Pred mano na mizi leži knjiga. Na strani 39 piše: “Kakšen bo film posnet po meni?”, pod tem pa prazna stran, ki čaka, da jo popišem in porišem.
Drama? Komedija? Akcija?
Če bi žanr opredeljevala jaz bi to bila dolgočasna drama s primesmi komičnosti.
Vzorna edinka, ki je brez večjih pretresov z odličnim uspehom zaključila osnovno šolo, z dokaj povprečnimi rezultati in brez stresnih pubertetniških izpadov zaključila gimnazijo, nikoli inhalirala nikakršnih zakajevalskih substanc, se niti napila nikoli do mere, ki ti zamaje svet in šibi kolena, se vpisala na ekonomijo, tam spoznala fanta, s katerim se je odločila ostati skupaj do konca življenja, zabluzila s študijem, se preusmerila na VUÅ -. se malce, malce zresnila, vendar tik pred koncem pustila študij …. se zaposlila in nikoli več vrnila v iste študijske klopi, kjer bi stvar zaključila po pravi in uradni poti ter zanjo dobila papir, ki bi ji omogočal, da na vizitki pred imenom dopiše kakšen dr.mr.br. ali kaj podobno formalno nepomembnega, pri 19-ih opravila vozniški izpit, se pri 26-ih poročila in preselila v prvo lastno stanovanje, se zadnjih 23 let stalno prerekala o budgetu, ki ga namesto metanja v pujska, lahko nameni za nakup kakšnih hudih čevljev ali porabi za kakšno potovanje, zamenjala 3 službe, 3 stanovanja, nobenega moža – še, še 🙂 , do pred enim letom nikoli vzela niti enega najmanjšega kredita1, dala izpuliti dva zoba (in obe izkušnji doživela silovito in dramatično), do 43. preživela brez liftinga … še, še 🙂 , rodila enega krasnega otroka, zamenjala kup pločevinastih škatel, se po svoji krivdi zaletavala le v cvetlična korita in betonske stebričke, se učila nekaj tujih jezikov (učila ja, naučila ne čisto vseh 🙂 ), pretočila kar nekaj solz (kaj čem, sem bolj solzavo dekle), videla ogromno filmov, v nekih davnih časih prebrala precej knjig, presmučala precej vzpetin, prepotovala nekaj bližnjih in malce manj bližnjih (ne morem ravno reči daljnih) dežel, poslovno pa že več kot 20 let hodi v službo, kjer za mesečno plačo dela od ponedeljka do petka od 8h do 4h ali raje še kakšno urico ali dve več -.
Skratka eno navadno, dolgočasno življenje ene slovenske dekline, ki obožuje sladko in sovraži korenje in rdečo peso.
A vsi istega filma ne vidijo enako. Nekateri bi rekli, da je film o Saši Gerčar mafijska zgodba, polna bogatstva in akcije. Zgodba polna poslovnih podvigov, lastnih podjetij in težkih zaslužkov.
Morda bi morala to stran dati pisati komu drugemu? Prepričana sem, da moje življenje zagotovo ni akcijski film ali mafijska zgodba, a vseeno verjamem, da smo do samega sebe vedno preveč kritični in pristranski, a po drugi strani na življenje drugih gledamo s prerožnatimi očali. Vsak dom ima v perilu tudi strgane gate, a te vidimo le pri sebi, pri drugih nikoli.
Bo pa zanimivo izpolnjevanje tele knjige.
Zapisal jo je moj dobri prijatelj Žiga. Triindvajsetletni fant! Nastajala je baje 5 let, od trenutka, ko je v njem dozorela ideja, ko je začel zbirati citate, zgodbe …. začel vse skupaj urejati, zapisal vse v angleški in slovenski inačici …. ob tem okrog sebe zbral nekaj ljudi, jih povezal, ustvaril ekipo, ki se je občasno sestala ob jagodah in čokoladi, nato pa zadevo resnično izpeljal in izdal v pravi pravcati knjigi.
Tudi ta del bi spadal v film o mojem življenju. Tudi jaz sem bila del tega ustvarjanja. Tudi jaz sem ob tem spoznala čudovite ljudi, pojedla preveč jagod in čokolade2, se nasmejala, zabavala in predvsem veliko naučila.
Na koncu je nastala knjiga, na katero sem ponosna tudi jaz, čeprav je bil moj delež le kakšna kritika, dve ali tri (upam, da konstruktivne).
Ja, Žiga, še vedno pogrešam črte! Tukaj moje kritike3avtor očitno ni upošteval 🙂 …. a sem se znašla po svoje. Danes sem si jih narahlo načrtala po celotni knjigi. In sedaj je knjiga končno nared, da jo popišem.
Torej, dragi moji bralci … zdaj veste, zakaj bom malce manj pisala na blog ….. pišem namreč na roke po svoji Srečni knjigi.