Ta moj Bill mi kar naprej nekaj sporoča in zadnje čase imam občutek, da me vedno bolj seznanja z dejstvom, da sem ena navadna tečka.
Tečka! Jaz za razliko od Bruce to “slišim”, ampak kaj, ko mi ni jasno, kaj želi s tem povedati. Je prav, da sem tečka in me spodbuja, naj bom še večja? Naj začnem urejati zadeve, ki me motijo? Naj se spremenim in postanem popoln flegmatik, zadovoljen z vsem, kar se dogaja?
Vas zanima kako mi Bill to sporoča, kajne?
Najprej itak vsak dan najmanj 5x dobim servirano od našega Jake, tako da tega res ne gre pozabiti: “Kol’k si teeeeečna!” A zakaj? Ker rečem naj obuje copate, obleče pulover, ker mora pohiteti v šolo, ker sem pri drugi tekmi, ki jo gleda ta isti dan, skromno pripomnila, da me bolijo ušesa od glasnega komentiranja, strašanko navdušenega komentatorja…..
Potem pred nekaj dnevi pri prebiranju drugih blogov naletim na blogarja, ki se poimenuje Nergač, ki v podnaslovu nadaljuje: “Nisem tako tečen, kot si mislite”. In sama takoj pomislim, da bi lahko odprla svoj novi blog, kjer bi šinfala in kritizirala na veliko, zraven pa bi pisalo ” sem še veliko bolj tečna, kot si mislite”. Ni strahu, dragi moji, ne bom še zašla v te vode ….razen če ….razen če …bo Bill še bolj prepričljiv 🙂
In piko na i doda Žiga. Ja, tisti moj prijatelj Žiga, ki sem mu v enem njegovih postov zabrusila, da je z nakupom bonbonov postal sinonim požrešnosti in sedaj mi vrača milo za žajfo 🙂 in mi pravi, da sem tečka. Ne, ne, njemu ne težim z obuvanjem copat in oblačenjem puloverja ….pravzaprav mu ne težim z ničemer. In zakaj sem potem tečka, sem ga vprašala in dobila direkten in iskren odgovor, vreden razmisleka.
Tečka je lahko širok pojem in v mojem primeru gre za to, da imam visoka merila, ki jih vedno direktno in močno izpostavim. Npr. prijatelj me povabi na kavo in nespretna študentka bo kavo polila po krožničku in jo vendar postavila predme, brez opravičila, brez …bognedaj, zamenjave z novo, ali vsaj papirnatega prtička, ki bi popivnal vso nabrano mlakužo. In jaz? V najboljši izvedbi, bom nabacila ledeni osmijeh in natakarico prosila, naj mi prinese prtiček. Ne, sploh ne bom niti v najslabši inačici, zagnala kravala in siknila kakšne nesramnosti, ne, to sploh ne, ampak baje …tako pravijo tisti pravi prijatelji, da s svojim pogledom, stavom in kakšnim komentarjem, sporočam, da mi je kristalno jasno, kdo je zamehuril oz. kdo je kriv. Kriv?! Pa saj sploh ni v tem stvar! Je kriva natakarica, ki ne zna? Å ef, ki je ni naučil? Profesor, ki jo je tisti dan nakuril in se ji še vedno tresejo roke? Prijatelj, ki me je odpeljal v ta lokal? Jaz, ki sem na to pristala?
Torej zase priznam, guilty as charged, kriva tečnobe! Že od nekdaj! Stalno opažam stvari, ki so slabše, kot bi po mojem mnenju lahko bile in stvari, ki so dobre, vendar bi lahko bile še boljše. 🙂 Nič ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše je moj moto in vem, da marsikoga v moji bližini ubija. Predvsem moje najbližje sodelavce. “Ti nikoli nisi zadovoljna!” je stavek, ki sem ga že slišala od bolj pogumnih 🙂
Popolen zgrešek glede mojega mnenja! Jaz sem z okolico in življenjem okrog sebe izjemno zadovoljna, se pa vedno potrudim, da najdem možnost izboljšave. Tudi s polito kavo sem zadovoljna, saj je sekirati se okrog tega, popoln nesmisel. Popivnaš, ali pa si malce bolj previden, ko skodelico iz katere kaplja neseš preko snežno bele srajce. Če pa se popackaš, opereš. In če še vedno packa ostaja, imaš razlog za nakup nove srajce, in če ni denarja, imaš sedaj motiv, da ga zaslužiš …..in tako naprej. 🙂