga bo lokalna podpora v izobraževanju tistih ljudi, ki bodo tam del njegove mreže in ravnotako kot on gradili Amway posel. Do takšne ideje je poleg njega prišlo še kup drugih uspešnih distributerjev kakršnih koli drugih mrežnih marketingov, vendar pa mislim da jih ni mnogo, ki so ta del posla (izobraževanje) strogo ločili od mrežnega marketinga. Danes je v korporaciji Network 21 v 26 podjetjih širom sveta redno zaposlenih najmanj 400 ljudi in nihče od zaposlenih ne sodeluje v nobenem mrežnem marketingu. Zaposleni večino časa preživimo v pisarni in tam organiziramo vse potrebno, da brezhibno teče cela vrsta seminarjev, koordiniramo z naročili, proizvodnjo, nabavo in prodajo izobraževalnih ter motivacijskih knjig ter avdio in video medijev ter skrbno in dosledno informiramo vse lokalne distributerje mrežnega marketinga.

In zakaj se zaposleni ne ukvarjamo z mrežnim marketingom? Zaradi poslovne usmeritve in želje Jima Dornana po povsem nepristranski in dosledni pomoči vsaki od lokalnih “strank”. Tako jaz, kot tudi vsi ostali zaposleni v slovenskem in hrvaškem podjetju, ki ga pokrivamo iz naše pisarne v Ljubljani, smo (le) uslužbenci, katerih plača je skoraj tako neodvisna od česarkoli, kot je do nedavnega bila plača prosvetnih delavcev ali ravnateljev (o čemer sem pisala na enem od prejšnjih post-ov) in je več ali manj vsak mesec popolnoma enaka – le takšna, kot smo se zanjo pogodbeno dogovorili, ali pa je konec koncev tudi nekega dne ne bi bilo (če ne bi zaslužili za svoj kruh in mleko 🙂 in bi bilo potrebno podjetje zapreti. Torej edina nevarnost, ki bi komu kdaj grozila z moje strani je ta, da bi kdaj lahko komu ponudila dobro in zanimivo službo 🙂

Sama o mrežnem marketingu, o Amway-u ali o Networku 21, pred 11 leti, ko sem imela razgovor za službo z mojim sedanjim šefom – prvim nadrejenim, gospodom Adamom Livingstonom iz Amerike, nisem imela osnovnega pojma ….nikoli slišala …. in takrat sem “padla” izključno na karizmo takratnega sogovornika in na pripovedovanje o mega velikih prireditvah, ki naj bi jih bojda nekoč organizirala tudi jaz s svojo ekipo. Delo mi je bilo od prvega trenutka nadalje nadvse všeč in res sem uživala v vsaki novi situaciji, celo vseh novih težavah in vprašanjih …. npr. o tem, kje naj najdemo naslednjo dovolj veliko dvorano za 4.000 slušateljev ali kdo nam bi lahko dovolj kvalitetno in ažurno dobavljal izobraževalne in motivacijske knjige prevedene iz ameriških uspešnic, ali pa kako dovolj hitro najti dober kader s pravim odnosom do dela. Istočasno s spoznavanjem svojega dela, sem spoznavala tudi naše stranke – distributerje mrežnega marketinga in njihovo delo. Tudi nad tem delom posla sem bila vsakič bolj navdušena, od začetka celo tako, da sem tudi sama zapopadla idejo in sanjala o sebi kot nadvse uspešni distributerki in se celo nekaj časa igrala z idejo, da bi zapustila svoje redno delo in se resno lotila mrežnega marketinga (obojega hkrati po pogodbi o delu ne smem opravljati). Vendar danes vem, da to ni enostaven posel in zanj moraš biti tudi malce “nadarjen”, tako kot za marsikaj drugega. Ne potrebuješ veliko, tukaj so sprva koraki uspešnosti dokaj majhni, vendar so ob vztrajnem in doslednem delu …. delu, koraki lahko vse večji in nekoč prerastejo v giant steps.
Spoznala sem, da sama nisem tip za kaj podobnega, rada komuniciram, rada sem med ljudmi, vendar pa moraš tukaj imeti še tisto moč – pravijo ji moč sanj, da sproščen in neprisiljen način kontaktiraš ljudi že v prvem koraku. Moje sanje ne segajo tako visoko, da bi bila sposobna prestopiti svojo cono komforta in se hkrati odpovedati službi, ki jo ljubim, vendar po drugi strani nikakor ne razumem tistih, ki jim za poskus in vstop v posel ni potrebno “riskirati” ničesar, da tega vsaj ne poskusijo. Ne samo, da ne poskusijo, celo “mrknejo”, če se jim le zazdi, da bi jim lahko kdo ponudil možnost vpisa v kakšnega od mrežnih marketingov, kajti ti “prodajalci” baje grizejo, tepejo, ljudi privežejo na stol in jim predavajo toliko časa, dokler ti ne popustijo, kajne?

Pa saj ne vem, je to strah pred njimi ali pred samim sabo? Strah pred izpostavitvijo in prikazanjem, da oni le niso tako sposobni, kot je tisti, ki jih je v posel vabil, mislil?