Nisem žurerka

vino.jpgcvicek.jpgAlko itak ni moja formula za zabavo. Ne vem zakaj, ampak nikoli nisem marala okusa alkohola.
Pivo mi sploh smrdi in ne vem, če sem v celem življenju popila vsega skupaj 3 litre te pijače ….ok, vino ja, ga popijem in mi za kakšne slavnostne priložnosti celo paše …ampak kozarec, dva, mogoče tri in še to mora spremljati dobra in okusna papica, žgane pijače pa bljak …ne maram.

Skratka s posiljevanjem z alkoholnimi pijačami, bom prej zapadla v zoprnijo in depresijo, kot evforično dobro voljo. Une žurke, ki sledijo raznim trgatvam, pogrebom, porokam, krstu itd …. razno raznih sorodnikov, so zame bolj una varianta, ki jih je treba “oddelati” z nasmeškom na ustih in se truditi, da imaš kozarec čim dlje čim bolj poln in ga stalno naslanjati k ustom, da imajo vsi občutek, kako hitro ga spiješ in si ga vedno znova dotakaš.
Nedavno nazaj sva s Tomažem sedela pri družini …. izredno prijetni, najinih let, urejeno življenje … imajo celo fanta Jakatovih let … skratka lahko bi bili idealna družba za vse nas. Pa vendar je njihov način druženja in zabave povsem drugačen od našega. Njihovo stanovanje je skoraj vedno polno obiskov, enkrat soseda, drugič brat z ženo, pa kup nekih prijateljev. Kadarkoli sem bila tam, je bilo okrog njihove dvometrske mize vedno polno ljudi. Vsi so dobrodošli, vedno je na mizi flaša vina, v pečici se peče kakšna pita ali štrudel …razgovor teče malo o tem, malo o onem. Jaz sem dobrodošla kadar koli, kolikorkrat že mi srce poželi, vedno me posedejo za mizo, vedno je kakšen štrudel še na zalogi in vedno se vsedem med ljudi, ki jih takrat vidim prvič v življenju. Super, zanimivo ….ampak …khm …. ne vem!

Sicer sem družabna in precej ekstrovertirana, rada se družim, ampak kar je preveč, je preveč. Ne morem in nočem vedno znova spoznavati novih ljudi in naslednjič spet nove …pa spet druge! Vsi prijetni, ja ….vendar se z njimi ne morem pogovarjati več kot o vremenu in kakšnem potepuškem psu. In čez dva dni ne vem niti kako izgledajo, kaj šele, da bi poznala njihova imena.

Moj način zabave bi bil …..ma, največ štirje in to tisti dobri stari že večkrat preizkušeni prijatelji, s katerimi se lahko ure in ure pogovarjaš in smejiš zaradi najbolj trapastega dogodka izpred 20-ih let … zaradi katerega si se itak že smejal prejšnji teden in se smejiš vsako leto znova …vendar je to tako prijetno, domače…. Ne rabim žgane pijače in ravno pečenega štrudla, da mi je toplo pri srcu.

Sicer pa je to moj idealen način zabave, ki pa se mnogokrat ne zgodi. Tisti prijatelji, ki podobno razmišljajo imajo podobno malo časa, kot midva in tako pogosto zabavne in družabne dneve preživljamo le Tomaž, Jaka in jaz. Pa Jaka in jaz. Pa Tomaž in jaz. Pa Jaka in Tomaž …..hmja, a je še kakšna kombinacija na to temo?

Mi se imamo lepo in zelo uživamo en z drugim, vendar pa smo že neštetokrat ugotovili, da bi se bilo prav lepo vsak petek zvečer dobiti s prijatelji ….pa ne tistimi, ki pridejo mimogrede po dve žlički sladkorja, ker ga je ravno zmanjkalo, ampak tistimi, s katerimi se tako rad smejiš glede tistega dogodka, ko je oni polulal ono teto …. pa čeprav z ali brez litra cvička na mizi.

Bomo, bomo …le še to naredimo letos, pa tisto steno pobarvamo, pa tisti film pogledamo ….

Starši – tisti ki brezpogojno ljubijo svoje otroke

babi in dedi Silvester 2005In kakšna sta Jožica in Jože Ermenc – moja dva? Ne vem, morda je to usoda, da se najdeta Jože in Jožica, katerih rojstni datumi se prav zanimivo ujemajo. Eden 23.2., drugi 22.3. Tako vsaj jaz nikoli nisem imela težav pri memoriranju. 🙂

Spoznala sta se v Ljubljani, zaljubila, poročila pred 48 leti in čez nekaj let dobila mene. Kakšna sta bila, kot starša? Brez njih ne bi bila jaz jaz, kajne? Ker sem tudi sama mama, vem kaj pomeni ljubiti svojega otroka, ga vzgajati, delati ob tem mnogo napak pa vendar vse z ljubeznijo v srcu. Vse to sta počela moja mami in oči. Edinka sem, vendar mislim, da ne čisto tipična. Resda sem v svojem otroštvu hitreje prišla do določenih materialnih stvari (čeprav so v času socializma ta odstopanja bila skoraj zanemarljiva), vendar je oče imel dokaj trdne predstave o tem, kaj moram znati in početi, zato mi nikoli niso bila prihranjena določena hišno gospodinjska opravila, kar se šolanja tiče pa je mami bila itak obsedena z željo po mojem uspehu.Vem, da me je imela (in me seveda še ima) rada, vendar je s svojo strastno željo po mojih krasnih ocenah rahlo pretiravala in me kljub odličnemu uspehu v osnovni šoli in precej dobremu v gimnaziji, še vedno silila k konstantnemu učenju in me kaznovala za vsako domov prinešeno štirico. Morda pa brez tega ne bi prišla do sem, kjer sem sedaj in danes ne bi pisala tega bloga :). Razen stalnega kreganja okrog mojih itak dobrih ocen, smo se razumeli povprečno dobro …no, malce kreganja vsake toliko časa obstaja v večini družin, kajne …in skupaj (ena mama in en oči) 🙂 preživeli vse do danes, vedno odhajali skupaj na nedeljske izlete, poleti na morje, pozimi pa sva sama z očetom redno odhajala na teden počitnic na snegu. Oče je bil oseba, ki se je v mojem otroštvu znal z mano pogovarjati “resne” teme in mi ure in ure razlagati kaj o vesolju, politiki, vojni …skratka o temah, ki mojo mamo niso nikoli zanimale. In jaz sem ga lahko ure in ure tudi poslušala. Mama mi je na skrivaj vedno kupovala majhne neumnosti, oči pa je bil tisti, ki bi ga takšne stvari jezile. On je razmišljal bolj na dolgo in dajal na kupček za čase, ko bo njegovi hčerkici potrebno pomagati pri gradnji njenega lastnega gnezdeca. In ta čas je tudi prišel in oče je izpolnil svoje življensko poslanstvo, ko nama je lahko pomagal pri vzletu na svoje. S Tomažem sva se že v študentskih časih ukvarjala z raznimi deli in gospodarno hranila denar za najino lastno gnezdece …in pri mojih 26-ih začela glasno razmišljati o nakupu garsonjere. Takrat je moj oče posegel v žep in izpraznil tisti račun, ki ga je vsa ta leta namenjal temu. Hvala oči!

Mami je še vedno glavna v “naši ulici” ….moji bivši, hvala bogu :), polna energije in zagona. Zanjo ni ovir in ko si ona kaj zapiči v glavo, je ni ovire, ki bi jo onemogočila. Če jo srečate, ji pojdite s poti, drugače vas zna pregaziti 😉

Oči je fit in postaven za kakšnega 60-letnika, čeprav jih šteje že 70. Vendar pa mu že nekaj let nagaja slaba kri, ki mu povzroča razne kapi in težave v možganih. Ravno te dni sva se sporekla, ker ne uboga! Spet je pristal v bolnici, tokrat kap, ki mu je povzročila omrtvičenje požiralnika. Uživa le tekočo hrano in to po žlički. On vztrajno zatrjuje, da je super in kot, da se ne zaveda resnosti situacije. Nikakor se noče malce disciplinirati pri prehrani. Najbrž po 70-em spet prideš v puberteto in ne poslušaš več nikogar 🙁

Ja, jaz sem idealna mešanica obeh. Itak 🙂

Jaka – naš sonček

jaka 1jaka 2jaka 4jaka 3

Več o Jaki si lahko vsak prebere kar na kakšnem od njegovih blogov : Reči blogu blogPrince129 ali Jaka o športu.

Jaz pa; Kot osemnajstletnica sem si predstavljala svojo idealno prihodnost, kot srečen zakon s prelepim in nadvse pozornim moškim, ki zasluži bajne vsote denarja, imamo večjo hišo na obrobju Ljubljane, ob njej bazen (čeprav ne takrat, ne danes ne maram plavanja), pred hišo lep in velik avto, ter štiri otroke. Štiri, ja. Ker sem edinka in sem si rekla, da svojim otrokom ne bom povzročila te osamljenosti. In tega zarečenega kruha sem se preobjedla 😉 , kajti imam le enega sina. Še vedno upamo na še kakšnega bratca ali sestrico, vendar se mi pri mojih skoraj 42ih tisti štirje, brez ciganke in še česa, skorajda ne morejo uresničiti.

Ob našem Jakatu je želja po večih otrocih še večja, saj je Jaka naš največji sonček. Da ne bi izpadla ta stran preveč osladno in mamasto, ne bom pisala kako pameten, priden, pozoren in oh in sploh poseben je Jaka. Oba s Tomažem ga imava zelo, zelo rada. Zavedava se, da mu s preveliko pozornostjo na dolgi rok lahko celo škodiva, vendar verjamem, da ljubezni ni nikoli preveč. Vsi trije smo zadovoljni in srečni, če smo lahko drug z drugim. Vikendi so vedno v celoti naši, gremo na izlete, igramo tenis, Jaka in Tomaž igrata košarko, skupaj odidemo na kosilo, na kavico (ki je velikokrat le sinonim za pogovor ob pijači), koncert, tekmo …obožujemo potovanja in počitnice raje kot na plaži preživljamo z avtom na cesti v smeri kateregakoli mesta v Evropi že. Jaka postaja pubertetnik in “dej mi mir” je pogosto uporabljen stavek, vendar se še vedno ne sramuje velikega objema v prisotnosti drugih, še vedno nama zaupa večino svojih razmišljanj, še vedno smo mi trije tim, ki deluje kot ena celota.

Babi Tončka

z-babico.jpgPoznala sem obe svoji babici in oba svoja dedka, vendar mi je od vseh bila najbolj draga babi iz Ljubljane. Tončka. Umrla je že precej let nazaj …kaj vem kdaj natančno, ker datumi niso moja močnejša stran. Vem, da je bil avgust in to enkrat med leti 1987 in 1989. Umrla je dan pred svojim rojstnim dnem in skoraj dočakala svojih 82 ali 83 let. Vse do zadnjega je bila zelo bistrega duha in vedno pripravljena na pogovor. Skorajda lahko rečem, da je bila moja babi edina, ki me je res znala POSLUŠATI. Nobena tema ni bila nikoli pretrapasta, nikoli ni bilo premalo časa za poslušanje, nikoli ni sodila o zadevah in imela me je neizmerno rada. Vzel jo je rak.

Še danes se s Tomažem spomniva nanjo in jo kdaj pa kdaj omeniva, češ kako bi bilo njej všeč to in to. Tudi Tomaž jo je poznal ..ravno dovolj časa je bila še z nami, da je spoznala tudi njega in bila vesela ob mojem veselju in zaljubljenosti.

Tomaž – moj mož in prijatelj

tomaz in sasaMoj mož in hkrati moj najboljši prijatelj. Sicer sva hodila na isto gimnazijo, vendar ker je bil on eno leto starejši, se tam ravno nisva družila, niti poznala bolj, kot le na videz. Več besed sva izmenjala na ekonomskem faksu, kjer sva kot bruca obiskovala vaje v isti skupini. Še isto leto sva postala par. Bila je ljubezen na 100-ti pogled. Danes vem, da sva oba osebi, ki stojita trdno na tleh in ne podlegava trenutnim čustvenim zanosom. Bila sva najprej prijatelja in hitro zatem spoznala, da sva sicer karakterno precej drugačna (jaz sangvinična, on melanholičen), vendar naju druži 1674 podobnih razmišljanj. Spomnim se dogodka, ko sva bila s Tomažem par šele kakšen mesec, s prijateljicami sem odšla v disco (ja, to je bilo takrat in) in za šankom mi je utrujal nek tip. Jaz noro zaljubljena, on pa utruja! Pa mu zabrusim, da me ne zanima, saj imam resnega tipa in ko me on vpraša koliko časa že in mu jaz resno odvrnem, da že 1 mesec, se on ni mogel prenehati smejati.

Že takrat sem bila prepričana, da je Tomaž oseba, ki me bo dpolnjevala še preostanek mojega življenja. Še vedno sva skupaj in še vedno je na seznamu “mojih” prav na vrhu. Še vedno mi je pogovor z njim v največje veselje, še vedno je on oseba, kjer se jokam, smejem, jezim …brez zadržkov. Res pozablja na vse obletnice po vrsti, pogosto je nestrpen in …..ni druge besede, kot: neznansko tečen zaradi največjih malenkosti na svetu (npr. drobtine na kuhinjskem pultu), vendar je najboljši prijatelj, dober človek, dober in spoštljiv mož in izredno pozoren oče.

Pravijo, da dekleta za svojega partnerja iščejo mlajšo različico svojega očeta. Če v to šteje razmišljanje o zagotavljanju varnosti za svojo družino, potem sem jaz našla prav to v Tomažu.