Kličemo koga?!

…. Naravne sile?! Saj res nimam prav nič proti Damjani Golavšek, čisto, čisto nič, ampak tole včeraj na Slovenski popevki, halo?!

Saj sem že pisala, da rada poslušam Ota Pestnerja, torej je logično, da me vase potegne tudi nostalgija Slovenske popevke. Če pa povem čisto po pravici sem Slovensko popevko 2007 gledala predvsem zaradi Alenke Godec. Alenka ni ravno moja prijateljica, s tem bi se težko pohvalila 🙂 , je pa prijateljica od moje prijateljice in to je skoraj to, a ne?

Alenko Godec sem rada poslušala že davno nazaj …. davno ?? …hmja, kaj pa naj rečem, če sva pa obe z Alenko tista generacija, ki je letos že kar precej 40+  🙂 , ampak prav posebno se mi je usedla v srce, ko sem jo spoznala tudi osebno. Zabavna, odkritosrčna, direktna …. in predvsem z enkratnim glasom. Seveda s krasno frizuro, a ne Babzy? 🙂 To moram zapisati, da Alenke ne bi poznala, če nama krasnih frizur ne bi pripravljala Alenkina dobra prijateljica Barbara, ampak o Barbari kaj več kdaj drugič, tokrat sem mislila zapisati kaj o Naravnih silah, ki jih kliče Damjana Golavšek.

Saj nisem nek glasbeni strokovnjak in kot sem že zapisala, nimam prav nič proti Damjani Golavšek in kot sem tudi že zapisala, navijam vedno za Alenko Godec, pa vendar tale komad, ki je zmagal na letošnji Slovenski popevki! Oprostite, kaj pa je to? Kam pa se je izgubil refren? Je to kakšna pesmica, ki jo je Damjana povzela po otroških igricah? Ali pa sta z njenim Čarlijem obiskala Indijance in se navdušila nad njihovimi tradicionalnimi plesi in vzporednim klicanjem dežja?

In kaj je pri tej pesmi tako očaralo sodnike? Besedilo, ki je kratko in nekomplicirano in so si ga zlahka zapomnili? Oprostite, vse razumem in skoraj nikoli ni zmagovalka tista pesem, ki jo jaz favoriziram … aja, saj Alenka pač ne more vedno zmagati 🙂 …. ampak ni pa se mi še zgodilo, da zmaga tista pesem, ki mi je najmanj všeč.

Ja, no za vse je enkrat prvič 🙂

NLP, jao!

Gledam in se čudim. Baje to ni prva oddaja iz niza teh nedeljskopopoldnevnih zabavljaških oddaj v novi sezoni, saj sem zapis o tem zasledila že pri Crnkoviču. Predvidevam, da so preden je šla prva oddaja v program, zadevo preizkusili tudi izven etra. In predvidevam, da sta voditelja Tjaša Železnik in Dejan Pevčevič šla preko kakšnih izborov in sta najboljše od najboljšega. Ampak oz. prav zato….jao!

Tale Dejan ima sicer zelo všečno faco, ampak ob gledanju tega fanta je nujno potrebno izključiti zvok. Srčno priporočam! Sicer so to morda želeli namigniti tudi sami tehniki oddaje NLP …mimogrede to je nova različica oddaje TLP, ki jo je nekoč vodil Lado Bizovičar in Anja Tomažin, nato pa Taja Zuccato …. kajti med današnjo oddajo so ob predvajanju posnetka nekega nastopa njihovega gosta, ki naj bi zaigral neko filharmonično glasbo (se opravičujem, vendar oddaje nisem mogla spremljati pozorno, ker bi bilo to res prenaporno doživetje za lepo nedeljsko popoldne), kar odklopili zvok. Zadeva je postala še hujša, kajti voditelj Dejan Pevčevič, je nezgodo rešil na svojevrsten način in namesto glasbe ob posnetku, čvekal kar sam.

Vložki v stilu: ” Ko že govorimo o Ljubljani, bi predvajali kar posnetek Ljubljana …” in “Ko že govorimo o popevki, bi predvajali popevko …” so očitno višek spontanosti tega lepega voditelja.

Tjaša Železnik se sicer silovito bori za svoje mesto pri vodenju, vendar v tej tekmi med Tjašo in Dejanom žal ni več mesta za ostale tekmovalce in tako izgubljajo besedo vsi povabljeni gostje, ki uspejo povedati stavek ali dva, kar pa je pravzaprav prav priročno, kajti v stavku je vedno tista nujno potrebna beseda, ki Dejana lepo popelje k naslednji iztočnici …”ko že govorimo ..” 🙂

Saj vem, saj se trudijo …..ampak joj, prejoj!

Pučnik in druga letališča

Kljub mojemu dokaj odklonilnemu odnosu do nizkoproračunskih letalskih družb, so me tokrat zopet prepričali v takšen let.

Na srečo. Kajti občutek, ki sem ga zadnjič dobila ob Ryanairu, se je tokrat na račun Intersky-a močno popravil. Intersky? Ste sploh kdaj slišali za to družbo? Jaz nisem in tudi tokrat ne bi, če ne bi do zadnjega trmarila, da gremo v Berlin z avtom. Ne, nočem z nizko proračunsko letalsko družbo leteti na tako kratkih relacijah! Tam moram biti eno uro prej, potem itak zamujajo, po možnosti moram vmes še prestopati, prtljaga ne sme presegati 10kg ali kaj vem koliko že, ne smem si vzeti niti deci tekočine …… brez veze! Gremo z avtom!

Pa je moj začel 1 dan pred odhodom jamrati, češ Nemci se vračajo iz morja, na cesti bodo zastoji …. pa je naša Saša (sodelavka) skočila na internet in nama prinesla print za let iz Graza do Berlina z družbo Inetrsky. OK, tole bo nekaj čudnega, itak me je stalno iz njihove angleške strani metalo na nemško, plačila s kreditno kartico ni želelo sprejeti in me 3x zapovrstjo vrglo na začetek, ko pred tabo spet znova stojijo le bela polja in je treba vse podatke na novo vnašati. $$$##!”# in še kaj! Sem rekla, da gremo z avtom!

No, po nekaj bentenjih in par ovinkih smo zadevo uredili. Nobenih omejitev s prtljago? Kul!

Å tartamo iz Graza. Waw! Letališče, ki ti vzame sapo.

Letalisce Graz 1Letalisce Graz

Takšen bi moral biti Pučnik! Ne vem kaj so sicer počeli na ubogem Pučniku, ampak takoj po “otvoritvi” smo mi trije odšli na ogled našega prekrasnega letališča. A????! En prizidek, eno dvigalo in ena terasa. Bog pomagaj?! A to je to? Baje sedaj ni treba na avtobus, ko prideš iz letala. Pa niti peš ne korakaš …kar čez tisto črevo greš. Uaaa, to pa je dosežek, saj je tistih 10 korakov čez prazno letališče res bilo nekaj nedopustnega za glavno mesto Slovenije. No, ja, ne bom kritizirala preden vidim zadevo tudi sama, ampak sam terminal je še vedno kup revščine in nevreden tako spevnega imena, kot ga ima naše letališče sedaj. 🙂

Kavarnice, restavracija s teraso, parkirišča, možnost za malce zabave za otroke …. predvsem pa zračnost in urejenost veje iz letališča v Grazu. Jaka pravi, da od sedaj potujemo le še iz Graza. Mene je najbolj impresionirala hitrost. Prisežem: minuto nam je vzel čeking. Prehod carine pa nadaljnji dve minuti. Nikjer gužve in kolon in nobenih sezuvanj čevljev.

Priletimo v Berlin. Kaj pa je to? Ogromna socialistična stavba. Peš, tako kot pred časom na Pučniku 🙂 , se odpravimo od letala do stavbe. Po stopnicah navzgor, skozi ogromna steklena vrata. Vonj po socializmu … res! Nas največ 20 potnikov vstopi v nekakšno sobo, ki ima ob strani tekoči trak za prtljago. Trak se ne vrti v krogu! Ne, trak ima po 20 metrih svoj konec, dila postavljena počez, prtljaga pride do konca svoje poti in se začne kopičiti na velikem kupu … kufri padajo en preko drugega. Smešno. Ampak vsi hitro reagirano, poberemo svoje prnje in ven. Nobene carine, nič …smo že v veliki sobani. Razen nas 20 ni tam nikogar drugega. V dokaz prilagam fotografije. Najprej še nekaj ubogih potnikov, v naslednji minuti, ko sem sama vlekla ven fotoaparat, se letališče izprazni v nulo. Shrhljivo mirno in tiho. Pa vendar še vedno lepše, kot na Pučniku.

Letalisce Berlin zunaj Letakisce Berlin3

Letalisce Berlin2Letalisce Berlin1

Tale rdeča steklena komora je najbrž stvar pripravljena za protikadilski zakon. Sedaj ni v tem akvariju bilo seveda nikogar pa tudi kasneje ne vem koliko jih bo, če bo frekvenca tako močna, kot je bila konec avgusta 🙂

Nazaj grede podobna zgodba. Prišli smo 2 uri prej. Vsaka družba ima tam svoj prostor, vendar osebja ni. Čez čas pride ena sama stevardesa … let za Graz, ki je tudi edini predviden let v naslednjih dveh urah 🙂 …moja dva sedita na stolih 30 m stran, medtem ko nas jaz čekiram, stevardesa pogleda po veliki hali, pokima, minuta, čekirani smo, carina nadaljnji dve minuti. Vzletimo TOČNO. Priletimo 10 minut prej. V obe smeri enako.

Z Intersky-em bomo še leteli in še bomo izbrali Graz za svoje izhodišče.

Že 400x pogreto

Saj vem, saj vem … in o tem sem poleg 289.999 drugih blogerjev pisala tudi jaz in moj sin, ampak danes sem imela zanimivo diskusijo z znancem, ki ima v lasti en lokal. Tak malo bolj pijankarski kafič ….. upam, da mi ne bo zameril takšnega opisa 😉 , ampak nekako je za zgodbo pomembno, da razjasnim kakšna je bila struktura njegovih obiskovalcev. To ni fancy šmensy lokal, kjer si mladina naroči cocktaile, kozarček penine ali kratko kavo ob kateri potem sedijo nadaljnjih 5 ur. To je tak lokalček, kjer se narod ustavi tako mimogrede, popije skodelico kave, šilce žganja, špricer, pir in vse to kar tako mimogrede ob šanku … ali pa posedijo za 15 do 20 minut pred začetkom dela in si ob kavi obvezno prižgejo cigaret.

Njegov lokal danes sameva, odpustil je eno natakarico, odpovedal čistilko …. pozimi bo še huje.

Hmja!
Veste jaz sem ena tistih nekadilk, ki je vesela, da bo sedaj kavico popila brez puhanja pod nos in brez prekajenih oblačil. Ne sovražim kadilcev, ne želim jih metati ven, celo moti me, da nas bodo od sedaj naprej, prijatelji, ki kadijo, sredi najboljše debate ob večerji, zapuščali in zmrzovali pred vrati. Pa vendar sem se tega zakona veselila in ga komaj pričakovala. Priznam, sebično, ampak jaz sem ena pripadnic manjšine, ki pijemo kavo v lokalu in zraven ne stiskamo čika med prsti. Izredno rada hodim v lokale, sem zaprisežena kofetarica in to tiste tekočine, ki priteče iz avtomata in ne tiste po kateri plavajo neki čudni delci in so jo kuhale naše mame in babice. Vsak dan vsaj 3 kavice v lokalu pa še kakšno lahko kosilo, včasih kakšna večerja s prijatelji ali družino in priznati morate, da je moja prisotnost po teh čudnih nagužvanih, prej zakajenih prostorih, prav pogosta.

In dim me moti. Res me moti. Ni princip, ni teženje, ampak enostavno dima ne maram. Solzijo se mi oči, smrdi mi pod nos, smrdi mi obleka in ob tem, da zapravljam ponavadi čuda denarja za razne parfumske vonjave, se res sprašujem, če mečem denar skozi okno, ko se vsa nafrišana potem 3x na dan nasmrajam v inkubatorjih polnih dima. Da ne govorim o tem, kakšni so občutki, ko mi med obedovanjem pod nos privijuga vonj kakšne cigare. Bljak!

Bi kadilce zato metala ven? Ne, ne bi, mislim, da bi se dalo zadevo rešiti tudi drugače, vendar ne tako, kot je bilo zastavljeno nekaj let nazaj. Ločeni prostori za kadilce in nekadilce! Ja, my ass! Nekadilci smo majhna tržna niša in zato smo v lokalih dobili “kazenske sobe”, če smo jih sploh dobili.

Joe penas – na nekem čudnem majhnem balkončku, kamor je itak prišel ves dim, saj se zrak dviga, kajne??!!!

Ursula – 80% lokala za kadilce, za nekadilce pa neka napol prazna sobica povsem na koncu lokala

DaBuda – lokal, ki so ga odprli pred kratkim in midva s Tomažem sva tja zašla še pred uvedbo kadilskega zakona. Lokal se nahaja v treh nivojih. Prostor za nekadilce je v KLETI.

Slaščičarna Karamela – kamor hodim na kavo pred službo. Tja hodim predvsem, zato ker sem se umaknila kadilcem. Miroljubno, po svojem izboru. Mislite, da se tam ni kadilo? Å e slabše, namesto pepelnika se je uporabljalo podstavne krožničke.

In še bi lahko naštevala.

In sedaj je vojna med kadilci in nekadilci, lokali bodo propadali, veliko ljudi bo ostalo brez služb, ljudje pa itak ne bodo nehali kaditi. Se res ni dalo drugače? Morda pa bi sedaj, če bi lahko kolo časa zavrteli nazaj, lokali raje več prostora namenili nekadilcem, vložili več denarja v prezračevalne naprave, kadilci pa bi se resno držali le tistih lokalov in prostorov, kjer se resnično lahko kadi …. če bi vedeli, kaj nas čaka, kajne?!

Minister Bručan BI pa ne gre

Kaj naši ministri nimajo jajc? Ahja, vsaj temu za zdravstvo bi jih lahko umetno dodali.

Na vprašanje … na vprašanje …. torej ni sam potegnil in izjavil tega nujnega zaključka celega pediatričnega cirkusa ali bo ob PONOVNEM felerju neizpolnjevanju rokov pri gradnji pediatrije, je minister Bručan izjavil:
“ČE bom res jaz kriv za to, bom o svoji EVENTUALNI (mislim, da je dodal tudi ta pogojnik) odstopitvi RAZMISLIL”

Halo?!

Kaj ko bi dodal še en pogojnik in “bom” zamenjal z “bi” … in najbrž bi mu večina nas le verjela, da on že BI razmišljal ….. pa kaj, ko ne gre. 🙂