Pripovedovalka dobrih zgodb
Danes sem razmišljala o tem, kakšne volje sem bila lani ob tem času … in kakšne volje so bili ostali …. in kaj se je takrat dogajalo.
No, takole … morda pa bo zanimivo pogledati eno leto nazaj;
Vsekakor pa je zanimivo lanskoletno razmišljanje Dimitrija Rupla.
Ali pa lepe želje Volkca …. no, čeprav mu malce zamerim, da med bogovska talanja ni uvrstil tudi mene. 🙂
Ko je bila kraljica v Sloveniji, so vsi pisali o njej, ko s(m)o izvolili novo vlado, so vsi pisali o Pahorju ali Janši, sedaj vsi pišejo o Ruplu, Pahorju, na Janeza so že vsi pozabili, morda se kakšen spomni še kakšno dodati o recesiji, poplavah, potem pa se počasi že neha in tako bodo to glavne novice vseh naših časopisov in spletnih strani vse dokler spet kakšna zvezda ne prdne v javnosti …. no, ali pa tudi doma1.
A da bi jaz tudi? Ne, ne prdela, objavila kaj o Ruplu. No, ja, imam sicer svoje mnenje o Ruplu in svoje mnenje o Pahorju, a pravzaprav se mi o tem res ne da razpravljati na spletu.
Moje mnenje, ki me v tem pogledu utiša je, da je pač treba zaupati odločitvam tistih, ki s(m)o jih izbrali, da odločajo v našem imenu. Borut Pahorjev bo že vedel, kakšne adute drži v rokah Rupel in s čim ga stiska za vrat, da navkljub vsem odzivom2, še vedno vztraja pri svojem. Če me pri vsem tem, že kje srbi in bi me zanimalo, je le to; kaj za vraga ve Rupel, da ga vsi naši pomembni3 gospodje, kljub njegovim barvastim nogavicam4, takoj posedejo na stolček v njihovi neposredni bližini.
Ja, no pa še to me zanima, kaj za vraga je tako lepega v naši vladi, da se je Dimitrij vztrajno želi držati. Mu je kakšna ministrica zapela za oko?5 Ali pa se boji, da bi preden se mu iztečejo leta do penziona upokojitve, ne dobil več nobene službe6?
No, ampak kot sem zapisala, jaz o Ruplu res ne bi razpredala, sploh pa me ne dobite na razna množična protestiranja proti temu ali onemu. Si lahko kar vnaprej za uh zapišete, da mi po Facebooku ni potrebno pošiljati takšnih vabil. Pridružim se le tistim, ki me vabijo v klub ljubiteljev kofeta kave … oz. dobre kave, sonca ali dobre volje!
In če ne bom o Dimsiju, Janši, Pahorju ali angleški kraljici, o kom pa naj potem pišem?!
Morda pa o psih. No, srčno upam, da Rupel ob tem nima podobnih misli, kot jih je imel pred meseci Janša 🙂
Torej; psi. Sem tako mačkoljubac, kot pasjeljubac, a žal zaradi načina življenja pri nas trenutno domuje le maček Garfield7. Ustavim se res pri vsakem predstavniku mačje ali pasje vrste in jih ogovarjam, čoham ter se malodane zadebatiram z njimi.
Ko smo bili na našem potepanju po Atenah, sem res imela kaj početi, saj tam naletiš na psa na vsakem koraku. Da bi na moje pasje prijatelje nikoli ne pozabila, sem jih pridno beležila v svojem fotografskem objektivu. Če bi bile razdalje med nami in njimi malce krajše in bi prevozno sredstvo ne bila jeklena ptica, bi kakšnega zagotovo pripeljala kar domov. Ja, ja, brezdomni so … ne bi jaz nikomur ukradla njihovega ljubljenčka!
Ma ne vem točno kaj imam …. več stvari skupaj.
Itak je že znano (med mojimi prijatelji), da proti koncu leta padam v krizo … ne, ni ravno depresija in jok in stok … bolj stiska s časom, želja po uresničitvi vseh še nedokončanih ciljev, zraven se doda še nekaj težav pri moji osnovni življenski vrednoti – družini in pomoč našemu mulčku pri šolskih zadevah, primešaš mojo ustvarjalno žilico in željo po izvirnem obdarovanju tako prijateljev, družine, kot sodelavcev, učiteljev, frizerjev, natakarjev in bogvekogaše. Za vsakega moram porabiti ne vem koliko časa za razmislek o ideji, nato tekam po trgovinah, pogosto doma še kaj ustvarjam, sploh pa je darila treba ustrezno lepo zaviti. Potem je tu še okrasitev doma pa priprave na božično večerjo, vmes pa seveda kup službenih opravil, ki se seveda prepletajo z decembrskim prazničnim vzdušjem, kjer je potrebno nekaj časa posvetiti tudi zabavam in večerjam … oooooh.
Vse zgoraj se mi dogaja tako ali tako vsako leto, a letos sem k vsemu dodala še občutek, da je na tem blogu potrebno nekaj spremeniti. Ne vem točno kaj, malce se še iščem, vem le, da vse kar napišem na koncu roma v koš. Nič ni dovolj dobro, vse je kar nekaj … nekaj škrebljanja po tipkovnice in hop na objavo!? Khmmm, bomo videli kaj namudrim! Če ima kdo kakšno idejo, na plan z njo, bom nadvse vesela predlogov!
Nekaj dni tišine z moje strani ni posledica pisanja v Mojo srečno knjigo, je le posledica dileme o tem, kaj naj vam napišem.
V spletnem dnevniku naj bi bili zapisi osebni …. vsaj na zunaj naj bi delovali osebno, odgrinjala naj bi okna svojega doma, spuščala vanj popolne neznance in razkrivala svoje najgloblje misli. Ja, ja, saj se da pisati zelo pasivno, v stilu ‘Zgodilo se je’, ‘rečeno je bilo’ in podobne “obnove” knjig, filmov in zapisov drugih avtorjev. To pa meni ne gre od rok. Å e filma ne morem opisati brez vpletanja svojih občutkov ter podrobnega nerganja o cmokanju mojega soseda.
Marsikdo ima prag zasebnosti precej bolj strog in višek predrznosti se mu zdi povedati kdo ga striže in z javnostjo deliti, da si v čaj natrosi cele tri žlice sladkorja ali bognedaj, da javno pove svoje politično stališče. Hmja, mislijo skeptiki, nikoli ne veš, če boš kdaj kandidiral za predsednika države, google vse pamti, pa ti bodo tafovšniintagrdi servirali, da si nekoč izjavil, da nisi za tardeče.
Ali pa; “Le kako lahko z javnostjo deliš informacijo, da ti je všeč fim Mamamia … si bodo mislili, da si plehka,” mi je zadnjič komentirala znanka. Je sploh potreben komentar? Jah, takšna pač sem … za nekoga plehka, za drugega lesena, a za tretjega mesena, enkrat za tardeče, drugič za tabele …. moda se pač spreminja 🙂
Sicer pa, kdo pravi, da je vse to res?! Morda sem za tipkovnico skriva le en star deda z bujno domišljijo, na spletni Picasi pobira fotografije ene nadebudne tete, ki živi v Pohjaslahtiju na Finskem, ob samotnih večerih pa napleta zgodbe in pripetije, ki jih spretno objavlja na tem blogu?
No, za tiste, ki pa veste, da sem res prava slovenska teta iz Podmolnika, ki resnično piše pripetije, ki se dogajajo v bližnji in daljni okolici naše vasi, pa le izhodišče za razmislek o tem, kako v svet gledajo moje oči in kaj v svetu polnem slik, zvokov in dogajanj, opazijo one. Vidijo pol prazen ali pol poln kozarec?
Pa recimo, da moje oči ta svet še vedno gledajo preko enako rožnatih očal, kot ste si jih pred kratkim kupili vi. Ste kdaj pomislili, da vam serviram le tisto, kar želim? Ne tisto, kar se resnično dogaja, ampak le tisto, kar BigBrother1 želi pokazati? Takole približno gre tole; pobelim dom na novo, posesam ves prah, stare steklenice piva pomečem v kontejner, vso kramo in darila sorodnikov pomečem v omare, nato pa fotografiram pod najboljšim zornim kotom in vam svojih klavrnih 20 kvadratov predstavim, kot prekrasno vilo velikanko? Strganih gat vam pa ja ne bom kazala?
Tole je navadno filozofiranje, kajne? Pa kaj ji je, si mislite tisti, ki ste z muko prišli do tukaj?! Res je, nimam kaj napisati, kajti v zadnjih nekaj tednov mi prav nič ne pomeni, če se je spet podražila solata, če banke ne dajejo posijil, ali če naši zaposleni še vedno zamujajo v službo. V misli so se mi prikradle pomembnejše in osebnejše stvari, ki pa jih ne želim postaviti v soj reflektorjev javnosti.
Enostavna in preprosta krb za zdravje, strahovi in razmišljanja o smiselnosti življenja, so v ozadje potisnila vse enostavne nesmisle, ki jih nikoli nisem skrivala za zaveso. A javna razprava o resničnih čustvih in strahovih, o resničnih solzah in eventuelni nesreči in težavah? O, to pa ne …. o tem pa na blogu razpravlja malokdo …. predvsem pa ne Saša.
Se vidimo, beremo ob naslednji malce manj morbidni zgodbi, a ne?
Prvič smo obiskali Atene. Pravzaprav smo bili sploh prvič v Grčiji.
Če smo brez turističnega vodiča preživeli Barcelono in Å pance, bomo pa še Atene in Grke in tako smo se ponovno podali v avanturo kar sami. Jah, s temi agencijami je tako, da v glavnem ves čas izleta bebavo hodiš za dvignjenim dežnikom, kar naenkrat ne poznaš več tujih jezikov, ne znaš več sam poiskati niti poštnega nabiralnika, vodiča pa sprašuješ tudi to, kje je najbližji WC. Zjutraj vstajaš skoraj tako, kot za službo, tebi najbolj dolgočasne muzeje si ogleduješ hudo podrobno, saj je dodatno izobraževanje o razmnoževanju čebel še vedno boljša možnost, kot stopicanje in čakanje pred zaprtim avtobusom, najboljših čevljev na tem planetu pa si nikakor ne moreš kupiti, čeprav so znižani za 50%, kajti dežnik tvoje vodičke se uspešno premika v smeri naslednje cerkve, ki te ponovno zanima prav toliko, kot prejšnji muzej zgodovine izdelave čebelarskih panjev. Naka, jaz se tega ne grem več.
Ja, no, takšna samostojna organizacija ima tudi nekaj šibkih točk, npr. da je tisti1, ki je rezerviral hotel kriv, da ta v resnici izgleda vsaj 200 let starejši, kot je prikazan na spletni strani. Totalno ofucano pohištvo in kopalnico iz časa mojih babic, je rešila prenovljena in res lepa zajtrkovalnica, kjer se je bohotil eden najboljših zajtrkov ever. Od marmelade, meda, pa do sirov, salam, zelenjave, sadja, kompotov, slaščic, pit, burekov, kosmičev pa vse do slastnih sirovih in jabolčnih zavitkov ter seveda rogljičev ter celo mlečnega riža, se je bohotilo na široko razpotegnjenem pultu v sredini aristokratske erstavracije. Poleg tega je hotel in njegovo relativno visoko ceno opravičevala tudi njegova izjemna lokacija. V samem centru mesta, pljunek do Plake in Akropole, drug pljunek do nakupovalnih ulic in tretji do področja z najboljšimi restavracijami.
